Santonino, Pavel (okoli 1440–med 1508 in 1510)

Santonino (Sanctoninus, de Sanctoninis) Pavel (Paolo), kancler oglejskega patriarhata in humanistični potopisec, r. ok. 1440 v kraju Stroncone pri Narniju v Umbriji, u. med 1508 in 1510 v Vidmu (Udine). Oče Giovanni (u. 1473) mu je oskrbel izobrazbo v klasičnih vedah ter državnem in kanonskem pravu. V službo oglejske patriarške pisarne je prišel med sedisvakanco za patriarhom Ludvikom III. Trevisanom (u. 1465), ko so se hitro menjavali upravitelji parhiarhata; najbrž ga je privedel s seboj iz majhne škofije med Rimom in Neapljem škof Andrej di Ferentino, ki ga je papež imenoval za gen. vikarja in upravitelja patriarhata 21. nov. 1468. S. je temu služil od začetka za notarja, že 27. apr. 1469 pa se podpisuje kot kancler in vodja pisarne. To odgovorno in vplivno službo je obdržal blizu 30 let. Užival je popolno zaupanje patriarha Marka Barba (1471–91), njegov naslednik Ermolao Barbaro (1491–4) pa ga je na predlog kapitlja slovesno imenoval za »edinega kanclerja«. Ko je že nekaj mesecev služil novemu patriarhu Nikolaju Donatiju (1494–7), je moral odstopiti, ker ni maral izročiti pisarni vseh spisov, ki se nanašajo na posle patriarhata. Ob nastopu patriarha Dominika Grimanija (1497–1517) je dobil kar najbolj laskava priporočila, da bi mu znova zaupali kanclersko mesto, a pisarna se je preselila v Čedad, kamor S. ni mogel iti. Medtem je delal še za oglejski kapitelj in mestno upravo v Vidmu. Ko se je patriarška pisarna vrnila v Videm, jo S. spet vodi 1506 in 1507, ko ga že muči podagra. Živ je zadnjič izpričan v spisih 1508, ko pa je 1510 njegov tretji sin Avguštin, ki je bil že 1494 očetov pomočnik in je spremljal vizitatorja po Kranjskem in Koroškem, prevzel kanclersko mesto, je bil S. sam že med mrtvimi.

S. je kaligrafsko napisal 16 zvezkov uradnih zapisnikov za patriarško kurijo (1472–94), stilno izvrstne listine za Visitationum Liber 1488 do 1495 in zapustil nekaj pisem, predvsem pa Itinerarium, ki ima edini tudi literarno in velika zgodovinsko dokumentarno vrednost. G. Vale, ki je ta spis objavil, si razlaga njegov nastanek tako, da je S. poleg uradnih spisov ob vizitacijah, ko je spremljal vizitatorja, še zase delal natančne zapiske o doživetjih in zanimivostih s potovanj v slov. kraje. Zapiske je nato doma v miru literarno obdelal za humanistične prijatelje. Spis ima tri dele, za vsako leto posebnega; leto 1485 ga je vodilo v Ziljsko dolino, 1486 je bil na Gorenjskem in v Dravski dolini, 1487 pa na Štajerskem. S. je sicer spremljal vizitatorja, škofa Petra Carlia iz mesta Caorle ob izlivu Livenze (po lat.: kaprulanska škofija) tudi 1492 na Kranjsko in 1494 na Štajersko, vendar teh potov ni literarno opisal. Po humanističnih zgledih obdelano potovanje 1485–7 je bržkone bil tisti spis, morda še ne do kraja oblikovan, ki ga S. ni maral 1494 izročiti patriarški pisarni, čeprav bi se bil novi patriarh Nikolaj Donati rad iz njega poučil o razmerah onstran habsburške meje, kamor je bil dostop zelo težak. Pozneje je Itinerarij dobil v poklon patriarh Dominik Grimani in ga zapustil nečaku kard. Marinu Grimaniju (u. 1546), iz zapuščine ga je 1547 kupil neki Sirleto, a že 1549 so ga uvrstili v Vatikansko knjižnico in ga shranili pod rkp. št. 3795. V Furlaniji sicer na spis niso pozabili, a polne njegove vrednosti so se zavedali šele, ko ga je kard. Giov. Mercati opisal in ocenil 1937 in 1938. Prve odstavke je iz njega objavil že 1936 J. B. Corgnali, videmski arhivar Gius. Vale pa ga je 1943 objavil v celoti in mu dodal bogat komentar, ki je uporabnost tega vira zelo povečal. Že isto leto je napravil iz S-ovega Itinerarija (precej pristranski) izvleček J. Turk (GMDS 1943), pozneje ga s pridom uporabljajo še drugi.

Slov. zgodovinopisje ne pozna za 2. polovico 15. stol. nobenega spisa, ki bi se mogel po pomenu in bogastvu poročil meriti s S-vim Itinerarijem, čeprav obseg kodeksa ni posebno velik (138 folijev). S. je bil široko razgledan in bister opazovalec, neprizadet ocenjevalec krajev, razmer in značajev, pozoren na vse, kar je moglo zanimati humanističnega izobraženca. Tako je v svoj spis vnašal natančen opis poti, naravne lepote, posebnosti v rastju in živalstvu ter izredne druge zunanje pojave in dogodivščine. Ni prezrl ne gostišč, prehrane in pijač, zdravstvenih in higienskih naprav, prireditev, zabav, iger, glasbe in petja. Posebno ga je zanimala cerkvena uprava z vodilnimi osebami, službami, redovništvo, bogoslužje in nravstveno stanje; pa tudi cerkvene in druge zgradbe, njihova kakovost in umetnostni okras. Opisuje seveda tudi srečanja z oblastniki in plemiškimi gostitelji, krajevne in zgodov. znamenitosti, oblačila in običaje. Tudi način opisovanja ima kulturnozgodovinsko vrednost. Aparat, ki ga je dodal G. Vale, se ozira na razmere in teženja v patriarhatu v S-ovem času, na njegov rod in osebne odnose, pri besedilu samem pa navaja iz oglejskega arhiva in dosegljive literature, v obilni meri tudi slovenske, važne podatke, ki razlagajo ali dopolnjujejo S-a. Določevanje krajev in njihova imena mu delajo sicer težave, na splošno pa se dobro znajde, edino tisk nem. in slov. imen je večkrat zmeden, a ne toliko, da bi bistveno oviral uporabnost tega vira. — Prim.: J. B. Corgnali, GMDS 1936, 143, 145 (tu navaja še »Ce fastu« 1936, 152–4); Giov. Mercati, Una visita a Cilli nel 1487. Scritti in onore di Bartol. Nogara, Rim 1937, 263 ss; isti: Codici latini Pico Grimani Pio … con una disgressione per la storia dei codici di S. Pietro in Vaticano. Studi e Testi 75, Rim 1936; Gius. Vale, Itinerario di Paolo Santonino in Carintia, Stiria e Carniola n. a. 1485–1487. Studi e Testi 103, Rim 1943; J. Turk, GMDS 1943, 95–102; R. Egger, Die Reisetagebücher des Paolo Santonino, Clc 1947 (skrajšan nem. prevod); J. Mal, Z oglejskim vizitatorjem po Sji, SPor 1950, št. 100–12; isti, Stara Lj. in njeni ljudje, 1957 (v knjigi uporablja podatke iz S-a, gl. str. 195, 199, 200); A. Baš, Etnografija Santoninovega Itinerarija, Kron 1954, 122–7; Gspan-Badalić, Inkunabule v Sloveniji, Lj. 1957, 33; Dr. Cvetko, Zgod. glasbene umetnosti na Slov., 1958, 34, 36, 41–6, 52–4, 57, 97. Mkč.

SANTONINO (SANCTONINUS ali de SANCTONINIS Paolo) Pavel, kancler oglejske patriarške kurije, pisec 16 snopičev aktov iste kurije (v času 1472–1494) in aktov, ki jih vsebuje Visitationum Liber za leta 1488–1495. R. okr. 1440 v Stroncone pri Narniju v Umbriji, u. med 1508 in 1510 v Vidmu. Oče Giovanni (u. 1473) ga je dal izšolati v klasičnih vedah ter v civilnem in kanonskem pravu. V oglejsko patriarhovo pisarno je prišel po patriarhu Ludoviku III. Travisami (1439–1465), Benečanu, ki je bil prej nadškof v Firencah. V Furlanijo je S. pripeljal škof Andrej di Ferentino 21. nov. 1468, ko je postal generalni vikar in upravitelj patriarhata. Na tem mestu je S. ostal s krajšim presledkom do smrti; 1508 je zadnjič izpričan v spisih. V tej službi je priredil svoj najpomembnejši spis, ki ga sam imenuje Itinerarium. Te zapiske so ohranili v Vatikanski knjižnici in je nanje opozoril kard. Giovanni Mercati 1937–38, ko je preučeval Codex Vaticanus latinus nr. 3795, izdajo pa je pripravil videmski nadšk. arhivar Giuseppe Vale 1943 pod naslovom: Itinerario di Paolo Santonino in Carintia, Stiria e Carniola negli anni 1485–1487, Città del Vaticano 1943. V tem zapisu, ki se nanaša na slov. ozemlje, so pomembna tri poglavja: 1. o turških vpadih na ozemlje oglejske škofije, 2. o posledicah vojne med ces. Friderikom III. in ogrskim kraljem Matijo Korvinom, 3. o sporih oglejskih patriarhov s cesarjem in goriškimi grofi zavoljo patronatov, ki so jih podedovali po celjskih grofih. Že v teh podatkih zasledimo gradivo, ki se nanaša na slov, ozemlje. Sovi uradni spisi imajo seveda značaj pisarniških aktov, Itinerarij pa je samostojen liter. zapis, pisan v humanistični latin. in kaže na izobraženega in sposobnega pisatelja. Vsebina je izvirna in potrjuje nepristranskega opazovalca, ki poudarja vrline in napake prebivalstva, ki ga sicer imenuje barbarsko, a ne v zaničljivem pomenu, temveč kot neromansko. Gradivo se nanaša na čas patriarha Marka Barba v letih 1485, 1486 in 1487, ko je spremljal njegovega generalnega vikarja kaprulanskega škofa (iz mesta Caorle ob izlivu Livenze) Petra Karla na vizitaciji Koroške, Kranjske in Štajerske, tj. dežel na desnem bregu Drave, ki so spadale pod Oglej. Itinerarij ima tri dele: v prvem popisuje vizitacijsko pot po Koroškem v Ziljski dolini od 29. sept. do 11. nov. 1485; v drugem potovanju opisuje vtise vizitacije od 25. avg. do 1. okt. 1486 preko Gorenjske na Koroško v Dravsko dolino in v tretjem delu pa vizitacijo Spodnje Štajerske od 7. maja do 8. junija 1487. Isti S. je še dvakrat spremljal oglej. vizitatorja po slov. deželah, in to 1492 po Kranjskem in 1494 na vizitaciji Kranjske in Spodnje Štajerske, a teh dveh potovanj ni opisal. S-ov spis je zanimiv, ker nam natančno popisuje svoja in vizitatorjeva pota, kakšne so bile prometne razmere, kakšno vreme, kje so počivali, spali, obedovali, kaj so jedli in pili, kje in koliko je škof birmal, katere cerkve in oltarje je posvetil, kakšne odredbe je izdal. Popisuje nam deželo, kraje, ljudi, gradove, samostane, mesta in vasi, cerkve, župnišča, družabnost in stare spomenike. Opozarja na razlike med svojo deželo in slov. pokrajinami v značaju, veri in kulturi. Omenja arhidiakone, župnike po imenu in označuje njih zunanji položaj, omenja število duhovnikov, ki so službovali v isti župniji, obseg župnij in število podružnic. Prijazno sliko so kvarila le pustošenja zavoljo turških vpadov. V višjih svetnih krogih in med duhovščino pa je opazil razrahljane moralne razmere, zapuščenost, nevednost pa tudi neizobraženost in bogastvo knjig, kot je videl v kartuziji v Žicah. Duhovščina je bila vdana v dokajšnji meri posvetnim lagodnostim, a ljudstvo je pobožno, vdano veri in Cerkvi. Po vseh deželah je v rabi slov., »profitentur fere omnes sclavum idioma, licet ctiam germanam linguam norint« (skoraj vsi uporabljajo slov., dasi znajo tudi nemško). Poroča tudi o klativkezih in roparjih, ki so izkoriščali vojne razmere. S. pa odkrito poroči tudi o revščini in nevšečnostih, na katere so naleteli. Tako beleži, da so maja 1487 s škofom na vizitacijskem potovanju prijezdili na večer v Kompolje pri Krašnji. Tu so pičlo večerjali, spali pa vsi, razen škofa, na slami in na golih tleh. Leto poprej pa je v Štebnu pod Bekštajnom v hiši župnika Urbana ležal v eni postelji skupaj s koroškim arhidiakonom Jurijem. Ker je bila postelja za dva preozka, nista nič spala, posebno še, ker so ju nadlegovale sestradane bolhe. Kot humanist pa se je S. zanimal tudi za knjige in omenja zbirko istih v kranjskem župnišču, v Dolsachu na Koroškem in v že omenjenih Žicah: »Cernuntur in ipsa biblioteca ad duo milia et ultra libroruni volumina, in omni scientia, et prò maiori parte in pergameno descripta, antiqua etiam et calamo exarata, non ut iam moris est impressa... V isti knjižnici je dva tisoč in čez knjig vseh ved, večji del pisanih na pergament in s peresom napisanih, ne pa, kot je običaj, natisnjenih...«

Prim.: SBL III, 201–202 in tam nav. liter.; Rudolf Egger, Die Reisetagesbucher des Paolo Santonino, Verlag Ferd. Kleinmayr, Klagenfurt 1947; Pio Paschini, Storia del Friuli, I, II. vol., Udine 1954; Arduino Cremonesi, L'Eredità europea del patriarcato di Aquileia, Arti Grafiche Friulane, Udine 1974.

Šah