Šašelj, Ivan Feliks (1859–1944)

Šašelj Ivan Feliks, zgodovinski pisec in zbiralec ljudskega izročila (nečak Jakoba st., bratranec Jakoba ml., gl. čl.), r. 13. maja 1859 v Mokronogu peku Janezu in Mariji r. Slatnar, u. 15. okt. 1944 v Šentlovrencu ob Temenici. Osn. šolo je obiskoval v r. kraju in Lj., gimn. 1871–9 v Nov. mestu, 1879 mat. Študiral je bogosl. v Lj., 1883 ord. Bil je 1883–5 kaplan na Otočcu (Št. Peter na Dol.), 1885–9 kaplan in župni upravitelj, od 1889 do 5. maja 1922 župnik v Adlešičih, upok. živel v Šentlovrencu na Dol. in tu opravljal službo kaplana do smrti.

Š-evo delo zajema predvsem cerkv. zgod. Kot abiturient je 1879 izkopal v Pričinski hosti pod Mokronogom lonec rim. novcev (ok. 4000) iz časov 17 vladarjev (prim. SN 1880, št. 9–10; tudi dunaj. in češ. časnike. Najdba je spodbudila Jern. Pečnika, SBL II, 276–8, da je začel z arheol. izkopavanji). Odslej se je Š. posvečal predvsem krajevni zgod.: Zgod. Šempetrske fare pri Nov. mestu (v Zgod. farâ lj. škofije III.) 1886, 53 str.; Zgod. Adlešičke fare na Belokranjskem (lb., IV.) 1887, 43 str., z adlešičkimi lokalizmi in uvodom o ljud. življenju in jeziku; Marijina božja pot Zaplaz na Dol. 1932, 23 str., samozal. (ponatis AS 1938, št. 83–5); Doneski k zgod. zvonarjev in zvonov po Kranjskem, ZZ 1889, 62 sl.; 1890, 126 sl.; 1891, 263; 1895, 458; Carn. 1912, 223–31, tudi p. o.; 1916, 80–4; manjši doneski v Bg (1937, 175–7; 1938, 131–2, 180–2, 200–2, 225–6), DN (1917, št. 9–33; 1918, št. 3–9), DS (1891, 173–4; 1893, 136–8, 365–7), Kat. misijoni (1938–9, št. 1–5), Križ (1932, 14, 18–9; ponatis Trška gora 1932, 15 str.; 1937, 26 sl.), N (1880, št. 17; 1881, št. 4), S (1933, št. 174–5; 1938, št. 240, 246), Vestnik križn. reda (1902, 21–2), ZZ (1893, 359–63).

Večji del zanimanja je posvetil zbiranju in objavljanju ljud. izročila, predvsem v Beli krajini. Ljudske pesmi, pregovore in reke (Sn 1886–7, LZ 1887, DS 1888–922), ki jim je dodal pripovedke ter opise nekaterih šeg, je zbral v knjigi Bisernice iz belokranjskega narodnega zaklada I. Lj. 1906, 329 str.; II. Lj. 1909, 264 str. V predgovoru navaja, da so vsi zapisi iz adlešičke župnije »kolikor mogoče natanko po ljudskem pripovedovanju« zbrani, navedel pevce, narekovalce; dodal slovarček narečnih besed, kar je pomenilo napredek v dotedanjem objavljanju ljud. izročila. Vsem kritičnim zahtevam pa še ni ustrezal: gradivo za II. zv. so npr. zapisovali pripovedovalci sami, jezikovno torej manj ljudsko. Uporabo Bisernic je omogočila šele strok. kritika, ki je — poleg jezik. razlage — dognala v gradivu starejšo, štokavsko plast in mlajšo, slovensko (prim. R. Perušek, Carn. NV I. 1910, 167–75, 294–302; II, 191, 233–4; K. Štrekelj, ČZN 1906, 99–105; V. Jagić in Iv. Grafenauer, AslPh 1907, 475–6). V vsestranskem nabiranju pregovorov in rekov gre Š-u pri nas prvenstvo; razvrščene preveč po zunanji, ne pa vsebinski sorodnosti je objavljal v listih: AS 1939, Bg 1938–42, CFr 1936–8, Dm 1933–43 Duhovno življenje (B. Aires) 1935, Et 1936 (pregovori o ženskah), 1939 (o rastlinstvu, tudi p. o.), 1939 (iz rudninstva, tudi p. o.), 1937–9 (svetniki in svetnice), 1940 (iz živalstva, tudi p. o.), 1943–5 (prilike, reki, vreme ipd.), Kmečka žena 1937–40, Kočev. S 1940–1, M 1926–40, Prijatelj živali 1933, S 1941–3, Živalca 1937–8 in v knjigi: Živali v slov. pregovorih in rekih. Novo mesto 1932, 46 str. Do 1934 na terenu in v literaturi zbrane pregovore je združil z zbirko Fr. Kocbeka (SBL I, 479–81) iz 1887, dopolnil z zbirkami drugih zapisovalcev in izdal svojo najobsežnejšo zbirko: Slovenski pregovori, reki in prilike. Celje, MD 1934, 256 str. (uredil Jože Pogačnik st., predg. napisal Veselin Čajkanović in v njem dodal nekaj slov. literature s pregovori). Knjiga je olajšala znanstv. raziskovanja, a preveč formalna ureditev po začetnih besedah (nekateri pregovori sprejeti trikrat, ne navedeni viri, nekritični sprejem spačenih oblik) ne ustreza strok. načelom (I. Grafenauer, Č 1934–5, 188–91; V. Smolej, M 1935, 73). Objavil je še: Iz belokr. nar. pesništva (Et 1936, 26–30), Povodni zmaj in belokr. nar. pesem o sv. Juriju (ib. 1934, 146–8) in več krajših sestavkov v M 1929–30, 1937–8, in S 1930, št. 93; 1931, št. 195 a; 1932, št. 79. — Zbiral je gradivo o divjih živalih in vremenu ter ga pošiljal npr. Gv. Sajovicu (SBL III, 185), priobčil v L (1911–41, mdr. Ornitološki zapiski za Št. Lovrenc ob Tem.), Ribiško lovskem vestniku (1940); o vremenu pa v DN (1905–9) in S (1930–43). Mnogo zapiskov je v Š-evi kroniki o Adlešičih (7 zv.) in v rkp. zapuščini iz šentlovrenške dobe (zdaj v ŠkALj).

Za tedanji dež. muzej v Lj. je Š. zbral veliko ljud. oblačil, vezenin idr. predmetov iz Bele krajine, 1908 vodil v jubil. sprevodu na Dunaju nad 200 Belokranjcev v nar. nošah. — Zbiral je tudi slovarsko gradivo (ČJKZ 1928, 171–3; DS 1891, 431–2; 1893, 431–2; 1896, 128 sl.; 1897, 158 sl.; 1899, 511 sl.; 1915, 108, 139; 1916, 52, 279; 1919, 172, 310; S 1887, št. 238); objavil nekrolog L. Gorenjcu-Podgoričanu (Sn 1886, 179, 196), O Vodnikovi in Čopovi sliki (IMK 1908, 78), dve pismi Jakoba Š-a (S 1927, št. 57, 61–2) in članke v AS (1894–914, 1938–), DN, S (razl. vsebine). — Prim.: podatki N. Županiča, arhiv SBL; Avtobiografija, Et 1929, 73–86 (s sliko); 1934, 139–45; 1940, 129–39 (s sliko); 1944, 114–8 (vse z bibliogr.); L 1929, 267–8 (s sliko); M 1929, 226–7 (s sliko); S 1929, št. 109 (s sliko); SN 1929, št. 109; S 1934, št. 110; 1939, št. 109 (s sliko); 1943, št. 154 (s sliko); 1944, št. 244 (s sliko); Narodopisje Slovencev I., 1944, 43; KMD 1945, 140–1; N. Županič, SE 1948, 126–34; DL 1959, št. 30. Nk.