Tratnik, Fran (1881–1957)

Tratnik Fran, risar in slikar, r. 11. jun. 1881 v Potoku ob Dreti (Gornji Grad) kot 5. izmed 9-ero otrok kmetoma Jožefu (tudi lončar, splavar, trgovec z lesom) in Frančiški r. Govek, u. 10. apr. 1957 v Lj. Po osn. šoli v sosed. vasi Gorica 1888–95 se je 1896–7 učil slikarstva pri podobarju Iv. N. Gosarju v Celju ter nemščine pri tamkaj. premožnem meščanu Iv. Žimljaku. Slikarstvo je študiral 1899–901 na AUU v Pragi, 1902–3 na Dunaju, 1903–5 v Münchnu in 1905–7 spet v Pragi; 1917 tu prejel diplomo češke AUU.

T. je že v osn. šoli kazal smisel za risanje, njeg. študijska pot (tesno povezana z njegovo umetn. osebnostjo) pa se je začela 1898, ko je z očetovo podporo prišel v Prago; še premlad, da bi se vpisal na AUU, se je eno leto izobraževal sam, po sprejemnem izpitu pa tu študiral 1899–901 (v 1. sem. pri slikarju J. Roubaliku, v 2. modeliral pri prof. E. Halmannu, nato pa v specialki pri prof. Václavu Brožíku). Doma, o počitnicah 1901, mu je oče zaradi denarnih težav ukinil pomoč z nasvetom, naj postane cerkv. slikar, nato se je T. nekaj časa hranil v Celju pri kapucinih (risba Juha pri kapucinih, 1901), tam spoznal J. Serneca (SBL III, 294–5), ki mu je s pomočjo Celj. posojilnice omogočil nadaljnji študij 1902–3 na Dunaju (specialka prof. A. Delugeja); tu se je srečeval z Vesnani v kavarnah Goldene Kugel ter Wien, čeprav mu njihov program ni ustrezal; laže je sledil evrop. tokovom ekspresionizma kot narodnostnim zasnovam G. Birolle (ib. I, 40), M. Gasparija (ib., 205) in S. Šantla (ib. III, 578–82), še najbolj pa so ga odbijale zastarele učne metode. Ker je zanemarjal predavanja, mu je med počitnicami 1903, ko je bil v Celju, Sernec odpovedal štipendijo. Isto poletje se je odpeljal v München, tam v pomanjkanju študiral 1903–5 (pri slikarju verskega žanra prof. K. Marru in v specialki pri prof. A. Jancku), se spoprijateljil s slikarjem W. Trierjem in A. Eberlom ter spoznal A. Ažbeta (ib. I, 20–1), ki mu je, poleg dobrih nasvetov, tudi denarno pomagal. Verjetno se je T. v tem času naučil Ažbetovega oblikovanja glave po principu krogle, vendar kot risar ni postal pravi učenec slovite Ažbetove šole, kjer so se izpopolnjevali predvsem slikarji. Do boljših življenjskih razmer je T-u pripomogla ugodna ocena oljne slike Pogorelci, 1905 (pogorišče r. vasi) na razstavi v münch. Kunstvereinu 1905, ker mu je takrat Ažbetov znanec, Münchenčan Göricke, odkupil več del. Začel je tudi objavljati v Münchener Zg in tamkajšnjem Simplicissimusu, pri katerem je kmalu postal stalni sodelavec, čeprav je 1905–7 nadaljeval študij v Pragi pri prof. H. Schwaigerju, ki je po Brožíkovi smrti prevzel vodstvo AUU. Sprejemal je le redke učence, med njimi T-a, ki je nadaljeval z obj. reprodukcij svojih del v češ. ilustr. časopisih Zlatá Praha, 1906 (Dekle s Samoanskih otokov, 1906), Kopřivy, 1907 (Vdova, 1907) in morda še katerih. Iz Prage je T. poslal 1907 (po Schwaigerjevem posredovanju) dunaj. listu Der liebe Augustin (v njem so objavljali: K. Kollwitz, J. Pascin, P. Picasso in T. A. Steinlen) perorisbi Grobar (1907, E. Verhaeren pripisal pesem) in Izgubljeni dnevi (1907, verzi D. G. Rosseti, gl. LdP 1951, št. 169); münch. Simplicissimusu 1907 pa Grobarja, V bolnici (gvaš-grafit, 1907) in Z božje poti (perorisba, 1907); slednja ni bila natisnjena (pozneje obj. v dunaj. listu Muskette, s katerim pa je takoj pretrgal stike, ker je bil usmerjen protislovansko, zlasti protisrbsko).

V Lj. je T. prišel prvič jul. 1907 iz Prage (spotoma je obiskal na Dunaju ur. časopisa Der liebe Augustin, Gustava Meyrinka), čeprav se je pojavil v slov. umetn. življenju že prej (gl. perorisbe Zima v zimi, Sn 1902/3, pril. 2; Judeževa zadnja pot, ib., 168; Na dvorišču čarovnice, ib. 1904/5, 277). Lj. ga je sicer razočarala, vendar pa se je srečal z M. Gasparijem, I. Groharjem (SBL I, 262–5), R. Jakopičem (ib., 370–2), Vl. Levstikom (ib., 659–61), M. Pugljem (ib. II, 595) in H. Smrekarjem (ib. III, 397–9) ter spoznal svojo bodočo ženo Fanči Medic. Stanoval je v hotelu Soča in se preživljal s honorarji za ilustr. (perorisba Lenora, DS 1906, 389; Osa 1905/6, št. 24, 1), v olju pa je, po starem bakrorezu, 1907 naslikal Valvasorja. Z VI. Levstikom je nameraval odpotovati v Pariz, a mu je to onemogočilo pomanjkanje denarja; kljub temu pa so v njegovem delu opazni vplivi franc. ekspresionizma (Begunci. Album 6 reprod. [1917], z verzi A. Gradnika, SBL I, 242; dva natisa; gl. M. Brecelj, Gradnikova bibl. Nova Gor. 1964).

Od konca 1907 do začetka 1909 je ponovno živel v Münchnu, kjer se je z Ažbetom sestajal v restavraciji Simplicissimus; okt. 1908 se je v Lj. poročil, se takoj vrnil z ženo v München (Goererstr.), potem je z družino 1909–12 živel v Pragi. Ker s tem mestom ni pretrgal stikov med bivanjem v Lj. in v Münchnu (1908 gl. risbo Karte, Kopřivy 1908), je nadaljeval s sodelovanjem pri že omenjenih češ. listih, ki se jim je zdaj pridružil še Švanda Dudák (Diogenov sod, tuš 1909); svoje risbe je prodajal umetn. trgovinama F. Topič in Lukež, družil pa se je s svojim nekd. prof. Schwaigerjem, dalje urednikom Kopřiv, književnikom Jos. Stivinom in impres. slikarjem A. Slavíčkom. Kako plodno je bilo to njegovo obdobje, pričajo risbe v čas. Kopřivy 1909 (mdr. grafiti: V ateljeju, Štajerca, Kamenito srce, Prijatelja, Spiritisti, S polja, Zagrebški proces; perorisbe Navidezni mrtvec, Deložacija, Pepelnična sreda, Direktor kaznilnice, Rudarji in barvna risba Deputacija), vendar s takšnim naprezanjem ni mogel več nadaljevati, ker je bolehal za tuberkulozo.

L. 1912 je odšel v Gor., deloma zaradi povabila B. Vošnjaka, da bi portretiral očeta, deloma po zdravnikovem priporočilu; i. l. se je preselil z družino v Bilje pri Gor. in se razen slikarstvu (npr. portret L. Spacapana, 1913) posvečal tudi tamkajšnjemu polit. življenju. Ena najboljših slik, grafit Delo na polju (1914), je prav iz tega obdobja. Za odkup T-ovih del sta v Gor. poskrbela zobotehnik R. Koll in Rugg. Kürner. Ob mobilizaciji 1914 se je T. odselil v Lj., kjer se je nastanil v Usnjarski ul. Zaradi slabega zdravja ni bil v vojski, pač pa mu je R. Maister (SBL II, 14–5) pomagal, da so ga sprejeli na trimesečno zdravljenje v Enzenbach. Ko si je opomogel, se je vrnil v Lj., tedaj polno beguncev, njegovih nekdanjih primorskih prijateljev (ciklus Begunci, 1917 njim posvečen). Do 1921 je bil svoboden umetnik (ko se z R. Jakopičem udeležil Vsedrž. umetnostn. likovn. kongresa v Zgbu), nato je postal umetn. konsulent pri Pokrajinski vladi Sje in umetn. restavrator v NM (1926–47). Tedaj so nastala mnoga njegova pomembna olja, mdr. Slepa, 1921; Jelica, 1924; Vedeževalka, 1935; grafiti Blazna, 1922; Poprsje žene z otrokoma, 1929; Avtoportret, ok. 1930; oglje s kredo Hrepenenje, 1938 in knjiga Ljubljana. Album 10 repr. v bakrotisku. 1925; po upokojitvi v NM (1947) pa še znani deli v oglju Motiv iz Lovrana (1949) in Begunci (1951) ter olje portret hčerke J. Bakarčiča (1951).

T. je bil član lj. Umetn. matice 1918, Pripravljalnega odbora za ustanovitev AUU v Lj. 1938 (gl. Spomenica. 1938), praškega umetn. društva Mánes (1909, poleg Jožeta Plečnika, SBL II, 372–6, edini Slovenec) in ožjega odbora žirije Svet. razstave za dekorat. umetn. v Parizu (1925). Za življen. delo je 1952 prejel Prešernovo nagrado. F. Kosmač je pri Viba filmu 1955 (Novi obzornik št. 1) o T-u in njegovem delu posnel kratek film (gl. LdP 1955, št. 140).

Da je T. že zgodaj obvladal rokodelsko plat umetnosti, dokazujejo mdr. njegove mnogotere risarske tehnike, med katerimi prevladuje grafit (Izgubljeni sin, 1905; Konjenik, 1906; V ateljeju, 1907; Kovač, 1908; Nezakonska mati, 1909; Slepci, 1911; Študija za Žrtve, 1912; Portret L. Spacapana, 1913; Mislejev portal, 1917; Študija konjske glave, 1918; Portret O. Župančiča, 1919; Starec, 1920; Študija za Slepo, 1921; Moja mati, 1924; Študija za Jutro, 1926; Študija, 1933; Študija za Vedeževalko, 1935; Sedeči akt, 1942); sledijo mu grafit-gvaš (Glad, 1913; Sestrici, Berači, 1919), perorisba (Moja pot, 1902), perorisba-gvaš (Slikar Sojka v ateljeju, 1909), kolorirana risba (Deputacija, 1909), rdeča kreda (Starček, 1928; Študija za Resnico, 1930; Portret M. Frlan, 1938; Ženski akt, 1939; Portret A. Levarjeve, 1940; Angela, 1950), črna kreda (Glava starca, 1916), oglje (Sejalec, 1915; Obup, 1919; Portret pesnika Vandota, 1943), pastel (Splavar, 1950) in pa olja (gl. mdr. Bilje, 1912; Rdečelaska, 1919; Violinistka, 1920; Mati z otrokom, 1921; Jutro, 1926; Žensko poprsje, 1933; Pomlad, 1937; Moj oče, 1950 in Lastna podoba, 1951).

Razstavljal je največ skupinsko, v Jsli: v Bgdu (1904, 1919, 1922), Celju (1931: dvakrat, 1936, 1938); Lj.-Jp (1909, 1911–2, 1916–8, 1920–1, 1933, 1940); Lj. Velesejem (1926 ter še 1932, 1935, 1937 trikrat, 1938 dvakrat in 1950); Mrbu (1929, 1938); Zgbu (1921); po svetu: na Dunaju (1911 z društvom Mánes), Londonu (1930), Münchnu (1905), Parizu (1919, 1971: jsl. razst.); Pragi (1905, 1906,1909 dvakrat, 1910, 1927) in v Rimu (1937). – Samostojna v Lj. ModG 1951 (retrospektivna razst., kat. z uvodom Z. Kržišnika. Lj. 1951. Ocene: LDk 1951, št. 113; LdP 1951, št. 173; SPor 1951, št. 265, s sliko), posth. v Žalcu, 1976 (gl. VMb 1976, št. 34; LDk 1976, št. 34). Z več deli, ki sodijo med najboljše stvaritve v slov. mod. umetnosti, je zastopan v stalni razst. zbirki ModG v Lj.

Boleča spoznanja o svoji dobi so bila poglavitno idejno žarišče T-ovega umetn. oblikovanja, ki se je oplajalo predvsem pri evrop. ekspresionizmu. Že kot študent je sprejemal njegova načela, ki so vidna zlasti v njegovi do skrajnosti stopnjevani »grdi estetiki« črno-belih risb, kajti bil je prvi slov. likovnik, ki je risarsko umetnost uporabljal kot samostojno in polnovredno zvrst. Izredno je poudarjal linearno izraznost, opuščal nadrobnosti, risal skrajno ekspresivne oblike, ki so nekatere človeške like povzdignile že kar v simbole. Sled ekspresionizma je ohranil celo pri nekaterih poznejših portretih (Portret ge. M. Puntarjeve, 1920). Značilni zanj so tudi vedno ponavljajoči se motivi iz r. vasi in otroštva, kakor tudi spomini na intenzivno preživeta obdobja, ki včasih delujejo kot grozljive predstave. Vrh svoje umetn. ustvarjalnosti je T. dosegel z mapo Begunci. Po 1918 je največ slikal olja, deloma pod vplivom češ. in slov. impresionizma; deli Rdečelaska, 1919 in Učenci, 1921 sta močan umetn. vzpon. Za to obdobje pa nista značilni le nova tehnika in motivika (lirične krajine in portreti), temveč tudi drugačen, bolj spravljiv pogled na življenje. R. Jakopič je ob T-ovi 50-letnici napisal: »Boj in trpljenje okoli njega, boj in trpljenje v njem samem, sta mu postala pravo življenje, iz katerega črpa snovi za svojo umetnost. Tako nam je danes T. najizrazitejši oblikovalec sodobne človeške mizerije, umetnik še hrepenenja in strasti, kakor nekdaj, ko je začel svojo trnjevo pot …« (NR 1931/2, 10–2).

Iz prvega obdobja T-ovega ustvarjanja je ohranjenih le malo orig. del, po večini reproduciranih (Moja pot, 1902, Lenora, 1907); več kot 250 del je v tujini pri raznih zasebn. lastnikih, največ v Pragi; iz Lj. je odnesel mnogo okupator; druge slike, predvsem münchenske, pa so bile uničene med bombardiranjem v 2. svet. vojni. – Prim.: r. matice (Rečica ob Savinji); službena mapa, arhiv NM; T-ova pisma I. Cankarju in I. Prijatelju (NUK); ELU IV, 447; Thieme-Becker XXXIII, 247; LZg 1911, št. 157 in 192; DS 1914, 339–40; 1927, 269–72; Jsln 1917, št. 10; LZ 1920, 93; 1922, 160; 1923, 26–9; 1931, 554–6; Trije labodje 1922, št. 2 (slik. pril.); F. Stelè, Oris zgod. umetn. pri Slov. 1924, 120, 128, 132; isti, Slov. slikarji. 1949, 156–7; Tank 1927, št. 1/2, 51; Ilustracija 1931, 235 (s sliko); J 1931, št. 131; 1936, št. 123; 1937, št. 213; 1938, št. 67; 1941, št. 24; Stožer (Bgd) 1930, 355–6; 1932, 20–5; ND (Celje) 1931, št. 47; S 1931, št. 6; 1936, št. 121; 1937, št. 211; 1939, št. 238; 1941, št. 205–6; SN 1931, št. 127; 1938, št. 64; Odmevi 1933, št. 1, 67; št. 4, 90; Um 1941/2, 135–43; LdP 1951, št. 169; 1953, št. 9 (s sliko); 1957, št. 8 in 87; SPor 1951, št. 265 (s sliko); 1952, št. 33; 1953, št. 50; 1956, št. 135; 1957, št. 85–6; F. T. (katalog) 1951; NOja 1952, 81–90; F. T. (monografija) 1952; LDk 1956, št. 135; 1957, št. 85; Iz. Cankar, NRazgl 1957, 183; E. Cevc, NSd 1957, 1057–65; S. Mikuž, Obzornik 1957, 528 do 533; Celjski zbornik 1959, 210; F. Šijanec, Sodobna slov. lik. umetnost. Mrb. 1961, 78 do 85, 509; E. Cevc, Slov. umetnost. 1966, 179; L. Menaše, Evropski umetn. zg. leksikon. 1971, 2166; PDk 1975, št. 231; 1978, št. 48 (s sliko). Zdč.