Scarlichi, Rajnald (?–1640)

Scarlichi Rajnald (de Scarlichio Rinaldo), tržaški in (10.) lj. škof, pisec prvega ohranjenega pastirskega lista v slovenščini, r. vojaški družini v Jagru (Erlau) na Ogrskem neznano kdaj, u. v Lj. 17. dec. 1640. Njegov rod je bil po Valvasorju in Mainatiju (Croniche … di Trieste, III, 221, pri Premrou) dalmatinski (Skrlić); znal je tudi slov. Šolal se je v Gradcu, menda tu postal minorit, dobil je proštijo v Pazinu, od tod se vrnil v Gradec, kjer je kot vzgojitelj v družinah visokega plemstva dosegel stik z dvorom, 1620–30 je bil tržaški, nato do smrti lj. škof. Za škof. posvečevalca je povabil Tom. Hrena; temu je sledil tudi kot ces. namestnik in večkrat bival v Gradcu. V Trstu ga štejejo v vrsto najzaslužnejših škofov; k delu za kat. obnovo je pritegnil minorite in jih 1626 naselil v Grajanu; jezuitom je 1627 posvetil temeljni kamen za trž. cerkev. Načrtno je zatiral glagolico; 24. maja 1626 je pisal graškemu nunciju, da noče ordinirati glagoljašev in da jih postopno latinizira (»pian piano me li facio Latini«). Tako je prišel v nasprotje z rim. Propagando, ki je tedaj pripravljala tisk glagolskega misala. Ko so 13. avg. 1626 na seji Propagande brali S-jevo izjavo nunciju, so odločili, da mu izrečejo strogo grajo. Ni znano, ali so jo S-ju sporočili, gotovo je, da je bil S. prvi lj. škof, ki ni posvetil nobenega glagoljaša. Rabo živega slov. jezika je S. pospeševal; v lj. stolnici je iz svojega plačeval slov. pridigarja; l. 1631 je napovedal v obsežnem pastirskem pismu, objavljenem latinsko in slovensko, splošno vizitacijo škofije. Ta naj obnovi duhovniško disciplino po načelih trident. koncila ter odpravi ostanke luteranstva, čarovništva in praznoverja. Natančni zapisniki o tej vizitaciji so prvi izčrpni vir za umetnostno zgodovino lj. škofije; podrobno navajajo za vse cerkve, tudi podružnice, skupno 447 stavb, notranji inventar, obenem pa še, kaj naj prezidajo; S. je dosledno uvajal barok. Zelo se je trudil za obnovitev tiskarne v Lj.; tu mu je nasprotoval mestni svet, ker S. ni imel na voljo papirnice, gotovo pa je bila ovira tudi S-jeva finančna stiska zadnjih let, ko je popolnoma ohromel. V pomoč sta mu bila brat Jurij, kanonik, in franč. provincial Mihael Kumer pl. Chumberg, S-jev pomožni škof (od 1637). Naseljeval je bosenske frančiškane; tem je S. 1632 daroval Hrenovo kapelo v Nazarjih ob sotočju Drete s Savinjo in jim pomagal zgraditi samostan. Po rim. predpisih je preuredil misal, kar je pozneje povzročilo spremembe v slov. lekcijonarju. Od 1631 do smrti je načeloval stalni reform. komisiji; na ukaz Ferdinanda II. so se tedaj morale izseliti še žene in vdove protestantov z otroki, ako niso prestopile v kat. vero; vlada je 1634 predpisala obvezne spovedne listke za vse stanove. S. se je osebno izogibal nasilju, bil pa je načelno odločen. V mladosti je S. zlagal lat. pesmi. V Lj. je dal natisniti svoj pogrebni govor na Ferdinanda II. — S-jevo bronasto doprsje so 1862 postavili na pročelje stolnice v Trstu, drug kip je na stopnišču lj. škof. dvorca. — Prim.: Fasc. 16, 71, 73, 76; fasc. 36, 2 in vizitac. zapisniki 1631–2 (ŠkALj.); Dimitz III, 409; Gruden 956; Kidrič, Zgod., 103–4, 107; Orožen II/2, 239; Pohlin 48; Rutar S., Trst in Istra, 215–6; Valvasor VIII, 672; LZ 1882, 767; Thalnitscher, Historia ecclesiae Lab. (izd. 1882), 31; Wiesthaler, LMS 1882/3, 96–122; Koblar, Iz Letopisov lj. jezuitov (sep.), 1915, 43; Kidrič, ČJKZ III (1921–2), 115; isti, Jsl 1922, št. 180; Premrou M., ČZN XVIII (1923), 66–7; isti, Archeogr. Triest. III. serie, 13. zv. 1926, 5–6; Veider 1943, 39–43. Slika: Ms 1044 (NUK). Kd. + Mkč.

SCARLICCHIO (de SCARLICHIO in SKRLIĆ) Rinaldo, tržaški in 10. ljubljanski škof, r. v vojaški družini v Erlauu na Ogrskem neznano kdaj, po Valvasorju in Mainatiju (Croniche... di Trieste, III, 221) pa je bil dalmatinski Skrlić iz plem. družine, u. 17. dec. 1640 v Lj. Šolal se je pri jezuitih v Gradcu in zgodaj dobil proštijo v Pazinu, od tam so ga poklicali v Gradec za študijskega prefekta na dvor, kjer je bil osebni vzgojitelj bodočih cesarjev Ferdinanda II. in III. Zveze z dvorom so mu odprle pot v cerkveno kariero. Ko je bila avg. 1620 izpraznjena tržaška škofija, je cesar Ferdinand II. imenoval S. na to mesto in papež Pavel V. je še isto leto preko nuncija 10. okt. predlaganega potrdil za trž. škofa, kar je konzistorij 5. jul. 1621 še potrdil. Posvečenje je opravil lj. škof T. Hren 14. avg. 1622. S. je bil cesarski namestnik in je večkrat bival v Gradcu, a ni nikdar zanemarjal svoje škofije. Večkrat je kot pooblaščeni delegat obiskal tiste dele oglej. patriarhata, ki je bil pod Avstrijo, kar ni bilo pogodu beneški oblasti, niti patriarhu samemu. S. si je prizadeval, da bi polatinil in poenotil vso duhovščino svoje škofije, katere tretjina je rabila v liturgiji glagolico (prilagojeni slavet). Ker ni maral posvečevati glagolskih kandidatov, se je zameril rimski Propagandi. Za S. so našli in overovili v cerkvi sv. Justa v Trstu relikvije trž. mučenca sv. Justa, ki so bile pod glavnim oltarjem. Jezuitom je v Trstu poklonil posesti v mestnem predelu Ronco, ki so jih po obnovi reda dobili spet v posest in tam je zdaj njihova današnja rezidenca s cerkvijo Srca Jezusovega. 1629 je S. poravnal spor med jezuiti in frančiškani glede posesti obč. cerkev sv. Roka in jo prisodil kanonikom stolne cerkve, obnovil obred pokaditve mestnih predstavnikov, zunaj cerkve pa je občinski glasnik razglašal odločitve občinskih očetov. Zavzet za kat. obnovo je 1626 naselil v Grljanu minorite in 10. okt. 1627 blagoslovil vogelni kamen za cerkev sv. Marije Velike ali jezuitske. S. je bil zelo izobražen, ni pa mogel izgovarjati soglasnika »r« in tako se je, ko je imel pred cesarjem daljši nagovor, izognil vsem besedam, ki imajo ta soglasnik. Za S. so morale na cesarjev ukaz zapustiti deželo žene in otroci protestantov, če niso prestopili nazaj v katol. vero. Na pročelju stolnice sv. Justa v Trstu so mu 1862 postavili bronasto doprsje. Trž. škofijo je vodil do 1630, ko je bil premeščen za lj. škofa. Tam je uvedel slov. pridige, objavil prvi ohranjeni pastirski list v slov. in za njim še druge. Prizadeval si je za disciplino v duhu tridentinskega cerkv. zbora. Kmalu po prihodu v Lj. je opravil splošno vizitacijo škofije. »Natančni zapisniki o tej vizitaciji so prvi izčrpni vir za umetnostno zgod. lj. škofije; podrobno navajajo za vse cerkve, tudi podružnice, skupno 447 stavb, notranji inventar, obenem pa še, kaj naj prizidajo; S. je dosledno uvajal barok« (SBL III, 211). Znal je slov. in pospeševal rabo slov. V Sji je dal zatočišče iz Bosne pregnanim frančiškanom, ki jim je v Nazarjih pri Mozirju poklonil svojo posest s kapelo, kjer so zgradili samostan. Proti koncu življenja je ohromel in sta mu pomagala brat Jurij, kanonik, in pomož. škof Mihael Kumer pl. Chumberg (od 1637). V mladosti je zlagal lat. pesmi. Njegov kip je bil na stopnišču lj. škof. dvorca.

Prim.: SBL III, 211 in tam nav. liter.; Silvio Rutteri, Trieste - spunti del suo passato, Trst 1950; Isti, Trieste - storia ed arte tra le vie e piazze, Trst 1981.

Šah