Krek, Janez Evangelist (1865–1917)

Krek Janez Ev., socijolog, politik, organizator, pisatelj in časnikar, r. 27. nov. 1865 pri Sv. Gregorju nad Sodražico kot prvorojenec 28-letnega učitelja Valentina K.-a in 21-letne Marije, rojene Štupica, u. 8. okt. 1917 v Št. Janžu na Dolenjskem, pokopan 13. okt. v Lj. Spominsko ploščo za K.-ovo rojstno hišo je izklesal kipar F. Kralj, za šentjanško župnišče, kjer je K. umrl, pa L. Dolinar. Grobni spomenik, delo kiparja L. Dolinarja, mu je postavil odbor za K.-ov spomenik ob tretji obletnici majske deklaracije 1920. Očetov rod izvira iz Selške doline, materin iz Sodražice. Po očetu je K. podedoval gorenjsko energičnost, po materi ribniško šegavost. Oče je bil v začetku 1869 premeščen v Komendo pri Kamniku, kjer je 4. marca 1875 umrl za zastrupljenjem krvi. Spominska plošča, vzidana 1919 v šolskem poslopju, označuje hišo, v kateri je preživel živahni deček šest let, kakor jih je opisal K. kot petošolec v svojem prvem natisnjenem spisu Mlada prijatelja (Vrtec 1881; Izbrani spisi I, 108–11), preprost nagrobni kamen pa kaže kraj, kjer je pokopan učitelj Valentin K. K.-ova mati je podedovala po možu hišo »v Štoku« brez zemljišča v Selcih nad Škofjo Loko, kjer je odprla trafiko in majhno trgovino ter tako s pomočjo skromne pokojnine preživljala šestero otrok. Tako so postala Selca K.-u pravi dom; vse življenje se je čutil za Gorenjca; rekel je, da s svojim delom ne more Selški dolini nikdar povrniti tega, kolikor mu je dala. Pri materi, originalni, duhoviti in pobožni ženi, ki jo je nadvse ljubil, je preživel K. večino počitnic do njene smrti 9. marca 1903. »Štok« so nato podrli in na stavbišču sezidali sedanji »Krekov dom«. Na poslopju so 1922 vzidali spominsko ploščo z Dolinarjevim reliefom. Na selškem pokopališču pa označuje grobni spomenik v slogu spomenikov iz katakomb kraj, kjer počiva mati moža, ki je prav posebno cenil dobo prvih kristjanov.

Ljudsko šolo je obiskoval K. najprej pri svojem očetu v Komendi, nato 1875/6 v Škofji Loki, gimn. 1876–84 v Lj., kjer je bil tri leta na nižji gimn. gojenec Alojzijevišča, dočim je živel kot višjegimnazijec precej neredno življenje revnega dijaka, večkrat lačen nego sit. Kruh si je služil med drugim tudi s tem, da je delal sošolcem domače naloge iz slov. in nem., kar mu je bilo igrača. Z izredno vnemo se je posvetil bogoslovnemu študiju 1884–8; spisi iz te dobe kažejo predvsem bodočega svečenika. Novo mašo, »svoj poročni dan«, je daroval v vsej tihoti in preprostosti na Brezjah 23. jul. 1888. V jeseni ga je poslal škof Missia na Dunaj v Avguštinej, kjer je 1888–92 nadaljeval bogoslovne študije, zraven se pa živahno zanimal za soc. in polit. življenje na Dunaju ter si razširil obzorje v občevanju s tovariši iz vseh pokrajin nekdanje monarhije; pri tem se je iz osebnega občevanja, iz knjig in iz časnikov naučil zlasti češčine, poljščine in ukrajinščine. Imel je izreden dar za jezike; razumel je poleg jezikov, ki se jih je učil v šoli, vse slovanske jezike, laščino (v tem jeziku je celo pridigal), francoščino, angleščino in madžarščino. Srbohrvaščino je govoril tako dovršeno, da je oče srbskega zadružništva Mihajlo Avramovič, ki se je seznanil malo pred svetovno vojno s K.-om v Italiji, mislil, da vsi Slovenci govorimo srbščino kot svojo materinščino, da torej slov. jezika sploh ni (S 14. maja 1921). Napisal je disertacijo »De charactere et spiritu s. Pauli apostoli« — ta apostol je bil v mnogem oziru njegov vzornik — in prom. 7. maja 1892. Po promociji je bil najprej od 4. jun. do 28. avg. 1892 kaplan v Ribnici, nato stolni vikar v Lj. Zaeno je predaval od jeseni 1892 dalje v Lj. bogoslovju tomistično filozofijo. L. 1895 je dobil stolico za fundamentalno teologijo in tomistično filozofijo. V prvih petih letih javnega delovanja 1892–7 je položil temelj kršč.-soc. organizaciji med Slovenci in je zelo mnogo deloval kot časnikar in organizator. 10. marca 1897 je bil proti svoji želji izvoljen za drž. poslanca v 5. (splošni) kuriji, ki so jo uvedli baš takrat. Ko je bil v sept. 1900 drž. zbor razpuščen, K. ni hotel več kandidirati v prepričanju, da je delo doma plodovitejše nego delo v takratnem parlamentu. Lotil se je predvsem političnega dela v ožji domovini in bil 1902 izvoljen za dež. poslanca v notranjskem volivnem okraju; član kranjskega dež. zbora je ostal do smrti. Ko se je 1907 uvedla splošna in enaka volivna pravica za drž. zbor, je K. na splošno željo zopet kandidiral v dunajski parlament v upanju, da bo na demokratični podlagi izvoljena zbornica pokazala več smisla za ljudske potrebe v socijalnem in narodnem oziru. Opetovano je nastopil kot govornik ob napeti pozornosti vse zbornice brez razlike stranke in narodnosti in se je živahno udejstvoval v odsekih. L. 1913 je romal v Rim ob času, ko se je vršil v Lj. IV. kat. shod. Ko je izbruhnila svetovna vojna, je prevzel K. 1915 ravnateljstvo Gospodarske zveze v Lj. in se predvsem trudil, da bi omilil pomanjkanje živeža v mestih in druge stiske, ki jih je prinesla vojna s seboj. Zadnji dve leti življenja je imel hude boje z dr. Šusteršičem in njegovimi pristaši. Dr. Šusteršič je hotel K.-a izriniti iz stranke, ker se že dalje časa kot politika v marsičem nista strinjala in sta bila tudi kot osebi skoz in skoz različnega značaja. K. se je postavil kmalu po izbruhu svetovne vojne s svojimi simpatijami na stran entente, Šusteršič pa je računal z zmago centralnih velesil. »Midva s Šusteršičem sva stavila na napačnega konja. Kriva je bila vlada, ki je meje tako hermetično zaprla proti vestem iz inozemstva. Šele avgusta 1918 je povedal dr. Šusteršič, ko je prišel iz Švice, kako stvari stoje. Mi smo hoteli voz zaobrniti, a ni bilo več časa.« Tako je označil Šusteršičevo in svojo politiko dr. Evgen Lampe, desna roka Šusteršičeva v tem boju, v nov. 1918 na Dunaju v razgovoru z dr. Jankom Polcem. Spočetka je v tem boju zmagoval Šusteršič, ki je imel za seboj dunajsko vlado in dež. odbor kranjski, kolikor toliko tudi strankino časopisje in znaten del kranjske duhovščine, dočim je bila na K.-ovi strani ogromna večina kmečkega ljudstva, kršč.-soc. delavstvo, skoro brez izjeme vsa svetna inteligenca ter izvenkranjska duhovščina, pa tudi od dne do dne številnejši del kranjske duhovščine. Ko je bil v maju 1917 zopet sklican dunajski parlament in so zastopniki južnih Slovanov podali na K.-ov predlog 30. maja znamenito majsko deklaracijo, je razvil K., dasi že močno bolan, živahno propagando za idejo samostojne jugoslov. države. Izmučen se je vrnil koncem sept. 1917 s takega agitacijskega potovanja po Dalmaciji domov, kjer je umrl za srčno kapjo, ki se je pripravljala kaka štiri leta in za katero je umrlo tudi več njegovih sorodnikov, med njimi tudi njegova mati.

K.-ovo življenje in njegovo tako mnogostransko delo je začasno podrobneje preiskano samo do sept. 1900. Zato naša slika tega »genija širokih mas (Župančič) nikakor ne more biti končnoveljavna, ampak je samo posnetek dosedanjih prispevkov za K.-ov življenjepis.

I. Slovstveno delo je po časovnem redu starejše od del na drugih poljih, dasi je bilo pri K- u po večini le pripomoček pri izvrševanju socijalnega, političnega in organizatoričnega dela. Pisati je začel 1878 kot tretješolec v alojzijeviške Domače vaje, kjer je objavil 8 prispevkov deloma v vezani deloma v nevezani besedi. Med njimi je vsebinsko najzanimivejša povest Kako se človek spreminja (1880). Tu imamo nekatere tipične prizore, kakršni se v K.-ovih mladostnih in tudi poznejših spisih večkrat ponavljajo: smrt matere vdove, ki zapusti pridnega otroka; dobrotnik, ki se usmili sirote; velikodušno odpuščanje storjene krivice; malopridnež, ki se spreobrne. Zlasti zadnji dve posebnosti se najdeta pogosto v K.-ovih spisih. To gledanje na svet je za K.-a, ki je duševno jako zgodaj dozorel, prav posebno značilno in nam razlaga tudi njegovo poznejše delo: K. na svetu nobene stvari (tudi drž. mejá ne!) ni smatral za definitivno; čutil je v sebi ogromno reformatorično moč, ki mu je v zvezi z nezlomljivim optimizmom, porojenim iz zaupanja v božjo dobroto, govorila, da se da na svetu vse zboljšati, vse popraviti, vse približati idealu pravičnosti in ljubezni. — Prvi natisnjeni K.-ov spis je že omenjena slika iz domačega življenja »Mlada prijatelja« (Vrtec 1881). Za njegovo bojevito, po samostojnosti stremečo naravo je značilna še ohranjena slov. naloga iz 8. razr. Protestantizem in slovensko slovstvo, kjer K. prekolne to, kar bi moral na podlagi šolske razlage blagoslavljati. Kot bogoslovec je bil K. član Cirilskega društva lj. bogoslovcev in je bral pri društvenih sestankih več svojih pesmic, povesti in razprav, ki jih je pozneje večinoma objavil. Bavil se je s slovanskimi jeziki in je v društvu poročal o knjigah iz hrvaške, češke, poljske in ruske književnosti. Že takrat je prebiral Solovjevove spise, o katerih je poročal tudi pozneje v časopisju. Najvažnejši spis iz semeniške dobe bo morebiti dramatični prizor Sveta Ciril in Metod stopita na slovansko zemljo (Glasi Kat. družbe 1885). V Avguštineju je bil K. zelo zaposlen s študiranjem in je napisal samo dve daljši stvari v prozi: Nekaj idej (S 1890; vsebina: edina rešitev sveta je v krščanstvu) in Mozaik (S 1890 in 1891), karikatura Ivana Naprednika in njegove družine kot odgovor na Tavčarjevo povest »4000«; pač pa je izšlo v tej dobi v DS 13 njegovih pesmic.

V dobi šolanja je prevladovala pri K.-ovem slovstvenem udejstvovanju leposlovna smer, ki je pa po vstopu 26 letnega doktorja v javno življenje morala prvo mesto odstopiti žurnalistiki in znanstvu. Že ko je bil v Avguštineju, »bi se bil najrajši oprijel žurnalističnega peresa za vse življenje« (Domabýl; gl. Izbr. spisi I, 33). Ko je prišel jeseni 1892 v Lj:, si je najprej zastavil nalogo, da pomaga dvigniti dnevnik S. Mnogo let je delal pri listu brezplačno, kakor bi bil član uredništva. Podpisoval se je 1892 in 1893 večkrat: Liga + 2, Liga + 3 in Liga + 12. Ogromna večina člankov je pa seveda brez podpisa. V člankih propagira in poglablja ideje I. kat. shoda ter poroča o socijalnem vprašanju in o dogodkih v slovanskem svetu; rad naglaša potrebo verskega združenja Slovanov v kat. cerkvi. V S 1895 so izhajale Črne bukve kmečkega stanu, ki so izšle nato v 300 izvodih v ponatisku kot prva K.-ova samostojna knjiga (psevd. J. Sovrán), Posebno pozornost so vzbujala v S 1899 njegova Vestfalska pisma, poslana iz raznih krajev na Vestfalskem, kamor je bil šel obiskat kot dušni pastir slov. delavce. V DS je priobčil 1893 obširno tendenčno povest Iz nove dobe, kjer slika delavsko življenje na Dunaju v dobi prvega razmaha socijalne demokracije. To povest smemo, kar se tiče snovi, imenovati predhodnico Finžgarjevemu romanu Iz modernega sveta; nanjo spominja v romanu že naslov, tudi nekaj imen (n. pr. Pinkeles!) je v obeh delih istih.

Z delavskimi razmerami se je K. odslej intenzivno bavil ne samo v povesti (tudi Mati v DS 1896 je vzeta iz delavskega življenja), ampak predvsem kot časnikar in znanstvenik. 8. nov. 1894 je dobilo namreč po K.-u ustanovljeno Slov. kat. delavsko društvo svoje glasilo Glasnik, ki ga je K. dejansko urejeval, čeprav ni bil podpisan kot urednik, in po večini tudi sam pisal. Največje njegovo delo je Socijalizem (1901), obsegajoč na okoli 600 straneh osnovne pojme o družbi in zgodovino socijalizma do konca 19. stoletja, prvo obširno delo te vrste v slov. jeziku. V ponatisku je izšlo kot III. zv. K.-ovih izbranih spisov. Več nego desetletje je pisal skoro vse uvodne članke v Domoljubu. V Naši moči je poleg člankov priobčil tudi več prevodov pesmi Ade Negrijeve in nekaj povesti, prevedenih iz angleščine; angl. slovstvo je K. cenil kot moralno in trezno in je zlasti proti koncu svojega življenja rad prevajal angl. tekste. Vrsto razprav je objavil v KO in Času (naštete v nekrologu v času XI, 249a–250a). Njih ponatisk v celoti bi zavzemal obširno knjigo. V samozaložbi je izdal 1909 Starostno zavarovanje kmečkega ljudstva (32 str.). Anonimno je izšla 1913 njegova agitacijska knjižica Dejanja govore! obsegajoča na 254 str. delo poslancev v dež. zboru kranjskem v l. 1908–13. Med svetovno vojno je izšel 1916 pod njegovim imenom informativen spis Die Slowenen (Jena, Eug. Diederichs, v zbirki Schriften zum Verständnis der Volker) — gradivo so mu zbrali Grafenauer, A. Kralj, Mal, ing. Remec in Šarabon — ki mu je napisal K. političen uvod in konec z zahtevo pa politični združitvi južnih Slovanov, radi česar je cenzura v Avstriji knjigo prepovedala, dasi je zahteval K. združitev avstr. južnih Slovanov v okviru habsburške monarhije. Knjiga je izšla v francoskem (1917) in v hrvaškem (1919) prevodu.

Poleg spisov, ki so podpirali K-ovo delo v politiki, je napisal K. vsako leto tudi kaj leposlovnega; omenimo naj izmed povesti Za brata (KMD 1898) in Božji blagoslov (KMD 1900), ki je izšla tudi v ukrajinskem prevodu. Ljudskih iger je napisal, oz. priredil K. sedem: Pravica se je izkazala (spisana 1892, natisnjena 1899), Cigan čarovnik (spisan 1897, natisnjen 1927), Občinski tepček (napisan bržkone že pred 1897, natisnjen 1908), Turški križ (1910), Tri sestre (1910), Sveta Lucija (1913) in Ob vojski (natisnjeno 1918); najbolj uspele so Tri sestre, ki so doživele lepo število uprizoritev. Po vsebini spominjajo na Shakespearejevo Ukročeno trmoglavko. (Shakespeareja je K. dobro poznal; zelo rad ga je bral že na gimnaziji.) Izmed njegovih pesmi jih je več uglasbenih. (Naštete so v Vestniku SKSZ IV, 60–61.) — Po smrti Fr. Lampeta († 1900) je prevzel K. nadaljevanje Zgodb za MD; dokončal je stari zakon in napisal na 1164 str. Zgodbe novega zakona. Kot predsednik SKSZ je ustanovil in uredil l. 1914 Vestnik SKSZ, ki je prinašal načrte za predavanja in navodila za delo v izobraževalnih društvih. Vestnik je radi vojne izhajal samo eno leto. Redno je pisal tudi v Narodnega Gospodarja, glasilo Zadružne zveze. Od časa do časa je napisal prispevek tudi za Reichspost, Süddeutsche Monatshefte, menda tudi za češke liste. — Z novim letom 1897 je pričel K. sodelovati tudi pri DPast, ki je objavljal za vsako nedeljo in vsak praznik po več osnutkov cerkv. govorov. K. je napisal v dobi od novega leta do bele nedelje 1897 za vsako nedeljo (z eno samo izjemo) in vsak praznik po en osnutek. Takih osnutkov je iz omenjene dobe 23. Značilni so n. pr. osnutki govorov o telesnem delu, o lakomnosti in o usmiljenosti. Ko je postal K. drž. in pozneje dež. poslanec, je pri DPast sodeloval le izjemoma. L. 1900 je napisal dva govora o volitvah (str. 755 in 771, ponatisnjena 1911). L. 1907 je prinesel DPast K.-ove postne govore, ki jih je imel v lj. stolnici l. 1906. Njih vsebina je: Kristus kot ideal osebnosti in značajnosti. V I. zv. Društvenega govornika (priloge DPast) je objavil K. pet predavanj o socijalnih organizacijah prvih kristjanov (Podporna blagajna, Delo in njegova organizacija, Organizacija krščanske ljubezni, Bolniki, Sužnji), dalje predavanja: Domače knjigovodstvo, Novi tiskovni zakon, Kolportaža, Zemljiška odveza. V III. zv. Društvenega govornika je predavanje: Kako se je v najnovejšem času spremenilo gospodarstvo v obrti? — H K.-ovim spisom moramo prištevati še njegova predavanja v semenišču, ki so jih v l. 1903–7 nekateri bogoslovci stenografirali, jih dali K.-u v pregled in nato pri Blasniku litografirali. Tako je nastalo pet knjig: Psihologija (164 str.), Kozmologija in naravna teologija (173 str.), Etika (149 str.), Narodna ekonomija (163 str.) in važni Dostavki Socijalizmu (134 str.). — K. je pisal zlasti po I. kat. shodu toliko, da je rekel, da bi niti sam ne spoznal več vseh svojih člankov. Vadnjal (S 1923, št. 2) ceni — na debelo vzeto — število njegovih govorov na 3000 in število člankov na dvakrat toliko.

II. Socijalno delo. K. se je zavedal, da je duševni in gmotni napredek naroda odvisen predvsem od narodove sposobnosti, da se organizira. Kamor je prišel, so nastale pod njegovim vplivom številne kulturne in gospodarske organizacije. K. je brezdvomno največji slovenski organizator. »Ločitve ne, zdaj združenja so časi!« je popravil nekoč Prešerna. Magnetična moč K.-ove osebnosti je privabila v njegovo družbo najprej dijake. Začeli so se shajati pri njem koncem febr. 1893 po posredovanju takratnega stolnega vikarja Andreja Kalana. Poučeval jih je v filozofiji, apologetiki in slovanskih jezikih, zlasti v češčini, poljščini in ukrajinščini. Med prvimi dijaki »ligaši«, kakor so jih imenovali, je bil Oton Župančič; pozneje je zahajal h K.-u tudi Ivan Cankar. Maloruski motivi, ki jih srečavamo v Župančičevih mladostnih pesmih, in Abramov Kobzar in Hajdamaki so literarna priča teh K.-ovih stikov z dijaštvom. (Prim. Abram, Janez Ostap Krek — zaporoški kozak v Naši moči XIII, 47, in zlasti Trentarjeve [Abramove] Spomine na dr. J. E. Kreka v Mentorju XIV). Šolska oblast je sicer zelo odločno posegla vmes in strogo kaznovala dijake, ki so se zbirali pri K.-u, a stiki dijaštva s K.-om kljub temu niso prenehali. Kadar je bil na Dunaju, je rad zahajal v Danico in vodil tam poučne tečaje o filozofiji in socijologiji. Od 1906 dalje je zbiral vsako leto okrog sebe pri Sv. Joštu abiturijente in visokošolce na poučne tečaje, ki so obsegali predavanja iz socijologije, apologetike in politike. Na take tečaje so prihajali tudi Hrvatje. Predavali so poleg K.-a tudi drugi strokovnjaki. Ko je bil K. v Avguštineju, je proučeval dunajsko kršč.-soc. gibanje pod Vogelsangovim vodstvom in si je napravil načrt za bodočo gospodarsko, politično in izobraževalno organizacijo Slovencev. Prva organizacija te vrste je Slov. kat. delavsko društvo, ustanovljeno po K.-u 22. jul. 1894. Iz te centrale so se ustanovila slična društva po vseh večjih industrijskih krajih razen v Idriji, kjer so imeli s K.-ovo pomočjo enako organizacijo že od l. 1893. Društvo je sklenilo na prvem shodu delavskih zaupnikov 13. okt. 1895 znameniti Socijalni načrt slov. delovnih stanov, ki je natisnjen v zadnji številki I. letnika Glasnika in na koncu Črnih bukev kmečkega stanu; v njem se že zahteva splošna in enaka volivna pravica, za katero se je izrekel K. kot prvi med duhovniki v bivši monarhiji. Društvu delavcev je sledilo 16. dec. 1894 Kat. društvo za delavke, ki je imelo redno poleg predavanj, petja in iger tudi tečaj za gospodinjstvo in šivanje. V okviru Slov. kat. delavskega društva se je pripravljala tudi ustanovitev Prvega lj. delavskega konsumnega društva (pričetek poslovanja 7. jul. 1895), ki ima danes širom Slovenije 37 prodajalen. Posebno mnogo skrbi je povzročalo K.-u po njem ustanovljeno Slov. delavsko stavbno društvo, ki je zgradilo pod njegovim vodstvom 103 delavske hiše, in sicer v Novem Vodmatu pri Lj. 51, na Glincah-Rožni dolini 25, v Štepanji vasi 10, v Sp. Šiški 7, v Trnovem na Opekarski cesti 5, na Dolenjski cesti, Karlovški cesti, v Dravljah, pri D. M. v Polju in v Kokri pri Kranju po eno. (Pravica VI, št. 44 in 45.) Ker je bilo delavsko društvo politično in so mogli biti člani samo polnoletni delavci, je ustanovil K. nekako istočasno z omenjenimi organizacijami za mladeniče še nepolitično Poučno-zabavno društvo, ki ga lahko imenujemo prvo slov. kat. izobraževalno društvo. — Posamezna delavska društva so kmalu čutila potrebo skupine organizacije. Ta potreba je rodila l. 1897 Slov. kršč.-soc. delavsko zvezo, ki se je pa iz centrale delavskih organizacij kmalu spremenila v matico nepolitičnih izobraževalnih društev kot Slov. kršč. soc. zveza. Tej SKSZ, ki je bila prvotno izobraževalno društvo za Lj. in obenem centrala podeželskih izobraževalnih društev, je bil K. predsednik od 11. febr. 1900 do smrti. SKSZ je izdajala od l. 1905 letno Društveni koledarček; 1914 je K. ustanovil še Vestnik SKSZ. Današnja Prosvetna zveza in njen Vestnik sta naslednika te organizacije. V okviru SKSZ se je ustanovil 1906 telovadni odsek Orel. Delavsko organizacijo je pa pozneje spopolnil K. z ustanovitvijo Jugoslovanske strokovne zveze, s čimer je bil začasno dogotovljen zunanji okvir za delavsko organizacijo. Glede strokovne organizacije je želel K., da bi bila nadstrankarska.

Istočasno pa je organiziral K. tudi kmečko ljudstvo. Novoletni S 1895 je prinesel kot uvodnik K.-ov članek o Raiffeisenovih posojilnicah, ki jih je označil K. že koncem prejšnjega leta (S 1894, št. 296) kot najprimernejši začetek za organizacijo kmečkega prebivalstva. Koncem l. 1895 se je ustanovila v Lj. Zveza kranjskih posojilnic, kjer je bil K. odbornik. Prav tako je sodeloval tudi pri Gospodarski zvezi, ustanovljeni l. 1898, ki je polagoma postala centrala vsega kat. zadružništva na Kranjskem; pri njej so bile včlanjene posojilnice, iz svojega osrednjega blagovnega skladišča je pa zalagala tudi gospodarske zadruge in posamezne trgovce in obrtnike. Ta Gospodarska zveza se je 1903 razdelila v Zadružno zvezo, ki je imela nalogo združevati vse zadruge in revidirati njih poslovanje, a je izločila iz svojega poslovanja vse trgovske posle, in v novo Gospodarsko zvezo, osrednjo zadrugo za nakup in prodajo. Do 1902 je bil predsednik Gosp. zveze dr. Šusteršič; tega leta mu je pa sledil K., ki je ostal predsednik obema centralama tudi po delitvi v Zadružno in Gospodarsko zvezo. Med vojno je bil dve leti tudi ravnatelj Gospod. zveze. (Erjavec, Zgod. kat. gibanja, 108–10, 121–3.) Da bi se vzgojile sposobne delovne moči za vodstvo zadrug, se je ustanovila na K.-ov predlog 1908 v Lj. Zadružna šola, prva šola te vrste v Avstriji in za darmstadtsko druga v Evropi sploh. K.-ova zasluga je tudi ustanovitev Slov. trgovske šole (1908), Gospodarske šole (1913), ki je obstojala radi izbruha svetovne vojne samo eno leto, »Krekove« gospodinjske šole pri uršulinkah v Lj. in uvedba gospodinjskih tečajev po deželi, ki jih je imenoval K. »najljubšega svojega otroka« (v pismu župniku Mrkunu 19. maja 1912).

III. K. kot politik. K. je bil državni poslanec 1897–900 in od 1907 do smrti (1917). Kot poslanec 5. kurije (1897–900) je govoril v parlamentu samo enkrat, 30. apr. 1897, proti nujnemu predlogu soc. demokratov, naj se izvoli parlamentaren odsek, ki naj preišče, je li bila razpustitev organizacij železničarjev, ki jo je izvršila Badenijeva vlada, pravilna. K. je v tem govoru ostro nastopil proti soc. demokraciji. V tem oziru je pozneje svoje mnenje znatno omilil in iz neke njegove ustne opazke v poznejšem času se da sklepati, da je vsaj deloma ostrost tega govora kesneje obžaloval; saj je znano, koliko prijateljev je pozneje imel baš med socijalisti, zlasti češkimi in nemškimi. Bil je član proračunskega, obrtnega in socijalnopolitičnega odseka. Šuklje pravi o K.-u kot članu dunajskega parlamenta: »Smelo trdim, da med mnogimi talenti, ki jih je takrat še imela avstrijska poslanska zbornica, ne najdem, izvzemši vodjo avstrijske socijalne demokracije dr. Viktorja Adlerja in zgodovinsko prikazen Tomaža Masaryka, nikogar, ki bi ga mogel postaviti v isto vrsto s Krekom!« (II, 129.)

Ko je bil 1907 izvoljen v drž. zbor na podlagi splošne in enake volivne pravice, je nastopal opetovano kot govornik; šteli so ga med najboljše govornike v zbornici. 5. jul. 1907 je obširno razpravljal o splošni volivni pravici za dež. zbore. Vsebina govora bi se dala kratko označiti v stavkih: Demokratizirajmo vse javno življenje! Demokracija bo zbudila speče upravne talente med ljudstvom, jih pritegnila k delu za splošni blagor (=k politiki) in tako pomnožila gmotno in duševno blagostanje narodovo. Če se hočemo sami vladati, moramo vzgojiti dovolj ljudi, ki bodo znali delati pri samoupravah. Naravna posledica razvitega demokratizma mora biti parlamentarizacija vlade, tako da bo vlada res samo izvršivni odbor parlamenta. V narodnem oziru bo privedla demokracija do tega, da se bo upravljal vsak narod po možeh iz svoje srede v najnižjih in najvišjih službah. 18. jul. 1907 je govoril proti madžarskemu imperijalizmu in za rešitev južnoslovanskega vprašanja. Ta govor je nekak predhodnik majske deklaracije.

V nov. 1907 se je vršil na Dunaju kat. shod; na pozdravnem večeru je govoril Lueger tudi o rekristjanizaciji vseučilišč, češ, da so vseučilišča gnezda brezverstva in revolucijonarnih teorij. Nato je sprožil Masaryk v parlamentu razpravo o svobodi znanosti (3.–5. dec. 1907), ki se je je udeležil tudi K. in je obrnil s svojim govorom (4. dec.) pozornost vse države nase. V njem se je dotaknil tudi vprašanja ločitve cerkve od države, o čemer se je razvila nato v Času (1908) debata med dr. Alešem Ušeničnikom in njim. Izmed drugih govorov v parlamentu so omembe vredni: dva govora ob proračunski debati (3. jun. 1908 in 24. ter 25. jan. 1909), govor o bosenski agrarni banki (4. jun. 1909), o spremembi poslovnika (18. dec. 1909), o koroških Slovencih (3. marca 1910), o zakonu proti pijančevanju (17. marca 1910), o odpravi kazni za prekršitev kontrakta (8. jun. 1910), o preskrbi z mesom in draginji sladkorja (16. nov. 1911), o zakonu o vodnih cestah (29. marca 1912), o ukinitvi ustave na Hrvaškem (19. apr. 1912), o odpravi številčne loterije in uvedbi razredne loterije (26. nov. 1912). Bil je član raznih odsekov: socijalnopolitičnega, narodnogospodarskega, odseka za socijalno zavarovanje, odseka za odkup kmetov v Bosni, za morsko plovbo in ribištvo i. dr. Odlično je sodeloval pri načrtu zakona proti kartelom in trustom. Izmed samostojnih predlogov omenjamo predlog, naj se zgradi železnica Kamnik-Polzela. Njegovo delo je tudi majniška deklaracija z dne 30. maja 1917. (Prim. I. Dolenec: Krek — oče majniške deklaracije, S 1928, št. 230.) V zadnjih mesecih svojega življenja se je kot parlamentarec udejstvoval zlasti v odseku za preskrbo beguncev. Predsednik begunskega odseka, poljski vseuč. prof. dr. A. Halban, se je izrazil, da spada K. med njegove najlepše spomine iz dunajskega parlamenta (S 1926, št. 171). Koliko je storil K. za begunce, je med drugim razvidno tudi iz tega, da so sklenili med vojno begunci iz vseh krajev Primorske, da bodo, ko se povrnejo domov, delovali na to, da bi imenovale vse prizadete občine — slovenske in italijanske (!), oziroma furlanske — iz hvaležnosti »očeta drja Kreka« za častnega občana (KGMD 1928, 113).

Zelo delaven je bil K. tudi v deželnem zboru kranjskem, čigar član je bil od konca 1901 do smrti. Baš uspehi, ki jih je dosegla kranjska deželna avtonomija v l. 1908–14, ko je bila na krmilu SLS, so v K.-u posebno razvneli željo, da bi se ustanovila v okviru monarhije samostojna država južnih Slovanov; primerjal je brezuspešne napore dunajskega parlamenta z agilnostjo kranjskega deželnega zbora in odbora in je prišel do zaključka, da južnim Slovanom manjka predvsem državnopravne možnosti, da bi uveljavili svoje ustvarjajoče sposobnosti na upravnem polju. V dež. zboru je dosegla stranka pod K.-ovim vodstvom z obstrukcijo v letih 1903–4, da se je izvršila volivna reforma, ki je dala SLS l. 1908 večino v dež. zboru. Slovenski javnosti se je K. kot deželnozborski poslanec najbolj prikupil po dveh dejanjih. 30. sept. 1904 je v seji silovito napadel dež. predsednika barona Heina, ki »Slovencev ni sovražil, še huje, on je nas zaničeval« (Šuklje v Času XX, 128), v govoru, ki ga je zaključil, obrnjen proti Heinu, z vzklikom: »Tam je naš Aman!« Kmalu nato je moral Hein zapustiti svoje mesto. 14. okt. 1904 pa je K. utemeljeval svoj nujni predlog, da dež. zbor izreka svoje obžalovanje, da dež. predsednik kot zastopnik dež. vlade govori v dež. zbornici domala brez izjeme v nemškem jeziku, in da se naroča dež. zboru, naj ne sprejme od dež. vlade nobenega dopisa v samo nemškem jeziku. Glasovanje o drugem predlogu je imelo za posledico razbitje slovenske napredne zveze z Nemci v dež. zboru, ki je bila trajala devet let (1896–905). Zanimanje širokih političnih krogov je pa zbudil njegov govor dne 16. jan. 1909, ko je utemeljeval svoj predlog: »Dež. zbor pozdravlja aneksijo Bosne in Hercegovine v trdni nadeji, da je s tem izvršen prvi korak k združenju vseh južnih Slovanov naše monarhije v državnopravno samostojen organizem pod žezlom habsburške dinastije.« Govor je zaključil s preroškimi besedami, da bo prišel čas, ko bo vzel Jugoslovan v roke zemljevid Madžarske in rekel Madžarom: »Kje je Madžarska? Jaz je ne morem najti.« V ostalih številnih govorih se je bavil predvsem z gospodarskimi zadevami dežele: z ustanovitvijo trgovske, zadružne in gospodarske šole, z zložbo zemljišč, s pospeševanjem poljedelstva, zlasti živinoreje in sadjarstva, z novimi železniškimi in cestnimi zvezami, z ustanovitvijo dež. posredovalnice za delo itd. Govore preveva ljubezen do domače zemlje, pripravljena na delo in žrtve; dasi je bil marsikdaj temperamenten, vendar je lahko rekel proti koncu svojega delovanja v dež. zboru dne 3. oktobra 1913 o samem sebi: »Kljub temu, da sem stal v najhujših bojih, nisem imel prav za prav nikoli opravka s kom na tak način, da bi si bil mogel očitati, da sem mu žalil osebno čast.« Uspehov ni pričakoval preko noči, ampak od vztrajnega, poštenega dela, kajti »v politiki je prva stvar potrpežljivost« (v govoru dne 9. okt. 1913).

Kot človek je bil K. »mož z državniškim umom in kraljevskim srcem« (A. Vadnjal, Ob 50-letnici dr. J. E. K., str. 40), do skrajnosti nesebičen in požrtvovalen. Dičil ga je silen pogum in brezprimerna podjetnost. Kot duhovnik je bil vdan veri in cerkvi od mladih let kot bogoslovec in gojenec Avguštineja (»Prilepi se jezik mojemu nebesu, desna moja mi odpadi, če kdaj pozabim nate, sv. cerkev katoliška!« Izbr. spisi I, 159) do konca dni, hodil pa je kot socijolog in politik redno po lastnih potih, ki mu jih je kazal znanstveni študij in svobodoljubno, demokratično čuteče, za vsak resnični napredek dovzetno srce. Radi tega je zadel včasih tudi v vrstah somišljenikov na odpor, a rekel je nekaj mesecev pred smrtjo, morebiti nekoliko pretiravajoč: »Še vsak, kdor si je v katoliški cerkvi pridobil zaslug za resničen napredek verskega življenja, je nosil nekaj časa na sebi pečat herezije.« Dovtipov in dobre volje mu ni zmanjkalo v najtežjih položajih. Do ljudi je imel izredno privlačno moč, tako da so se nešteti zbirali okrog njega, iščoč sveta in pomoči.

Prim.: J. E. Krek, Izbrani spisi I, ki obsegajo tudi življenjepis od rojstva do doktorata (1865–1892) in seznam literature o K.-u do konca jun. 1923; Izbr. Spisi II prinašajo seznam literature od začetka jul. 1923 do konca okt. 1928. Iz te literature omenjamo posebej K.-ovo številko Časa (XX, št. 3/4) s prispevki o K.-u kot socijologu, politiku in teologu; za označbo K.-ove osebnosti so posebno važni Moškerčevi spomini nanj v Naši moči XIII, Vadnjalovi v S 19.2.3, št. 1–12, in Trentarjevi [(Abramovi) v Mentorju XIV. Slika ASK 109. I. Dolenec.