Novačan, Anton (1887–1951)

Novačan Anton, pisatelj, r. 9. jul. 1887 v Zadobrovi blizu Trnovelj pri Celju; očetova rodbina je doma iz Novak pri Novi Cerkvi, materina (Višnjar) iz Zreč pri Konjicah. V hiši je bilo 10 otrok, 6 dečkov in 4 deklice. Anton je obiskoval slov. in nem. osn. šolo in nižjo gimn. (1899–1903) v Celju, in ker je v 4. razr. padel iz grščine brez ponavlj. izpita, so ga določili za tovarno. Že poprej je med počitnicami večkrat moral delati v Majdičevem mlinu. V strahu pred tovarno je odšel v Zagreb v 4. razr. in se preživljal z nočnim delom v neki pekarni. Pri listu Naša Snaga (J. Demetrović, J. Novak, Lj. Wiesner) je objavil svojo prvo pesem »Vse je strto« s podpisom Samo II. Tedaj je hotel pobegniti tudi v Mandžurijo in prišel v Beograd, kjer ga je min. St. Protić zavrnil čez mejo; izključen iz šole, je delal izpit kot privatist; 5. in 6. raz. je še dovršil v Zagrebu (1904–6), 7. v Karlovcu (1906/7), 8. v Varaždinu, kjer je tudi maturiral (1908). L. 1908–10 je bil jurist v Pragi, jeseni 1910 je odšel v Pariz, jeseni 1911 v Monakovo, spomladi 1912 v Moskvo. Začetkom vojne 1914 (od. avg. do nov.) so ga zaprli v Celju in Gradcu, nato je študiral v Pragi in v marcu 1915 promoviral. Odšel je v Trst; zaradi vojne z Italijo se je vrnil v Prago, kjer so ga vzeli v vojake; pri vojakih je bil samo do jeseni, nato je prakticiral v Pragi pri sodniji, 1916 je moral spet k vojakom; služil je pri cenzuri in vojnem sodišču v Sarajevu in Zagrebu. L. 1918 je bil nekaj časa tajnik prov. češkega poslaništva pri Nar. veću v Zagrebu, jeseni 1919 atašé jugosl. posl. v Pragi, odtod je odšel v Beograd in nato do nov. 1920 kot konzularni uradnik v Trst. Kesneje je bil tajnik poljed. ministr., pustil drž. službo, se zvezal s srb. zemljoradniki in ustanovil v Celju list »Naša vas« (1921/2). List je bil usmerjen slov. in republ.; 23. apr. 1922 je pripravil v Pristavi slov. republ. manifestacijo; s 27. štev. je sklenil zvezo s St. Radićem, s 30. št. pa je oblast list ustavila. Isto leto jeseni je nadaljeval z »Republikancem«; v njem je nastopil za odpravo »l« v deležniku pret. časa in zahteval, da se piše »o« (z »l« se liže, z »o« se poje), pisal je tudi predlog »u« mesto »v«. Ob volitvah v marcu 1923 se je razšel s St. Radićem, postavil samostojno slov. republ. listo in propadel. List je prenehal s 16. štev. Avg. 1923 je bil N. v avdienci pri kralju in nato imenovan za tisk. atašeja jugosl. posl. v Varšavi; maja 1925 so ga odslovili; živel je še dalje v Varšavi, maja 1926 pa je stopil v službo kot odv. kand. v Mariboru; kesneje je odprl lastno pisarno, apr. 1932 pa postal odpravnik jugosl. posl. v Kairu, 1934 konzul v Celovcu.

Literarno se je N. razvijal po svoje. Pisal je za Hrv. Djaka, ustanovil s Karlom Häuslerjem, A. G. Matošem in Lj. Wiesnerjem »Sotlo« in »Grič« in tako pisal v slov. jeziku za hrv. lit. revije. Največ so vplivali nanj impresionisti, slov. in hrv., pa tudi franc. realisti. L. 1905–11 objavlja v INK pesmi in črtice, sodeluje v listku NDk 1909–10 in z dijaško sličico Selitev v SN 1909, št. 1; nato izda dve zbirki kmečkih novel Naša vas (I. del 1912, II. del 1913). V obeh knjigah (druga je posvečena spominu Iv. Groharja) se kaže impresionizem, zajet z močno zunanjo širino in pomešan z naturalistično grotesko, v vsebinskem oziru pa duhovno in polit. uporništvo. Vpliv francoskih naturalistov in Iv. Cankarja je precej viden. V Sn 1915 se je vnovič oglasil kot pesnik; s pesmimi je nadaljeval od 1917 v LZ. Njegove pesmi kažejo bohemsko svobodnega popotnika in upornika, naperjenega z lit. in življenjsko ironijo, n. pr. Rabojnik (1919), Po nevihti (1920), Litanije spoznavalcev (1923), Očetu (1924), Sveti se, sveti Jeruzalem (1927). L. 1918 je bil sotrudnik in slov. sourednik Književnega Juga; v svojem listu Naša vas je objavljal tudi pesmi in prozo, n. pr. Samosilnik (ponat. LZ 1922), Spomin na Iv. Cankarja, Jokeljland, spomini na prve dni svet. vojne, ki jih je pod naslovom Kriminal nadaljeval v Republikancu. L. 1921 je izdal naturalistično kmečko dramo Veleja (prevedel B. Vybiral, Prostějov, 1923), 1923 zbirko proze Samosilnik, deset povesti izza mladosti do zrelih let, ki prikazujejo v kmečkih zgodbah in grotesknih podobah upor v človeku. Ta njegova osebna težnja je najbolj izražena v tragediji Herman Celjski (Lj. 1928, v rokopisu češki prevod B. Vybrala in srbskohrv. M. Zgrablića), ki je prvi del trilogije Celjska kronika; Herman Celjski je renesančno romantična tragedija, močna v teatraliki in zgodovinski epičnosti, pa tudi glede oblike je najbolj zrelo N.-ovo delo. — V splošnem je N.-ovo lit. delo v precejšnji meri izraz osebnega temperamenta, zato spaja v sebi romantično avanturističnost in naturalistično vitalnost; romantičnost ga razvnema v duhovno uporništvo, naturalizem ga veže na zakone nagonskega človeka; v podobah uporablja močna nasprotja, v jeziku ljubi poetični zanos in hkrati vpleta domače dialektične posebnosti. — Prim.: Lasten življenjepis, last dr. J. Šlebingerja; B. Borko, Savremenik 1929, 215; isti, J 1928, št. 95; Šlebinger, 117; Iz. Cankar, DS 1912, 192; A. Debeljak, LZ 1912, 275; Brezovnik, Sn 1912, 252; Glonar, Veda 1912, 205; Perko, Čas 1912, 317; Majcen, Zora 1912/13 na ovitku; A. Debeljak, LZ 1913, 277; Šilc, DS 1913, 234; Brezovnik, Sn 1913, 283; Perko, Čas 1913, 392; Glonar, LZ 1921, 375; Koblar, DS 1922, 187; 1928, 186, 190; 1925 126; Albrecht, LZ 1924, 312; J. Vidmar, LZ 1928, 548; Wollman, 183–6; Novačan, Celjski knezi, Kraljedvorski rokopis, dramatska umetnost in Bratko Kreft, J 1932, št. 231–2. — Slika ASK 123; Slov. sodobna lirika (Lj. 1933) pri str. 80. Kr.