Krek, Gregor (1875–1942)

Krek Gregor (Gojmir), glasbenik in pravnik, sin slavista prof. Gregorja K.-a, r. 27. jun. 1875 v Gradcu, redni univ. prof. v Lj. Gimn. je dovršil v Gradcu (1893). Hotel je študirati zgodovino, a oče ga je pregovoril, da se je posvetil pravnim študijam v Gradcu; 30. jun. 1898 prom. za doktorja prava. Poleg pravoznanstva je poslušal predavanja iz slovanskega jezikoslovja in umetnostne zgodovine. V l. 1889–96 je obiskoval glasb. šolo in konservatorij v Gradcu in napravil vse predpisane izpite. Dec. 1897 je vstopil pri dež. sod. v Gradcu v sodno prakso, bil 1898 imenovan tamkaj za avskultanta, 1900 za sodnika v Lj. Šolsko leto 1902/3 je prebil na univ. v Leipzigu, večinoma kot učenec prof. Strohala, ter se z drž. ustanovo pripravljal za akad. poklic. Od dec. 1904 je bil prideljen tajništvu vrhovnega sodišča na Dunaju, bil imenovan tu 1907 za svetovalnega, 1911 za dvornega tajnika. Sept. 1918 je dobil naslov in značaj viš. sod. svetnika, bil nov. 1918 dodeljen novo ustanovljenemu viš. dež. sod. v Lj., postal 15. sept. 1919 pravi viš. dež. sod. svetnik. Odklonivši imenovanje za sodnika Stola sedmorice v Zagrebu, je bil 27. jan. 1920 imenovan za red. prof. rimskega in državljan. prava na lj. univerzi; 1920/1 in 1926/7 je bil dekan jurid. fak., 1921/2 rektor univerze. — V očetovi knjižnici je K. že kot gimnazijec uporabljal izredno bogato zbirko folkloristične literature. Plod te pobude je bajka: Was der Quell rauscht. Modernes Rojenica-Märchen (Südst. Post 1892, št. 70). Iz tega časa so tudi podlistki: Grazer Kunstbriefe (o glasbenih prireditvah in publikacijah slovanskih narodov, tam 1893, št. 10, 18, 23, 29; 1894, št. 6, 12, 34; 1895, št. 11); Charfreitag (prevod iz Erjavca; tam 1893, št. 26); Aus dem Süden. Agramer Skizzenblätter, močno pod vtisom Staretovih Pisem iz Zagreba (tam 1893, št. 83, 85, 87, 89, 91, 93, 95, 97, 99 in ponatis); potem lit. podlistki tam 1892, št. 70, 80, 89, 95; 1803, št. 5, 6, 59; 1894, št. 85; 1895, št. 64; 1900, št. 84, 85; Agramer Zg. 1893, št. 197, 199, 201. V očetovi »Slavische Anthologie« (1895) je priobčil K. več prevodov Jenkovih, Levstikovih, Gregorčičevih in Aškerčevih pesmi (gl. Südst. Post 1895, št. 13, 15). Preden je še Aškerca 1900 v Lj. osebno spoznal in se z njim sprijateljil, je priobčil 1899: Anton Aškerc, Studie mit Übersetzungsproben (SN 1899, št. 298; 1900, št. 24; LZ 1900, 123, 125; LZg 1900, št. 9; Brankovo kolo, 1900, br. 4; Narodni Listy 1900, št. 47; Literarisches Echo 1902, 791; KO 1900). V dunajskem Slav. Tgbl. 1910, št. 3, 4 je priobčil življenjepis in glasbeno oceno Davorina Jenka; LZg 1914, št. 43, 81, 82, 110 pa podlistke Wiener Musikbriefe im Plauderton.

V glasbi (klavirju) mu je bila prva učiteljica mati. V 5. gimn. r. je vstopil v graško glasb. šolo (predmeti: gosli, zborovo petje, harmonija, oblikoslovje, kontrapunkt, nauk o instrumentiranju, igranje v orkestru, dirigiranje). Tu je nanj najbolj vplival E. W. Degner, poznejši vodja glasb. šole v Weimarju. Skladal je že v prvih gimn. letih in poslal prvo skladbo Fr. Lampetu za DS. Vseučiliščnik je dirigiral 1895 koncert graških Slovanov v korist Lj., tudi godalni orkester srb. akad. društva Srbadije, zbor Triglava, vojaški orkester pešpolka št. 7 itd. Ko je prišel 1900 v Lj., je mnogo občeval z učiteljema GM Prochasko, Hofmeistrom ter pevcem Olszewskim. Ob Prešernovi stoletnici, je uglasbil »Pod oknom« za bariton in klavir. Ker je bila slov. glasbena produkcija zelo zaostala, je K. pridobil založnika L. Schwentnerja, da je začel pod njegovim uredništvom izdajati Nove akorde (1901–14), od 10. letnika s književno prilogo, kjer je vse, kar ni od drugih signirano, napisal K. sam (članke, temeljite ocene, najrazličnejše zapiske, tudi življenjepise, n. pr. Jos. Kocijančiča, NA XII, zv. 3–4). NA so ognjišče moderne slov. glasbe in ogledalo njenega stanja v tej dobi; ž njimi si je K. pridobil največjih zaslug za slov. glasbeno kulturo in je odprl vrata moderni struji (gl. Regali, Savremenik II, br. 8). V NA I–XII je objavil mnogo svojih skladb: 21 samospevov s klavirjem, 10 mešanih zborov, 1 mešani zbor z orglami, 3 moške zbore in 13 skladb za klavir. Več skladb, zlasti samospevov na slov. in nem. besedila, hrani K. še v rokopisu. Vse objavljene so vsebinsko tehtne in oblikovno dovršene. Od l. 1920 je nadzornik glasb. šol v Sloveniji. — Kot pravnik je prevedel Navodilo za prisilne upravnike (Gradec 1899); napisal: Entwicklung des Besitzbegriffes, (litogr.) 1898; Wirtschaftliche und rechtliche Natur der Wertpapiere (Graz 1900); Exekution auf Wertpapiere (Graz 1900); Exekutionsausnahmen nach röm. Recht und dem Rechte der leges barbarorum (Graz 1900); Im Anfange war die Personalhaftung (Graz 1000); Fälligkeit, Klagbarkeit and Verzug bei der Bürgenschuld (Wien 1905); Pomen rim. prava nekdaj in sedaj, ZZR I, 1921 (tudi poseben natis; gl.: Arhiv za pravne in društv. nauke 1922, III. br. 6; Mjesečnik 1922, 135; Sborník věd pravnih a statíh 1925, 76); Organizacija sodišč po najnovejšem zak. načrtu. SP 1924 (tudi poseben natis; gl.: SN 26. okt. 1924; Mjesečnik 1925, 49, 141, 526; Annuario di diritto comparato e di studi legislativi, vol. IV/V, 431; Gerichtzg. 1927, 223). Zakonodajno delo ga je privedlo k študiju vidovdanske ustave. K. je napisal temeljno delo o tej: Grundzüge des Verfass.-Rechtes des Königr. SHS, 1926 (ponatis iz Zeitschr. f. osteurop. Recht 1925, št. 3/4, in 1926, št. 1, 2/3; gl. Arhiv za pravne i društv. nauke 1927, XIV, 402; Čas 1926/7, 120; SP 1927, 36; Zeitschr. f. öff. Recht 1927, VI, 153); skupaj s prof. M. Škerljem je sestavil komentar: Die österr. Zivilproceßgesetze im Königr. SHS, 1928 (samostojno in kot dodatek k Neumannovemu komentarju c. p. r. (gl. SP 1928, 233, Mjesečnik 1928, 297; S 1928, št. 113; J 1928, št. 67; Gerichtshalle 1928, 70; Zeitschrift für Ostrecht 1928, 1765; Arhiv za pravne in društvene nauke 1928, XVI, 420; Zentralbl. f. d. jur. Praxis 1928). Stalno sodeluje pri Zeitschrift f. Ostrecht. — Od l. 1920 je bil član stalnega zakonod. sveta, od 22. jun. 1929 do 1. dec. 1931 član vrh. zakonod. sveta. Sestavil je načrte vseh zemljeknjižnih zakonov in pravilnik za vodstvo zemljiških knjig; načrt zakona o prisilni poravnavi izven konkurza; dalje splošnega dela o. d. z., uvodn. zakona k njemu, poglavij o zastaranju in priposestvovanju, ter o mednarodnem in medpokrajinskem državljanskem pravu. V vrh. zak. svetu je sodeloval zlasti pri zakonu o ureditvi rednih sodišč; konkurznem zakonu, zakonu o ustanovah, uvodnem zakonu za c. p. p., zak. o fidejkomisih in oddal številna mnenja za razna ministrstva. K.-ova jur. dela se odlikujejo po globokem, temeljitem in širokem znanju, obsegajočem vse civilno-pravne panoge, po izredno preciznem izrazu in po jasnem slogu. V očetovi knjižnici se je že privadil knjižničnemu delu, pri vrh. sod. na Dunaju je opetovano nadomeščal knjižničarja, v Lj. je uredil centralno knjižnico v justični palači in profesorsko jur. fak., ki jo še sedaj vodi. — Prim.: I. Cankar, Obiski 79 (s sliko); J. Regali, Savremenik II, br. 8; E. Adamič in P. Kozina, LZ 1913, 237; Zgod. slov. univ. v Lj. do l. 1929, 110, 329, 333, 461, 462, 464, 465, 472, 515 (s sliko); NE II, 506. Slika: ASK, 104; IS 1926, št. 11 (karikatura). Pc.