Pogačnik, Jožef, vitez (1866–1932)

Pogačnik vitez Jožef, politik, v Podnartu r. 19. okt. 1866 posestniku Jožefu P.-u in Julijani, r. Mali iz Podvina, u. 18. avg. 1932. Starši so mu zgodaj (1869) umrli; njih posestvo je upravljal stric Janez P. (1833–92), ki je imel v Podnartu znano delavnico stolpnih ur. Ta je dal P. študirat v gimn. v Lj., potem pa v Pazin, kjer je P. 25. jul. 1885 maturiral. Pravniške študije na univerzi v Gradcu, kjer je bil tudi član akad. društva Triglava, je moral P. 1887 opustiti, ker je očetovo posestvo nujno potrebovalo gospodarja. Dne 7. nov. 1888 se je poročil v Gorici z Gabrijelo Jegličevo, pa rodu iz Podbrezij, sestro poznejšega višj. drž. pravdnika dr. Andreja Jegliča. L. 1897 je prvič kandidiral pri volitvah v drž. zbor na programu novoustanovljene katol. stranke in zmagal v občinah kamniškega okraja; 1901 so ga izvolile občine radovlj. okraja za poslanca v kranj. dež. zbor. Oba mandata je obdržal brez presledka do zloma Avstrije. Na Dunaju si je pridobil velik ugled in priljubljenost v parlamentarnih krogih, a tudi velik vpliv pri avstr. ministrstvih. Bil je lep mož, elegantne postave, plemenitih potez v licu, živih sivomodrih oči z odkritim pogledom; močne rjave brke je imel podjetno navihane: v vsem prikupna osebnost, katere strumni nastop so omiljevale prirodna prijaznost in uglajene občevalne oblike. Dec. 1908 je bil izvoljen za podpredsednika drž. zbora, mesto, ki ga je s kratkim presledkom (1909: dr. Laginja) obdržal do 1918. V l. 1910–2 je spravil kot predsednik vojnega odseka poslan. zbornice nove vojne zakone pod streho, za kar mu je bilo 9. sept. 1912 podeljeno viteštvo. Kot govornik ni mnogo nastopal niti se ni mešal v parlamentarne debate in spopade, a bil je izvrsten taktičar in tipičen predstavnik intervencionistične politike, s katero je pridobil narodu in stranki mnogo uspehov, ki so si jih potem lastili drugi, glasnejši. Kot podpredsednik poslanske zbornice je bil tudi v težavnih prilikah zaradi svoje hladnokrvnosti in absolutne nepristranosti kos položaju. V slovenskem klubu so mu bili najbližji dr. Janez Krek, Fran Šuklje, dr. Jankovič, dr. Korošec in dr. Lovro Pogačnik. Z dr. Šusteršičem so bili odnošaji korektno hladni, ker mu je Šusteršič zamerjal njegove tesne zveze z vojaškimi in dvornimi krogi, zlasti s prestolonaslednikom Francem Ferdinandom. Ko je v Jugoslov. klubu po majski deklaraciji 1917 izbruhnilo do tedaj latentno nasprotje med dr. Krekom in dr. Korošcem na eni in dr. Šusteršičem na drugi strani, se je P. brez obotavljanja postavil na Krekovo stran. Kot poslanec radovlj. okraja se je P. uspešno trudil za povzdigo njegovega gospodarstva; dosegel je lepe uspehe pri zboljšanju planin v Bohinju, deloval za zgradbo deželne ceste med Podnartom in Selško dolino, izposloval pogorelcem v Kropi 1901 znatno državno podporo, odločilno vplival na zgradbo bohinjske železnice (1903), blejskega vodovoda, zidavo novega žel. postajnega poslopja v Radovljici (1913) itd. V priznanje njegovih zaslug ga je mnogo gorenjskih občin (Boh. Srednja vas, Boh. Bistrica, Ovsiše-Podnart, Mošnje in Gorje pri Bledu, Bled, Radovljica) izvolilo za častnega občana. Ob izbruhu vojne z Italijo je iz prevelikega navdušenja v sporazumu z glavnim generalnim štabom stopil na čelo formaciji kranjskih mladostrelcev, ki bi imeli braniti Kranjsko, ko bi Soška fronta ne vzdržala. Ker pa do tega ni prišlo, je ostal ta zametek slov. črne vojske kot pričuva za fronto; mladostrelci, stopajoči medtem v leta vojaške dolžnosti, pa so bili na ta način obvarovani strelskih jarkov ob Soči. Ob zlomu a.-o. monarhije je Narodni svet za Slovenijo v Lj. 31. okt. 1918 osnoval »Narodno vlado za Slovenijo« s P.-om kot predsednikom in 12 oddelki, katerim so načelovali zastopniki vseh večjih slovenskih strank. P.-ova zasluga je, da je obdržal vzlic prevratnim prilikam mir in red v Sloveniji in jo obvaroval pred izgredi polkov razdrobljene a.-o. armade, vračajočih se s soške fronte. Ko je bila po zedinjenju (1. dec. 1918) razpuščena Narodna vlada za Slovenijo in na nje mesto 20. jan. 1919 postavljena nova, od centrale v Beogradu odvisna Deželna vlada za Slovenijo, je bil P. v marcu 1919 imenovan za poslanika Kraljevine SHS pri vladi avstr. republike na Dunaju, kjer je ostal do nov. 1919. Na tem mestu je vzlic medsebojni napetosti zaradi bojev za Koroško spretno izvedel repatriacijo slov. vojakov in pospešil likvidacijo nekdanjih skupnih zadev. Po vrnitvi z Dunaja se je P. umaknil iz polit. življenja ter se odtlej udejstvoval samo gospodarsko. L. 1920 je vstopil z Ivanom Knezom in Petrom Kozino v nacionalizirani Kreditni zavod za industrijo in trgovino in ostal v njem do 1931. Trbovelj. premogovna družba ga je 1920 izvolila v svoj upravni svet, Prometni zavod za premog 1922 za predsednika, delniška družba pivovarne Union 1924 za upravnega svetnika, 1926 za predsednika, »Jugočeška« v Kranju 1924 za predsednika. Bil je tudi od 1929 upravni svetnik Lokalne železnice Kranj-Tržič, od 1930 pa Beogradske tekstilne tvornice. Vse te funkcije je obdržal do smrti. Bil je od 1901 odbornik Kmetijske družbe za Kranjsko, od 1895 pokrovitelj Ciril Metodove družbe in »Naše Straže«. — Prim.: Krstne in mrl. matice žup. urada Ovšiše; Lončar 119; Protokolle des Abgeordnetenhauses; Obravnave dež. zbora kranjskega; Pfeifer, Landtagsabgeordnete; Freund, Österr. Abgeordnetenhaus 1907–13, 244 s sliko; J. Sylvester, Vom toten Parlament und seinen letzten Trägern (Wien 1928) 34; Šuklje II, 128–30, 136; III, 106, 128, 143–4, 158, 168, 267; Šuklje, Sodobniki, 251–2, 304; Hribar II, 306–7, 430, 445–6, 460; Mal, Slovenci v desetletju 1918–28, 145, 145–5, 161–70; Erjavec, Zgod. kat. gibanja na Slov. 75, 89, 163, 222, 224; J 1932, št. 192 (slika) in 1933, št. 194; Lovec 1932, 5; MV 1932, 185; S 1932, št. 188 (slika); SN 1932, št. 186 in 188 (slika); 1933, št. 187; Sja 1932, št. 6; TL 1932, 95; IS 1928, 44 (slika); Triglavski listi I, 40; KMD 1934, 71 s sliko; Jutarnji list in Morgenblatt, Zagreb 1962, št. 189; Novosti Zagreb 1932, št. 190; Politika, Beograd 1932, št. 190; Svijet, Zagreb 1932, 12; Kron I, 70 (slika). Ara.