Volc, Jurij (1805–1885)

Volc Jurij, nabožni pisec in prevajalec, r. 5. apr. 1805 v Podkorenu kmetu Juriju in Mariji r. Pečar (po dom. pri Govedarju), u. 14. apr. 1885 v Ljubljani. Po osn. šoli v Kr. Gori in gimn. (1821–6) v Lj. je tu 1826–8 štud. filoz., od 1828 bogoslovje, 1831 bil ord. Nato je bil v duhovskih službah: 1832–6 mestni kaplan in uršul. katehet v Šk. Loki, od 1836 kaplan v lj. stolnici (hkrati spiritual v semenišču), od 1858 stolni kanonik, od 1878 stolni vikar, 1858–61 tudi ravnatelj Alojzijevišča. V letih 1840–55 je bil nadzornik za verouk na gimn. Kot semeniški spiritual je 1840 sestavil nov knjižni katalog semeniške knjižnice; za Thalmeinerjem je bil drugi, ki jo je popolnoma preuredil in knjige razvrstil po vsebini, jih na novo signiral s še danes veljavno tridelno signaturo (gl. M. Smolik, Semeniška knjižnica v Lj., 1975, 12). Z verskimi članki in življenjepisi svetnikov je sodeloval pri ZD (od 1848, prvotno Slov. cerkv. časopis), Drobt. (1856) in DPast (1884–5). Bil je nadarjen govornik. Zbral in izdal je svoje Pridige ob posebnih perložnostih (1848; tiste, ki so ostale v rkp., je DPast obj. postumno). Napisal je molitvenik Mir vam bodi! (1850, 1852²), priredil in razširil 2. izdajo Stoletne pratike (1847; prvi jo prev. Jak. Krašna 1840), dolga leta urejal obredne priročnike lj. škofije (Directorium, Proprium sanctorum), si pridobil velike zasluge pri sest. obrednika Rituale (1844). Ker je bil na glasu pisatelja z dobrim slov. knjiž. jezikom, mu je škof A. A. Wolf (gl. čl.) poveril uredništvo nove izdaje Sv. pisma stare in nove zaveze …, ki ga je iz vulgate ponemčil … J. F. Allioli (1–6, 1856–9) in pri katerem je 1847 začeto Javornikovo (SBL I, 390) prevajanje zamrlo. V. je k delu pritegnil vrsto sodelavcev (A. Čebašek, A. Gollmayer, J. Grabnar, P. Hitzinger, M. Hočevar, L. Jeran, A. Lesar, J. Marn, F. Metelko, A. Mežan, A. Pintar, M. Ravnikar-Poženčan, A. Zamejit), nekaj malega sta prev. V. Orožen in F. Globočnik. Preseneča, da ničesar J. Semen in L. Klofutar, oba lj. prof. za staro in novo zavezo. Prevajalci so se držali vulgate in Alliolija, prevzeli tudi njegovo razlago. Kadar se hebr. ali grško besedilo razlikuje od vulgate, so na to opozarjali pod črto: Prevod so nameravali končati do 1859 ali vsaj 1861, za 400-letnico lj. škofije, a se je pri 4. zv. zataknilo (izšel kot zadnji 1863, vendar z letnico 1859). V. je prev.: 3 Mojzesove knj., Jozvetove bukve, Male preroke, evangelij sv. Janeza ter I. in II. pismo apostola Petra, kot urednik pa prevode drugih sodelavcev dokaj popravljal in jezikovno poenotil. Jezik je za tisti čas zelo lep in čist, znatno boljši od Japljevega, čeprav ne v vseh zv. enako. Uspela sta zlasti nova zaveza in 1. zv. stare, malo preveč suženjsko so ponekod prev. Alliolijeve opombe (gl. F. M. Dolinar, Nova pot 1968, 413–4). Na to izdajo se je naslanjal F. Lampe v svojih Zgodbah sv. pisma (1894, gl. predg. k 1. knj., str. 5, 19).

Ko so N sprožile debato o uvajanju sloven. v šole in urade, se je je udeležil V. s člankom Kako bi se slov. jezik v šole spravil? (1848, 114, 118), se izkazal za domoljuba in zapel pravo hvalnico slov. jeziku. Slovel je kot trden narodnjak tudi v najhujših časih pritiska in pri volitvah vedno glasoval za nar. kandidata. - Psevd.: Podkorenčan, J. V-c, V-c. - Prim.: r. matice (ž. urad Kranjska Gora); Juventus Labac. 1821–6; F. Kovačič, AZN I, 67; Glaser III, 110, 266; IV, 267; Marn XXIV, 65–9; Prijatelj, SKSZ I, 174, 258, 260–2, 293; J. Marn, S 1878, št. 1; 1885, št. 83; Kres 1885, 280; -n (A. Žlogar), LZ 1885, 314–6; Sn 1885, 144; ZD 1885, 116, 125; L. Škufca, Dvojno kazalo … DPast 1884–93, 1893; A. Medved, VBV 1907, 193, 405; I. Prijatelj, ČJKZ 1924, 48–50; J. Lavtižar, Spomini, 1926, 227–8; S 1935, št. 88 (s sliko), 89; Jos. Volc, Podkoren, 1938, 63–4; A. Pirjevec, ČZN 1939, 174. - Slika: Zgodbe sv. pisma, I, 1894, 19. Smj.