Lampe, Frančišek (1859–1900)

Lampe Frančišek, filozof, teolog in urednik, r. 23. febr. 1859 v Zadlogu (soseske Tisov vrh v župniji Črni vrh nad Idrijo), u. 24. sept. 1900 v Lj. Ljudsko šolo je pohajal v Črnem vrhu in Idriji, gimnazijo (1870–8) in bogoslovje (1878–82) v Lj., posveč. 1881, nadaljeval bogoslovne in modroslovne študije v Gradcu, dr. theol. 26. jun. 1883, postal 29. jun. 1883 podvodja v lj. semenišču, poučeval tu obenem radovoljno po dvakrat na teden modroslovje, 6. maja 1885, zopet v Gradcu, dr. phil. (disertacija: Die Causalität. Ein Beitrag zur Erkenntnistheorie). 24. sept. 1885 je prevzel vodstvo deškega sirotišča v Marijanišču in ga ohranil do smrti (8. sept. 1886 mu je vlada priznala učno usposobljenost za ljudske šole in značaj šolskega voditelja na marijaniški šoli, ki se je pod njegovim vodstvom razvila v 4-razrednico), poučeval je tu tudi verouk; obenem je 1884–91 poučeval verouk v ital. jeziku na Mahrovi trg. šoli; 30. sept. 1885 je postal prof. dogmatike na lj. bogoslovnem učilišlču, 25. jan. 1900 pa Lambergov kanonik. Bil je od 1885 tudi odbornik, od 1893 do smrti pa podpredsednik MS; 1898 eno leto prvi predsednik na novo ustanovljenega Čebelarskega društva. — L. je začel pisati kot alojznik v Domačih vajah, že leta 1877 pa je objavil z imenom F. L. Črnogorski v LMS spis o rimskem malikoslovju, ki v njemu zlasti razprava o bogu Janu kaže za to dobo izredno znanstveno resnobo. Izprva se je mislil posvetiti klasičnim strokam, a v 7. in 8. šoli ga je prof. Nejedli vsega zavzel za filozofijo. Zato je tudi pomišljal, ali bi šel v semenišče; pogovor s škofom Pogačarjem mu je razpršil pomisleke in lotil se je z vnemo bogoslovnega študija, obenem pa gojil še dalje modroslovje. Da bi se s tovariši uril v pisateljevanju, je 1881 ustanovil v semenišču Cirilsko društvo, ki še deluje (prim. S 1932, št. 26). Iz Gradca je s pismi vnemal Cirilovce na delo. Sam je ta čas (pod imeni Svetilko, Fr. Svetilko, Fr. Svetil, L.) pisal že tu in tam: 1880–1 razne članke za S; 1882–4 za ZD članke o raznih kulturnih vprašanjih pod skupnim naslovom Vevnica, češ, da treba vevnice za besede in njih pomene, ki se v naši dobi tako zelo prevračajo in kaze; ob istem času je napisal za SV (1883) poučen sestavek »Trojni strup za naše ljudstvo« (tobak, žganje in nevednost), za KMD 1884 pa življenje škofa Pogačarja; 1884 je objavil tudi v Glasih Kat. družbe sestavek o slovanski liturgiji (Delo Metodovo). — Ko je 1885 L. dovršil študije, se je lotil dela na več poljih obenem. Najprej je prevzel za dr. Jegličem (ki je odšel v Sarajevo) uredništvo Glasov Kat. družbe; uredil je zv. XIX (1885) in XX (1886) in napisal poleg drugega 1885 sestavek »Ciril in Metod vzornika pisateljem«. L. 1887 je začel namesto Glasov izdajati Drobtinice kot nadaljevanje Slomškovih (ki so 1869 pod uredništvom Fr. Kosarja z XX. zv. prenehale) in izdal XXI do XXX (1887–94, 1896, 1898); XXXI. zv. je po L.-ovi smrti uredil A. Karlin. Namen Drobt. je bil, »vnemati za krščansko življenje« (XXX, predg.) s pomočjo »one književnosti, ki najlepše vodi do Boga in njegove ljubezni« (XXVIII, predg.), in sicer z »malimi stvarmi, drobtinami« (XXV, predg.). Vendar so bile v njih tudi daljše reči, zlasti cela vrsta biografij. L. je priredil zanje (zv. XXIII—XXVII) obširno razpravo o duhu sv. Frančiška Sal. (po delu škofa Camusa), češ naj bi ta duh »milobe do bližnjega«, ki je bil tudi duh »našega Slomšeka«, tudi nas vse bolj prevzel (XXVIII, predg.). Izmed drugih njegovih spisov v Drobt. je posebne omembe vredna biografija prvega slov. kršč. sociologa Iv. Belca (XXIII, 1889, 218–50). — L. 1886 je začel tudi priobčevati v DPast Apologetične razgovore, ki je z njimi zlasti hotel dvigniti apologetično izobrazbo duhovščine. V III. l. Je objavil razgovore I–VI (o dvomu, o resnobi v mišljenju, o ateizmu i. dr.). Duhovniki so jih z veseljem sprejeli (Einspieler je pisal, da so »pravi kinč« DPast, »pravi božji dar«; prim. S 1886, št. 22). Naslednja leta so izhajali ti razgovori kot priloga in izšli v 2 zvezkih: Apologetični razgovori ali Pot do resnice, I. zv. O človeku (1887, str. 90), II. zv. Ali je Bog (1889, str. VI, 224). V I. zv. dokazuje netvarnost človeške duše, nje neumrljivost in prostost človeške volje, v II. dokazuje bivanje božje in zavrača ateizem, materializem, panteizem in idealizem. Jezik je preprost in lep, slog lehkotno drobeč, dokazovanje nekoliko gostobesedno in zato časih manj prepričevalno, nekateri dokazi (zlasti za netvarnost duše) tudi sami manj močni ali celo nedokazni. L. 1890 so izšli kot priloga DPast Obrambni govori (6 govorov, »Slovencem v premislek in prid«, str. 96). Govori so beseda za »mir in spravo« na podlagi »jasnosti in krepkosti v načelih«, a »milobe in bratovske ljubezni v obliki«. Za bogoslovno znanost posebej je delal z ocenjevanjem znanstvenih del v DPast od l. 1890 do smrti; več ocen je napisal tudi za (Linzer) Theol.-prakt. Quartalschr. (tako 1891 in 1893 o slovečem delu Gayeta, Le grand schisme d'occident I. II, 1899 o Didonovem Kristusu in dr.). Za bogoslovno prakso je izdal 1899 (s pomočjo duh. sobratov) prevod Cramerjevega dela Apostolski dušni pastir.

Za modroslovje, se mu je zdelo, da bi bila najprimernejša posredovavka MS. Že 1886 je objavil v LMS (152–210) študijo o spominu, ki v njej nasproti zgolj fiziološkim teorijam skuša dušeslovno razložiti spominske pojave (z vtisi v možganih se spomin še ne da razložiti; za spomin v pravem smislu treba spoznanja in samosvesti; pomni tudi žival, spominja se samo človek). V tej študiji je določil tudi nekatere modroslovne izraze: zaznava, predstava, pomnjivost, spomin. Medtem je snoval že načrte za cel sistem filozofije. Že 1887 je mogla MS izdati Vvod v modroslovje. Tu je podal na kratko vse, kar je potrebno tistim, »ki se šele začenjajo učiti modroslovja«: pojem modroslovja, razdelitev, metodo, zgodovinski pregled in znanstveni ter življenjski pomen, ozirajoč se vedno na »splošnoomikano občinstvo«, a vendar kolikor mogoče znanstveno. Iz tega Vvoda je tudi vidno, v kakšni vrsti je nameraval obdelati posamezne dele (A. Dušeslovje, B. Logika, C. Noetika, D. Metafizika, E. Etika, F. Estetika). Že tri leta pozneje (1890–1) je izšlo Dušeslovje, dosti mogočno delo (528 str.), zopet nekako »v sredi med strokovnjaškim in med poljudnim delom«, kolikor toliko samostojno, ozirajoče se »vedno na pridobitve novejšega časa« (predg.). To delo se po svojem jeziku in nazivoslovju lahko imenuje temeljno za slov. filozofijo. Zlasti dobro je obdelana fiziologija čutenja, posebno lepa so pa poglavja o čuvstvih, afektih in o človeškem srcu. Metodična pogreška, ki se pa nahaja tudi pri modernih, je, da takoj izpočetka govori o duši in dokazuje celo nje netvarnost; nezadovoljivo je poglavje o zaznavanju kot prvini duševnega delovanja. Drugih delov filozofije L. ni napisal, ker si je naložil še drugih poslov, ki so použili vse njegove moči.

Že dalje časa je L. mislil na leposloven in poučen list za srednje stanove; ko sta pa 1886/7 po vrsti prenehala izhajati Kres in Slovan, se mu je zdelo, da bi bil poleg LZ tak list mogoč, in ustanovil je Dom in svet (1. št. 20. jan. 1888). Izprva zelo skromen, se je DS počasi bolj in bolj izpopolnjeval; namenjen je bil: I—V »zabavi in poduku«, zlasti za dijake in srednje stanove; od VI (1893) dalje »ilustrovan list za leposlovje in znanstvo« (v naslovu), »list za slovenske družine«, »za omikane Slovence sploh« (na platnicah); izhajal je od I—VIII kot mesečnik, od IX (1806) po dvakrat na mesec. L. mu je bil »urednik, upravnik in odpravnik«; iskal je zvez in dopisoval s pisatelji, slikarji, fotografi, tudi sam hodil okrog in fotografiral za list; vabil, vzgajal in izpodbujal mlade pesnike, pisatelje, slikarje in glasbenike (prim. zgled takega pisma 13 letnemu Gojmiru Kreku: Iz. Cankar, Obiski, 85); poleg tega sam pisal v list in na platnice, in da bi bil list bolj raznoličen, pisal o vsem čem (časih je dobil kje kako lepo sliko in je pisal torej tekst za sliko, biografijo, spomin, opis, kakor je naneslo; ko je v roke dobil nedovršeno leposlovno črtico J. Ogrinca, jo je kar sam dovršil in objavil, gl. DS III, 1890: Enaki in različni poti. J. Ogrinec-Domen Svetko; pod črto jo imenuje »študijo«). — Njegove spise bi tako razvrstili: a) modroslovni spisi: Lepota in nravnost (I, 1888), Cvetje s polja modroslovskega (X, 1897), Eros in Nejkon (o ljubezni in sovraštvu, XII, 1890), O lepoti (XIII, 1900). »Cvetje s polja modroslovskega« je izdal tudi v posebni knjižici (XI, 1898). Delce podaja preprosto in jasno pisan pregled vse filozofije (I. del: o najvišji resnici; o umu in svetu; II. del: o nravni dobroti (o nravnosti); III. del: o družbi in pravici; IV. del: o lepoti in umetnosti. Na široko je zasnoval svojo zadnjo modroslovno razpravo »O lepoti« (1900). Nameraval jo je tudi posebej izdati, a je na str. 515 tega letnika »Dalje« brez nadaljevanja, ki ga je preprečila smrt. Obdelal je že poglavja: I. kaj je lepota, III. zakoni in pogoji lepote in deloma III. lepota v prirodi; po načrtu bi bila sledilo še poglavje, oz. poglavja o umetnosti, tako da bi bilo delo celotna estetika. (Načrt v malem podaja Cvetje.) V to vrsto spisov spadajo tudi nekatere reči s platnic, tako nekatera izmed Dušeslovnih pisem (2. in 9. o duši, 5. o vprašanju, ali duševna omika podpira vero ali ji nasprotuje, VII, 1894), tako tudi razprava o obzorju ob Dantejevi Divina Commedia (III, 1890), in o verskem vprašanju kot najvišjem vprašanju (VIII, 1895). — b) Življenjepisi: Schopenhauer (III, 1890), Fr. Ondřiček, Jurij baron Vega, Blaž Potočnik, Lj. Gaj (IV, 1891), Rafael Santi, Ivan Pucher (VI, 1893), Mih. Hornik, vojvoda Leopold III., Murillo, Cigale (VII, 1894), Andr. Praprotnik, Louis Pasteur (VIII, 1895), S. Robič, M. Valjavec (X, 1897), dr. A. Čebašek, dr. Fr. Prešeren (ob 50 letnici), J. Germ, Fr. Štrukelj-Jaroslav, dr. J. Pajk, P. Louis Coloma (XII, 1899), Giordano Bruno (XIII, 1900) in (na platnicah) Luis de Camoens (IV, 1891), po večini krajši spisi ob slikah (obširneje je opisan Schopenhauer). — c) Potopisi: Na jutrovem i(V, 1892 in VI, 1893), Potovanje križem jutrove dežele (VII, 1894), Izprehod na Notranjsko (VIII, 1895 in IX, 1896). — č) Razni spisi poučne vsebine: Učitelj in vzornik v vedi in umetnosti (VI, 1893), Za kaj se gre (o liberalizmu in soc. demokraciji, X, 1897), Šola in življenje (II, 1889), Vede v sedanjem času (vednost je moč, II, 1889), O tiskanih slikah (VI, 1893), Nova svetloba (IX, 1896), O kratkovidnosti (I, 1888), Ljubljanski potres (VIII, 1895), Sežiganje mrličev (XI, 1898), O derviših (XI, 1898), Avstrijska vojska na Laškem l. 1866 (IV, 1891), Spominki z bojišča pri Sisku (VI, 1893), Kronanje ruskega carja v Moskvi (IX, 1896); potem na platnicah: Dušeslovna pisma (VII, 1894: 1. o načelu »vse umeti je — vse odpustiti«; 6. o potrebi omike; 7. o ljubezni; 8. mladini o moči znanja, vede in umetnosti), O vsebini in obliki (V, 1892), Slovenskim pisateljem (o jeziku, o pisanju lastnih imen, kako prevajati, VI, 1893), O dolenjski železnici (o potrebi omike za napredek, VII, 1894), Razne misli ob potresu (VIII, 1895), Mi smo mi (o kulturnih nalogah narodov, VIII, 1895), Zrna ob potu (vzgojne misli, VIII, 1895), O bodočnosti slov. naroda (IX, 1896). — d) Programne razprave in izjave. L. se je moral braniti na dve strani: enim je bil, ker mil v sodbah, premalo katoliški; drugim, ker katoliški, omejen. Prvi očitek se je slišal iz Mahničevih krogov, drugi iz Aškerčevih. Nasproti prvim odločno naglaša, da se ne da od nikogar učiti, kaj je katoliško; kar tiče nravnih načel, so mu le-ta veljavna tudi v leposlovju (»kar ni nravno, ni lepo«), a nekateri kritiki so ozkosrčni in bolj goreči kot učeni, res pa je sam bolj mil v sodbah, ker drugače ne more »ne po svojem značaju, ne po svojih nazorih«; nasproti drugim pa poudarja, da kat. vera ne nasprotuje »ne vedi, ne umetnosti, ne napredku«, kat. stališče da ni enostransko, ampak občečloveško, v krščanstvu da se izraža najčistejša človečnost; svoboda mišljenja pa ne more pomeniti, da bi bil duh glede resnice svoboden, ampak pomeni le to, da mora biti človek »živo in čisto prepričan« o tem; kar uči ali zagovarja (prim. Naš program, IX, 1896; Naše kritično stališče, X, 1897; Pogovori, IV, 1891; kritika Aškerčevih Lirskih in epskih poezij, IX, 1896; Rimski katolik, X, 1897; platn. VII, 1894; IX, 1896; XII, 1899). V Stari pesmi (na platn. VIII, 1895) tolmači svoje leposlovne nazore o »ljubezni«: ljubezen da je »božja stvar«, če je urejena in čista; leposlovje, ki slika resnično življenje, ne more mimo nje; a ne bodi tega preveč, ker je zlasti za mladino nevarno. Drugje zopet: »Umetnost je bistven del narodovega duševnega življenja in napredovanja«, predmet umetnosti je resnica in nravnost v lepi obliki, a moč resnice se kaže v življenju, življenje »je odprta knjiga, iz katere se najbolj učimo resnice — in prav življenje, to čudovito gibanje človeškega rodu po vseh raznovrstnih potih, ovinkih, prepadih —, življenje kot zrcalo resnice naj bi kazal naš list« (Naš program, IX, 1896). »DS bodi verna knjiga življenja, da se iz nje učimo, kakšno je, kakšno bi ne smelo in kakšno bi moralo biti« (platn. XI, 1898). Posebej je branil L. svoje modroslovje (Cvetje) proti kritiku v LZ (XVIII, 1898, 371–4), ki mu je priznaval, da je njegov filoz. jezik lep in jasen, imenstvo dobro, a ki je vsebino zavrgel, češ, da je v službi tendence. L. odločno brani svoje modroslovje kot izraz znanstvenega prepričanja (Naše modroslovje, XI, 1898; Potopljen čoln, XII, 1899). Prvi stavek njegovega programa se je pa glasil: »Trpi!« (IX, 1896, 60). — f) Drobiž. Mnogo zanimivega materiala je v raznih beležkah. Tako brani (platn. VII, 1894) svoje ime proti očitku, da je nemško, tolmači ga kot domače iz Lampreht, Lampert, Lambert, kakor je iz Ozvalda Ažbe, iz Bernarda Perne, iz Mihaela Mehle, iz Šimona Šeme, iz Jeronima Rome. Drugje (platn. X, 1897) prosi, naj bi prijatelji sporočali o umetninah po cerkvah in gradovih in po zasebnih zbirkah, kaj predstavljajo, od kdaj so, kakšne, kako ohranjene, naj jih, če mogoče, fotografirajo, da se bo tako omogočila umetnostna zgodovina slovenskih pokrajin. Še drugje (platn. VII, 1894) se vnema za nekakšno akademsko društvo, »etično društvo« naj bi se imenovalo, ki naj bi gojilo oliko in vljudnost, pa ljubezen; itd.

Komaj se je bil L. do dobra lotil DS, ga je MD naprosila, naj bi priredil za nje člane Zgodbe sv. pisma. (Za MD je bil napisal tista leta le življenjepis dr. J. Gogala; SV XLII, 1888, 3–47) L. je nalogo prevzel; da bi se pa zanjo dobro pripravil, je potoval sredi febr. 1891 v Egipt in Palestino (vrnil se v početku majnika; uredništvo DS je vodil medtem prof. dr. Iv. Janežič). Nato je opisal za MD najprej znamenitosti sv. krajev v delu Jeruzalemski romar (1892–3) s slikami in risbami, deloma po L.-ovih črticah in fotografijah. L. 1894 je pa izšel že prvi snopič Zgodb (Zgodbe sv. pisma. Slovencem priredil in razložil) s skrbno sestavljenim uvodom (7–30). Izhajal je potem vsako leto po en snopič; zadnji, še iz L.-tovega peresa, 7. za 1900, ki se končuje s str. 896 (naslednja dva snopiča stare zaveze, str. 898–1186, je priredil dr. Krek, ki je oskrbel potem tudi novi zakon). Prevod je iz vulgate; rabil je zlasti Wolfovo izdajo, kjer je jezik »jako čist in lep«. Razlaga je res, kakršna je sam dejal, da bo, »lahka, preprosta, za vsakega umevna«. Glavni namen mu je bil pri prevajanju in razlaganju, da bi »razkazal ljubezen božjo, ki se razodeva v sv. pismu (predg.).

Ob vsem tem pisateljskem delu je L. še redno predaval bogoslovje, propovedoval, imel tu in tam apologetične govore (tako še 1900 v stolnici), vzgajal sirote v Marijanišču, gospodaril, zanimal se za osuševanje barja in delal poskuse, čebelaril in dr. Tako je delal, dokler ni, šele 41 let star, sredi dela iznemogel.

L. je bil že od mlada slaboten in rahločuten, obenem pa neizrečeno vedoželjen in priden; že kot mladenič je dejal, da mu bo želja po znanju »izkopala prezgodnji grob«. Od ranih let je vstajal ob 4 in vsaj v poznejši dobi delal pozno v noč. Bil je vedno poln načrtov (»pri meni je v glavi kakor na jezu pod mlinom; neprestano šumi, prši, se iskri«); zato je bilo njegovo delo nekako razdrobljeno. Značilno je, da se je za vsako delo ves zavzel: izprva za izdajo modroslovja pri MS, potem za DS in zopet za Zgodbe. Pravo »dete njegovih bolečin« je bil pa DS, ki mu je povzročal »mnogo težav, grenkobe in bojev«, a ga je tembolj ljubil. Njegova ljubezen do DS-a je bila že nekako ljubosumna (a v nasprotnem smislu navadne ljubosumnosti): hotel je, da bi ga vsi ljubili, kakor ga je on, in da bi bil vsem središče književnega delovanja, in zameril je, če ni bilo tako; kakor ga je vsaka pohvala DS-a otroško razveselila, tako ga je vsaka graja hudo bolela. Res je pa lehko dejal o DS-u, kakor je dejal: »Tu podarjam svojemu narodu svoje moči, svoje veselje, svoje imetje in svoje življenje.« A tista razdrobljenost njegovega dela se pozna tudi tu. Morda je bila prav ta nemirnost duha nekakšna tragična krivda njegovega življenja, da svojih največjih zasnutkov ni mogel dovršiti. Vendar je bilo tudi tako njegovo delo za slov. narod in njegovo kulturo osnovno: položil je temelje apologetiki in ustvaril filozofiji jezik; podal je slov. ljudstvu sv. pismo; zanesel je z DS-om zanimanje za vedo, leposlovje in umetnost ter za lepoto domačih krajev in umetnin med najširše sloje; vzbudil in vzgojil je celo vrsto kulturnih delavcev. Rezultat njegovega dela je bil torej vsekako ta, da je dvignil splošno kulturno stopnjo slov. naroda. Za njega človeka je bila značilna zlasti ljubezen; z njo je hotel vse pridobiti za Resnico in Lepoto. Res so ga na smrtni postelji mučili dvomi, če ni bil premil in premehak, a ti dvomi so bili pač zopet le izraz njegove rahločutnosti in tenkovestnosti. Najlepše se je razodevala njegova ljudomilost v skrbi za sirote. »Ko sem bil še mlad,« je dejal tako značilno, »sem si želel, da bi iznašel tak sestav, ki bi svet nad njim strmel; sedaj pa vidim, da je najlepše na svetu, izkazovati dobrote.« — Prim.: Simonič 256; Glaser IV, 234; DS XIII (1900): Spomini na dr. F. L. Njegovo življenje, 577–9 (E. Lampe), 641–5 (Pavlina Pajkova), 673–6 (A. Kalan), 676 (E. Lampe); DS, XIV (1901), 44 (F. Finžgar); Drobt. XXXI (1900), 84–103 (A. Kalan); KO IV (1900), 357; VBV IV (1901), 101; DPast XVII (1900), 668; LMS 1900, 18; S 1900, št. 218–9; SN 1900, št. 220; (T. Zupan), ZD 1900, št. 39; (Aškerc), LZ 1900, 651; (Opeka), S 1910, št. 194; RK II (1890), 113–7, III, 209–13, 252–6; DS XXX (1917): Frančišku Lampetu (Iz. Cankar); Ustanovitelj DS-a (A. Kalan); Pred rojstvom DS-a (V. Steska); DS živi (dr. J. Krek); Dominsvetovci (F. Finžgar); J. Kunstelj, Iskanje v Naših razgledih, Lj. 1932 (zelo enostransko). — Slike: V Marijanišču; DS XIV (1901), 3; Drobt. XXXI (1900); SČ XXV (1922), 2; ASK 68. A. U.

Lampe Frančišek, teolog, filozof in psiholog, urednik, r. 23. febr. 1859 pri Lampetu v zaselku Pod Tisov vrh št. 29 v Zadlogu pri Črnem vrhu nad Idrijo polgruntarju Matiji in Mariji Habe; u. 24. sept. 1900 v Lj. Osn. š. je obiskoval v Črnem vrhu in v Idriji, gimn. je kot gojenec Alojzijevišča dovršil v Lj. (1870–78), vstopil v lj. bogoslovje (1878), ga dovršil (1882), a 27. jul. 1881 ob koncu tretjega letnika posvečen v Lj. za duhovnika. Filoz. in teol. študij je nato nadaljeval v Gradcu in 26. jun. 1883 promoviral za dr. theol.; 29. jun. 1883 je bil imenovan za podvodjo lj. bogosl. semenišča, kjer je obenem predaval po dvakrat na teden filozofijo. Istočasno je poglabljal študij filoz. in 6. maja 1885 v Gradcu promoviral za dr. phil. z disertacijo Die Causalität. Ein Beitrag zur Erkenntnistheorie; 24. sept. 1885 je postal vodja deškega sirotišča v Marijanišču in to službo vršil do smrti. V tem času je 8. sept. 1886 dosegel drž. kvalifikacijo ljudskošolskega učitelja in bil hkrati imenovan za šol. ravnatelja in učitelja verouka na marijaniški šoli, ki se je pod njegovim vodstvom razvila v štirirazrednico. Verouk je predaval še na Mahrovi trgov. š. v ital. jeziku (1884–91); 30. sept. 1885 je postal prof. dogmatike na lj. bogosl. učilišču. Od 1885 je bil odb. in od 1893 do smrti podpreds. SM; 1898 je postal prvi preds. na novo ustanovljenega čebelarskega društva; 25. jan. 1900 je bil imenovan za kanonika lj. stolnega kapitlja (Lambergov kanonikat). – S pisateljevanjem je L. pričel že kot gojenec Alojzijevišča v Domačih vajah. Bržkone je kot 17-letni gimnazijec sodeloval s prevodom Terencija in Ajshila pri Stritarjevem Zvonu. 1877 je pod psevdonimom F. L. Črnogorski objavil v LMS spis O starem rimskem malikoslovju sploh. Kot abiturienta ga je najprej mikal študij filoz., nemalo po zaslugi prof. Nejedlija, in šele po daljšem duševnem boju se je na pobudo lj. škofa Pogačarja odločil za teologijo, prepričan, da ga to ne bo oviralo pri njegovem znanstvenem teženju in leposlovnem delu. Čeprav se je vneto posvečal strokovnemu učenju, je v študijskih letih nenehno mislil tudi na leposlovno delo. Prevedel je med drugim Lessingovo tragedijo Emilia Galotti. 1881 je ustanovil med kolegi bogoslovci Cirilsko društvo, ki naj bi vzgajalo katol. pesnike in pisatelje po načelih in praksi versko in moralno neoporečnega slovstva. Obenem je z raznimi članki (pod psevdonimom Svetilko, Fr. Svetilko, Sr. Svetli, L.) pridno zalagal tedanja glasila, tako S v letih 1880–81, ZD v 1882–84 (s članki o kulturnih vprašanjih pod nazivom Vevnica in devet poglavij o Modroslovju); pri MD je 1883 napisal SV Trojni strup za naše ljudstvo (tobak, žganje, nevednost), za KMD 1883 spodbudo Družbenikom sv. Mohora, v Glasih kat. družbe 1884 sestavek o slovanski liturgiji (Delo Metodovo) in v KMD 1885 biografijo Jan. Krizostoma Pogačarja. Po zaključku rednega študija 1885 je L-ovo znanstveno in leposlovno delo doživelo pravi razcvet. Uveljavil se je s številnimi spisi na pastoralno-teološkem, filoz., psihol. in leposlovnem področju. Z Jegličevim odhodom v Sarajevo je L. 1885 prevzel ured. Glasov katol. družbe. Uredil je zv. XIX. (1885) in v njem napisal Ciril in Metod vzornika pisateljem, Naša trobojnica, Pomoč v skušnjavah; tudi zv. XX. (1886) je njegovo delo (članki: Resni dnovi, Ob začetku svetega leta, idr.). Namesto Glasov je 1887 oživil Slomškove Drobtinice (prenehale 1869) in izdal zv. XXI. do XXX. (1887–94; 1896; 1898). »Drobtinice« naj bi »vnemale za krščansko življenje... z malimi stvarmi, z drobtinami (predg. XXX., XXV.), čeprav je v njih objavljal tudi daljše prispevke, npr. obširno razpravo o duhu sv. Frančiška Sal. (XXIIL–XXVII.), biografijo prvega kršč. sociologa župnika Ivana Belca (1889) in Ljudevita Perona (1891), spominski članek Beseda o prvem slov. katol. shodu (1892) in Sv. oče Leon XIII. (1893). V letih 1886–89 je objavil preprosto in lepo, dasi ne vedno dovolj prepričevalno napisane Apologetične razgovore, ki jih je prinašal DPast; v posebni prilogi so izšli v dveh zv.: O človeku (1887) in Ali je Bog (1889). 1890 je v isti obliki napisal Obrambne govore (izšli kot priloga DPast). Od 1890 do smrti je z bogoslovnega področja objavljal številne recenzije znanstvenih del v DPast, v Linzer theol. prakt. Quartal... (npr. Gayet, Le grand schisme d'occident, 1891, 1893; Didon, Kristus, 1899, idr.). Pastoralno bogoslovje je obogatil s prevodom Cramerjevega dela Apostolski dušni pastir (1890). L-ovo temeljno filoz. delo je Uvod v modroslovje (SM 1887). V takratnem filoz. udejstvovanju na Slov. zavzema tomist L. (iz njega govori poslovenjeni Tomaž Akv.) s svojo bistrino duha, erudicijo, filoz. izobrazbo ter doslednim izvajanjem nedvomno izredno mesto. L-ova zasluga je (kasneje tudi Ušeničnikova), da je bila takrat tomistična filoz. na Slov. najmočnejša. Njegov veliki prispevek je, da je slov. jeziku dal dobršen del slov. filoz. izražanja, posebej na področju sholastike: s preprosto besedo je znal pojasniti najbolj subtilne pojme filozofije (prim.: F. Jerman, Filozofija in sociologija, Zbornik SM 1864–1964, 180–81). O filoz. vprašanjih je pisal tudi v DS, tako: Lepota in nravnost (1888), Obzorje in Dantejeva Divina Commedia (1890), Versko vprašanje kot najvišje vprašanje (1895), Eros in Nejkon (o ljubezni in sovraštvu, 1899), zlasti Cvetje s polja modroslovskega (1897), ki je izšlo tudi v posebni knjižici (1898) in je v njem podal preprosto in jasno napisan pregled vse filozofije; končno še razprava O lepoti (1900), ki jo je na široko zasnoval in naj bi podala celotno estetiko, a je dokončanje preprečila smrt. – S področja psihologije so pomembni štirje L-ovi prispevki: Spomin (LMS 1886), poglavje o Dušeslovju v Uvodu v modroslovje, Dušeslovje (1889–90), Dušeslovna pisma (osem pisem na platnicah DS 1894). Najpomembnejše je Dušeslovje, ki s svojimi 528 stranmi predstavlja še danes (ob Trstenjaku) eno najzajetnejših knjig psihologije na Slov., po vsej priliki pa je prva psihološka knjiga, napisana v slov. jeziku in je na ravni takratnih svetovnih psiholoških priročnikov. L. ni samo prevzemal pojmovanj drugih psihologov (očitna je odvisnost od Wundtove fiziološke psihologije), temveč je sistematiziral njihova spoznanja v svojski sistem (prim.: V. Pečjak, Poskus zgod. psihologije na Slov., ZČ 1982, 86–87; A. Trstenjak, Oris sodobne psihologije, 1969, 27). Pred božičem 1887 se je L. odločil, da ustanovi s pomočjo članov Cirilskega društva časopis, ki bi bil glasnik religiozno in nravstveno neoporečnega slovstva. Na eni strani je hotel s tem pridobiti od Zvona literarni naraščaj (Kres in Slovan sta takrat prenehala izhajati) in obenem prehiteti Mahniča, ki je v Gorici snoval svoj literarni časopis. DS (prva številka je izšla 20. jan. 1888) je nastal iz L-ove kulturne zavesti in iz skrbi pred očitki liberalizma, da so slov. katoličani kulturno zaostali. Globoko v veri zasidrani L. je kot navdušenec za leposlovje hotel biti ne le iniciator, temveč tudi idejni voditelj sodobne, resnične in zanimive, dasi v krščanski miselnosti in morali temelječe literarne struje. Z DS je L. stopil pred javnost z velikimi željami, vendar so bili prvi letniki revije bolj vzgojnega in družbenega kakor slovstvenega pomena. Prvi letniki DS (I.–V.) so namenjeni »poduku in zabavi«, po zgledu družinske revije »Besednikove vrste«, a na višji osnovi, saj ga je namenil tudi dijaštvu. 1893 (VI.) je L. revijo preosnoval v »ilustrovan list za leposlovje in znanstvo«. Tako je DS iz neke vrste slovstvene vadnice za versko neoporečno domačijsko slovstvo postal polagoma organ zavestno katoliške literature in se povzdignil do veljave uglednega literarnega lista. L. je bil DS »urednik, upravnik in odpravnik«; iskal je zvez in dopisoval s pisatelji, slikarji, fotografi, tudi sam hodil okrog in fotografiral; vabil, vzgajal in spodbujal mlade pesnike, pisatelje, slikarje in glasbenike, poleg tega sam veliko pisal v list in na platnice. Poleg filoz. in psihol. razprav je v revijo prispeval krajše biografije: Schopenhauer (1890), Luis de Camoens (1891); Fr. Ondriček, J. baron Vega, B. Potočnik, Lj. Gaj (1891); Rafael Santi, J. Pucher (1893); Mih. Hornik, vojvoda Leopold III., Murillo, Cigale (1894); A. Praprotnik, Louis Pasteur (1895); S. Robič, M. Valjavec (1897); A. Čebašek, F. Prešeren, J. Germ, Fr. Štrukelj-Jaroslav, I. Pajk, P. Louis Coloma (1899); Giordano Bruno (1900). Zanimivi so potopisi: Na Jutrovem (1892 in 1893), Potovanje križem jutrove dežele (1894), Izprehod na Notranjsko (1895 in 1896). Številni so spisi poučnega značaja: O kratkovidnosti (1888), Vede v sedanjem času (1889), Šola in življenje (1889), Učitelj in vzornik v vedi in umetnosti (1893), O tiskanih slikah (1893), Spominki z bojišča pri Sisku (1893), Ljubljanski potres (1895), Nova svetloba (1896), Kronanje ruskega carja v Moskvi (1896), Za kaj se gre (1897), Sežiganje mrličev (1898), O derviših (1898), Avstrijska vojska na Laškem 1866 (1898). Dragoceni so poučni napotki na platnicah: O vsebini in obliki (1892), Slov. pisateljem (1893), O dolenjski železnici (1894), Razne misli ob potresu (1895), Mi smo mi (1895), Zrna ob potu (1895), O bodočnosti slov. naroda (1896). Mimo drugih zanimivih drobcev v raznih beležkah, ki jih je objavljal na platnicah DS, izstopajo tudi načelne razprave in izjave. L. se je moral braniti na dve strani: enim je bil premalo katoliški (Mahnič), drugim pa omejen, ker katoliški (LZ, Aškerc). V DS je zato L. razvil svoja leposlovna načela. Vrhunsko merilo je po L. resnica in nravnost v lepi obliki, a moč resnice se kaže v življenju, ki »je odprta knjiga, iz katere se najbolj učimo resnice... življenje, kot zrcalo resnice, naj bi kazal naš list« (Naš program – 1896, Naše kritično stališče - 1897, Pogovori - 1891, Kritika Aškerčevih lirskih in epskih poezij – 1896, Rimski katolik - 1897, Stara pesem – 1895, Naše modroslovje - 1898, Potopljen čoln - 1899). Za razliko od RK je bil mnogo bolj umirjen, širok in strpen, na drugi strani pa je odločno pribijal, da katol. vera ne nasprotuje »ne vedi, ne umetnosti, ne napredku«. Zato je L. odklanjal obe skrajnosti slov. estetike: Stritarjev esteticizem in Mahničev ideološki ekskluzivizem (prim.: Umeti se moramo, Naše obzorje, DS 1891). – Izredno plodno je bilo njegovo sodelovanje z MD ne samo v času študija in strokovnega usposabljanja (glej zgoraj), ampak tudi v letih službovanja. Za MD je 1888 napisal biografijo dr. J. Gogala (SV 42), za KMD 1894 članek Prvi slov. katoliški shod, za MD 1896 Slov. govorimo čisto slovenščino (Fr. Svetilko, SV 49). Najpomembnejši L-ov prispevek za MD je delo s področja biblicistike. Sprejel je ponudbo, da priredi zgodbe Sv. pisma za družbine člane. Za nelahko nalogo se je pripravil tako, da je od srede febr. do začetka maja 1891 študijsko potoval v Egipt in Palestino. Sveto deželo je bralcem mohorjevk najprej predstavil s knjigo v dveh zvezkih: Jeruzalemski romar (MD 1892 in 1893). 1894 pa je izšel prvi snopič Zgodb (Zgodbe Sv. pisma. Slovencem priredil in razložil). Zgodbe so nato izhajale vsako leto po en snopič. Zadnji izpod L-ega peresa je 7. iz 1900 (zadnja dva snopiča SZ in NZ je po njem pripravil dr. Krek). Prevod je iz Vulgate (Wolfova izdaja). – Poleg intenzivnega pedagoškega, znanstvenega in ured. dela pa je bil L. v Marijanišču tudi umen gospodar, čebelar, napreden živinorejec in skrben oče sirotam. »Ko sem bil še mlad, želel sem si, da bi znašel tak znanstven sestav, ki bi svet nad njim strmel. Sedaj pa vidim, da je najlepše na svetu, bližnjemu izkazovati dobrote« (A. Kalan, DS 1900, 5). V tem garaškem delu se je izčrpal in podlegel prezgodnji smrti, star komaj 41 let. – Po naravi je bil L. slaboten, rahločuten, vedoželjen, izredno delaven. Bil je prepričan, da se mora umetnik z nenehnim trudom povzpeti do samostojnega mišljenja in da mu umsko delovanje mora biti notranje potrebno, le tako ima drugim kaj povedati. Samo globoko miselno delo rodi in vzdržuje pisatelje, ki so kaj vredni. V politiki mu je šlo bolj za idejo kot za politično združevanje. Sam je tudi v pogovorih večkrat izrazil strah, da utegne politika odvrniti veliko sposobnih delavcev od znanstvenega in umetniškega dela in da ima polit. boj tudi koruptivne kali v sebi. Prav zato je s čudovito vnemo gojil srčno kulturo, kakor bi slutil, da so te stvari nujno zvezane s pravim kulturnim delom in še posebej s katoliško kulturo. Na prvem katoliškem shodu 1892 v Lj. je nasproti brezkompromisni katoliški struji pomirljivi L. pisal, da katoliški shod ne sme biti nekak neprehoden zid, ki naj loči Slovence na dve strani, ampak le prijazen in krotek kažipot vsem Slovencem (prim.: J. Mal, Zgod. slov. naroda, 1088). V pravdi o Gregorčičevih pesmih, ki jih je sprožila Mahničeva kritika, je L. sodil, da pravda ni več pravda, ampak prepir. Ta prepir je rodil strast, sovraštvo in zavist, razburila se je vsa slov. javnost. Poslušati je treba pamet. Zato kliče k miru, slogi, razumnosti, bratovski ljubezni (prim.: F. Koblar, S. Gregorčič, 132). Čeprav se je preveč razdajal na vse strani spričo vedno novih načrtov (»pri meni je v glavi kakor na jezu pred mlinom: neprestano šumi, prši, se iskri, voda dere in nobenega obstanka ni...«) in je prav zaradi tega podoba, da je njegovo delo nedovršeno in razdrobljeno, a mu je vendar pripisati določene trajne zasluge. Zaoral je prve brazde na polju slov. psihologije, ustvaril je slov. filoz. jezik, podal poljudno razlago Sv. pisma, podaril Slov. imenitni DS ter vzgojil vrsto mladih kulturnih delavcev.

Prim.: Ž. arh. Črni vrh n. I.; šematizmi lj. škofije 1882–1900; A. Ušeničnik, Lampe F., SBL, 611–14 z obširno literaturo; Glaser IV, 234–38; DS 1917 (Kalan, Krek, Finžgar, 1–9); D. Lončar, Polit. življenje Slov., 143; J. Šlebinger, Album slov. književnikov, 68, XII; MohBibl, 500; A. Slodnjak v ZSS, III, 374; F. Koblar, Izidor Cankar, IL, 416; Spomenik z doprsnim kipom v Črnem vrhu n. I.

Kralj