Vavpotič, Ivan (1877–1943)

Vavpotič Ivan, slikar, ilustrator in scenograf, r. 21. febr. 1877 v Kamniku okrajnemu zdravniku Janezu in Mariji r. Obrekar, u. 11. jan. 1943 v Ljubljani (oče slikarja Bruna in plesalke Rut, gl. čl.). Gimn. je obiskoval 1888–97 v Nov. mestu (v viš. gimn. še prostovoljni tečaj prostoročnega risanja). Po mat. je odšel v Prago, se vpisal najprej na konservatorij, a se kmalu prepisal na drž. kralj. akad., tu študiral slikarstvo in figuralno kompozicijo pri V. Brožíku in V. Hynaisu, krajino pa pri J. Mařáku in M. Pirnerju. Študij je nadaljeval v Parizu 1900–2 (École de Louvre, prof. B. Constant in École des Beaux Arts), nato za pol leta odšel na Dunaj. Dipl. je 1905 v Pragi in tu postal učitelj risanja in umetn. zgod. na Strakovi akad., hkrati nadaljeval študij na specialki pri Hynaisu. 1906 se je vrnil v domovino in do 1910 poučeval prostoročno risanje na realki v Idriji. 1910–5 je živel v Lj. kot svobodni umetnik, 1915 opravil v Gradcu oficir. izpit in bil do 1918 pri Voj. tiskovnem uradu (kot slikar na bojiščih in v zaledju). Po koncu vojne mu je min. za prosveto dalo naziv prof., 1926–9 je vodil scenografsko delavnico lj. Drame in Opere, nato bil do smrti svobodni umetnik (delavnico je imel v Kresiji, danes Mačkova ul.). V Lj. je bil eden glavnih pobudnikov in sodelavcev strok. združenj, organizator razstav (nekatere uredil in govoril na otvoritvah), med pobudniki in ustanov. društva Lada II (tudi preds. in odbornik), DSLU, si prizadeval za izboljšanje gmotnih in moralnih razmer umetnikov, pobudil sodelovanje in izmenjavo slov., jsl in češ. umetnikov. Urejal je revijo Vesna (1921). — 1977 so mu na r. hiši v Kamniku odkrili spomin. ploščo.

Risati je začel v Nov. mestu: kot petošolec je upodobil svojo teto kot predico (akvarel) in po naročilu izdelal za kamniško opatij. cerkev Majsko mater božjo, ki pa je frančiškani niso sprejeli, ker so angelom manjkale peruti. V-ev opus je obsežen, vključuje olja, risbe, skice, perorisbe, akvarele, pastele, tempere, po motiviki pa figural. kompozicije, portrete v pleneru in interieru, krajine in tihožitja. Izdeloval je inicialke, vinjete, marginalije, okrasne platnice in drugo drobno grafiko za knjižni in revialni tisk, knjižne ilustracije, risbe za prigodne namene, karikature, plakate za gledal. nastope, stalni lepak za lj. velesejem idr.

Figuralne kompozicije, mdr.: Stoječi akt (1903), V senci (1904), Kopalke (pred 1910), Mati z otrokom na balkonu (1905), Na koru (1912), Mater dolorosa (1912), Ljubimkanja (pred 1914), Žena pri oknu (1915), Akt (ok. 1932), Parfumerija (1932), serija slik, ki predstavljajo hčerko Rut, npr. Indijska plesalka (1922), Plesalka (1932). Za lekarno Sušnik v Lj. je narisal personifikaciji kemije in farmacije (1914) ter v veži Trg. akad. v Lj. freski Prihod Argonavtov v Emono in Ustanovitev Trg. akad. (1936/7). Zaradi smrti je ostala nedokončana velika zgod. kompozicija Poroka Ulrika II. Celjskega v Celju. Upodobil je več vojnih motivov z bojišč in zaledja. — Portreti: J. Masaryk (1900), I. Cankar (1902, 1915), Otrok z lutko (sin Bruno, 1906), Stanko Bevk (1909), F. Gerbic (1912), A. Urbančeva (1912), hči Rut (1915), Bošnjak (1917), I. Tavčar (1922), M. Šuklje (1922), I. Hribar (1922), Niko Županič (1924), H. Krofta, V. Kroftova (1927), O. Župančič (1929), Dragotin Kette (1932, po fotogr.), F. Šuklje, I. Levar, I. Lapajne z ženo (1938), J. Košenina (1939) in štev. drugi. 1923 je narisal kralja Aleksandra in kraljico Marijo. — Avtoportreti: Dvojna lastna podoba (1900, olje), Surrealist. portret, Avtoportret (akvarelir. perorisba), Avtoportret s klobukom (1942), lastne karikature (2 risbi, akvarel). — Krajine: Po nevihti (1907), Kmetija Smuk pri Idriji (po 1907), Sejem v Idriji (1909), Otroci ob Idrijščici (1909), Piranska luka (1914), Ampezzo (1917), Sončni zahod ob Trnovskem pristanu (ok. 1930), Tivolsko zabavišče (ok. 1930), Aleja (1931), Kopališče na Savi (1935). Upodobil je več motivov iz Idrije, Lj., Ribnice, Tavčarjeve domačije na Visokem idr. — Tihožitja: štev. motivi vrtnic, Kampanule in viole v kristalni čaši (pred 1914), Cvetoča kakteja (1926), Kale (1938), Cvetje z ribniškim konjičkom (1940) idr. — Ilustracije, mdr.: Zavržena ljubezen, Do miru (DS 1898); ovitek LZ (1900–4); S. Jenko, Pesmi, 1901; Abecednik, 1911; J. Jurčič, Deseti brat 1911, 1912; F. S. Finžgar, Divji lovec, 1912; J. Trunk, Amerika in Amerikanci, 1912; Fr. Detela, Trojka, 1915; F. Milčinski, Tolovaj Mataj, 1917, 1922; Fr. Ks. Meško, Mladim srcem, III, 1922. Nedokončane in neobj. so risbe za pesn. zbirko I. Resmana, Vešče (1905), Župančičevega Cicibana (1930), Tavčarjev roman Izza kongresa idr. Za razglednice je narisal 3 motive: domači običaj, božični blagoslov, velikonočni motiv (zal. Slov. straža 1911, 1912).

Njegovo delo je povezano tudi s prvo slov. znamko. Ob ustan. drž. SHS mu je vlada naročila, naj izdela novo znamko. Predložil je več osnutkov, izbran je bil »verigar« (model mu je bil telovadec Stane Derganc), ki je bil natisnjen 1919 za več vrednot. Izdelal je osnutke še za druge znamke. 1979 je izšla v seriji znamk Umetnost Jsle skozi stol. — avtoportreti slikarjev reprodukcija V-eve Dvojne lastne podobe (1900).

Kot scenograf, kostumograf in vodja scenske delavnice obeh hiš SNG je v 4 sezonah službovanja, nekaj tudi prej in kasneje, izdelal opremo za številne operne, operetne, baletne in dramske predstave od antične klasike (Evripid, Medeja, 1927) do ekspresionizma (W. Hasenclever, Boljši gospod, Gobseck, 1927). Pomembno je bilo njegovo sodelovanje z režiserjem O. Šestom pri posodabljanju Shakespearovih del (Ukročena trmoglavka, 1927). Insceniral je krstne predstave slov. dram: 1926: P. Golia, Peterčkove poslednje sanje; isti, Triglavska bajka; isti, Deseti brat (po Jurčiču); 1927: C. Golar, Vdova Rošlinka (tudi za Olomuc) ; A. Leskovec, Dva bregova; 1928: A. Cerkvenik, Roka pravice; E. Gregorin in R. Tominec, INRI; A. Novačan, Herman Celjski (1933 tudi za Slov. ljud. gl. v Celju); 1931: S. Grum, Dogodek v mestu Gogi; oper: 1927: H. Sattner, Tajda; 1929: M. Kogoj, Črne maske. Zelo uspelo in inovatorsko je opremil modernist. operi: S. S. Prokofjev, Zaljubljen v tri oranže (1927, z R. Kregarjem) in I. F. Stravinski, Oidipus Rex (1928). V-eve scenske osnutke hrani SGM; razstavljeni so bili v foyerju Mest. gl. 1969, nekaj tudi na retrosp. razstavi 1943.

Razstave. S sinom Brunom je razstavljal 1940 olja (gal. Obersnel, s katalogom). Kot študent je sodeloval s portreti na manjši skupin. razst. na Dunaju (1903, pri trgovcu H. Hermannu). Udeležil se je mnogih skupin. razstav, mdr. (vse s katalogi) v Lj.: I. slov. umetn. (1900), v Jp (1909–24), portret. slikarstva od 16. stol. do danes (1925), društva DSLU in Lade (1937, 1939, 1941), na lj. velesejmu (1926, napisal uvod v katalog, 1927, 1931, 1937), jubilejne (1940); na Bledu (1911), v Mrbu (1934, 1938), Celju (1931, 1933), Bgdu, Zgbu, pa tudi v tujini: Barcelona 1929, London 1930 idr. Bil je delegat na jsl razst. v Parizu 1919. — Posmrtne razstave: retrospektivna (1943 Lj.; ocena S 1943, št. 89), I. V. in gledališče (1969, Mest. gl.), slike in ilustracije (1977 Novo mesto, 1978 Velenje), filatelist. ob 100-letnici V-evega r. (1977 Kamnik).

Priložnostno se je oglašal v tisku z informativno, kritično in polemično besedo: Germova razst. v Lj. (DN 1898, 157–8), Iz svet. razstave pariške (LZ 1900–1), Mánes v Hagenbundu (LZ 1903), Poglavja o slov. umetnosti (Veda 1913), Jesenske misli o letošnji »pomladni« razst. v Jp (ib.), Grohar, javnost in kritika (Sn 1914), I. Grohar (Vesna 1921, št. 2, 4–6), Malo parade (SN 1921, št. 126–7), Dr. Tavčar in slov. upodablj. umetnost (ib. št. 192), Fabrikacija umetnostnih kritik (SN 1925, št. 77), Umetnik-diplomat (Spominu L. Štrimpla, J 1937, št. 301), Kongres lik. umetnikov v Lj. (J 1938, št. 56), Društvo lik. umetnikov Lada (MiD 1940), Umetnik odgovarja kritiku (J 1941, št. 248), Vodstvo po razstavi (Um 1942/3).

V. je bil sodobnik slov. impresionistov in vesnanov, ki so se šolali predvsem na Dunaju in v Münchnu. Obe šoli sta bili mnogo bolj secesijsko razkolniški kot praška, v kateri se je šolal V. in ki se je opirala na tradicijo in dekorativnost. V. se ni pridružil ne enim ne drugim. Vesnane je nadkriljeval z večjo razgledanostjo in izurjenostjo, od impresionistov pa ga je ločevalo nagnjenje k natančni risbi in trdni kompoziciji, ki je nedvomno povezano z njegovo glasbeno nadarjenostjo. Čeprav je kasneje dodal svojemu omiljenemu realizmu nekatere njihove primesi (svetlobne učinke), je vendarle ohranjal nerazblinjeno obliko. S. Šantel (Um 1942/3, 120) meni, da »kritika ni znala razločevati del, pri katerih je mogel svobodno študirati, od onih, kjer so naročniki zahtevali razne spremembe in ga tako prisilili k občutnemu ,sladkanju‘ …«. Mlajši so mu očitali, da je postal »… meščanski portretist s prevelikim povzdigovanjem osebnosti …« (F. K. Kos, Um 1939/40, 172). V-eva dela kažejo že zgodaj značilnosti dobre šole. Njegov celotni opus je dovolj pomemben, da ga omenjajo kot enega osrednjih slikarjev slov. realizma. Največ pa je pokazal v ilustraciji, ki že v zgodnjem času kaže izreden čut za kompozicijo, mero, učinkovitost in smisel za humor (tudi črni). Ilustracije slov. literature, pretežno mladinske, so zvesto podrejene vsebini, likovno izredno domiselne, razgledne in lahko umljive in ostajajo v tej zvrsti naša najboljša dela. Z njimi se je uvrstil med pomembne osebnosti pravega razcveta knjižne ilustracije (T. Pregl, Slov. knjiž. ilustracija, 1979, 23, 24).

Prim.: Bibl JLZ; Bibl LZ; EJ; ELU; MohBibl; NE; Repertoar; SGL; Veselovo gradivo; J 1927, št. 44 (s sliko); 1937, št. 167; 1939, št. 99; 1943, št. 9, 13 a, 24; O. Šest, Lj. nar. gled. v l. 1928, 49; Artem (D. Ravljen), DP 1939, 994–8; Um 1936/7, 15; 1937/8, 24, 48, 186–7; 1938/9, 41; F. Šijanec; ib. 1942/3, 106–7; S. Šantel, ib. 120–8; SN 1940, št. 91 (s sliko); 1943, št. 9 (s sliko); S. Mikuž, DS 1943, 151–2; S 1943, št. 9 a, 88; Slov. dom 1943, št. 9; F. Šijanec, I. V. 1877/1943, 1943 (biogr. in delo); M. Maleš, Umetniški zbornik 1943, 135–6 (s sliko); S. Šantel, ib. 132; S. Mikuž, NRazgl 1956, 524–6; PDk 1962, št. 192; D. Moravec, Vezi med slov. in češ. dramo, 1963, 56; J. Munda, L. Zepič in F. Zupan, Gore v besedi, podobi in glasbi, 1965, 168; L. Menaše, Evrop. umetnostnozgod. leksikon, 1971; F. Dobrovoljc, Cankarjev album, 1972, 178–9; Anica Cevc in Ksenija Rozman, Nove pridobitve Narodne galerije 1965–75, 1976, 86–92 (z bibl.); Delo 1977, št. 43, 268; 1978, št. 26; Dnevnik 1977, št. 49, 54; 1979, št. 24; M. Juteršek, NRazgl 1977, 152; B. Pečar, Rodna gruda 1978, št. 2, 45; T. Pregl, Slov. knjižna ilustracija, 1979, 93, 294; D. Moravec, Slov. gled. od vojne do vojne, 1980, 233–5; Umetniki in spremljevalci, 1981 (katalog). Zdč.