Šusteršič, Ivan (1863–1925)

Šušteršič Ivan (op. ur.: Šusteršič Ivan), politik, r. 29. maja 1863 v Ribnici na Dol. okrajn. načelniku Valentinu in Mariji r. Jalen iz Kranja, u. 7. okt. 1925 v Lj. Po osn. šoli v r. kraju ga je zelo verni, strogo konservativni oče poslal na gimn. v Kranj; tam je Š. napravil I.–II. razr. 1873–5, III.–VIII. razr. pa 1875–81 (mat. 1881) na I. drž. gimn. v Lj. Študiral je pravo 1881–5 na Dunaju, tu bil član Sje; od 1886 v Lj. koncipient pri dr. Fr. Papežu (SBL II, 260), 1889 prom. v Gradcu. L. 1890 je bil med ustanovitelji Kat. polit. društva, bil od 1894 samostojen odvetnik, od 1896 poslanec v drž. zboru, 1897 ponovno izvoljen, 1898 odložil mandat zaradi organizacije stranke v domovini. L. 1899 je postal predsednik Kat. polit. društva, bil 1900–18 spet poslanec v drž. zboru, od 1901 tudi v dež. zboru, jan. 1912–25. okt. 1918 kranj. dež. glavar. Po prevratu se je umaknil zaradi revolucij. razpoloženja ljudi, groženj in dr. K. Trillerjevega svarila, da se pripravlja nanj atentat. Z Dunaja je Š. prosil konec 1918 dr. Korošca za posredovanje pri regentu glede vrnitve (lojalnost do nastalega položaja, zvest državljan, ne bo več politiziral) ali diplomat. zastopstva v inozemstvu (npr. v Vatikanu): odgovora ni dobil, se preselil v Volders (Tirol.). Po direktni prošnji na kralja Aleksandra se je Š. smel vrniti 11. dec. 1922 v Lj. Kot pripravo je izdal Moj odgovor. 1922: odpoved pretekli politiki; izjavo za pozitivno krščanstvo proti polit. klerikalizmu. Vendar je 1923 kandidiral v nar. skupščino; ko je propadel, se je za vedno poslovil od politike.

Š. je 1890 z mladimi pripadniki kat. gibanja ustanovil Kat. polit. društvo (predsednik še konservativec K. Klun, SBL I, 464 sl.), zanj sestavil pravila in poslovnik; nastopal avg. 1892 na I. slov. kat. shodu v organizacij. odseku in bil glavni poročevalec pripravlj. odbora, ob sklepnem zborovanju govornik (»Kat. nar. organizacija«). Jeseni 1896 je bil izvoljen na mesto umrlega K. Kluna v

a) drž. zbor, vstopil v Hohenwarthov klub. Po ponovni izvolitvi marca 1897 (v 5. kuriji, po novem Badenijevem volilnem redu) ustanovil Slovan. kršč. nar. zvezo (vseh 16 slov. poslancev, 11 Hrvatov, 7 Ukrajincev) z drugimi slovan. in kat. usmerjenimi klubi: del nove desnič. skupine ministr. predsednika Badenija, in bil eden od treh njenih predsednikov; izmed 17 klubov je bil ta klub po številu članov 4. v parlamentu in je tako preprečil ustanovitev druge večine (liberalni nem. nacionalisti). Prvič v zgod. avstrij. parlamenta so imeli slov. drž. poslanci v njem pomembno polit. vlogo. Spomladi 1898 je Š. zaradi organizacije »kat. stvari v domovini« odložil drž.-zborski mandat, 1899 postal predsednik Kat. polit. društva in dejanski načelnik Kat. nar. stranke. L. 1900 10.–12. sept. je predsedoval II. slov. kat. shodu, tu govoril o katoličanstvu in politiki, hudo napadal liberalce. Po razpuščenem drž. zboru (sept. 1900) je bil Š. ob novih volitvah dec. 1900 spet izvoljen, jan. 1901 ustanovil Slovan. centrum (21 poslancev: VLS, nekaj Čehov, Ukrajincev, Poljakov) brez kranj. naprednjakov. Le-ti in vsenemci so ga zaradi »žlindrine afere« spravili pred discipl. odsek parlamenta. Ogroženo Š-evo polit. bodočnost, oškodovani ugled njegovega kluba so rešile in utrdile številne zaupnice iz domovine, ker osebno poštenje ni bilo prizadeto. Poleti 1902 je združil napredni Hrv.-slov. klub in Slovan. center v Slovan. zvezo (28 poslancev): klub je ohranil proste roke do Körberjeve vlade, prešel v opozicijo zaradi njene protislovan. politike, s Čehi 1904 začel obstrukcijo in izsilil Körberjev odstop. Ko je z Gautschem uvedba splošne in enake volilne pravice postala aktualna, je Š-ev klub vložil tak nujni predlog, on sam pa prišel v zadevni parlamentarni odsek. Ker so Korošci (voditelj dr. Brejc SBL I, 58) dobili le en mandat, so slov. poslancem izrekli nezaupnico, odpovedali udeležbo na III. slov. kat. shodu (avg. 1906). Zato je Š. na zborovanju govoril o »veri in politiki« in zagovarjal volilno reformo. Ob njeni uzakonitvi jan. 1907 se je »sijajno izkazala Š-eva lokavost, gibčnost in taktična nadarjenost … sedaj je prišel do velikega ugleda v parlamentu … Poleg socialdemokrat. voditelja dr. V. Adlerja je Š. imel z mladočeš. Kramařem odličen delež na zmagi splošne jednake volivne pravice« (Šuklje III, 74).

Pri prvih volitvah po novem volilnem redu maja 1907 (Š. izdal: Poduk za državnozbor. volitve v vojvodini Kranjski. Lj. 1907, 70 str.) je Š-eva stranka prišla v parlament s 17 poslanci, ki so ustanovili Slov. klub s predsednikom Š-em. Le-ta jih je združil z drugimi jsli poslanci v skupen klub Slovan. središče, 1909 pa velik del Slovanov v Slovan. enoto (125 poslancev: Jslni, večina Čehov, del Ukrajincev): »prvič, odkar poznamo Slovenci ustavno življenje in se ga udeležujemo, je slov. parlamentarna skupina prišla do veljave. To je predvsem zasluga dr. Š-a, ki je kot voditelj Slovan. enote opozicijo zelo spretno vodil« (Prepeluh, NZ 1911, 143 sl.). Klub je pričel najostrejšo obstrukcijo proti Bienertovi vladi, morala je razpustiti parlament. V novih volitvah jun. 1911 je VLS pridobila še 2 mandata: njeni poslanci in dalmatin. pravaši so tedaj ustanovili Hrv.-slov. zajednico s predsednikom Š-em. Klub je bil v opoziciji tudi proti novi Stürgkhovi vladi. Š-u je ta vloga vedno manj prijala; v njegovi odsotnosti (delal v delegacijah) so nekateri poslanci začeli z obstrukcijo; zunajkranjski poslanci izgubljali zaupanje vanj. Zato je Š. 4. marca 1914 odložil predsedstvo kluba (naslednik dr. A. Korošec, SBL I, 517 sl.). Sredi marca je Stürgkh odgodil zasedanje, jul. izbruhnila vojna, začela se je več kot 3-letna brezparlamentarna doba.

Po atentatu na Stürgkha (21. okt. 1916) in smrti cesarja Fr. Jožefa (21. nov. 1916) je klub (v Gradcu ga sklical dr. Korošec) kljub Š-evemu svarilu sklenil tesno sodelovanje s Čehi. Ker je bil za 30. maj 1917 spet sklican parlament, je enotni Jugoslovan. klub (29. maja i. l. se združili Hrvatsko-slov., Narodni, Dalmatinski klub) izdelal »majsko deklaracijo«: podpisal jo je tudi Š., a se vedno bolj odtujeval klubu. Nov. 1917 so kranj. poslanci namesto Š-a izvolili v delegacijo dr. Korošca, to s posebnim pismom utemeljili izvršnemu odboru stranke: ta se je na Š-ev predlog odločil namesto SLS (ta preneha) ustanoviti: Slov. kmečko stranko za kmete in Slov. ljud. stranko za »mesta, trge in industrijske kraje«, z glasili: Resnica (22. dec. 1917–2. nov. 1918) in Novice (3. jul.–1. nov. 1918). Somišljeniki razpuščene SLS so obnovili 27. dec. 1917 kranj. SLS (predsednik A. Kalan, SBL I, 422–4) in VLS (predsednik dr. A. Korošec).

b) V dež. zboru. Sept. 1901 je bil Š. izvoljen za poslanca (okraja Lj.-ok., Vrhnika) v kranj. dež. zbor, dec. i. l. za načelnika tu novo ustanovljenega kluba kat.-nar. poslancev. Jun. 1902 je vložil predlog za reformo deželnozbor. volilnega reda v smislu splošne in enake volilne pravice, po odklonitvi (nem.-liberalna večina) je začel njegov klub odločno obstrukcijo. Jul. 1902 je Š. odložil predsedstvo Gospodar. zveze (prevzel J. E. Krek), da bi omilil liberalni boj proti zadružništvu; okt. i. l. je postal tudi formalno strankin načelnik. V jeseni 1903 sklicanem dež. zboru je svoj predlog brez uspeha obnovil, zato nadaljeval z obstrukcijo. Volilno reformo so sprejeli šele nov. 1905, novo izvoljeni dež. zbor pa se je sporazumel zanjo 1908.

Volitve v splošni kuriji dec. 1908 so prinesle SLS v dež. zboru absolutno večino in Š-u vodilno vlogo: postal je še načelnik 1909 ustanovljene VSL. Po Šukljetovem (gl. čl.) odstopu (30. dec. 1911) naj bi Š. po Krekovem naročilu izposloval pri Stürgkhu imenovanje dr. E. Lampeta (SBL I, 608–10) ali Fr. Povšeta (ib. II, 466 sl.) za dež. glavarja; po odklonitvi prvega je Š. sprejel ponudbo zase brez omembe drugega in brez posvetovanja s strankinimi organi: postal je jan. 1912 dež. glavar. Obdržal je tudi državnozbor. mandat (nepogrešljiv kot voditelj parlamentarne delegacije) kljub dotlej veljavnemu načelu o nezdružljivosti obeh funkcij. Ker je bil prav te dni ponovno izvoljen za načelnika VLS, je v sebi združil toliko polit. moči kot dotlej noben slov. politik. Oslabil si je pa parlamentarno pozicijo, ker je kot od cesarja imenovani in v marsičem od vlade odvisni dež. glavar imel vezane roke kot načelnik opozicionalnega kluba. Tudi je njegovo samovoljno ravnanje preveč odkrivalo osebne ambicije (postati minister), izzivalo odpor celo pri polit. prijateljih (dr. Krek).

Š. je s pomočjo dr. Kreka (nova dež. zakonodaja glede kmetijstva, cest, vodovodov) in dr. E. Lampeta (finance, elektrifikacija) nadaljeval po Fr. Šukljetu utrjeno dež. samoupravo. Sicer sta melioracijsko posojilo in ugodni delež iz naklad na alkoholne pijače omogočila ravnovesje dež. proračuna, vendar so vstali pomisleki v lastni stranki (Šuklje, »rdeča brošura«; J. Mandelj, Veda 1912, 228 sl.). Splošno nezadovoljstvo je zbudila tudi vedno bolj pristranska uprava, izstradalna politika proti po večini liberalnemu učiteljstvu. Š., »nekronani vojvoda kranjski«, je spravil pod svoj vpliv novega dež. predsednika T. Schwarza (SBL III, 249 sl.), s svojo parlamentarno taktiko imponiral vladam na Dunaju. Ta leta pomenijo višek Š-eve polit. kariere in dobo, ko je slov. narod na Kranjskem mogel prvič v zgodovini pokazati polit. zrelost in sposobnost za samoupravo. Svetovna vojna je preprečila sklicanje dež. zbora, Š-u pa omogočila vedno bolj avtokratičen način vladanja (ni skliceval niti deželnozbor. kluba poslancev lastne stranke): dež. odbor je ustanovil Dež. vnovčevalnico za živino; ta je brez posredovalcev dobavljala vojski in tako varovala stalež živine v deželi, s svojimi dobički v breme živinorejcev je sicer uravnovesila dež. proračun, vznevoljila pa kmete; prizadel mlade inteligente iz kat. akad. društev (jedro »mladincev«) zaradi nastavitve osebnih pristašev v dež. upravo in zavode, večkrat brez prave kvalifikacije. Dokončno ločitev v Š-evi stranki jeseni 1917 so pripravili nasprotniki z dr. Krekom in s škofom A. Jegličem (SBL I, 390–2) ter rastoče deklaracij. gibanje, oddaljujoče se vedno bolj »habsburškemu okvirju« (temu bil Š. do zadnjega zvest). S Š-evim izstopom (1917) iz strankinega parlamentarnega kluba, z razpustom SLS in ustanovitvijo dveh novih strank sta njegova polit. vloga in moč naglo kopneli. Ker so občin. odbori izrekli Š-u nezaupnice, mu jemali častna občanstva, jih je Š. poleti 1918 vsa odložil. Po sklepu seje 22. okt. 1918 se je dež. odbor pridružil programu Nar. veća: Š. je izročil vodstvo dež. uprave svojemu namestniku dr. K. Trillerju, ni pa odstopil kot dež. glavar. Nar. svet je (naročilo zgb Nar. veća) 26. okt. 1918 Š-a pozval, naj »izroči vse agende, ki se tičejo dež. uprave Nar. svetu v Lj.« s pripombo, da ga šteje za odgovornega za dosedanje poslovanje dež. uprave. Brez odgovora je Š. po prejemu pisma zapustil Lj.

c) Š. in Jugoslavija. Že 1908 se je izrazil za ureditev jsla vprašanja v monarhiji v smislu trializma (ob aneksiji BiH, v delegacijah); upal na jslo državo pod žezlom habsb. dinastije (jan. 1909 v dež. zboru); imel Jslne za brate, zato odklanjal vojno z njimi (marca 1909 v drž. zboru). Poleti 1909 je poslal nadvojv. Fr. Ferdinandu spomenico z lastnim predlogom glede trializma: v okviru monarhije združitev jsl dežel in pokrajin, ki bi bila v službi dinastične svetovne politike in nasprotna utež zoper sovražnike dinastije (Madž., Italij., Srbi); pritegnila bi male jsle države (zdaj je ravno nasprotno: le-te zaradi narodnosti privlačujejo). Bodočega cesarja ali kralja bi bilo treba ob nastopu pripraviti na primeren drž. udar (gl. tudi sklepe, sprejete na zborov. poslancev VLS pod Š-evim vodstvom in poslancev Hrv. stranke prava 20. okt. 1912 v Lj.). Med balkan. vojno 1912–3 je bil Š. trdno ob strani Avstrije, ob smrti Fr. Ferdinanda zelo prizadet (hujskaški govor na union. zborovanju 5. jul. 1914 in Š-eva okrožnica strankinim zaupnikom). Podpisal je strogo po besedilu pojmovano majsko deklaracijo; tudi t. i. »septembrsko izjavo« 15. sept. 1917 (mu predložil A. Jeglič), ko mu je škof izjavil, da bo objavljena tudi brez Š-evega podpisa. Dne 18. sept. 1917 si je dal Š. izglasovati zaupnico in izrečno uveljavil svoje tolmačenje majske deklaracije kot »maksimalni program«, izvedljiv le pod habsb. žezlom. Potrdil ga je pogovor s franc. politiki konec jan. 1918 v Zürichu na sestanku kat. parlamentarcev (sklican v zvezi s papeževimi prizadevanji za mir): tudi Francija hoče v federaciji svobodnih narodov preurejeno podonavsko monarhijo (Š.–Evg. Lampetu ob vrnitvi). Dne 3. marca 1918 so slov., hrv. in srb. politiki v Zgbu zahtevali »nar. neodvisnost in na demokrat. temeljih urejeno državo SHS« brez omembe habsb. okvira ali žezla. Zato je Š. 8. apr. 1918 v stanovanju zbral okr. 180 uglednih pristašev za »našo kat. deklaracijo«: le-ta odklanja zgb »potvorbo«, ne računa na antanto, »ker smo cesarju zvesti«. Po kapitulaciji Bolgarije je Š. svaril: Srbi se bodo pri nas čutili gospodarje; srbščina bo v šolah in uradih; v Lj. srb. podkralj; framasonstvo po vsej Jsli (zdaj v Bgdu, Zgbu); svaril pred londonskim paktom (Resnica 1918, zač. okt.). Ko se je cesar Karel 16. okt. 1918 odpovedal izvrševanju vladar. poslov, je Š. vztrajal na stališču majske deklaracije: takoj naj se konstituira jsla država, upostavi ljud. volji ustrezajoča nar. vlada in tej bo izročil dosedanje posle (Resnica 1918, 19. okt.). Še pred sejo 22. okt. 1918 dež. odbora je Š. na sestanku slov. dež. odbornikov predlagal, naj bi se Jsla »če mogoče« osnovala pod habsb. dinastijo. Zaradi ugovora dr. Trillerja je ta stavek črtal. Pisal je še (Resnica 1918, 26. okt.): zaradi morske obale bo bolje, če bo Jsla ena podonavskih zedinjenih držav, sicer bodo Italijani vladali Jadranu; ohraniti je treba dinastično zvestobo, dokler nas ne odveže »čin krone ali veljaven mednar. akt«. Dne 25. okt. 1918 je izročil posle dr. Trillerju. Dvomljiva odkritosrčna (E. Krulej: »lahko mogoče oportunistična«) je bila spomladi v Bernu Š-eva izjava odposlancu Jsl odbora E. Kruleju: da se bo pridružil njegovemu naziranju, »ko pride zanj čas« (E. Krulej v Dobrovoljci-kladivarji Jsle 1912–8. Lj. 1936, 207).

Po vrnitvi 1922 v Lj. je Š. pod vplivom prijateljev, v popolnem nepoznanju zelo spremenjenih razmer ustanovil Nar. ljud. stranko kot edino pravo naslednico od njega 1917 razpuščene SLS z glasili: Ljud. dnevnik (1. febr. do 20. marca 1923) in Ljud. tednik (8. febr. 1923–25. dec. 1924). Program: delati »realno politiko, ki je umetnost mogočega«; upoštevati drž. edinstvo, narod trojnega imena, trojne individualnosti; zahtevati nujno samoodločbo, polno samoupravo (Ljud. dnevnik 1923, št. 1). Očital je, da je SLS v odločilnih dneh 1918 »za hrbtom in čez glavo ljudstva« odločala o njegovi usodi, razbila dež. avtonomijo in vse izročila Srbijancem (ib., sledeče št.). Nastopil je kot strankin kandidat za nar. skupščino 18. marca 1923, dobil v Sji le 879 (0,49 %) oddanih glasov ter se dokončno umaknil iz javnega življenja.

Š., mož močne volje, velike ambicioznosti, eden redkih slov. politikov iz uradniške, strogo konservativne in legitimistične rodbine (en brat dvor. svetnik, drugi admiral, sestra redovnica), spada med najpomembnejše osebnosti naše polit. zgodovine. »Nikoli niso imeli slov. poslanci take veljave na Dunaju kakor takrat, ko jih je v železni disciplini vodil mojster parlamentarne taktike, dr. I. Š.« (Šuklje). Izrednih polit. uspehov od centralne vlade sicer tudi on ni mogel doseči, pač pa dotlej največje gospodar. ugodnosti za Kranjsko. Bolj kot nar. voditelj z izvirnimi idejami je bil spreten taktik; ni hlastal po trenutnih uspehih, potrpežljivo je ustvarjal situacijo za večje uspehe; bil fanatičen strankar, strankarski dogmatik – poglavitni napaki njegovi (lastna izjava), a tudi vir velikih uspehov. Prvi je uveljavil slov. politiko prek ozkih dež. meja na ravni celotne habsb. monarhije. »Zaračunal se je v ocenjevanju moči centralnih sil in antante, ko je prezrl pomen ameriškega posredovanja in dejstva, da so antantine oblasti vodile vojno pod geslom Svobodo narodom, medtem ko so centralne sile nastopale za vladanje vseh narodov pod vodstvom nem. imperializma« (Tuma). Š. ni spoznal, da je bilo prekasno za federativno preureditev monarhije, kot si jo je zamišljal, njen propad pa zgodovinska nujnost. Vztrajal je pri taki rešitvi, ker je: legitimistično čustvoval, slepo zaupal v kat. Avstrijo in ni poznal Srbov; vedel le za velikosrb. namene vodilnih bgd krogov. Očitali so mu pomanjkanje nar., zlasti slovan. zavesti (v družini govorili nem.). Kljub demagoškim sposobnostim ni imel globljih stikov z ljud. množicami. Bil je nekak »mali vladar renesančne Italije« (Šuklje), le z manjkajočim smislom za umetnost. Umik iz domovine je razumljiv, ker si je Š. prizadeval ostati edini predstavnik avstrij. patriotičnega izročila SLS in so iz taktičnih razlogov to poudarjali tudi nasprotniki – zato nanj zvalili vso odgovornost za nepopularno strankino vojno politiko; revolucionarno razpoloženje ljudi ob prevratu; izražene grožnje; svarilo dr. Trillerja, da se nanj (Š-a) pripravlja atentat. Tako se je morala Š-eva polit. pot končati s tragično disharmonijo. – Prim.: r. matice (ŠkALj); izv. gimn. Kranj 1874–5; Jber. k. k. OGymn. zu Lb. 1882, 54; Erjavec, passim; Hribar I–III, kazalo, slika: I, 387; Lončar 172 in passim; Šuklje I–III, slika med 176 in 177; isti, Sodobniki 247–57; Tuma, kazalo; Poročilo o I. slov. kat. shodu. Lj. 1892, 263 sl.; – o II. slov. kat. shodu. Lj. 1901, 94–102, 194–207, 217–8, slika pred nasl. str.; As., NZ 1911, 143 sl.; Jsln 1917, št. 3; S 1917, št. 217, št. 264; 1925, št. 227, št. 228 (slika); Novice 1918, št. 35, 100; Resnica 1918, št. 1, 17, 27, 42, 44, 45; I. Šušteršič, Moj odgovor. Lj. 1922; Ljud. dnevnik 1923, št. 1, 7; IS 1925, št. 43 (s sliko); J 1925, št. 233; S. Kranjec, Kako smo se zedinili. 1928; Č 1928–9, 145 sl.; LZ 1933, 488–90 (A. Prepeluh), 690–1 (Dr. Lr.); Kron 1936, 139; A. Prepeluh, Pripombe k naši prevratni dobi. Lj. 1938, 102–9, 147, 355; Spominski zbornik Sje. Lj. 1939, 33, 36–9, 44, 45, 53, 86; Kočevski S 1941, št. 3; J. Jagodic, Nadškof Jeglič. Clc 1952, kazalo; M. Škerbec, Pregled novo dob. kat. gibanja. I-II, Cleveland 1956–7, passim; Zbornik-koledar Svobodne Sje 1959, Buenos Aires, 66 sl.; dr. Andrej Filipovič ( = dr. Jakob Mohorič), Zbornik Svobodna Sja 1964, 155, 157, 159, 160, 162, 166, 170; M. Mikuž, Oris zgodovine Slovencev v stari Jsli. Lj. 1965, kazalo; Dialogi 1967, 297–308; L. Ude, Slov. in jsl ideja v l. 1903–14. Bgd 1967, passim. – Slika: Kron 1934, 75. S. K.