Kralj, Tone (1900–1975)

KRALJ, Tone (rojstno ime Anton Kralj), slikar, kipar, grafik, ilustrator, oblikovalec notranje opreme (r. 23. 8. 1900, Zagorica, Dobrepolje; u. 9. 9. 1975, Ljubljana, pokopan v Kostanjevici na Krki). Oče Janez Kralj, kmet, rezbar, podobar, mati Margareta Kralj, r. Sever. Brat France Kralj, slikar, kipar, ilustrator, žena Mara Kralj, r. Jeraj, kiparka, oblikovalka lutk, slikarka, ilustratorka, hči Tatjana Kralj, operna pevka, vnukinji Irena Baar, koncertna in operna pevka sopranistka, in Vanda Vremšak Richter, germanistka, prevajalka, tast Karel Jeraj, violinist, tašča Vida Jeraj, pesnica, svakinja Vida Jeraj Hribar, violinistka, glasbena pedagoginja, mož svakinje Mirko Hribar, filozof, prevajalec.

Rodil se je kot peti od šestih otrok v kmečki družini, v kateri so štirje otroci preživeli. Ustvarjalni čut je podedoval po očetu, ki je kot rezbar samouk izdeloval razpela in kipce. 1906–12 je v Vidmu obiskoval šestrazredno ljudsko šolo (danes prostori občine Dobrepolje). Dobrepoljski kaplan Andrej Orehek je zgodaj opazil njegov talent in ga podpiral z nakupom potrebščin za likovno ustvarjalnost. 1912 se je vpisal na gimnazijo v Šentvidu nad Ljubljano (Zavod sv. Stanislava). Mdr. je bil njegov profesor za risanje slikar in duhovnik Gašper Porenta, ki ga je poleg starejšega brata Franceta uvajal v svet umetnosti in mu dajal na razpolago svoj kabinet. Šolanje je prekinil 1917, ko je bil poslan na fronto ob reki Piavi, kjer je pričakal razpad avstro-ogrske monarhije. Po vojni je nadaljeval šolanje in maturiral 1920. Istega leta je sodeloval na razstavi v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani in s priporočilom Riharda Jakopiča odšel študirat v Prago. Do 1923 je študiral kiparstvo na likovni akademiji (Akademie výtvarných umění v Praze) pri profesorju in predstojniku Janu Štursi. Bival je v staromestnem praškem predelu z Božidarjem Jakcem in se pod njegovim vplivom navdušil za umetniško grafiko. Že med študijem je razstavljal v Ljubljani, 1922 je sodeloval pri reviji Trije labodje in obiskoval razstave na tujem, mdr. na Dunaju. Njegov najpomembnejši mentor je ostal brat France, s katerim sta v začetku dvajsetih let 20. stoletja vodilne avantgardne likovnike na Slovenskem združila v Klubu mladih oblikujočih umetnikov; pozneje je bil aktiven član v Slovenskem umetniškem društvu (ustanovljeno 1926). Po vrnitvi iz češke prestolnice se je preselil v Ljubljano in si 1924 na Gerbičevi ulici zgradil hišo, v kateri je danes Fundacija Toneta Kralja. 1923–24 je dva semestra študiral na oddelku za arhitekturo Tehniške fakultete v Ljubljani. 1928 se je poročil z Maro Jeraj, ki se je šolala na novoustanovljenem oddelku za keramiko na Tehniški srednji šoli, katerega je vodil brat France. V iskanju izvirnega oblikovnega izraza sta se njuni likovni ustvarjalnosti prepletali in skupaj sta uspešno razstavljala na Dunaju. Mara, ki jo je mož večkrat portretiral, mu je med drugim asistirala pri zgodnjih poslikavah cerkva na Primorskem. Prav tako sta sodelovala na lutkovnem področju, denimo pri predstavi o carju Saltanu.

1926 se je na pobudo Tajne krščanskosocialistične organizacije lotil poslikave cerkve sv. Lenarta v Volčah na Tolminskem. Od takrat se je na Primorsko vračal s prekinitvami v razponu štirideset let in poslikal več kot štirideset cerkva. 1926–30 je trikrat zaporedoma nastopil na Beneškem bienalu in si pridobil posebno pravico do udeležbe brez žirije. 1932 mu je nov italijanski zakon preprečil možnost razstavljanja na bienalu (šele 1954 je lahko četrtič sodeloval na njem). 1934 je na Dunaju preživel pol leta; 1935 sta z ženo uspešno razstavljala v Hagenbundu oz. Künstlerbundu Hagen. 1936–37 je za pol leta odšel v Pariz, kjer se je kritika ugodno odzvala na njegova dela. 1939 se je vrnil na Primorsko in nadaljeval s poslikavami cerkva, od koder se je bil med vojno zaradi negotovosti in preganjanja prisiljen umakniti na varno v italijanska mesta: 1939 se je vpisal na visoko šolo za arhitekturo v Benetkah, od tam pa je 1940 odšel na študij arhitekture v Rim. 1941 se je vrnil na Primorsko, kjer je ostal do konca vojne in slikal po cerkvah. V vojnem času je bil s svojim umetniškim delovanjem angažiran glasnik upora proti vsem sočasnim totalitarizmom – fašizmu, nacizmu in stalinizmu. 1945 je ob policijski preiskavi na njegovem domu v Ljubljani, kjer je bivala in ilegalno delovala njegova žena Mara, izginila sled za številnimi umetnikovimi deli in grafičnimi matricami. Po koncu vojne se je vrnil k družini v Ljubljano.

Po drugi svetovni vojni se je posvetil predvsem grafiki in knjižni ilustraciji. V petdesetih in šestdesetih letih je nadaljeval s cerkvenimi poslikavami. 1948 je bil predsednik Društva slovenskih likovnih umetnikov, v petdesetih letih pa je postal član mednarodnega združenja lesorezcev Xylon. Ves čas je delal kot svobodnjak in ustvarjal, dokler je mogel. 1966 se je upokojil. Zadnja leta življenja je pogosto bival v Kostanjevici na Krki.

Kljub vsestranskemu delovanju na področju tabelnega in stenskega slikarstva, umetniške grafike, ilustracije, kiparstva, oblikovanja in arhitekture je ustvarjalčev opus homogen. Slogovni in idejni razvoj v raznoterih likovnih zvrsteh sta primerljiva, prehodi med obdobji kronološko otipljivi. V grobem ga je možno razdeliti na naslednja obdobja: 1915–21, ko se izvije iz zgodovinskih slogov, navezujoč se na findesièclovski simbolizem in secesijo (Za zvezdo, 1921); 1921–24 obdobje linearnega ekspresionizma in barvnega simbolizma (Na razvalinah, 1922); do 1927 novostvarnostno obdobje z realističnimi tendencami (Težaki/Kmečko delo, 1925); obdobje do 1939, ko njegovo stensko slikarstvo zaznamujeta legendarna pripovednost in dekorativnost, oljna dela pa poudarjena socialna nota (Rudarska mati, 1937); obdobje od druge svetovne vojne do 1950, ko se v okviru realističnih prijemov usmerja predvsem v vojno tematiko (Primorski Kurent, 1942); pozno obdobje do smrti 1975, ko oblikovno povzema prejšnja izhodišča in se vrača k nekaterim mladostnim temam (Pustni sprevod, 1962). Umetnikova vloga znotraj zgodovinskih smeri in usmeritev med obema vojnama na Slovenskem je paradoksalna, saj jih je po eni strani kreiral skupaj z bratom Francetom, po drugi pa se je distanciral od najbolj tipiziranih rešitev ter iskal samolastnost v vsebinskem in oblikovnem oziru.

Ambivalentni likovni principi, ki jih je ponotranjil v obdobju po slovenskem impresionizmu, ko sta se uveljavljala ekspresionizem in nova stvarnost, so ostali osnova avtorjevega izraza do konca ustvarjalnosti. Prilagajal jih je v skladu s svojo vizijo in kontekstom posameznega dela. Sprva se stopnjujejo prvine ekspresionističnega sloga in nazora, s pomočjo katerih dosega izrazit patos in dramatiko. Trpljenje in strah sta osrednji občutji, predvsem znotraj svetopisemske tematike, ki jo hkrati razpira v filozofski ali zgodovinski konstelaciji (V potu svojega obraza, 1919). Svetobolje in pesimizem ekspresionističnega obdobja je možno razumeti v okviru zgodovinskih peripetij, usodnih za Slovence v odnosu do večjih narodov. V posameznih upodobitvah je razviden razkorak med nezadovoljivo zgodovinsko sedanjostjo in boljšo prihodnostjo. Z deli, ki sugerirajo razpetost individuuma med življenjem in smrtjo, je dosegal svojstven preplet lirične izpovednosti, narativnosti in simbolike (Nevihta, 1923). Na nekaterih slikah iz tega obdobja so latentne kubistične prvine, sorodne češkemu kuboekspresionizmu in Venu Pilonu (Delavca pred tovarno, 1924). V tesni navezavi na bratovo delo in njegova estetska načela, od katerih se je oddaljeval in osamosvojil proti koncu dvajsetih let, je ustvaril vrhunce slovenskega likovnega ekspresionizma.

V sredini dvajsetih let so plastične, zaobljene in kompaktne forme začele nadomeščati deformirane. Slikar je pri oblikovanju figur in prostora vpeljeval načela nove stvarnosti, s tem pa slikarska merila, ki so bližja idealom klasične umetnosti. Kolorit je postal toplejši in bolj zemeljski. Poudarjena arhitektonika in ritem postajata osnovna likovna principa. Prostorska uravnoteženost, kompozicijska pretehtanost in svetlobni učinki so v nekaterih novostvarnostnih delih ustvarili pridih irealnega. Kmečki vsakdanjik se mu je prikazoval v razponu od trpkih, z zgodovinsko krizo prežetih do bolj idealiziranih in folkloriziranih prizorov, napolnjenih s simboli, elementarnostjo in skrivnostnostjo (Slovenska svatba, 1926), v nekaterih delih se je približal poetiki magičnega realizma. V tridesetih letih je na realistični osnovi nadaljeval z barvitimi in premišljenimi kompozicijami. V okviru kmečkih prizorov je s filmsko učinkujočimi kadri presegel dokumentarnost in jih povzdignil v arhetipski obred. V avtoportretih in portretih članov lastne družine je poudarjal osebno izpovednost, medtem ko so v prizorih delavstva in kmetstva odmevala zaostrena socialno pereča vprašanja in individualna stiska.

Figura je bila vseskozi žarišče slikarjevega zanimanja. Skoznjo je izražal potrebo po naraciji in odstiranju človekovega bistva s psihološke, socialne in transcendentalne plati. Ruralno okolje, kakršnega je spoznal v otroštvu in mladosti, je navdihovalo predvsem njegovo slikarstvo in ilustracijo. S podobami iz slovenskega kmečko-delavskega miljeja je ustvaril simbolno kompleksna dela, jih povzdignil v sfere občečloveškega in univerzalnega. Milje in človeka v njem je dojemal neposredno v živi konkretnosti, nostalgično skozi spomin ali domišljijo. V posvetnem opusu prevladujejo žanr s socialnimi konotacijami (kmetje, delavci, rudarji), portreti ter alegorični (mitologija, literarni viri) in zgodovinski motivi (kmečki upori, vojna). V okviru številnih cerkvenih naročil se je oprl na tradicionalno svetopisemsko in svetniško motiviko, ki jo je mestoma aktualiziral, vključujoč svoje kritične poglede na družbeno dogajanje. Vsebinsko zaokroženost in ponavljajoče se motive v različnih obdobjih, ki so značilnost Kraljevega opusa, najbolj izpričujejo grafični cikli.

V stenskem slikarstvu osrednji delež zavzemajo sakralna dela. V najzgodnejših stenskih poslikavah, kot sta denimo cerkev na Premu in mestni kino Ljubljanski dvor (Kinodvor), prevladujejo secesijske in ekspresionistične prvine. Postopoma je razvijal svojstven tip monumentalnega, idealiziranega in psihološkega realizma, ki v svoji barvitosti, dekorativnosti in ploskovitosti spominja na bizantinsko umetnost. 1921–69 je s prekinitvami slikal in prenavljal cerkve na skoraj petdesetih lokacijah na ozemlju današnje Slovenije, Hrvaške in Italije. Bil je iskan cerkveni slikar, ki je na podlagi poznavanja evropske likovne dediščine revitaliziral slovensko stensko sakralno slikarstvo. Poleg poslikav je snoval notranjo opremo, okraševal cerkve z oljnimi deli in deloma uresničeval svoje hotenje po realizaciji celostne umetnine. Pri arhitekturnih posegih in demontažah oltarjev je v obdobju fašizma težil k poudarjanju slovenskega značaja. Z vidika spomeniškega varstva je pri posameznih sakralnih ambientih pogosto pretirano posegal v njihovo jedro. Dandanes se zdijo najkakovostnejše zgodnje poslikave (Volče na Tolminskem, 1926–27; Katinara pri Trstu, 1931), medtem ko so se kasnejše iztekle v manierizem.

Pomen stenskih poslikav je v artikuliranju socialnih in političnih nasprotij časa pred in med drugo svetovno vojno. Ker je z rapalsko pogodbo velik del slovenskega ozemlja prešel pod Italijo in so se nacionalni konflikti vse bolj zaostrovali, je kljub svojemu navdušenju nad ideali italijanske renesanse stremel k nasprotju romanskega sloga, prizadevajoč si sakralnim prostorom vtisniti svojstveni in slovanski pečat (simbolični poudarek na slovanskih svetnikih sv. Cirilu in Metodu). V posameznih svetopisemskih in hagiografskih prizorih je uporabil poteze konkretnih politikov in zgodovinskih osebnosti, nacionalne simbole in atribute, personifikacije italijanskega fašizma in nemškega nacizma. Eksplicitno je kritiziral totalitaristični režim in povzdigoval slovenstvo, ponekod pa je kritična nota ostala prikrita. S tovrstno subverzivnostjo je markiral tako rekoč celotno slovensko zahodno etnično mejo, na sliki Križani (1957) v cerkvi v Vrtojbi pa ni prizanesel niti komunistični oblasti. Umetnikov družbeni angažma v okviru stenskih poslikav je bil poudarjen šele po osamosvojitvi. Njegova idejno-politična videnja, iredentistična in antifašistična prizadevanja je stroka povezala s Tajno krščanskosocialistično organizacijo, intelektualci katoliškega kroga in tamkajšnjo slovensko duhovščino.

Med drugo svetovno vojno so vzporedno s stenskimi poslikavami nastajala oljna dela, ki so pomenila umetnikovo čustveno reakcijo na doživljanje pregnanstva. Na ravni vsebine so zavestno kritizirala fašizem in nacizem (Cirkus Nazi, 1943), eksplicitno obsojala nasilje in slovenski narod prikazovala kot žrtev zgodovinsko-političnih peripetij (Rapallo, 1943). V času povojne obnove je nastalo nekaj slik, ki jih lahko interpretiramo znotraj estetike socrealizma (Gradnja tovarne Litostroj, 1947). V petdesetih in šestdesetih letih je umetnik nadaljeval na že zastavljenih umetniških principih in ni prešel pod vplive vse bolj popularnih abstraktnih in konceptualnih tendenc, kakršne je v večji meri posvojila mlajša generacija slovenskih likovnikov. Ekspresivne prvine so se v teh delih izražale z različno intenziteto, vračal se je k temam, ki jih je obravnaval že v prvi polovici svoje življenjske poti.

V kiparskem mediju je v oblikovnem smislu podobno kot v slikarstvu postopoma prehajal od secesijske mehkobe k bolj deformiranim ekspresivnim prvinam, ki so se umirile in prelile v realistično koncipirana dela. Pri predrugačenju in modernizaciji tradicionalnega kiparskega izraza je bil v osnovi manj radikalen od brata Franceta. S presenetljivo eleganco se je izražal predvsem v lesu (Saloma, 1922) ter svojo skulpturalno izkušnjo figur spretno prenašal v slikarstvo in ilustracijo. V obdobju med vojnama je ustvaril najbolj presunljiva kiparska dela, navezujoč se predvsem na religiozno in socialno tematiko (Passio, 1923). 1924–72 so bila izvršena javna kiparska naročila, od katerih so še danes mnoga vključena v javni prostor ali so integralni del arhitekture. S kiparskimi osnutki je sodeloval na natečajih za javne spomenike in oblikoval portrete pomembnih osebnosti slovenske zgodovine, npr. Ivana Cankarja, spominske plošče in nagrobnike, vključno s svojim.

Področji umetniške grafike in risbe sta vsebinsko in oblikovno primerljivi z njegovim razvojem v slikarstvu. V grafiki majhnega formata, ki je v tehničnem pogledu nastajala pod vplivi Božidarja Jakca, je kot študent eksperimentiral z značilnimi findesièclovskimi temami. Nekateri grafični motivi in figure (cikel Življenje, 1921) so bili osnova zagonetnejšim slikarskim kompozicijam (Zaton življenja, 1921). Zanj je še posebej v grafičnem mediju razvidno osredotočanje na določen problem oz. snov, ki jo je izražal skozi cikle. Najbolj razvidni motiviki sta religiozna (Oljska gora, 1921) in socialna (Črno zlato, 1953). Njegove ilustracije obsegajo interpretacijo besedil tako za odrasle kot za otroke. Kot risar je bil dejaven že na gimnaziji v okviru dijaškega lista Domače vaje. 1921–63 je likovno opremil in ilustriral številne knjige, revije, notne publikacije, koledarje, zbornike, razstavne kataloge ipd. Sodeloval je s številnimi književniki, uglednimi slovenskimi založbami in samozaložniki. Slog je prilagajal vsebini besedil in duhu časa. Sprva je ilustriral v duhu ekspresionizma (Plebanus Joannes, 1921), nato znotraj novostvarnostnih idealov (Rožice sv. Frančiška, 1927). Vrhunec njegove ilustratorske dejavnosti so ilustracije Levstikove povesti Martin Krpan in Pravljice o carju Saltanu, nastale v petdesetih letih, ko se je najbolj intenzivno posvečal grafiki in ilustraciji.

Ukvarjanje s problemi na področju arhitekture in oblikovanja predstavlja pomenljiv segment umetnikovega ustvarjalnega zagona. Znotraj slikarskega medija je od sredine dvajsetih let razvidno, da je precejšnjo mero pozornosti posvečal koncipiranju prostora ter razmerju med figuro in ambientom. To še posebej velja za stenske poslikave, pri katerih je sakralne motive dinamiziral s perspektivičnim pogledom v globino ter se pri naslikanih figurah in interierih prilagajal razmeroma majhnim stenskim površinam. Vendar je na arhitekturno področje posegel tudi neposredno z lastnimi idejami. Umetnikova hiša v Ljubljani, zgrajena po njegovih načrtih, velja za najdosledneje uresničeno ekspresionistično arhitekturno zamisel na Slovenskem. V mladostnem obdobju se je bolj navduševal nad arhitekturnimi rešitvami Ivana Vurnika kot nad Jožetom Plečnikom, čigar predavanja na ljubljanski tehnični fakulteti je sicer obiskoval dva semestra 1923–24.

Umetnik se je v svojem dolgoletnem delu navezoval na evropsko likovno dediščino ter hkrati reflektiral likovne pojave in kulturne dileme na domačih tleh. Ostal je zadržan do prevladujočih intelektualističnih in avantgardističnih izhodišč v sočasni evropski umetnosti. Poleg brata Franceta, ki je bistveno zaznamoval njegove začetke, in vpliva slovenskega ljudskega izročila oz. ljudske obrti so ga navdihovali tudi ekspresionisti, gotika, renesansa in mehiško stensko slikarstvo. V posameznih delih so poznavalci in kritiki prepoznavali reference na številne umetnike: Giotta, Fra Angelica, Pietra Bruegla, nazarence, Gustava Klimta, Ferdinanda Hodlerja, Ivana Meštrovića, Jana Šturso, Käthe Kollwitz, Franza Metznerja, Egona Schieleja, Albina Egger-Lienza, Giorgia de Chirica idr. Za izoblikovanje lastne poetike je sam poudarjal vlogo Frana Tratnika, kar je opazno v sorodni izbiri snovi (slepota in socialna determiniranost). Vplival je na mlajše slovenske likovnike, mdr. na Jožeta Gorjupa.

Čeprav so mu avtoritete slovenske kritike že zgodaj priznale talentiranost in izvirnost, pa je pred drugo svetovno vojno večino nagrad za svoje delo požel v tujini. Mednarodni uspeh in popularnost na domačih tleh si je zagotovil z nastopi na Beneškem bienalu in z odmevnimi razstavami v tridesetih letih. Ustvarjanje na geografsko obmejnem področju je zanj pomenilo manj stikov z dogajanjem v Ljubljani, vendar je v provinci ustvaril pristen dialog z lokalnim prebivalstvom ter njegovo tradicijo in mentaliteto. Neposredna, sicer trpka izkušnja družbenopolitičnih razmer je bodrila njegovo vero in razumevanje umetnosti kot izrazito subjektivne, a hkrati narodnostno usodne. V tej luči je umetnik svoja dela pred novo stvarnostjo označil za larpurlartistična, potem ko se je v skladu z dojemanjem pomena umetnosti v družbenem kontekstu začel zavestno, kakor je izjavil, obračati na množice in postajati razumljiv širšemu občinstvu.

Za svoje delo je doma in v tujini prejel številne nagrade, mdr. 1921 prvo nagrado za spomenik zasedenemu ozemlju v Ljubljani, ki ni bil realiziran, 1928 nagrado na Beneškem bienalu, 1932 srebrni medalji na mednarodni razstavi v Padovi, 1937 častno diplomo na razstavi v Parizu in zlato medaljo na mednarodni razstavi v Strasbourgu, 1950 Levstikovo nagrado za ilustracijo knjige Pravljica o carjeviču Jeruslanu in 1972 Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Od 1974, ko je postal častni meščan Kostanjevice na Krki, je v Galeriji Božidar Jakac na ogled stalna zbirka njegovih del.

Kralj Anton, slikar, kipar in grafik, r. 23. avg. 1900 v Zagorici pri Dobrepoljah na Dolenjskem. Študiral je na kn.-šk. gimnaziji v Št. Vidu nad Lj., maturo napravil 1921. Prve likovne pobude je dobil pri učitelju risanja na gimnaziji Gašp. Porenti in pri svojem bratu Francetu K., ki je glavni njegov učitelj. Izpopolnjeval se je na umetnostni akademiji v Pragi (prof. Štursa). Živi stalno v Lj., kjer ima lasten ateljé. Poročen je s slikarico in keramičarko Maro Kralj-Jerajevo (gl. članek). Do 1928 je najožje sodeloval z bratom Francetom in tudi razstavljal ž njim. Z njunima imenoma je združena povojna proti impresionizmu naperjena umetniška revolucija pri nas. Bila sta prva, ki sta s programatorično trdovratnostjo vpeljala t. zv. ekspresionistično obliko, ki prevladuje v njunih delih prve razvojne stopnje (nekako do konca 1923). Tudi na drugi stopnji svojega razvoja do 1927 se je Tone še tesno naslanjal na brata in se ž njim vred približal realnejšemu življenju, posebno pa umetniški vsebini svoje domovine. L. 1927 pa je nastopil lastno pot, se posvetil pred vsem cerkvenemu monumentalnemu slikarstvu in pokazal v njem stalen razvoj od ekspresivne pretirane linije (Prem, Struge) k legendarno poglobljenemu izčiščenemu realizmu (Avber). Svoja cerkvena dela ustvarja od 1927 dalje največ v italijanski Slovenski Benečiji. Razstavljal je od 1920 dalje v Lj., 1922 v Beogradu, 1924 v Hodoninu, 1925 v Splitu, 1926 v Sarajevu, 1927 v Berlinu, na Dunaju in v Novem Sadu, 1930 v Beogradu in Londonu. Od 1926 dalje razstavlja stalno na mednarodni dvoletni umetn. razstavi v Benetkah. Kot religijozni slikar se je uveljavil z oljnatimi slikami, osnutki in litografijami na mednarodnih razstavah cerkvene umetnosti v Antwerpenu (1930), Padovi (1931), Milanu (1931). Kolektivna razstava cerkv. del 1931 v Lj.

Tone K. je slikar, kipar in grafik. Njegov razvoj gre od linearnega ekspresionizma in simbolizma, gojenega pod bratovim vplivom, k monumentalni kompoziciji legendarno pripovednega in prostorninsko dekorativnega značaja. Njegov talent je manj borben kakor liričen, zato je črta njegovega razvoja precej enostavna, umirjena, brez večjih skokov, polagoma, a gotovo usmerjena na izgraditev oblike, ki se najbolj prilega njegovi osnovni nadarjenosti. V dosedanjem razvoju se ločijo že omenjene 3 stopnje, ki je prva pod bratovim vplivom na videz borbena in ekstremistična; druga 1924–7 še vedno pod bratovim vplivom, a že določneje njegova, motiv začne prevladovati nad umetniškim problemom, konkretna domača in religijozna vsebina se vrine pred oblikovno iskanje; tretja, od 1927, ko prevzame prva cerkvena dela na Premu in v Strugah, je doba cerkvenega in religijoznega monumentalnega slikarstva.

Dela 1. dobe: a) Slike: Križanje (Narodna Galerija), Zaton življenja (Fr. Stelè), Tužni rod, Revolucija, Nevihta, Apostol Pavel (Akadem. dom), skup z bratom načrt za poslikanje župne cerkve v Dobrepoljah. — b) Kipi: Rezbarije simbolične vsebine in mala plastika; Zapuščena (Nar. Galerija), Idealist (F. Stelè), Vklenjena ljubezen, Bolest Slovenije (osnutek za spomenik neodrešeni domovini). — c) Grafike: Ujedenke s studijami za poslikanje cerkve v Dobrepoljah; Naslovni list za italijansko izdajo A. Resa »Dante«-ja; Deveta dežela (6 radirank); Življenje (ciklus radirank); Oljska gora (lesorez); dekorativni lesorezi (Delo I, II).

2. doba: a) Slike: Usmiljeni Samarijan, Judov poljub, Delavci pred tovarno, Kristus na Oljski gori, Zapuščena, Voli, Slovenska kmečka svatba. — b) Kipi: Pasijon (Narodna Galerija: Križani, v lesu, ozadje s simboličnimi reliefi); nagrobni spomenik rodbine dr. Vidičeve v Kamniku; spomenik prof. Žolgerja (univerza v Lj.). — c) Grafike: Ilustracije k A. Resa Rožicam sv. Frančiška.

3. doba: a) Slike: Monumentalno cerkveno slikarstvo: 1927 cerkev na Premu na Krasu in cerkev v Strugah na Dolenjskem; v Jul. Benečiji: Volče (1927), Avber (1927), Tomaj (1928), Sv. Višarje (1930) in Katinara pri Trstu (1931). — Samostojne slike v olju: Zadnja večerja (po tomajski), volčanska Madona, Križev pot za Mengorje na Tolminskem, podoba očeta, podoba žene Mare, Saloma, sv. Anton Pad., Križani, Kamenjanje sv. Štefana in dr. — b) Kipi: Reliefi z religiozno vsebino, žgani v glini. — c) Grafika: Ciklus Kristusovega življenja in trpljenja (litografije; študije za Katinaro); Križani (litografija). — č) Portreti: Lastni na podobi očetovi; Mara Kralj-Jerajeva (olje). — Prim.: Fr. Stelè: Brata Kralja (v slovenskem, francoskem in nemškem jeziku), Lj. 1925; M. Marolt: Cerkvena dela Toneta K. (DS 1928, 208 sl.); France in Tone Kralja (IS I, št. 12); Cat. Espos. intern., Benetke 1926, 1928 in 1930; Katalogi razstav; Thieme-Becker: Allgem. Künstler-Lexikon, Leipzig (Fr. Stelè); Vijenac, Zagreb 1924, 289 (B. Radica); NE (Fr. Stelè); Fr. Stelè, Oris zgod. umetn. pri Slovencih, 137 in 147; Jadr. almanah za 1925 do 1930, 76–82 (Stelè); SN 6. febr. 1932. Stl.

Kralj Tone, slikar, kipar, grafik, knjižni ilustrator, oblikovalec pohištva in drobne obrti, r. 23. avg. 1900 v Zagorici pri Dobrepoljah na Dolenjskem, u. 9. sept. 1975 v Lj. Oče Janez, srednje premožen kmet, mati Marjeta Sever. Ljud. š. je obiskoval v Dobrepoljah, nato knezoškof. gimn. v Šentvidu nad Lj. Medtem je izbruhnila prva svet. vojna, šolanje je moral 1917 prekiniti in je bil poslan na it. fronto na reko Piavo. Po vrnitvi iz vojne je nadaljeval šolanje in maturiral 1920. že spomladi tega leta je sodeloval z bratom Francetom na vseslov. umetnostni razstavi v Jakopičevem paviljonu v Lj., kjer ga je opazil nestor slov. impresionistov R. Jakopič in na njegovo priporočilo je bil sprejet na praško akademijo. Do 1923 se je v Pragi izpopolnjeval v kiparstvu pri prof. Janu Štursi, vendar je ves čas šolanja sodeloval na razstavah v Lj. ter se 1922 priključil umet. društvu Klub mladih. Vse do 1927 je bil umetniško in idejno tesno povezan z bratom Francetom, nato pa sta se formalno razšla. T. K. se je napotil na lastno pot stilnega izraza in se posvetil med drugim monumentalnemu cerkv. slikarstvu v Slov. Prim. (že 1921 Prem, nato Volče 1927, Avber 1927–28, Tomaj 1928–30, Mengore 1929, Sv. Višarje 1930, Katinara 1931, Pevma 1934, Križev pot ob stezi na Sv. Višarje 1938, Most na Soči 1939–40). V tem času je veliko razstavljal tudi v tujini, 1926 je bil izbran za mednarodni bienale moderne umetnosti v Benetkah (lesena plastika Pasijon), nato je sodeloval na razstavah v Padovi, Amsterdamu in po velikih uspehih v tujimi priredil prvo samostojno razstavo v Lj. 1934. Naslednje leto je doživel v ženo Maro K. ponovno priznanje na razstavi na Dunaju, nato ga je za pol leta 1936 iskateljski nemir pripeljal v Pariz. Na pragu druge svet. vojne se je ponovno oprijel cerkv. poslikav, 1939 v ž. c. sv. Lucije na Mostu na Soči, od tu so ga pregnali faš., zato se je umaknil v Benetke, kjer je študiral arhitekturo, toda zapustiti je moral tudi to mesto in pot ga je zanesla dalje proti jugu v Rim, kjer je nadaljeval s študijem arhitekture. Ob začetku druge svet. vojne se je vrnil na Prim., kjer je s prekinitvami slikal po c. do konca vojne (Šentviška gora 1941, Hrenovice 1942–43, Lokev pri Divači 1942–43, Slivje 1943–44, Dekani 1944, Soča 1944, Trenta 1945). 1944 je doživel zaplembo ateljeja v Lj., ker je okupator v njegovi hiši odkril bunker. Takoj po osvoboditvi se je udeležil razstave umetnikov partizanov v Lj. (1945, katalog), jeseni istega leta pa je razstavljal še samostojno (T. Kralj, Pojasnilo k razstavi in katalog, 1945). V povojnem obdobju se je izražal pretežno v grafiki, knjižni ilustraciji (zanjo je 1950 prejel Levstikovo nagrado), Prim. pa ga je ponovno pritegnila v poslikave cerkv. notranjščin (Opatija 1952, Hrenovice 1953, Ilirska Bistrica 1954–57, Vrtojba 1957, Mirenski G. 1957–58, Klana 1957–58, Orlec na Cresu 1958, Trebče 1958, Breginj 1958, Opatje selo 1958, Podgraje 1958–59, Pesek 1959, 1966 oltar, Šmartno v Brdih 1960, Šturje 1960, Sv. Višarje 1960, Bilje 1960, Bukovica 1960, Trnovo pri Ilirski Bistrici 1961, Gorjansko 1963, 1967, kapela šolskih sester pri Sv. Ivanu v Trstu 1964, Štandrež 1965, Slap pri Vipavi 1967, Dornberk 1969). Ob 50-letnici umet. delovanja je Kostanjevica na Krki priredila veliko retrospektivno razstavo, medtem ko mu je leto 1972 prineslo najvišje priznanje – Prešernovo nagrado. Kostanjevica na Dolenjskem je bila 1974 tista, ki je umetnikom B. Jakcu, J. Gorjupu in T. K. odprla stalen razstavni prostor v kostanjeviškem gradu, kjer je prikazan K-ev opus od začetnih iskanj do umet. prijemov v povojnem obdobju. Zadnjo razstavo so K. ob 75-letnici priredili v Velenju. Kljub formalnemu študiju v Pragi je bil K. edini pobudnik, vzor in učitelj njegov starejši brat France, tudi sam slikar in kipar. Skupaj sta prvič nastopila v javnosti in takoj na začetku se je pokazalo, da njuna umetnost išče nova izhodišča, da je postavljena na drugačnih temeljih, kot je bila praksa starejših likovnih ustvarjalcev. Kot prva ekspresionista pri nas sta K-ja po težkih in bridkih spoznanjih prve svet. vojne svojo umetnost obrnila navznoter, v svet duševnih stanj in razmišljanj, najustreznejšo formo pa sta našla v dinamični, razgibani in tekoči liniji, ki pa je bila v nasprotju z nemškimi ekspresionisti prepletena tudi s secesijsko igrivostjo in ploskovitostjo. Ta umetnost poskuša »z najprimitivnejšimi potezami in gestami doseči duševni izraz« (F. Stele) in je bila zato po večletnem mrtvilu naklonjena religiozni umetnosti. Dela T. K. tega obdobja so polna dramatičnosti in koncentracije (Kalvarija, Zadnja večerja), figure so ujete z rahlimi pastelnimi toni zgolj v linije in ploskve. V sam vrh ekspresivnosti sodi oljna slika Nevihta, kjer je po neurju na opustošenem polju ostal le še krik groze nad uničeno letino. Grafika in njen svet s črno-belimi kontrasti je odlično sredstvo za prikaz notranjih, duševnih razpoloženj, zato sta se je oprijela na šolanju v Pragi skupno T. K. in B. Jakac in bila s tem pri nas tista, ki sta orala ledino na tem področju (F. Stelè). Toda težkemu in mračnemu se je tudi v grafiki v ciklu jedkanic Življenje pridružila mehka, dekorativna Klimtova linija (prvi mojster dunajske secesije Gustav Klimt je K. navdušil, ko se je na poti v Prago ustavil na Dunaju). Ravno tako izžareva podobna občutja in oblikovni prijem plastika, sprva drobne bronaste plakete, nato tudi lesene plastike (Idealist, Hrepenenje, Pasijori). Ta mladostna leta v začetku dvajsetih let so bila polna zanosa in zagona ter iskanj za čim bolj eskpresiven izraz na vseh področjih likovnega ustvarjanja. K-eva življenjska želja je bila oblikovati celostno umetnino in to je bil tudi vzrok, da se je kasneje lotil študija arhitekture; oblikoval je pohištvo in drobno umetno obrt. Z ramo ob rami sta brata K-ja stopala do nekako 1927, ko sta se formalno razšla in v umetnosti krenila vsak na svojo pot. Do razhoda sta priredila štiri skupne razstave, od katerih je dosegla vrh razstava 1925, kjer se je pri obeh in tako tudi pri T. že nakazal postopni umik od dosedanjega umetniškega principa. Umet. se je začela počasi umirjati, iz duhovnih sfer je počasi pristajala na realna tla in se postopoma približevala domačemu človeku in zemlji. Linijo je zamenjala plastičnejša obdelava teles, pastelne barve in toni so se pretopili v tople rjavkaste odtenke, umetnost je postajala realističnejša in s tem dostopnejša. V tej stilni stopnji je T. našel svoj Obraz, zato se je takega načina ustvarjanja z manjšimi odstopi držal vse življenje. Razstava 1925 je nakazala tudi zametke socialne tematike (Težaki, Delavca pred tovarno), katero je ponovno prelil v cikel jedkanic Cesta in Zemlja v 30. letih, zlasti pa se je te teme loteval po drugi svet. vojni. K-eva umetnost se je tako prevesila v tim. novo stvarnost, kot mejni kamen med dvema oblikovnima prijemoma pa lahko postavimo oljno sliko Slovenska kmečka svatba, narejeno tik pred odhodom na Prim., tu pa so legende po cerkv. notranjščinah že zaživele z novostvarniškim konceptom. Med temi monumentalnimi cerkv. poslikavami so ikonografsko zlasti zanimive tiste, ki so nastajale med drugo svet. vojno, ko se svetop. motivi prepletajo z aktualno vojno tematiko. V Lokvi si je npr. v sliki Kristus dobri pastir prizor zamislil tako, da je Kristus ograjen v močno bodečo žico, kar nam vzbuja občutek ograjenega taborišča, v ozadju so upodobljeni goreči Brkini, ki so bili v času, ko je slika nastajala, resnično požgani. Sakralnih tem na Prim. se je loteval intenzivno, zato pa so druga področja umet. ustvarjanja skoraj zastala in še to, kar je nastalo, je v 30. letih pridobilo velik, monumentalen format. Taka so olja Moj oče, Predpomlad, Družinski portret, Judita, risba Golgota, litografia Faust itd. Na Prim. je portretiral več pomembnih osebnosti, tako Ivana Rejca (1934), Ivana Trinka (1936), Lojzeta Bratuža (1937), izdelal je več književnih in revialnih oprem za izdaje prim. založb, od katerih omenjamo vsaj naslednje: Ivan Pregelj, Plebanus Joannes, Trst 1921; France Bevk, Faraon, Trst 1922; France Bevk, Tatič, Trst 1923; Alojzij Res, Fioretti, Trst 1924; Fran Jaklič, Ob srebrnem studencu, Gor. 1927; ZbsvP 1928; Jaselce 1928; Družina 1929; Narte Velikonja, Sirote, Gor. 1930; KolGorM 1930; Ivan Tavčar, Visoška kronika, Gor. 1931; Na sveti poti. Višarski molitvenik, Gor. 1931; Antonio Dragon S. J., Za Kristusa, Življenje o. Mihaela Proja iz Družbe Jezusove, Gor. 1932. KolGMD 1976 je kot zaglavja mesecev prinesel fotogr. reprodukcije K-evih cerkv. poslikav na Prim. Ohranili so se tudi načrti arhitekturnih stvaritev, med temi npr. načrta za stanovanjsko hišo dr. Dorčeta Sardoča in c. v Palkiščih (neuresničeno). Večje število K-evih del hrani na Prim. GorMuz, poleg tega še številni posamezniki v Gor., Trstu idr. Njegovi so nagrobni spomeniki Venceslavu Beletu v Šempasu, Lojzetu Bratužu v Gor., Ivanu Trinku na Trčmunu, dr. Engelb. Besednjaku v Mirnu, izdelal je tudi spomenik tolminskemu puntu v Tolminu (1973, model dat. 1946) in spomenik NOB v Idriji (1953). Po drugi svet. vojni ga je ponovno pritegnila grafika (cikel lesorezov Zemlja), v mlad. liter. je našel pot h knjižni ilustraciji (npr. Levstikove povesti Martin Krpan, Lj. 1954), in ko ga je proti koncu življenja Kostanjevica na Krki ljubeznivo sprejela, se je spet oprijel dleta ter za Formo vivo izrezljal plastiki Tri dobe in Matijo Gubca. Za številne reprodukcije je prim. Fran in Tone Kralj, Lj. 1925 (katalog razstave); Tone Kralj, Retrospektiva, Kostanjevica 1970; Milček Komelj, Slov. ekspresionistično slikarstvo in grafika, Lj. 1979; predvojni letniki Mladike. 1921.

Prim.: K. Dobida, XVII. umetnostna razstava maj-junij, LZ 1920, 383; Frst (Fr. Stele), XVII. umet. razst., DS 1920, 198–99; Isti, XVII. umet. razst., S 1920, 137, 138; Voj. Mole, XVIII. umet. razst. v Jakopičevem paviljonu, DS 1921, 61–62; Frst (Fr. Stele), XIX. umet. razstava v Jakopičevem paviljonu, DS 1921, 172–73; Voj. Mole, XIX. umet. razst. v Jakopičevem paviljonu, SN 1921, 118; Jože Piber, XIX. umet. razstava v Jakopičevem paviljonu, S 1921, 122, 123; Frst (Fr. Stele), I. umet. razstava bratov Kraljev, DS 1921, 221–23; Fr. Stele, Razstava bratov Kraljev, S 1921, 200; St. Vurnik, Razst. bratov Kraljev, J 1921, 215; Fr. Stele, Umet. razst. bratov Kraljev, S 1922, 77, 78; Isti, V. jsl. umet. razst., Č 1922, 387–394; Ant. Vodnik, Pogovor s slikarjema Kraljema, M 1922, 317–18; Rajko Ložar, Najnovejša dela bratov Kraljev, DS 1923, 253–55; Fr. Stele, Razst. bratov Kraljev, S 1923, 148, 149; Ant. Vodnik, Razst. bratov Kraljev, Jutranje novosti 1923, 140; F. Mesesnel, V. razst. Mladih v Lj., J 1924, 43; Bogdan Radica, Novija slov. umjetnost. Braća Kralj, Vijenac 1924, 289–91; Romeo Bučar, O bratih Kraljih, Kritika 1925, 114–15; Fr. Stele, Brata Kralja, DS 1925, platnice št. 5; R. L.(ožar), IX. umet. razst. Kluba mladih v Akad. domu, Narodni dnevnik 1925, 184; R. Ložar, Brata Kralja v luči idealistične estetike, Križ na gori 1925–26, 1; K. Dobida, Umet. razst. bratov Kraljev, LZ 1926, 70–74; R. Ložar, Umet. razstave 1. 1925, DS 1926, 49–51; K. Dobida, Jesenska razst., LZ 1926, 742–46; Stanko Vurnik, K sodobni upodabljajoči umetnosti, DS 1926, 278–81; Mar. Marolt, Slike T. Kralja v struški cerkvi, M 1927, 247–49 in 4 slike; Fr. Bevk, Kraljeve slike v Volčah, E 1927, 296; Fr. Stele, K. T., Thieme-Becker XXI, 1927, 410; Mar. Marolt, Cerkvena dela T. Kralja, DS 1928, 208–13 in 2 sl.; Fr. Stele, Novo c. slik. v Jul. krajini, JAlm 1925–1930, 76–82, 2 sl.; H. Smrekar, T. Kralj in njegove »lesene« slike, J 1930, 127; Dirk Vansina, T. Kralj, De Pelgrim 1930, 3; S. Š.(kerl), Umet. razst. T. Kralja, Slov. list 1931, 10; H. Smrekar, Nabožno slik. T. Kralja, J 1931, 61; R. Ložar, Slov. slikarstvo v letu 1930, DS 1931, 92–93; Fr. Stele, K. T., SBL I, 551–52; Ante Gaber, Naša umet. v tujih očeh, SN 1932, 252, 264, 280 in 1 sl; K. Dobida, Razst. T. Kralja, LZ 1934, 467–69; Fr. Stele, Likovna umet. v letu 1934, DS 1935, 92–93; St(ephan) Poglaven Neuwall, Kolektivna razst. Toneta in Mare Kralj v Hagebundu na Dunaju, DS 1935, 290–91; J. R(egal)i, Pot slov. umetnika T. Kralja po Evropi, S 1935, 20; Ravmonde Avnard, T. K., La revue moderne illustrée des Arst et de la vie 1936, 14; St. Mikuž, Razst. T. K., S 1941, 12; J. Ribičič, Razst. T. K., SPor 1945, 158; F. Stele, Slov. slikarji, Lj. 1949, 147; Fr. Žen, T. K., Obz 1954, 4; Luc Menaše, Avtoportret na Slov., Lj. 1958, 81–82, z bibliografijo; Fr. Šijanec, Sodobna slov. umetnost, Mrb. 1961, pass.; Špelca Čopič, Slov. slikarstvo, Lj. 1966, 148–51; Fr. Stele, Oris zgod. umet. pri Slov., 2. izd., Lj. 1966, 147–51, 3 si.; Špelca Čopič, Umetnička kritika u Sloveniji, Treća decenija - konstruktivno slikarstvo, Katalog muzeja savremene umetnosti, Bgd 1967; Marija Jamar-Legat, Nenehna mladost Martina Krpana, Delo 1967, 331; Mar. Tršar, Naši sodobni slikarji in kiparji – T. Kralj, Delo 1969, 181; Špelca Čopič, Socialna umetnost u Sloveniji, 1929–1950, Nadrealizam, socijalna umetnost, Muzej savremene umetnosti, Bgd 1969, 51–57; J. K., Ko je utihnila slov. pesem, je spregovorila slika, Družina 1970, 15; Aleks. Bassin, T. Kralj v Kostanjevici, NRazgl 1970, 17; P. Krečič, Retrospektivna razst. T. Kralja v Lamutovem salonu v Kostanjevici na Krki, PDk 1970, 205; Jož. Kragelj, Akademski slikar T. Kralj – kipar in grafik ob sedemdesetletnici, KolGMD 1971, 129–29, 1 sl.; St. Mikuž, Slikar T. Kralj, Zbornik občine Grosuplje 1973, 177–88, 14 si., Isti, T. K., Katalog stalne zbirke na kostanjeviškem gradu, Kostanjevica na Krki, 1974; Špelca Čopič, Pola veka slovenačkog vajarstva, 1900–1950, Jugoslovenska skulptura 1870–1950, Bgd 1975, 43–59, 2 sl.; P. Krečič, Slov. likovna kritika med dvema vojnama, ZUZ 1974–1976, 205–89; Mil. Komelj, Romantika in realizem, NRazgl 1977, 20; Isti, Pogledi na religiozno slikarstvo bratov Kraljev, Sinteza 1978, 41/42, 3 si.; Tatjana Pregi, Slov. knjižna ilustracija, Lj. 1979/80, 43–44, 165–67, 1 si. Prim. še: St. Mikuž, Kipar in grafik T. K., PDk 26. jan. 1975; T. Kralj 75-1etnik, NL 7. avg. 1975; v.(erena) k.(oršič), † T. Kralj, KatG 18. sept. 1975; Umrl je T. Kralj, NL 18. sept. 1975; Sergij Pahor, Ob zadnjem intervjuju s T. Kraljem, M(Trst) 1975, 110–13; T. Požar, In mamoriam T. Kralj, NM 1975, 419–21; Jož. Kragelj, T. K., KMD 1977, 114–17; Tone Kralj. Grafike 1921–1971. Mala galerija Sežana (katalog razstave 1977); Tone Kralj. Galerija Rika Debenjaka Kanal (katalog razstave 1978); Milček Komelj, Slov. dtospresionistično slikarstvo in grafika, Lj. 1979, 5 in pass.; (Marijan Brecelj): Bibliografija izdaj GMD 1924–1974, KolGMD 1979 (nadaljevanja), enote 42, 68, 79, 144, 163; L. Mlakar, Romarska cerkev Žalostne Matere božje na Gradu pri Mirnu, KolGMD 1979, 138–48; Al. Premrl, Cerkvi Trenta-Soča. Freske T. Kralj, Soča 1979–1980; Nelida Silič-Nemec, Javni spomeniki na Prim. 1945–1978, Koper 1982, 113, 176; Slov. umetniki v goriških zasebnih zbirkah (katalog razstave Štandrež 1969).

Koz.