Vrhovec, Ivan (1853–1902)

Vrhovec (Verhovec) Ivan, zgodovinar, v Ljubljani r. 21. maja 1853 kmetu in vozniku Andreju in Mariji r. Črnjak ter u. 19. sept. 1902. V r. mestu je obiskoval normalko in gimn. (1864–73), na Dunaju štud. 1873–6 zgod., zemljepis in sloven. Preživljal se je z inštrukcijami, nekaj časa imel Knafljevo štipendijo, naposled bil domači učitelj: 1878 v Oszlopu (Madž.), 1879–81 v Sisku in Mrbu. Izpit za nem. pouk zgod. in zemljepisa na gimn. je opravil 1881, za pouk sloven. 1885. V Lj. je bil 1881/2 suplent na gimn. in 1882–5 na realki, od 1886 učil na gimn. v Novem mestu (1889 dobil naziv prof.) in od 1897 na klas. gimn. v Lj., kamor so ga začasno dodelili, da bi se lažje zdravil (odpovedovale so mu noge, naposled je izgubil vid).

Slovstveni začetki segajo v dij. leta, ko je sodeloval pri gimn. lit. krožku Vilin krog in rkp listu z istim naslovom; od tedanjega leposlovja je prišla v javnost pesem Največja lepota (B 1873, 35). Kot dijak je napisal tri članke za KMD (1874–5) in za MD prir. po F. J. Hebelu poučno in zabavno knj. Zlate bukve slov. vedeža (1874); 2. zv., ki ga je poslal 1875, niso izdali.

Na Dunaju je bil član akad. društva Sja (v letnem tečaju 1876 predsednik) in nastopal na sestankih z berili. Dram. društvu v Lj. je poslal tri izvirne (tragedija Zorán ali Kmečka vojska na Slov., NUK Ms 484; komediji Ali jo je zadel? in Prepir zaradi sobe, arhiv SGM) in dve prevedeni igri (vse ostalo v rkp). V Zori je obj. povest Kopriva (1877), Stritarju pa dal za Z črtico Lepa ní! (1877), humor. zgodbe Plavice in slak (1877), povestico Potergane strune (1877, pisec M. Schmidt, a izšlo brez oznake avtorja ali prevajalca), poljudna spisa Zemeljska čuda (1878) in Za zimski večer pri peči (1879). Za MD je več let pisal poučne čl. in preglede dogodkov doma in na tujem (izšlo v KMD ali SV), naposled pa knj. Avstralija in nje otoki (1899). Še kot študent je poslal SM spis Grmanstvo in njega uplív na Slovanstvo v srednjem veku in ga na Bleiweisovo željo razširil, da je izšel knjižno (1879), prev. V. Thomsenov čl. Nestor in ustanovljenje ruske države (LMS 1881) in napisal Črtice o gospodar. razmerah Zjedinjenih držav (ib.).

Po 1881 je v Lj. nastopal s predavanji v Lit.-zabavnem klubu in Pisat. podpornem društvu (obj. največ v LZ). V Novem mestu se je živo udejstvoval v kult. življenju. Na njegovo pobudo je Nar. čitalnica postavila oder v Nar. domu in začela z dilet. predstavami, katerih duša je bil V. kot dramaturg, režiser in tudi igralec. Pomagal je Dijaškemu podp. društvu in Katol. rokodel. društvu pri glasbenih akademijah in veselicah.

Zgod. pisanje je zlasti na pobudo F. Levca vedno bolj opiral na arhivske vire. V Lj. je zajemal predvsem iz še neurejenega mestnega arhiva, v Novem mestu iz mestnega in kapiteljskega ter iz arhivov dol. gradov. Obj. je vrsto člankov in razprav o zgod. Kranjske, Lj. in Novega mesta. V LMS je izšlo mdr.: Zgod. pregled kranj. trgovstva in obrta do fran. okupacije (1882/3), Topografiški opis Lj. in zgod. lj. mestnega zastopa v minulih stoletjih (1885; predelal in izdal v samozal.: Die wohllöbl. landesfürstl. Hauptstadt Laibach, 1886), Francoska ljudska šola na Kranjskem (1897), Meščanski špital (1899; oc. A. Müllner, Argo 1899, 38–40); v ZMS: O ustanovitvi šentjakobske, franč. in trnovske fare v Lj. (1901), Dve predavanji o lj. pokopališčih (1901), Zgod. šentpeterske fare v Lj. (1903; odlomek iz nedokončanega dela, postumno obj. I. Vrhovnik); v ZK: Čolnarji in brodniki na Ljubljanici in Savi (1896). V LZ je obj. mdr.: monografski oris P. P. Glavarja (1885), serijo krajših prispevkov Iz domače zgod. (1886, 1888, 1894–5), Turški davek in vojaška gránica (1887), Narodopisne posebnosti (1890). Za izv. višje realke v Lj. je prispeval Kranjske šole in Habsburžani (1883; oc. Laib. Schulzeitung 1883, 291, 320), za izv. gimn. v Novem mestu Ein Defraudationsprocess aus dem J. 1782 (1892). Več zgod. drobcev je obdelal v IMK (1893–4, 1897: Gorski zakon in gorske pravde) in MMK (1899, 1900, 1902). SM mu je zal. knjigi: Ljubljanski meščanje v minulih stoletjih, kulturhistorične študije zajete iz lj. mestnega arhiva (1886) in Zgodovina Novega mesta (1891; oc.: A. Koblar, DS 1892, 45–6; -cs. (P. Radics), LZg 1892, 221–2; F. Orožen, LZ 1892, 188–9; I. Šašelj, IMK 1893, 160).

Od 1895 je bil konservator dunajske Centralne komisije za ohranitev zgod. in umetn. spomenikov, v MDZK poročal o kartuziji Pleterje (1901) in o farni cerkvi v Šentrupertu (1902). – Za Sketovo Slov. čitanko za 3. r. srednjih šol (1892) je opisal turške vpade na Slov. v 15. st. Napisal je učbenike: Zgod. povesti za mešč. šole, I (1892), II–III (1893, 1894²), Zemljepis za 1. gimn. razred (1897).

V. je kot zgodovinar pri nas med prvimi zajemal predvsem iz arhivov in opozarjal na njihovo zanemarjenost. Zanimala ga je zlasti kult. zgod., »kaj je mislil, kaj je želel, kako je živel naš narod«. »Res so mnogi njegovi sestavki posnetek tujih virov, ali knjige, ki se tičejo domače zgod., se odlikujejo s temeljitim poznavanjem zgod. virov, slog pa mu je tako primamljiv, tako zgovoren in tako jasen, da moremo V-a imenovati mojstra poljudnega sloga« (Perušek). Bil je tudi odličen učitelj, posredoval učencem napredek in sodobno stanje znanosti s pomočjo vseh pripomočkov, ki so bili takrat na razpolago.

Psevd.: I. V., Ivan Grumov, Ivan z Verha, J. V., Vincencij Podlaz, ***. – Prim.: EJ; NE; SGL; Katalog rkp NUK; DS 1902, 636; A(škerc), LZ 1902, 717–8; N 1902, 387–8; LZg 1902, 1781; (O. Gratzy), MMK 1902, priloga (z bibl); SN 1902, št. 216; UT 1902, 223; Sn 1902/3, 70–1 (s sliko); A. D(ermota), Slovanský přehled 1902/3, 96; R. Perušek, izv. I. gimn. v Lj. 1903, 21–7; INK 1904, 74–6; I. Vrhovnik, Dol. metropola Novo mesto, 1930, 55–7 (s sliko); isti, I. V., 1933 (z bibl in sliko); isti, ŽiS 1933, knj. 13, 599–601 (s sliko); J 1933, št. 117; -s. (J. Rus), J 1936, št. 115 (s sliko); B. Komelj, Dol. prosveta 1953, 9–12 (s sliko); S. Kranjec, Kron 1953, 64; F. Koblar, Slov. dramatika I, 1972, 117–25. S.K.