Škrabec, Stanislav (1844–1918)

Škrabec Stanislav (pri krstu Anton), jezikoslovec in nabožni pisec, r. 7. januarja 1844 v Hrovači pri Ribnici kmetu Antonu in Mariji r. Zobec, u. 6. okt. 1918 v Lj. (pokopan med redov. sobrati na Žalah). Osn. šolo je obiskoval v Ribnici, verj. 1850–5, gimn. od 1856–63 v Lj. (z mat.). Na nagovor ml. sošolca Angelika Hribarja je 23. avg. 1863 vstopil v franč. samostan v Lj., prebil enoletni noviciat na Trsatu, 1864–6 študiral bogoslovje v Gor. (živel na Kostanjevici), 1866–8 pa v Lj.; 30. avg. 1866 napravil slovesne redovne obljube, 3. avg. 1867 bil ord. Od jeseni 1868–70 je bil prof. pripr. (grščina, nem., slovenšč.) na franč. gimn. v Nov. mestu, konec šol. l. 1869/70, ko je gimn. prevzela država, pa kot učna moč brez stalne namestitve ob službo; franč. vodstvo ga je poslalo študirat na graško univ. klas. in slovan. jezikoslovje 1870–3, 1876 je opravil v Gradcu prof. izpit. Že 1873 je bil nastavljen na redovniški dvorazr. gimn. v Gor. in tam v viš. razr. poučeval slov., hrv., lat. in grški jezik, kjer je ostal do jeseni 1915 (zadnja leta že upok.); nekaj časa je poučeval tudi bogoslovce na redovn. bogoslovnici in bil tudi ravnatelj. dom. gimn. Dne 28. nov. 1915 se je zaradi topniškega obstreljevanja Gor. preselil v lj. franč. samostan, kjer je u.

Nadarjenega osnovnošolca je podjetni oče poslal v lj. šole, kjer se je že kot dijak zanimal za jezikosl. (bral npr. Miklošičevo Glasoslovje in se sam učil rušč.); verjetno nanj v tem vplival prof. slovenšč. J. Marn (SBL II, 56–61), posebno nemara s svojo razpravo Slovnice slov. jezika (Izv. lj. gimn. 1861, 13–26), v kateri so nekatere misli in metode dokazovanja, ki so pozneje značilne tudi za Š-a (verjetno je, da je Marnov duhovni lik vplival tudi na Š-čevo izbiro poklica). Z jezikoslovjem se je ukvarjal tudi kot bogoslovec, kot novic imel posebno priložnost seznaniti se s hrv. jezikom, posebej s čakavskim narečjem. Kot gimn. pripravnika ga je k tvornosti gotovo spodbujal zgled učiteljskega kolega na istem zavodu, prof. p. Ladislava Hrovata. Res je že tedaj nastala Š-čeva slovita razprava O glasu in naglasu našega knjiž. jezika v izreki in pisavi (Izv. novom. gimn. 1870, 3–42). Kot študent klas. in slovan. filol. se je v nalogah in izpitih posebej odlikoval. Do 1878 ni objavljal ničesar, vsaj po prof. izpitu 1876 pa gotovo ni več samo študiral sodobno jezikosl. (za svoj denar je naročal drage znanstv. knjige, npr. Jagićev AslPh, Miklošičeve spise, Malý slovník náučný itd.), temveč je tudi že pisal.

L. 1878 je začel objavljati v gor. Soči v glavnem pravopisne pripombe, a so mu že poslano nehali objavljati in so zato nekatere teh stvari izšle šele 1886 v CFr (1886, 10 in sl.). Svoje spise je 1878 ponujal tudi SM, pa mu na ponudbo sploh odgovorila ni; 1879 jih je spet ponujal za LMS, pa so ga odpravili z obljubo, da bo natisnjeno v N, vendar se to ni zgodilo. Od 1880 je pisal na platnicah »Mesečnega lista za verno slov. ljudstvo, zlasti za ude tretjega reda sv. Frančiška«, prav zaradi teh razprav po svetu zelo znanega CFr. Tu je do konca 1915 v 36 letih izšlo 32 letnikov (po 12 številk v letniku, z jezikosl. stranmi). Drugje je med tem časom objavljal le izjemoma: v Kresu so mu sicer natisnili razpravo Prešeren, a je zaradi kritike Levstikovih pogledov na to vprašanje prišel pri listu v zamero in s tem ob možnost, da bi tu še objavljal. Podobno se je Š-u godilo tudi v AslPh (Jagić nadaljevanja polemike z V. Oblakom ni tiskal iz obzirnosti do Oblakove vseučiliške kariere). Nekaj malega je objavljal še v ZD, VBV, v UT in v Č. CFr je bil od ustanovitve pa do 4. štev. 1884 dejanski, nato pa tudi nominalni urednik do konca 32. letnika (zadnjič podpisan kot urednik 1915, št. 5). Posebnih časti v življenju ni dosegel: nekaj časa je bil definitor in kustos province in bil tudi v provincialnem predstojništvu. Ob koncu življenja je bil konsistor. svetnik gor. nadškofije, ocenjevalec njenih knjig in spisov. – Dne 12. sept. 1920 so Š-u vzidali na r. hiši reliefno spominsko ploščo, delo Fr. Kralja (gl. S 1920, št. 211), 24. maja 1970 pa ploščo na samostanu v Kostanjevici (gl. Nova M 1970, 288). – Š. je zaslužen za slov. kulturo predvsem kot jezikoslovec, vendar ne gre prezreti niti njegovega poljudnoznanstvenega (npr. Častimo sv. Cirila in Metoda; Tisočletnica smerti sv. Metoda, velikega škofa slov.; Goriška nadškofija in cerkvena okrajina ilirskega kraljestva; Spoznajmo se, povesti iz življenja sv. Frančiška) in nabožnega pisanja v CFr, s katerim je dokazal lepo oblikovalno moč, v vsem svojem pisanju pa izrazito jezikovno silo in dognanost.

Jezikoslovno delo je zelo mnogovrstno: obsega glasoslovje, akcentuacijo, oblikoslovje, skladnjo, stilistiko, besedotvorje, pravorečje, pravopis ter jezikovno politiko, in sicer na sinhroni ravni in v diahronični ter dialektološki osvetlitvi, poleg tega pa še stenografijo in umetne jezike. Čeprav so njegove razprave osredinjene na slov. jezik, pa razlage slov. jezikovnih pojavov (v veliki meri tudi le narečnih ali zgodov. izpričanih) razodevajo široke razglede po problematiki tudi drugih slovan. in neslovan. jezikov. O vsem tem pa Š. ni pisal le razprav in člankov, ampak posebno tudi kritike in polemike; zanj so nekako sploh značilne polemične razprave.

Jezikosl. delo je začel 1870 z razpravo O glasu in naglasu našega knjiž. jezika v izreki in pisavi. Ker je stal na stališču, da mora pisava idealno ustrezati glasovju jezika, je tako rekoč sproti, posebno pa od srede 70-ih let preteklega stol., prešel še na slov. pravopis (sestavki v gor. Soči); ker pa je pisava le odsev hierarhično višjih jezikovnih prvin, tj. morfemov, je bilo naravno, da se je Š. lotil še oblikoslovja in besedotvorja; in ker je menil, da je treba pravo in boljše ne le spoznavati, ampak spoznano tudi uveljavljati v vsakdanji praksi, je svoja spoznanja o slov. knjiž. jeziku takoj upošteval tudi v svoji besedi in to zahteval tudi od drugih. Oboje je vodilo do spopadov z ljudmi, ki so glede jezika slepo prisegali na kakršno koli izročilo in/ali pa jim jezik ni bil organsko razvita vrednota najvišjega kult. in polit. pomena slov. naroda, ampak le preprosto orodje za vsakdanje razumevanje in sredstvo za polit. sanjarije in manipulacije »voditeljev« tega malega naroda, ki ga hočejo priključiti sedaj tej sedaj drugi slovan. jezikovni (in družbeno-politični) grupaciji, ker ne verujejo v samostojno življenjsko moč slov. jezika in naroda.

Ker je bila zlasti glasovna, oblikoslovna in besedna podoba slov. knjiž. jezika 2. pol. 19. stol., ko je Š. nastopil, iz raznih vzrokov (splošnoslovenskost iz 50-ih let, Levstikovo cerkvenoslovanjenje, splošno slovanjenje) veliko manj jasna in enotna kot v njegovi prvi polovici (ko je Kopitar v knjiž. jeziku kranjskega tipa uveljavil gorenj. naglašeni vokalizem), se je Š. moral najprej odločiti za realno govorno podlago knjiž. slovenščine. Ta mu je bila v zemljepisnem pogledu predvsem dolenjščina, šele nato gorenjščina oz. sploh govor Kranjske. Časovna zamejitev je bilo temu tipu jezika 16. stol. s protestantskim knjiž. jezikom. Ta prostor in čas sta slov. knjiž. jeziku po Š-čevem mnenju določila normo, ki je ni mogoče korigirati ne s prvinami domnevnega ali tudi izpričanega razvoja slov. jezika pred protestantsko ločnico (to je delala t. i. Levstikova šola) ne s prvinami iz drugih slovan. jezikov (to so delali ilirci, vseslovani ipd.), pa tudi ne s prvinami iz nekranjskih narečij, kolikor imajo drugačno strukturo (Slomšek, Sket), ali z individualnimi izmišljotinami.

V dilemah, ki jih tudi ta sicer zoženi prostorski in časovni okvir žive jezikovne podlage slov. knjiž. jezika ni bil prost, je Š. prostorsko dajal prednost dolenjščini, časovno pa (spet dol. protestantski) preteklosti pred drugačno sodobnostjo. Na posameznih področjih je te svoje nazore konkretiziral takole:

1. Glasoslovje. Glavne razprave: O glasu in naglasu našega knjiž. jezika v izreki in pisavi (Izv. novom. gimn. 1870, 3–42; Jezikoslov. spisi I, 1916–9, 1–59); O naglasnih in drugih diakritičnih znamenjih v znanstveni pisavi naše slovenšč. (CFr 1880, 9b-12d); Nekoliko o naših dveh dolgih naglasih (CFr 1886, 8; Jezikoslov. spisi I, 1916–9, 304–9; gl. še pri naglasu); Napake v izreki in naglaševanju naše knjižne slovenšč. (CFr 1890, 1–2; 1891, 3–12; 1892, 5, 7; Jezikosl. spisi I, 445–99); Nekoliko slov. slovnice za poskušnjo. I. del. Glasoslovje (CFr 1893, 1–3 c, 4; 1894, 8 c, 9 b; 1895, 1 b, 3–5; Jezikosl. spisi II, 1921, 1–80); O pouku slov. jezika (CFr 1902–3, 2–4); O učenju naše knjižne slovenšč. v začetnih in višjih učiliščih (CFr 1903, 8–12; 1904, 1–12; 1905, 1–6, 8).

V skladu s temi svojimi temeljnimi pogledi je Š. pri knjiž. vokalizmu v nasprotju z dotlejšnjo normo skušal uveljaviti razlikovanje dvojnih ozkih e-jev in o-jev: eden, ki bi imel i oz. u za dvoglasniškim jedrom, tj. e iz jata, o iz etimološkega cirkumflektiranega o in iz zgodaj podaljšanega novoakutiranega o (mesta-bog, nóg), drugi, ki bi imel i in u pred dvoglasniškim jedrom (vsi drugi ozki e-ji in o-ji). Na ta način bi slov. knjižni jezik razločeval 9 dolgih samoglasniških fonemov. To je bila kompromisna rešitev med vokalizmom slov. knjiž. jezika v 16. stol., dolenj. ljud. govorom in knjiž. jezikom 19. stol.

Dosledno je zahteval ločitev v kvaliteti naglašenih proti nenaglašenim i, u in jatu ter jih označeval pisno; v primerih, ko so se kratki samoglasniki v živi govorici reducirali, pa je označeval kvaliteto tudi pri nenaglašenih o in e (6 gre vzporedno z naglašenim ô). Za pravice polglasnika se je potegoval v okviru njegove razširjenosti v 16. stol., ne pa sodobnega stanja: prim. ləhko, kəteri, vendər, kakər, izəšlo ipd.

Samoglasniški sistem slov. knjiž. jezika bi torej po Š-u imel naslednja sestava

Dvoglasnika: ər in ou̯.

Tak je vokalizem nekoč res bil na velikih prostranstvih slov. jezikovnega območja (posebno na Kranjskem), nadaljnji razvoj pa je to stanje ali v glavnem ohranil (dolenjščina in deloma štajerščina) ali pa bistveno poenostavil (gorenjščina), drugod – posebno na Koroškem in Primorskem – pa je bil ves čas tudi bistveno drugačen. Bila ga je sicer v precejšnji meri mogoče uveljaviti v slovarju (Pleteršnik), nikoli pa se ni niti približno realiziral v knjiž. govorni praksi.

Neprimerno dragocenejše je Š-čevo razpravljanje o slov. vokalizmu s stališča narečij in zgod. slov. jezika. Glavne razprave so: Nekoliko o svojilnih zaimkih (CFr 1881, 8–12; Jezikosl. spisi I, 166–89; Obedən (in nekaj o frizinških spominikih) (ib. 3–4; ib., 140–50); to, kar je v Jezikosl. spisih I, 241–65 naslovljeno s H zgodovini nedoločnih samoglasnikov v naši slovenščini, izhajalo pa je pod raznimi naslovi v CFr 1883, 7–12; Cusani, Christianus moribundus (CFr 1889, 1–12; Jezikosl. spisi I, 379–434 in z dost. do 444). Močno zgod. podlago ima tudi njegovo razpravljanje o tem, kar je v Jezikosl. spisih I, 92–193 združil pod naslov Pojasnila nekaterih posebnosti v pervih tečajih »Cvetja«: tu je obravnaval glasovje (in pisavo) besed kot sonce (CFr 1880, 2b–c), mej (ib. 2c), obedən in vəndər (ib. 6b-d), grajanski (ib. 1881, 2d), gdo – kədo, kəteri (ib. 1881, 5b–d), kakər (ib., 6c–7d), Jerdrut (ib 1882, lb–c). Nekaj tega je v Jezikosl. spisih zbral tudi pod naslov Pravopisne opazke (npr. o zanimati in zanimivo, kə in ko, kədo in nihče - vse izšlo prvotno v Soči 1878, št. 45–52, in o raznih pravopisnih vprašanjih (Jezikosl. spisi I, 194–240), kjer obravnava: sonce in drugo (CFr 1882, 2–4c), prešuštvo (ib., 4c–5b), problem izreke in pravopisa (ib. 5b–c, 6c–d), tjulenj in mrož, jablan in jabelko (ib. 1882, 7b–d), dvojni ozki o (ib., 8–12), znamenje za polglasnik (ib. 1883, 2).

Najvažnejši rezultati: sistemskost obravnave vokalizma (npr. vštričnost glasov kot ozka e in o, nosna e in o, nenaglašeni i in u ter jat in polglasnik, zložna r in l ipd.; postali so jasni glavni obrisi zgod. poteka slov. vokalne redukcije (z odsevi v glavnih tipih slov. narečij); obramba Miklošičevega mnenja, da imamo v -ega -emu … jat, Kopitarjevega, da je diftong ou samo predstopnja za poznejši u; monografiji o slov. prvotnem polglasniku in jatu.

Obdelal je še veliko izjemnih samoglasniških razvojev, do katerih je prišla bodisi zaradi posebnega reduciranja bodisi zaradi preglasa, vokalne harmonije, asimilacije, analogije, kontrakcije, izpada ipd. Prim. nekaj takih enot: nəcoj, sbota, pondeljek, šənica, məstí, gəspod, prəti, napək, vin, bəlj, blje, žrjav, dlje, dəlj, verjet, kamənje, postlja, prijatu – jest (jaz), zagovarja, tje, vreteno, rez (raz), mrez, preklet, predat, ne (na), ned, ze (za), veljati, deleč, ki, kej, tuki, majhen, mičken, koko, toko, svetomo, momu/mumu (mimo), današnji, koker, šotor, lohko, rokovica, ložje – Dobrepolje, vevoda, postavati – Labin – žiher – Jerni, nisem – djati – dones, somenj, poper, vun, moščevat, cerkov – žená ipd.

Pri konzonantizmu je najbolj obdelal različne vrste l-ov: prvotnega slovan. in sloven.: trdega, zlogotvornega, srednjega, in mehkega. Pisal je tudi o prvotni skupini lъ. Posebej je obravnaval premeno l–v (zlasti v priponah -alec, -alen, -alnik itd. oz. -avec itd. ter v položaju ne pred samoglasnikom). Prim. naslednja mesta: Jezikosl. spisi I, 50–5; CFr 1880, 12d; 1882, 2d–4b, 5c, 6, 8b; 1883, lc; 1889, 2–4c, 5d–6d; 1890, 2d, 3b, 5c; 1893, 6d, 9b–c, 12c; 1894, 3c; 1899, 7c–12; 1900, lb–d, 3–7, 6d–11; 1901, lb, 3c–4d, 5c–d, 6d, 8b–10d; 2d–4d; 1903, 8–12; 1904, 1–2, 7–12; 1905, 1–6; 1906, lb–c; 1913, 10d.

Za tedanji knjižni jezik je normiral brezizjemen izgovor nekdanjega trdega l v položaju ne pred samoglasnikom in pred polglasnikom kot u̯ (torej tudi v besedah kot stolp, polk, tkaləc), srednji l pa naj bi se govoril samo pred samoglasniki. Za nekdanji mehki l (zdaj pisano z lj) je zahteval enoglasni trdonebni izgovor tako pred samoglasnikom kot ne pred njim, čeprav se je zavedal, da bi se ga ogromna večina Slovencev morala šele učiti. Izgovor lj za pisani lj pa je zahteval v primerih, ko se je lj razvil iz lьj. Zaradi teh nazorov se mu je zdel analogni srednjejezični l v rod. mn. (npr. sil) ter v izpeljankah iz podstav na l (npr. nasilni) in sploh v takih položajih v tujkah vplivan od nem. jezika (kar je po njegovem docela prevladalo v češč. in kajkavšč.) ali pa je refleks lj in bi se tako moral tudi pisati. Namesto analognega srednjega l bi po njegovem v primerih, ko nikakor ne gre izgovarjati u̯, morali pisati lj, tj, silj, siljni, streljec, kopaljnica, aljkoholj itd.

Veliko se je Š. trudil, da bi določil meje med priponama a/ilec in a/ivec. Končni rezultat njegovih raziskav je bil, da imajo besede, ki pomenijo delujočo osebo, vse lahko bodisi pripono z l ali z v, le da prva pomeni tistega, ki je glagolsko dejanje že izvršil, druga pa tistega, ki ga sploh vrši ali more vršiti; samo z l pa so možne tiste pripone, ki so se (npr. tkalec) razvile iz poimenovanja za orodje (večinoma imamo v takih primerih poimenovanja na -lo, npr. gobezdalo, strašilo, vrelo), samo z v pa take, ki so nastale iz glagolskega pridevnika na -av(en), npr. smrkavec, delavec. Za praktično knjiž. rabo ta pravila seveda niso bila, velike vrednosti pa so še danes Š-čeve ugotovitve v zvezi z zgodovino vseh teh oblik.

Že za 16. stol. je ugotovil prve prehode nekdanjega trdega l v u̯, posebno v zah. in kor. narečjih, nato pa je podal dovolj podroben pregled slov. slovstvenih spomenikov in narečij glede tega pojava ter pregled izjav slov. slovničarjev o izgovoru trdega l oz. njegovih refleksov (CFr 1900, 3c sl.). Rezijanski srednji l namesto trdega si je razlagal z vplivom furlanščine (ib. 1913, 10 d). Veliko energije je Š. porabil, ko je dokazoval slovanskost trdega l (ib. 1900, 1 c–d; 1904, 2b). Med posebnostmi omenimo še razlago srednjega l v štaj. besedi stol, splošnem spol, pred končnico -mi (živalmi) ter pred končnicami ali obrazili -jo, -je, -ji (ib. 1905, 1 c–d, 3 c–d; 1892, 6 d; 1904, 9 b–10 c).

Že v zvezi z glasovi l se je srečal s problematiko priporniških zvočniških v w u̯ (Jezikosl. spisi I, 1916–9, 36–7; CFr 1880, 11 c; 1913, 8 b–d, 11 c–d; 1914, 8 b–d). Posebej je obdelal predponi u- in v- (bil je samo za v-; ib. 1902, 2 c, 3 b sl.; 1914, 8 c–d), protetični v (ib. 1914, 8 c) ter razne posameznosti.

Š-čeva zasluga je, da se v slov. knjiž. jeziku ni uveljavil šolski izgovor črke v kot zobno-ustničnega pripornika s premeno f po vzorcu parnih soglasnikov tipa d–t. Ugotovil je tudi, da se predlog v izgovarja v vseh položajih kot u̯ (položajno tudi kot u), kar je spet priznal šele Slov. pravopis 1962. Zmedo, ki se je še danes nismo docela rešili, pa je povzročil z opozorilom, da se v Ribnici korenski v pred r in pred množinsko končnico -jo ter pred orodniško končnico -jo izgovarja kot zobnoustnični pripornik (to je namreč pozneje rodilo splošno tezo, da se pisano vr in vl izgovarja z zobnoustničnim v, in sicer ne samo v korenu, kot je v omenjenih primerih navajal Š., ampak celo tedaj, ko tak soglasniški sklop dela predlog ali predpona v).

Fonemu /j/, ki ga je pravilno spravljal v par z /v/, je ugotovil inačici j in i̯ (kar pa velja le za nekatera slov. narečja oz. zgod. obdobja). Potrditev inačice j mu je bil prehod v trdonebni g (ali d) in po prilikovanju na predhodni nezveneči soglasnik v k. Pojav je posebno značilen za prekmurščino, npr. getra, vucke za jetra, vucje (prim. CFr 1888, 10 d; 1902, 11 d; 1911, 2c sl.; 1912, 9 b sl.; 1913, 11 c; Jezikosl. spisi I, 1916–9, 520–9, 566–87); take prehode je izolirano nahajal tudi v drugih slov. narečjih. Obravnaval je še protetični in vrinjeni j ter njegov izpad (CFr 1881, 4 d, 11 c; 1888, 11 c; 1886, 10 d; 1894, 3 d op. 4; 1903, 7 d; 1914, 3 c–d; 1910, 3 b). – Na raznih mestih je obravnaval tudi neobičajne razvoje ustničnikov, nosnikov, zobnikov in šumnikov.

2. Oblikoslovje. Imenske oblike je Š. obravnaval po praslovan. sklanjah. Prva mu je bila a-jevska, druga o-jevska (srednja in moška), četrta i-jevska (prav tako moška in ženska) in peta soglasniška (v glavnem srednja). Vztrajal je pri tem, da se hkrati z oblikami obravnava tudi naglas, češ da obojega v nekaterih primerih sploh ni mogoče ločiti. Objektivno gledano pa so taki primeri v resnici izjemni, saj je naglas nadsegmentalni pojav in se kot tak lahko obravnava posebej.

V a-jevski sklanjatvi je največ razlagal končnice -á in í v rod. mn., -é v rod. ed., -ê v im. /tož. dvoj., -í v daj./ mest. ed. (CFr 1890, 11 b–d; 1894, 1 c, 3 b; 1895, 8 b; 1901, 3 d, 4 b, 11 b–c). V o-jevski sklanjatvi je največ razpravljal o rod. mn. (brezkončniškem, s končnicami -i, -ji, -ov; prim. CFr 1881, 4 d; 1883, 10 d; 1884, 5 c; 1895, 8 c sl., 10 b). Samoglasnik a v daj. mn. (in or. ed.) si je razlagal z vplivom im./tož. srednjega spola (ib. 1881, 4 b–c; 1890, 9 b; 1897, 10 d), -i v mest. edn. kot refleks jata. Veliko je pisal o končnici -je v im. mn. (CFr 1888, 10 d).

Sorazmerno dobro je obdelal tudi i-jevsko sklanjatev (ib. 1890, 11 b; 1896, 1 b, d; 1883, 10 c), pri soglasniški pa je upravičeno obžaloval, da je knjiž. jezik prezrl ljudsko uvrščanje samostalnikov moš. spola, ki se jim v im. ed. osnova končuje na samoglasnik v tip oče očeta (torej tudi Jakata, Arkota, Hitita, Premruta), prim. CFr 1895, 10 c; 1914, 1 d.

Pri pridevniški besedi je obširno prikazal izvor končnice -ega -emu ipd. svojilnih zaimkov (ib. 1881, 8 b sl.) in uspešno pregnal iz slov. knjiž. jezika nedoločno obliko na -sk, npr. slovensk (ib. 1883, 11 b–c). Nesklonljivi člen ta ob pridevniku mu je bil zakonito razvit iz razmer slov. jezikovnega ustroja (ib. 1895, 3 c oz. 3). Sorazmerno veliko je pisal o stopnjevanju (ib. 1883, 11 b; 1890, 12 b; 1891, 9 c; 1894, 4 b in op. 5; 1901, 5 b in c op. 1; 1903, 7 c–d).

Pri zaimkih je Š. najpogosteje raziskoval njihov nastanek in vokalizem. Veliko je pisal o kaj, izvajal ga je iz čъgo, (ib. 1887/8, 8 b sl., 1894, 3 d; 1900, 2 d; 1902, 11 d; 1887/8, 11 d), o oblikah rod. zaimkov (ib. 1881, 12 b–c; 1882, 2 b–c; 1888, 11 b–d; 1890, 12 b; 1902, 11 c; 1907, 1 d) in sploh o svojilnih zaimkih, nastalih iz rod. osebnih zaimkov (ib. 1881, 7 b–d; 1889, 9 b–d; 1906, 4 c–d; 1880, 6 b), tudi o oziralnih in nikalnih zaimkih ter o zaimenskih prislovih (ib. 1894, 4 c op. 6; 1880, 6 c–d; 1881, 3–4; 1894, 1 b op. 3; 1891, 4 d; 1890, 10 d; 1900, 2 d, 4 c; 1887, 5 b sl.). Podrobneje je raziskoval še vpliv zaimenskih končnic na pridevniške in narobe (ib. 1888, 11 b–d; 1902, 11 c) ter indoevropski izvor končnice -go (ib. 1880, 6 b; 1881, 5 b–7 d; 1888, 9 b–d; 1891, 4 c, d). Pri teh svojih razpravah se je včasih (npr. pri kaj ali -go) pretogo opiral na fonetično razvojno razlago domnevnih izhodiščnih oblik, načeloma pa so njih zelo dobre razlage podprte z bogatim ponazorovalnim gradivom. Posebno odlično je Š-čevo razpravljanje o svojil. in oziral. zaimkih (npr. zgodov. razvoj od Brižinskih spomenikov do najnovejših časov). V kolikor je v 19. stol. izpričane oblike hotel uveljaviti tudi v sodobni pisavi (npr. kaker za kakor, ke za ko, kedo ali gdo za kdo, keteri za kateri, pri komu za pri kom ipd.) pa, razen izjemoma (npr. kakršen), ni uspel.

Pri glagolu gredo Š-u tele zasluge: Prvi je temeljito obdelal kratki nedoločnik. Menil je – kot smo videli – da ni praslovan. varianta, temveč posledica zgodnje redukcije končnega -i v slovenšč. Zanj je našel prve primere že pri protestantih in podal sezname oblik kratkega nedoločnika po Miklošičevih glagolskih vrstah, primerjajoč gaz dolgim nedoločnikom in namenilnikom (tudi za namenilnik je sestavil sezname primerov, CFr 1890, 12b–c; 1894, 12 b). Nedoločnik v zvezi z glagoli zaznavanja (videl sem ga iti) si je razlagal z vplivom nem. in opozarjal na stare slovan. zveze videl sem te idoč (sedaj videl sem te idočega, ib. 1914, 6 d sl.). – Pri deležniku je (npr. Dalmatinove) oblike kot hodeoč razlagal z vplivom 3. os. mn. sedanj. tipa pleteoč; obsojal je oblike tipa verujé in z Miklošičem zagovarjal zakonitost analogne tvorbe na -aje (verovaje, gl. CFr 1914, 3 b sl.; 1890, 12 c). Glas e namesto a v obliki prišedši mu je bil rusizem.

Pri končnicah sedanjika si je Š. -m (in -ste na Primor.) razlagal z vplivom brezpriponskih glagolov, -mo z vplivom italijanšč. (CFr 1894, 4 c–d; 1890, 12 b), -š z zelo zgodnjo izgubo končnega -i (ib. 1881, 4 c; 1883, 8 b; 1894, 4 c). 3. os. mn. si je razlagal kot kontaminacijo prvotne »kratke« oblike in tematičnega samoglasnika iz drugih oseb (nesejo, kupujejo) oz. kot kratko obliko + -o za znak množine (video) in nato spet pod vplivom drugih oseb vidio (+ zmeraj zevni j), (prim. CFr 1914, 3 c–d, 4 c; 1894, 5 b; 1890, 12 c).

Veliko je pisal o rabi glagolskih oblik, posebno sedanjika (ib. 1887, 2 b–c) in prihodnjika. Dokazoval je starost slov. rabe sedanjika dovršnih glagolov za izražanje dejanja, ki se izvrši v trenutku govorjenja (efektivni ali izvršilni sedanjik, CFr 1906, 7 b sl.; 1910, 10 b sl.; 1900, 1 b sl.) zlasti ob glagolih rekanja in zavračal Miklošičevo mnenje, da bi bilo do te rabe prišlo pod vplivom nem. Pri nedovršnem sedanjiku je kot slov. branil zveze kot jutri (ali letos) gremo na izlet v …, odsvetoval pa njegovo rabo namesto velelnika v primerih kot prosi te, da si pameten (ib. 1898, 11 b; 1901, 7 b–c). Dokazal je tudi slovanskost (in s tem slovenskost) rabe prihodnjika bom + deležnika dovršnih glagolov, v dovršnem sedanjiku pa je videl predvsem zaznamovanje izvršitve dejanja ne glede na čas; prav s to njegovo lastnostjo si je razlagal sposobnost dovršnega sedanjika izražati tudi dejanje preteklosti in prihodnosti. Sedanjik za izražanje prihodnjega časa je imel za stilistično zadevo in je svetoval njegovo rabo le v zvezah, kjer je glagolsko dejanje že z drugimi jezikovnimi sredstvi časovno jasno določeno (ib. 1887, 2; 1892, 1 b–3 d; 1883, 2 b–d, 4 b sl., 6 b sl., 11 b sl.; 1897, 1 b sl.). Pri predpretekliku je opozarjal, da je od nedovršnih glagolov mogoč le v primerih, ko se rabijo kot dovršni (lani sem ti bil pisal / tj. ponovno sem ti bil poslal pismo /, pa sem zastonj čakal odgovora; ib. 1884, 5 c; 1888, 5 c; 1903, 5 d; 1914, 6 c). Od naklonov se je največkrat ustavil ob velelniku (ib. 1880, 4 b sl.; 1890, 10 d; 1905, 7 d; 1913, 10 b sl).

Pri glagolskem vidu je opozarjal na primere dvovidskosti (npr. stati stanem, roditi, žrtvovati se, darovati, prositi, krstiti, svetovati, terjati, veleti) in na prehod dovršnosti v nedovršnost (zdeti se, zaslužiti pohvalo, poznati) in narobe (ib. 1912, 4 b, 5 d sl.; 1911, 11 c, 7 c–d; 1896, 2 b sl.). Pri načinih ni bil naklonjen brezosebnemu izražanju s se in s predmetom glagolskega delovanja v tožiln. (npr. sumniči se jih namesto sumničijo jih ali vsako reč se da spremeniti nam. vsaka reč se da spremeniti, hribe se še vidi nam. hribi se še vidijo, hribe je še videti). Priznal pa je, da te stvari zavrača kot slov. obrobne (nastale pač pod italij. vplivom), čeprav je vedel, da se tudi po Kranjskem že govori tip našega pastirja se sliši dve uri daleč namesto je slišati.

Prav ogromno je Š. pisal o slov. naglasu: O glasu in naglasu … (Jezikosl. spisi I, 1916–9, 5–21); Nekoliko o naših dveh dolgih naglasih (CFr 1886, 8); Napake v izreki in naglaševanju naše knjiž. slov. (ib. 1890, 1 sl.; zlasti od 4 in 10 c dalje); Nekoliko slov. slovnice za poskušnjo (CFr 1894, 5 sl.); Valjavčev »Prinos k naglasu u novoslovenskom jeziku« in prihodnja slovenska slovnica (ib. 1895, 7 sl.); Novi slovar (ib. 11). V primeri z Valjavcem mu gre zasluga, da je opozoril na tonemske razlike dolenjšč. v primeri z gorenjščino. O slov. tonemih je menil, da je razlika med akutom in cirkumfleksom (podobno kot v stari grščini) utemeljena z izrazitostjo druge oz. prve more naglašenega jedra zloga (prim. O glasu in naglasu). Prehod naglasa z zadnjega kratkega zloga na predzadnjega (vsak je bil kot ena mora) naj bi bil sprožil izgubo tonemskega nasprotja tudi v dvomornih (tj. dolgih) zlogih po štajer. in primor. narečjih in drugod (ib. 1894, 5 c op. 3). Novi cirkumfleks si je razlagal s položajem pred dolgim samoglasnikom oz. pred soglasniškim sklopom, ki mu je izpadel polglasnik. Zavzemal se je za to, da bi bilo tonemsko naglaševanje sprejeto v knjiž. normo. V slovar ga je res spravil M. Pleteršnik, v slovnico pa Breznik. Pri določanju mesta naglasa je bil Š. včasih preveč konservativen in se brez potrebe bojeval proti novim analogijam, ki so po vrsti odpravljale raznozložne naglase posameznih oblik sklanjatvenega, spregatvenega ali besedotvornega vzorca (npr. krompírišče > krompiríšče ipd.). Priznaval je dva naglasa v nekaterih tipih besed, precej pa je tudi pripomb k naglaševanju posameznih oblik (npr. zaimkov).

3. Pravopis. Š-čevo pravopisno načelo je bilo zgodovinsko fonetično, tj. slov. pravopis je uravnaval po izreki določene dobe; Slov. naj bi torej v knjiž. jeziku pisali tako, kot se je govorilo na Kranjskem v 16. stol. V knjiž. jezik pozneje sprejete stvari pa naj bi se pisale tako, kakor bi se bile govorile, ko bi bile obstajale v slov. jeziku že v 16. stol. S svojim predlogom, da bi tudi tuja lastna imena pisali fonetično na podlagi izgovorjave 16. stol., ni prodrl (1885, 1 b–d; 1893, 6 sl; 1914, 1 c sl.), pač pa v veliki meri s predlogom, da se fonetična pišejo tujke. V pravopisu je pravilno postavil 16. stol. kot mejo, ki je pri ugotavljanju govorne podlage – in ta je osnova za pisanje – ne gre prekoračevati. To je delal Levstik, ko je slovenšč. uravnaval po stari cerkv. slovanšč. Š. je 16. stol. izbral zato, ker je slov. jezikovnih spomenikov z naravnimi jezikovnimi oblikami šele za to dobo dovolj, in si oblik ni treba teoretično (večinoma zelo subjektivno) vzpostavljati; pa tudi zato, ker od glasovja tiste dobe vodi še najlažja pot h glasovom najrazličnejših sodobnih. slov. narečij. Pač pa bi bil Š. lahko priznal poprotestantovsko pravopisno resničnost v tistih primerih, ko je bilo ustreženo tako sistemskosti knjiž. jezika (npr. kdo, kdaj, kakor) kakor tudi novi govorni resničnosti (npr. navadni l v primerih kot skal, skalnat) in celo pisnemu izročilu (npr. kje, predponi u- in v-; 1882, 2 c–d; 1889, 11 b–d; 1891, 3 d; 1914, 8 c). Treba je opozoriti še na Š-čev, kot ga je imenoval, znanstveni pravopis slov. knjiž. jezika (CFr 1880, 9–12; 1882, 12; 1883, 1; 1892, 6 sl.; 1893, 2 c –d; 1898, 1). – Š-čevih znamenj ni prevzel nihče, pač pa njih transformacije v grafično primernejše rešitve Pleteršnik in za njim drugi. Omenili smo Š-čev sistem stenografije; tudi njegov umetni jezik eulalija je seveda imel svoj pravopisni sistem.

4. Skladnja. Tu je predvsem obravnaval stavčni poudarek in besedni red. Ob zadevni Breznikovi razpravi (CFr 1908, 10 b–d) je Š. pokazal, da besedni red ni odvisen od stavčnega poudarka, saj se npr. v stavku s petimi besedami pri nespremenjenem besednem redu da poudariti katera koli beseda. Pravilno je ugotavljal različno mero naglašenosti besed v skladenjskih enotah in v izjemnih primerih sploh izgubo naglasa. Sestavil je tudi lista slov. breznaglasnic (ib. 1895, 3 b sl., 6 c sl.; 1921, 6 c). Pri besednem redu je opozarjal na normalno zaporedje naslonk (sestavil je listo tipičnih nizov naslonk) in na njihov pravilen položaj v stavku (načeloma po prvem stavčnem členu, izraženem lahko tudi z odvisnikom, vendar nikoli ne za prilastkom). V veliki meri je Š. pojasnil tudi posebne primere besednega reda ali pa jih proglasil za neveljavne. Zavračal je sestavo naslonk po zgledu na shrv. (tip Kam greš? vprašal je Ivan; ib. 1895, 3–6).

V zvezi s predlogi so zanimive njegove pripombe o podvojitvi predlogov v in z v narečjih (v-ja tudi v knjiž. jeziku, prim. izgovorjeno u̯anj iz vvanj) in seznam dvojnih predlogov tipa ruta za na glavo (ib. 1886, 10 d; 1895, 3 b). Dvojne predloge je dopuščal, če je prvi do, iz, od, z in za. Dopuščal je in ga imel za slov. nedoločni člen, npr. en mlad človek (ib. 1909, 9 c). Na pol vikanje (ste bil) je imel za italijanizem (ib. 1890, 12 d).

5. Stilistika. Med dela, ki gredo sem v širšem smislu, spada Š-čevo razpravljanje o zvrsteh jezika, in sicer pogovornega in pretirano knjižnega ter parlamentarnega: »Prava knjižna izreka naše slovenšč. /je/ prav ta, ki se sliši v neprisiljenem govorjenju izobraženih Slovencev v zasebnem občevanju« (ib. 1903, 11 b–d; 1905, 8 c–d, 12 b sl.- 1903, 11 c). V stilistiko besede gre razpravljanje o tujkah. Bil je zoper nepotrebne tujke, branil pa navidezne, kot npr. brati (ib. 1898, 3 b–d in kritike). Opozarjal je tudi na homonime (ib. 1897, 5 b; 1904, 4 b–c).

Š. je razpravljal tudi o slov. metriki (ib. 1905 1 sl.; 1910, 1 c; 1900, 8 b–d) v tem okviru tudi o rimah (ib. 1882, 8 c; 1910, 3 c–d). Vprašanje lepote mu je bil zev, ki ga v slov. ni trpel (ib. 1880, 8; 1898, 1 c). Muzikaličen mu je bil tisti jezik, ki ima več samoglasnikov in dvoglasnikov kakor soglasnikov (ib. 1903, 12 d). Obvladanje stilističnih norm je dokazoval v svoji lastni pisani besedi (posebno dobro je obvladal tudi ironijo in sarkazem); realistični stilistični nazori pa so osnova za njegovo zavračanje vsega neorganskega v našem jeziku 19. stol. bodisi v izgovoru, oblikah, besedah, skladnji, deloma tudi v pisavi.

6. Posebej je treba omeniti Š-čevo razpravljanje o Brižinskih spomenikih (ib. 1881, 3 d–4 d; 1898, 8 c–d; 1898, 2 b; 1910, 12; 1911, 1 b sl.; 1930, 8 c; 1881, 8 b–sl.). Proti Vondráku in Jagiću je zagovarjal njih slovenskost s prepričljivimi jezikosl. argumenti iz glasoslovja in oblikoslovja.

7. Kritike in polemike. Tematično se dele na več skupin. Veliko je recenzij knjig in del z leposlovno in nabožno vsebino. Š. jih je pisal v bistvu kot jezikoslovec, zato je o leposlovni ali nravstveni vrednosti obravnavanega dela govoril le splošno, obširneje pa se je ustavljal ob njihovih jezikovnih pomanjkljivostih. Tu je zavračal slovan., german. in italij. jezikovno navlako v slov. knjiž. jeziku predvsem 19. stol. in se ni utrudil opozarjati na značilnosti slov. preproste govorice, zlasti dolenj. in sploh kranjske, kot merila za pravilnost v slov. knjiž. jeziku. V končni liniji je, posebno ker je njegovo delo pozneje nadaljeval Breznik, večinoma tudi uspel in tako slov. jezik uveljavil v njegovi naravni, realistični podobi, iz katere edine je mogla zrasti tudi velika umetnost slov. moderne.

V silovitih nazorskih spopadih ob nastopu dr. A. Mahniča (SBL II, 7–12) se je pokazal kot človek, ki mu ideološko (nravstveno) stališče ne dovoljuje kompromisov niti z umetnostjo, ki bi utegnila biti nravstveno škodljiva. Kot trezen realist pa je zavračal napačno in pretirano ocenjevanje škodljivosti življenjskih pojavov (prim. Mahnič proti Stritarju in Gregorčiču ib. 1887, 6; 1888, 4, 5 c–6) ali Š-čevo razpravljanje v zvezi s protialkoholnim gibanjem (ib. 1905, 9 sl.; 1906, 6 sl.; 1910, 2 b–h). Kot samosvoj duh je videl korist v stvareh, ki so se tradicionalistom zdele škodljive (npr. bogoslužje v slov. jeziku), in se ni podajal apriornemu gledanju na stvari, temveč jih je vse hotel imeti naravno utemeljene.

Posebna skupina Š-čevih poročil in prikazov obsega jezikosl. dela (zlasti: CFr 1893, 7; 1894, 8; 1896; 1897, 1; 1901, 5; 1902–3; 1905; 1907, 1909, 10; 1911–5). Tudi tu ne gre za prave kritike, ki bi v prikazu in oceni obsegle celotna obravnavana dela. Večinoma jih je le splošno predstavil, podrobneje pa razpravljal o stvareh, za katere je menil, da jim ve boljšo ali pravo razlago. Te vrste so npr. poročila o velikih slavist. delih, ki so mu jih pošiljali ruski univ. prof. V drugih primerih (npr. ob koncu Valjavčevih razprav o slov. naglasu, ob izidu Pleteršnikovega Slov.-nem. slovarja, Levčevega Slov. pravopisa, nove izdaje Janežičeve slovnice, tudi v debati s Peruškom ali Hostnikom) pa so se njegove pripombe k tem delom razvile v dolge razprave o pojavih, ki so se mu zdeli v teh delih pomanjkljivo prikazani ali napačni (naglasni tipi v slovnici, nepravi naglasi, elkanje, raba sed. in prihodnika itd.).

Š-u je bila največja vrednota resnica. Neresnica, napačna podmena ali celo potvorba so ga prizadevale v najgloblje bistvo in neutrudno ter ne glede na lastne koristi se je z vso svojo duhovno močjo bojeval proti njim in za resnico, za pravilno pojmovanje stvari, proti potvarjanju in poneumljanju. Zaradi tega se je zamerjal tistim, ki so bili v sporu z resnico, pa so bili premali duhovi, da bi bili svoj osebni poraz v boju s Š-em pojmovali kot zmagoslavje resnice, ne pa bojevnika zanjo. – Drugačno razmerje je bilo med Š-em in res velikimi duhovi (Baudouin de Courtenay, Bogorodickij, Ljapunov, Brandt, Broch, Valjavec, Štrekelj (gl. čl.), Jagić, Oblak, Breznik (gl. že zgoraj in še: ib. 1887, 7 b; 1897, 12 b; 1912, 8; 1901; 5 b–c; 1911, 2 c; 1896, 3, 10 d; 1900, 2; 1912, 8, 10). Te je Š. sam spoznaval za ljudi, ki zelo veliko zmorejo, pa prav zaradi tega tudi vedo, da ne vsega, in zato brez odlašanja priznavajo argumente resnice, ki so jih sami prezrli in ki jih nanje opozarja recenzent. Morda rahlo senco na Š-čevo delo meče lastnost, da ni mogel priznati manj idealne sodobne resničnosti, ki jo v knjiž. jeziku, čeprav sprva neupravičeno vpeljano, potrjuje resnično dolgotrajno zgodov. obstajanje (npr. pisava -vec/-lec, predpona u̯-/v-, pisava tujih lastnih imen) in logika sistematizacije (skal z l namesto z u̯), in se je trmasto potegoval za boljšo in preprostejšo zgodov. resnico.

Š. je brez dvoma naš največji jezikoslovec slovenist 19. stol., v 20. stol. pa ga – vendar samo kot sintetizator celotnega dotlejšnjega znanja o slov. jeziku – prekaša le Fr. Ramovš (SBL III, 22–4). Utemeljil je naše moderno pravorečje in se vztrajno bojeval za njegovo uveljavitev v javnosti in šoli, realistično je določil sodobno oblikoslovno, sintaktično in slovarsko normo knjiž. jezika in v zvezi s tem zmagal nad zablodami slov. praktičnega in »znanstvenega« jezikoslovnega ljubiteljstva 19. stol., potrjeval je življenjsko moč slov. jezika in entuziastično branil njegovo samostojnost. Ne nazadnje je Š. zgled pravega znanstvenika, ki govori le s treznimi argumenti resnice in morda prav zaradi tega ostaja v svoji dobi manj priznan, kot zasluži. Vendar se njegova spoznanja v vsej moči še vedno razodevajo in potrjujejo povsod tam, kjer se resnično poglablja naše spoznavanje slov. jezika. – Prim.: r. matica, Ribnica; Jakob Rigler, Tematična bibliografija Š-čevih jezikosl. in kritičnih spisov v CFr (rkp.); Hribar I, 46, slika: 48; LZ 1894, 46–9; DS 1902, 77–82; A/nton/ B/reznik/, ib. 1914, 70; Ivan Koštiál, Veda 1914, 157–61; I. Pregelj, S 1918, št. 230; P. Vincencij Kunstelj, CFr 1917, 257–60 (s sliko); isti, ib. 1918, 282–4 (s sliko); 1919, 10–1, 146–8; 1920, 3 sl.; A. Breznik, ČJKZ 1918, 218–26; Gor. straža 1918, št. 4; LZg 1918, št. 231; P. Vinc. Kunstelj, Carn. 1919, 221–31; A. Breznik, ČZN 1919, 153–7; Fr. Ramovš, LZ 1919, 81–8; Jsla 1920, št. 221; P. Vinc. Kunstelj, KMD 1920, 62–6 (s sliko); J. H[utter], ib. 1921, 59–64; Ant. Skubic, ib., 65–6; -š- /Jakob Šolar/, Mentor 1921–2, 27–9; ČZN 1926, 52; Mali list 1928, št. 42; P. Angelik Tomince, Spominska knjiga za 700-letnico prihoda oo. frančiškanov v Lj. 1233–1933. Lj. 1933, 37–40; Kron 1934, 50–1, slika 52; Radio Lj. 1936, št. 3; S 1938, št. 229; Kočevski S 1939, št. 26 (s sliko), 27; 1941, št. 1 (slika); S. S., Slov. dom 1942, 80–3, 86–9; J 1944, št. 4; t/ine/ d/ebeljak/, S 1944, št. 4; Mara Tavčar, SN 1944, št. 1; Družina 1958, št. 12 (s sliko); Matè Miha, Dol. razgledi 1969, št. 4 (s slikami). Ocene: A. Breznik, DS 1917, 70; F. Ramovš, LZ 1917, 501–3; S 1917, št. 177; A. Debeljak, Demokracija 1918, 62–3; Fr. Ramovš, LZ 1919, 247–50; isti, Slavia 1923–4, 115–23. Trč.

ŠKRABEC Stanislav (krstno ime Anton), jezikoslovec in nabožni pisec, redovnik, r. 7. jan. 1844 v Hrovači pri Ribnici, u. 6. okt. 1918 v Lj. Oče Anton, kmet, mati Marija Zobec. V družini se je rodilo sedem otrok, Anton kot prvorojenec. Osn. š. v Ribnici, gimn. v Lj. (1856–63). Avg. 1863 je stopil v franč. samostan v Lj. in nato opravil noviciat na Trsatu. Bogosl. je študiral v franč. samostanu na Kostanjevici pri Gor. (1864–66) in v Lj. (1866–68). 1866 je napravil redovne obljube, leto kasneje je bil posvečen v duhovnika. Od 1868–70 je poučeval gršč., nem. in slov. na franč. gimn. v Novem mestu. Ko je gimn. prevzela država, je zgubil službo, ker zanjo ni imel predpisanih pogojev. Predstojniki so ga nato poslali študirat klas. in slov. filologijo na graško U. V Gradcu je Š. 1876 opravil prof. izpit. Že pred tem (1873) je začel poučevati na dvorazr. redovni bogoslovnici. Predstojniki in dijaki so ga cenili kot vestnega in zahtevnega, a dobrosrčnega prof. Na Kostanjevici je Š. preživel nad 42 plodnih let. Ves prosti čas je posvetil jezikoslovju. Celih 36 let je urejal mesečnik Cvetje z vrtov sv. Frančiška in zanj tudi sam veliko pisal. Za svoj denar je kupoval drage knjige, pa tudi priznani jezikoslovci so mu od vsepovsod pošiljali svoje knjige v dar ali oceno. Po njegovi zaslugi je samostanska knjižnica znatno obogatela. Nekaj časa je bil Š. ravn. redovne gimn., od 1890 do 1892 je bil definitor, od 1892 do 1895 kustos province. 1908 ga je nadškof F. B. Sedej imenoval za cenzorja knjig in spisov v gor. nadškofiji, 1913 pa za njenega konzistorialnega svetnika. Ko je začela it. vojska obstreljevati Gor., je bil prisiljen 28. nov. 1915 zapustiti Kostanjevico in vso bogato knjižnico. Z nekaterimi sobrati se je zatekel v Lj. in tu kljub zrahljanemu zdravju do zadnjega dopolnjeval in urejal svoje jezikoslovne spise, ki so potem izšli pri Leonovi družbi. - Š. se je že v dijaških letih in v bogoslovju zanimal za jezikoslovje in se sam učil rušč., med noviciatom na Trsatu pa hrv. V univerzitetnem študiju je dosegel odlične uspehe. Zbudil je pozornost z razpravo O glasu in naglasu našega knjižnega jezika v izreki in pisavi, obj. 1870 v Izvestju novomeške gimn. O slov. naglasu je kasneje še večkrat pisal. 1878 je objavil nekaj prispevkov o pravopisu v gor. Soči, od 1880 pa ie objavljal v mesečniku Cvetje z vrtov sv. Frančiška, ki je med jezikoslovci doma in po svetu znan prav po njegovih na platnicah objavljenih jezikoslovnih razpravah. - V SBL III, 641–48 je J. Toporišič zelo natančno prikazal mnogovrstno Š-evo jezikovno delo, in sicer njegovo glasoslovje, oblikoslovje, pravopis, skladnjo in stilistiko. Pri glasoslovju opozarja na Š-evo razpravljanje o slov. vokalizmu s stališča narečij in zgod. slov. jezika. V zvezi s konzonantizmom je Š. posebej obdelal razne vrste soglasnika l. Pri oblikoslovju je natančno obravnaval sklanjatve, pri zaimkih je raziskoval njihov nastanek in vokalizem, pri glagolu je prvi obdelal kratki nedoločnik in veliko pisal o rabi glagolskih oblik. Š-evo pravopisno načelo je bilo zgodovinsko fonetično, zato je pravopis uravnaval po izreki določene dobe. Knjižni jezik naj bi pisali tako, kot se je govorilo na Kranjskem v 16. stol. Kar je bilo pozneje sprejeto v knjižni jezik, naj bi se pisalo tako, kakor bi se bilo govorilo v jeziku 16. stol. V skladnji je Š. obravnaval predvsem stavčni poudarek in besedni red. Kar zadeva na pol vikanje (ste bil), je imel za italijanizem, kar v resnici je. V okviru stilistike je razpravljal o zvrsteh jezika, in sicer pogovornega, pretirano knjižnega in parlamentarnega. Prepričan je bil, da je prava knjižna izreka naše knjižne slovenščine »prav ta, ki se sliši v neprisiljenem govorjenju izobraženih Slovencev v zasebnem občevanju«. O tujkah je menil, da so nepotrebne, in jih je zato preganjal. Sploh je zavračal vse, kar je v slov. jeziku neorganskega. Š. je razpravljal tudi o slov. metriki. Pomembno je njegovo stališče do Brižinskih spomenikov. Proti teorijam nekaterih filologov, zlasti slovanskih, je zagovarjal njihovo slovenskost in to dokazoval s prepričljivimi jezikoslovnimi argumenti iz glasoslovja in oblikoslovja. Posebno poglavje v celotnem Š-evem delu so kritike in polemike. Pri ocenjevanju del z leposlovno in nabožno vsebino je upošteval v glavnem njihove jezikovne pomanjkljivosti, o njihovi liter. in nravstveni vrednosti je govoril le nasplošno. Zavračal je tujo jezikovno navlako v slov. knjižnem jeziku zlasti 19. stol, in opozarjal na značilnosti preproste slov. govorice. Večkrat se je lotil slovenščine v listih in časopisih. Tako je npr. dvomil o pravilnosti naslova Rimski katolik, češ da izraza katolik naše ljudstvo ne uporablja in ga najbrž niti ne pozna, zato bi bil izdajatelj A. MahniČ po njegovem mnenju bolje storil, ko bi bil izbral obliko katoličan. Tudi ko je poročal o delih domačih in tujih jezikoslovcev, jih je navadno predstavil nasplošno, podrobneje pa je obravnaval stvari, ki so se mu zdele pomanjkljive ali napačno prikazane. Tako so se njegove ocene pogosto razvile v samostojne razprave. V zvezi s Š-evimi kritikami in polemikami Toporišič ugotavlja, da je bila Š-u največja vrednota resnica in da so ga neresnica, napačna podmena ali celo potvorba prizadevale v najgloblje bistvo, zato se je neutrudno bojeval proti njim. To so mu mnogi zamerili. Drugače pa je bilo z res velikimi duhovi (Baudouin de Courtenay, Štrekelj idr.), ki so kot taki sprejemali tudi Š-eve kritične pripombe, kadar jih je podkrepil s prepričljivimi dokazi. 1983 je R. Lenček v Slovene Studies objavil del korespondence med Š. in J. Baudouinom de Courtenayem. - Š-evo jezikoslovno znanje je bilo obsežno in temeljito. Nastopil je v času, ko je postala podoba slov. jezika nejasna in neenotna (druga pol. 19. stol.). Pod hudim nem. pritiskom so nekateri, tudi v nestvarni vseslovanski perspektivi, prevzemali besede iz slovanskih jezikov, ali pa so se kakor Levstik zgledovali po stari cerkveni slovanščini. Š. si je prizadeval, da bi določil slovenščini pravo izreko in njej primerno pisavo. »Pravilo pravopisu ni etimologija, temuč izreka,« je napisal v Cvetju (1, 2), »Mi skušamo namreč jezik pisati, kakeršen je, ne pa, kakeršen bi po vkrepanju učenih jezikoslovcev imel biti, ali kakeršen je mogoče da res bil nekedaj v svoji predliteraturni dobi« (2, 6) in »ker mi ne pišemo stare slovanščine, zato se mi zdi, da imamo pisati tako, kakor se beseda izgovarja v novi slovenščini, in sicer v njeni zgodovinski dobi. Trubar nam je mejnik, ki čezenj ne smemo nazaj...« (2, 7). Za knjižni jezik naj bo zato merodajno to, kar je od začetka 16. stol. značilno za glavna slov. narečja. Ker je bil Š. mnenja, da slov. jezikoslovje ni namenjeno samo kakemu jezikoslovcu, temveč vsakemu izobraženemu Slovencu, ki hoče svoj jezik v resnici znati in poznati, je pisal svoje razprave na razumljiv in največkrat poljuden način. Sam je bil vseskozi vnet zagovornik materinega jezika. Prepričan je bil, da Slovenci sebe in svoj jezik premalo cenijo. Ta lastnost jim ne da priti do veljave in moči ter jih bo tudi pokopala, če se je o pravem času ne znebijo. Njegove tehtne misli o materinščini, raztresene tu in tam, pričajo o njegovi zavzetosti za ohranitev čiste materine govorice. V svojem prizadevanju za uvedbo slovenščine v bogoslužje je bil Š. nekak predhodnik novih pokoncilskih časov. V Cvetju iz 1884 se pod naslovom Opombe glede obrednika tretjega reda sprašuje, ali se sme rabiti slov. obrednik brez posebnega dovoljenja iz Rima, in na to odgovarja, da se ne le sme, ampak se pravzaprav tudi mora, kjer je to mogoče. Pri tem se nanaša predvsem na daljše obredne molitve za tretjerednike. Ker naši ljudje ne razumejo lat. tudi ne vedo, kaj izgovarjajo. Zato se mu zdi nesmiselno, da bi se mučili z dolgimi lat. besedili. Kar je namenjeno ljudstvu in skupni molitvi z njim, naj bo razumljivo in domače. Ob spominu na sv. Metoda se Š. zavzema tudi za to, da bi se sv. maša vsaj na dan tisočletnice njegove smrti po vsem Slovenskem smela peti po slov. To bi bil »korak proti blestečemu cilju, ki sta nam ga pred tisoč in toliko leti postavila sveta brata Ciril in Metod«. - 1920 je v Cvetju izšel prispevek z naslovom Za obletnico smrti p. Stanislava Škrabca, v katerem se nepodpisani sobrat spominja Š-evega življenja in dela. Sklicujoč se na Cvetje iz 1884 omenja, da so Š. nasprotniki tožili pri gor. nadškofu, češ da hoče odpraviti lat. jezik in da se upira cerkvenim predpisom. Nadškof (Alojzij Zorn) ni nastopil proti njemu, saj je bil prepričan o pravilnosti Š-evega ravnanja. Obtožba, da Š. zahteva za službo božjo slovanski jezik, je šla nato v Rim. Ni znano, kaj je Vatikan odgovoril, pisec članka ve samo, da so p. Stanislava strogo posvarili. On je krivico molče prenašal ter ostal »ponižen in pokoren sin sv. Cerkve«. O slovenščini kot bogoslužnem jeziku je S. pisal že v treh letnikih Cvetja pred 1884 in še v šestih pozneje, do 1903, tudi po več člankov letno. Njegovi pogledi so sprožili ostre polemike. Napadal ga je zlasti J. Borovski v CG. Š. je lat. v bogoslužju resda nasprotoval, drugače pa je klasične jezike cenil, o njih pisal, iz njih tudi kaj prevedel. V Cvetju 1904 je npr. razpravljal o raznih vidikih lat. izgovarjave. - Zraven jezikoslovnega dela je pomembna tudi Š-eva ured. in pisat. dejavnost. V času njegovega urednikovanja, tj. do 1915, je Cvetje izhajalo v Gor. (1916–19 v Kamniku, 1920-43 v Lj.) in uspešno opravljalo svojo versko-vzgojno nalogo. Iz podnaslova je razvidno, da je bilo namenjeno vernemu slov. ljudstvu, zlasti udom tretjega reda sv. Frančiška. Š. je desetletja jezikovno in po potrebi tudi vsebinsko popravljal rokopise. Sam je za Cvetje napisal vrsto nabožnih in poljudnoznanstvenih spisov, verskih in drugih člankov, pa tudi ocen nabožnih in leposlovnih knjig. Med njegove poljudnoznanstvene spise sodijo: Goriška nadškofija in cerkvena okrajina Ilirskega kraljestva, Spoznavajmo se in Povesti iz življenja sv. Frančiška. Širšo tematiko vsebujeta razpravi Načert berzopisne abecede za slovenske in druge glavne evropske jezike in Eulalia o Škrabčevem umetnem jeziku. Š. je namreč preučeval stenografijo in mednarodne umetne jezike ter za oboje izdelal svojo varianto. Brzopis je zasnoval na podlagi svojega glasoslovnega znanja in raznih stenografskih sistemov. S t.i. eulalio je hotel ustvariti jezik, ki bi ne bil babilonska mešanica, temveč pravi kult. jezik. Po njegovem mnenju so namreč tovrstni jeziki, kot npr. esperanto, trdi, težki in zmrcvarjeni. Svojega je imenoval eulalia. - Iz maloštevilnih življenjepisov je razvidno, da je bil Š. kot redovnik in duhovnik enako vesten in zgleden kakor pri svojem jezikoslovnem delu, v življenju pa skromen in preprost. »Skoraj nepojmljivo je, kako se je mogel v tako majhnih razmerah razviti v tako velikega učenjaka. V svoji celici je bil bolje poučen o vsem znanstvenem in duševnem gibanju po Evropi kakor marsikateri znanstvenik v najbolj živahnem svetovnem središču. Bil je najmodernejši slov. jezikoslovec svoje dobe in velik reformator. To je dosegel le, ker je bil izviren, krepak in pobuden človek, ki se ni uklonil malenkostnim razmeram, v katerih je živel, in ne javnemu mnenju, ki ga dolgo let ni moglo doumeti« (A. Breznik). 1920 so na Š-evi rojstni hiši odkrili ploščo z doprsnim reliefom, ki ga je izdelal France Kralj. Na pobudo Kluba starih goriških študentov so 1970 na Kostanjevici ob vhodnih samostanskih vratih postavili spominsko ploščo. Na Kostanjevici je tudi Škrabčeva ulica. Že pred vojno je bila po Š-u poimenovana ulica pod Rožnikom v Lj.

Prim.: SBL III, 648 in tam navedena liter.; Frančiškanski provincialni arhiv v Lj., Acta Congregationis, 20. avg. 1890; Acta Capituli Provincialis, 10. avg. 1892; Cvetje 1920, 3–10; J. Toporišič, življenje in jezikoslovno delo o. S. škrabca (z bibliogr.), SR 18, 1970, 179–217; Isti, S. Škrabec v boju za slov. bogoslužni jezik, SR 34, 1986, 1–24; Isti, O. S. Škrabec, Portreti, razgledi, presoje, Lj. 1987, 69–96; Isti, prav tam, Škrabec in naše pravorečje, 284–88; M. Mate, Slovenščina je eden izmed najlepših jezikov na svetu - Ob 50-letnici smrti velikega jezikoslovca S. Škrabca (s slikami), Dolenjski razgledi 1969; L. Zorzut, Odkritje spominske plošče jezikoslovcu p. S. Škrabcu, Sreč 1970, 23/24, 64–64; Gč, S. Škrabec, slov. jezikoslovec, PDk 1970, št. 117; M(aks) K(omac), Jezikoslovec pater St. Škrabec (s sl.), KolGMD 1971, 14749; L. Zorzut, Jezikoslovec p. S. Škrabec spet med nami - Ob odkritju spominskega znamenja na Kostanjevici pri Gor. (s sl.), KolMD 1971, Celje 1970, 129–131; K. Gantar, Nekaj misli o pisavi antičnih imen in strokovnih izrazov, Arheol. vestnik 1979, 551; Isti, Zbornik društva slov. književnih prevajalcev, Lj. 1982, 25–26; P. S. Škrabec, Družina 18. nov. 1979; R. L. Lenček, From the correspondence between S. Škrabec and Jan Baudouin de Courtenay, Slovene Studies 1983, 165–188; A. Breznik, O. S. Škrabec, Jezikoslovne razprave, izbr. in ured. J. Toporišič, Lj. 1982, 412–21; I. Andoljšek, Ob 70-letnici smrti S. Škrabca, Mohorjev kol. 1989, Celje, 51–54; M. Brecelj, Frančiškanski samostan Kostanjevica v Novi Gorici, N. Gor. 1989, 10, 11, 23 s sl., 30.

L. B.