Svetec, Luka (1826–1921)

Svetec Luka, pisatelj in politik, r. 8. okt. 1826 v Podgorju pri Kamniku kmetu Andreju in Jerici r. Zeichen (recte Arcè), u. 21. jan. 1921 v Litiji. Po osn. šoli pri frančiškanih v Kamniku je obiskoval v Lj. 1840–6 licej in 1846–8 filoz., bil med prvimi gojenci Alojzijevišča, vsa leta med najboljšimi dijaki in dvakrat nagrajen. Kot jurist je v Lj. 1848 do njih. ukinitve 1849 poslušal slov. predavanja E. Lehmanna (SBL I, 632), kateremu je pomagal pri sestavljanju predavanj, in A. Mažgona (ib. II, 77–8), študij pa končaval na Dunaju 1850–3. Po sodni praksi v Lj. je bil od 1854 avskultant pri ban. stolici v Zgbu, pristav in sodnik pri raznih okraj. uradih na Hrv., nazadnje v Samoboru, po padcu absolutizma 1861 adjunkt pri kanton. gosposki v Mokronogu. Zaradi slov. uradovanja je bil kmalu premeščen v Kočevje, tudi tu je imel več preiskav, bil od 1864 sodnik na Brdu pri Lukovici, od 1866 polic. komisar pri lj. mest. magistratu (S 1866, št. 20). Ko je občina 1868 padla v nem. roke, je bil S. 1869 upok., 1871–2 notar v Idriji (imenovan 1870), od 1873 do smrti v Litiji.

I. Leposlovec in jezikoslovec. Že na liceju je S. kot pesnik sodeloval s Fr. Cegnarjem (SBL I, 74) in Fr. Jerišo (ib., 407) pri dij. listu (najbrž Lipa slovanska), v visokošol. letih pri Sji, SB, N (psevd. Podgorski, tudi pozneje). V domoljubnih pesmih obljublja zvestobo Slavi, v zanosu prevladuje jasen duh in zaupanje kljub preskušnjam, ki jih slovanstvu pripravljajo sovražniki. Značilne so: Lipi (Sja 1849, 44), Rojakom (ib., 132; 22 kitic!), Slovenija svojim bralcem v začetku drugega tečaja (ib., 212; 34 distihov!). Podobna občutja izražata Darovanje (SB 1850, 1), zlasti Kolednica (ib. 1851, I, 17): nar. rešitev je v delu in prosveti; folklornoreligiozni motivi se tesno spajajo z mislimi in tvarnimi prispodobami, priložnostna pesem se dvigne v nadčasno odo. Od prizora do prizora ponavlja svoj refren, spreminja ritem. — Ob naravi S. razmišlja in čustvuje: Svečan in cvetica (Sja 1849, 108), Vinski trti (ib., 110), Pomladanska (ib., 156). Najdaljša je pripovedna pesem Klepec (N 1853, 52 sl.), junaška romanca iz turš. časov z žalostnim koncem. Večina S-evih pesmi je predolga (didaktični značaj!). — S-evo pripovedništvo se opira na izposojene motive, jih obravnava brez večje ustvarjalnosti, gre mu za snovno zanimivost in idejo. Prvi objavljeni spis, božična povest Kazen radovednosti (Sja 1848, 72), prvotno napisana nemško v nekem dij. listu (prim. DS 1916, 336; ponat. Radovednost kaznovana, N 1861, 426), uporablja staro ljud. izročilo in Valvasorja, združuje opis nar. šeg in vraž z romant. ginljivostjo. Taka je tudi povest Piščal (Vedež 1850), po Karamzinu povzeta zgodba. Junaška pripovedka Vladimir in Kosara (SB 1851, 4, 19, 35, 51,69; ponat. LČ 1851, 280, 284, 288, 292, 296, 300, 304, 308), »izvirna povest« (S.), izhaja prek raznih posrednikov iz kronike Popa Dukljanina (LZ 1915, 565). Zgodba govori o bojih bolg. carja Samuela in hrv. kralja Petrislava; konča se s poroko med kraljevičem Vladimirom in carično Kosaro. — V bistvu politične, po obliki leposlovne so Misli o prehodu (Sja 1849, 184): pesnik gre v težkih mislih iz mesta v naravo; za njim prihajajo trije lj. meščani in ga psujejo kot Slovenca. Potrt spričo težke slov. usode se opogumi, ko sreča zdravega, vedrega kmeta — bodočnost, ter se zave dušne in telesne premoči svojega naroda in zavezništva z junaškimi slovan. brati. — Slovan. orientacija je S-a napotila tudi k prevajanju iz češ., polj., rus., srb., mdr.: iz kraljedvor. rkpa so odlomki Jagode (Sja 1849, 232), Zaboj, Slavoj in Ludek (ib., 281, 288, 292); iz srb. nar. pesmi Kraljevič Marko in vila (ib., 312, 316), Smrt kraljeviča Marka (Slov. berilo za III. gimn. razr., 1854). Manjši prevedeni ali prirejeni spisi in pesmi so v Bleiweisovih Slov. berilih I-IV, 1850–5, ki jih je S. pomagal sestavljati, in v Bleiweisovem koledarčku 1854–5. — S-evo pesniško delo ima krepak, čist in tvoren jezik, a preveč razumsko osnovo (dokaz: njeg. pripovedništvo); »poglavitna prednost je natančna logika, ki se nam v vseh pesmih razodeva« (Jan. Trdina). Bil je že v začetku prištet med tiste, ki so bili glavno upanje ted. slovstva (Jan. Trdina, Pretres slov. pesnikov, LČ 1850, 316); Fr. Cegnar ga je s pesmijo Podgorskemu (SG 1858, II, 125) klical nazaj na slovstv. področje. Toda oglasil se je le še z ostro kritiko Pesmi Simona Jenka (N 1865, 3–4) in pomagal Jan. Bleiweisu pri nevšečni oceni Klasja 1866 (Jos. Stritar, ZbD VI, 434–5).

S-eva moč je bila v jeziku. Že visokošolec je pomagal M. Cigaletu pri prevodu Občega drž. zakonika. Sodil je, da je ljud. jezik osnova knjiž. jeziku, njegove oblike je treba uskladiti trezno s splošnoslovan. oblikami. Ob M. Majarjevih (SBL II, 15 sl.) Pravilih 1848 S. ni šel v širino, marveč skušal slovenščino utrditi s starocerkv. slovanščino. Uvedel je kot starejše in bližje drugim slovan. jezikom »nove oblike« -ega, -emu, -om, -oma nam. -iga, imu, -am, -ama; skladnost pridevnika in samostalnika (trdna vrata < trdne vrata); piščal < pišal; da < de (Nove oblike, Sja 1850, 8, 12, 16). Mirno, a odločno je odklonil (N 1852, 35) R. Razlagovo (SBL III, 53 sl.) ilirščino, da ne nastane zmeda in se ne oddaljimo od naroda; njegovi stvarni ugovori (SB 1852, 63) so Razlaga premagali, da nanje pozneje ni več odgovarjal. Ob vprašanju o parlamentarnem ali pogovornem jeziku (N 1861, 198, 216; 1862, 131) je S. menil, naj govorimo, kakor pišemo, vendar je treba zlogotvorni l izgovarjati (v), vokali pred njim naj bodo čisti. Slov. naj govore med seboj slovensko, v javnem in zasebn. življenju naj postavijo slovenščino na mesto, ki ji gre. — Obvladanje njenih zakonov, poznavanje slovan. jezikoslovja, skrb za njeno lepoto, blagoglasnost, ritmično ubranost, bogastvo, dokazujejo S-eve jezikoslovne razprave: Slovnični pomenki (N 1862, 74, 83, 91) o stavčn. naglasu, rabi glagola; Še nekaj o fonetičnih zakonih našega jezika (ib., 392); O členkih (ib., 407, 415, 427, 434); O slov. naglasku ali akcentu (N 1863, 51, 60, 67, 98, 106, 122); Še eno o besedah an, anti, ni, niti (ib., 417); Nadalje o besedicah anti, an, ni, niti (N 1864, 27, 35).

II. Za politiko se je S. odločil 1862, ko je kot kandidat za trebanj. dež. zborski mandat razvil (N 1862, 338) svoj program: ljudstvo umsko in gospodarsko dvigniti, da ne bo zaostalo, nevedno, siromašno; zahtevati v ustavnih določbah zajamčene pravice enakopravnosti; obrazložil ga je tudi z razpravo Kako uravnamo naše nove občine in soseske? (N 1863, 5, 10), ko je kljub priporočilu N in ZD (1862, 236) propadel. Izvoljen 30. apr. 1863 z veliko večino za dež. poslanca v kočev. okraju (N 1863, 143) je 14. marca 1864 prvič govoril v dež. zboru samo slovensko v veliko ogorčenje nem. časnikov (N 1864, 95, 100). Sept. 1865 je odločno postavil nar. načelo nasproti zgodovinskemu (osnutek za mrb vseslov. program), zahtevajoč zedinjeno Sjo, v članku Historično pravo in narodna ideja je utemeljil svoje narodno stališče (N 1866, 323), v drugem zavrnil zgodovinsko načelo (ib., 328) in hkrati pozval, da bi se ga otresli (ib., 329). Od Bleiweisa zavrnjeni tretji članek Kako bi se dal slov. program, ako bi se na nar. podlagi osnoval, uresničiti, je objavil A. Einspieler (S 1866, št. 88). S posebnim poročilom je S. v dež. zboru konec 1866 opozoril na previsoke, zmogljivost obdavčencev presegajoče zemljiške davke na Kranjskem (N 1867, 13).

Ob pripravi nove ustave pod trdo roko ministra Fried. Ferd. Beusta se je začela tragika S-eve politike. S., ponovno izvoljen 1867 za dež. poslanca in delegiran v drž. zbor, dotlej odločen federalist (N 1866, 328), ki ga je bilo strah pred dualist. ustavo, ker bi le-ta dala pravice samo Nemcem (to poudarjal v adresni debati v drž. zboru 3. jun. 1867), je že 4. jun. 1867 glasoval za adreso in 17. okt. za dualizem: iz skrbi, da bi Beust, ki ga ni mogoče vreči, ponovno razpustil kranj. dež. zbor (pri ponovnih volitvah i. l. je Lj. dobila nem. poslanca!); iz zgolj razumskega spoznanja, da »kaže bolj polahko stopati« (že 7. apr. 1867 Jos. Vošnjaku, gl. Vošnjak I, 239). Javno je zavrnil sum, da bi bil ravnal iz osebne koristi (N 1867, 357, 375; 1868, 22); pojasnil nujnost, da je bilo treba izbrati to ustavo ali nobene (Odprto pismo, N 1867, 362). Vendar si je S. nakopal splošno nevoljo, sovraštvo mladoslov. mladine, zlasti F. Levstikovo (gl. Vademecum poslancu L. Svetcu, SN 1868, št. 4–6). V člankih Nove drž. razmere (N 1868, 27, 34, 42, 50) S. poudarja: da je dualizem obstajal že prej; negotovost, da bi ga bili slov. poslanci mogli vreči; tedanje nepodprto upanje na združeno Sjo; nekaj dobrih strani nove ustave.

Jeseni 1869, ko so štaj. slov. poslanci v graškem dež. zboru zahtevali zedinjeno Sjo, je S. v kranj. dež. zboru stavil resolucijo, naj se dec. ustava spremeni tako, da se zadeve pravosodja, nauka, bogočastja in sploš. dež. uprave izroče posameznim kraljevinam ali deželam (N 1869, 339, 346, 355; SN 1869, št. 121–3, 126). L. 1870 se je vendar odločil za opozicijo; čeprav izvoljen v delegacije, je z Lovrom Tomanom, Jos. Emanuelom Barbom (SBL I, 24) in Lovrom Pintarjem (ib. II, 343–4) zapustil drž. zbor. L. 1871 se je na Bleiweisovo prigovarjanje dal ponovno voliti v dež. zbor, a poudaril svojo samostojnost (Bleiweis 3. dec. 1871; NZ 1910, 35), bil pa poslan v drž. zbor. V času kult. boja 1873 se je umaknil iz polit.; 1877 po zbližanju »mladih« in »starih« se je dal vnovič izvoliti v dež. zbor (zastopal kamniško-brdski, nato litijsko-krški in trebanj. okraj), 1895 propadel nasproti kandidatu kat. stranke. S., »kristalizirana slov. pamet« (Bleiweis), je bil vztrajen polit. delavec, na stališču stroge zakonitosti. S svojim kritičnim duhom je videl napredek samo v delu in izobrazbi. Včasih se je zdel konservativen, včasih napreden, vedno pa je ostal zvest svojemu spoznanju, brez častihlepja in osebne koristi. Sloga mu je bila prvi pogoj za uspešno politiko, zato je: na obč. zboru MS 1872 v zadevi tiskarne, ob nasprotju »starih« in »mladih« poudaril, da ne prizna dveh taborov (»sem in bodem ostal v taboru slov. naroda«, N 1872, 344; ZMS 1872–3, 40); ostal zvest Bleiweisu, po njeg. smrti 1881 (govor ob grobu se moral zdeti anahronizem, gl. SN 1881, št. 277; S 1881, št. 136) sam vodil politiko sloge, skušal ohraniti edinost, čeprav so bili Slov. idejno že ločeni. V polit. taktiki je bil sredi med starimi (romantično čustveni — S. trezen) in mladimi (radikalnimi — S. premišljen). Jasno je razlagal, utemeljeval slov. stališče (adrese, govori v boju z nar. nasprotniki); združena Sja mu je bila stvar prihodnosti, a v tragiki svoje ustavovernosti je sam občutil, kako trdega, malo uspešnega boja je bilo treba zanjo; prek nje je videl zedinjenje Južnih Slovanov. Pomembni so bili njegovi nastopi za slov. univ.; prizadevanje za olajšavo gospodar. bremen, za pravice sloven. v šolah in uradih (N 1868, 383; 1869, 11, 19, 27, 37); poročila v raznih odsekih (SN 1881, št. 237, 238). — Bil je 1861 soustanovitelj Pravoznanskega društva (N 1861, 293) in SM, njen odbornik 1865–907, posebno prva leta sodeloval pri njenem knjižn. programu, trezno presojal, pa tudi grajal njeno gospodarstvo; pobudnik: Dram. društva 1866, njegov prvi predsednik (N 1867, 161); slov. polit. dnevnika (SN 1893, št. 75); CMD, 1884 predsednik njenega pripravlj. odbora, podpredsednik 1885–908, vanjo položil največ truda. — Kot govornik CMD odklonjen na 1. kat. slov. shodu (SN 1892, št. 212), zato pri liberalni struji počaščen z banketom, je na njem podal svojo nar. in versko izpoved (SN 1892, št. 231; načelni odgovor S 1892, št. 239). S-eva 70-letnica je imela še polit. manifestativen značaj (SN 1896, št. 215, 217, 218), 80-letnica predvsem stanovski (ib. 1906, št. 136, 137; SP 1906, 317), 90-letnica je bila tiha nar. počastitev (SN 1916, št. 230, 231). — Prim.: r. matice kamn. župnije (DAS); Juventus 1841–6; Glaser III, 48, 77, 89; IV, 376; Grafenauer II, 236–43; Lončar 29–31, 37, 55, 171; Marn XXX, 22; Pol stoletja 42; Prijatelj, Borba 72, 76–9; isti, Kersnik I, 40, 70, 76–7, 88, 197; II, 255–7, 273, 279, 381, 385, 397, 411, 475–7, 479, 517, 576, 581; isti, Profili 151; Šuklje I, kazalo; isti, Sodobniki 65–6, 160, 187; Vošnjak I, II, kazalo; N 1867, 364, 415; LT 1868, št. 70, 100, 101; 1870, št. 7; LW 1870, št. 78, 94, 167; N 1871, 285; SN 1872, št. 147; ZD 1872, 293; N 1873, 6; Sn 1887, 345 (slika), 362; Nova Soča 1892, št. 32, 42, 43; SS 1892, 307, 323; SN 1893, št. 75; E 1896, št. 110, 113, 115; LZ 1896, 640, 649 (pesem S. Gregorčiča), 702, 725–34, 762; SN 1896, št. 218; Levec, LZ 1897, 538; E 1898, št. 18; 1906, št. 276; LZ 1906, 449–50; SP 1906, 317; Vrhovnik KCMD 1907, 51–61 (s sliko); G(ovekar), Sn 1907, 286; Lončar, ZMS 1909, 181; A. Breznik, DS 1913, 69, 70, 71, 103, 105, 147, 149, 192, 193, 195, 230, 231, 265, 266, 267, 314, 315, 394, 431; 1914, 267, 369, 370, 371; 1915, 24, 331, 342; 1916, 335 (s sliko); LZ 1915, 561–7; 1916, 526; SN 1916, št. 230, 231; Zk 1916, 275, 286; KCD 1917, 25–6; NZ 1921, 41–2; S 1921, št. 17, 111–6; SN 1921, št. 17, 18; F. Detela, KMD 1922, 65–73 (s sliko); J 1926, št. 240; ČJKZ 1926, 28, 29–30, 57–9, 61; RDHV 1928, 61; Zgod. slov. univ. 1929, 75, 84 (s sliko); Levstikov zbornik 1933, 207–20; Kron 1935, 79, 80 (slika); S. Gregorčič, ZbD II, 1948, 162, 383. Kr.