Kavčič, Matija (1802–1863)

Kavčič Matija, politik, r. 18. sept. 1802 v Medvodah, u. 11. okt. 1863 v Lj. Študiral je v Lj. gimn. (1817–22) in licej, pravo na Dunaju (promov. 1830), prakticiral pri patrimonijalnem sodišču dunajskega kapitlja (1828–30), delal kriminalno prakso pri dež. sodniji v Lj. (1830), služboval v odvetniški pisarni Eberlovi (1830–3), položil 1833 sodniški in 1834 advokatski izpit, bil 1834–5 okr. sodnik v Mekinjah in od 1835 odvetnik v Lj.; predsednik odvetniške zbornice, zagovornik pri prvi porotni obravnavi v Lj. (N 1851, 29, 34), član Kranjske hranilnice od 1845, direktor 1849–53 in kurator od 1854. — Udeležil se je 1848 političnega življenja, bil v smislu dež. ustave s Zhubrom zastopnik Lj. v starem stanovskem zboru in izvoljen v novi dež. zbor, bil lj. kandidat ob frankfurtskih volitvah in izvoljen v državni zbor, bil član ustavnega odseka, ob oktobrski revoluciji izvoljen v permanentni odsek, a zapustil Dunaj ter se udeležil zasedanja v Kromerižu. 1861 je bil kot kandidat prvega meščanskega volivnega odbora (predsednik Bleiweis) izvoljen v lj. mestno zastopstvo. — Na Dunaju je zagovarjal pri ministru z Ambrožem in Dolžanom prošnjo Slovenskega društva, naj veljajo belo-modro-rdeče kot kranjske dež. barve, razložil tajniku naučnega ministra potrebo slov. univerze v Lj. (sept. 1848) in izročil tudi tozadevno peticijo Slovenskega društva. V drž. zboru in v ustavnem odseku se je ponovno udeležil debate in stavil razne predloge. V cerkvenih vprašanjih je kazal svobodomiselne nazore, zagovarjal svobodo vere, ravnopravnost židov in zahteval, naj vzame država cerkvi posestva, kar mu je prineslo grajo Slov. Cerkvenega časopisa; država naj bi ne priznala neodvisnosti nobeni cerkvi, ki ima svoje središče izven državnih mej. Udeležil se je debate o Kudlichovem nasvetu, stavil predlog, naj se podložništvo odpravi z vsemi iz njega izvirajočimi pravicami in dolžnostmi ter vse desetinske pravice, osmina pa naj ostane še tri leta, ter utemeljeval potrebo odškodnine, ki jo naj poravna država iz posebne zaloge, izvzemši odškodnino za osebno-pravne dolžnosti, ki jih naj prevzame kmet. Cerkev naj bi vrnila iz naroda izvirajoča posestva, da bi se tako napravila odvezna zaloga, kateri bi dodala država samo primanjkljaj. Zagovarjal je enakopravnost narodov, odklanjal vsak pritisk večine na manjšino in zahteval, da se razdelijo kronovine, ker nasprotujejo načelu narodne enakopravnosti, in se njih deli združijo po narodnostih. V ustavnem odseku je poudarjal, da je treba ustavo urediti tako, da bo tudi ogrskim deželam možen pristop in da se istočasno omejijo preveč separatistične tendence pokrajin. Enakopravnost narodov je le možna, če se razdeli Avstrija po narodih v 1. Češko (češki del), 2. Nemško Češko, 3. Gornjo in Nižjo Avstrijo s Salcburškim, 4. Nemško Štajersko in Koroško, 5. Slovenijo, obstoječo iz Slov. dela Štajerske, Kranjske in slovanskega Primorja, 6. Šlezijo, 7. Moravsko, 8. Nemško Tirolsko in Vorarlberško, 9. Laško Tirolsko, 10. Laško Primorje, 11. Dalmacijo, 12. Poljsko ali mazursko Galicijo, 13. Rusinsko Galicijo in 14. Bukovino. K.-ev predlog ni zadovoljil niti zagovornikov zgodovinskega prava niti zagovornikov naravnega prava, ker je deloma puščal kronovine v starem obsegu, deloma pa razkosaval narodnosti med razne kronovine, tako da je Palacký predlagal novo razdelitev čisto po narodnostih. Dosledno je bil K. še pozneje proti izrazu »samostojne kronovine« in predlagal, naj se opusti v ustavi § 4, s katerim je kronovinam zajamčena integriteta, ker še ni opustil upanja na Slovenijo, zlasti ker se je pripravljala peticija, da se Slovenci ločijo od Nemcev. K.-ev predlog o zedinjeni Sloveniji je izzval odpor na Koroškem, kjer je določil dež. zbor v § 1. nove dež. ustave, da je Koroška nerazdružljiva vojvodina, in na Štajerskem, kjer je izvolil dež. zbor poseben odsek, ki je sklenil ugovor proti K.-evemu predlogu, sklicujoč se na § 1. načrta nove dež. ustave, na gmotne interese in na trditev, da bi bila slov. narodnost popolnoma zavarovana po nameravani razdelitvi dežele v dvoje nemških in eno slovensko okrožje in po volitvi okrožnih nastopov. Pri razpravi o pravicah bodoče centralne oblasti in deželnih, odnosno okrožnih zborov in občin se je K. zavzel za centralno vlado, kateri gre odločitev, ker tvori zastopništvo kronovin vse države. Bil je za načrt dvokomornega sistema, ki ga je imenoval »federativno centralizacijo« in je zastopal predlog, naj pride v komoro dežel po šest odbornikov vsake dežele, izbranih od dež. zbora v enakem številu za vsako narodnost. Udeležil se je debate o številčnem razmerju med poslanci mest in kmetov, bil proti zahtevi, da bodi volivna pravica vezana na znanje branja in pisanja, proti indirektnim za direktne volitve, manjše okraje in proti cenzusu 5 gld. — Kakor večina slovenskih poslancev tudi K. ni bil dosleden federalist, glasoval je ponovno s centralistično večino in prišel s češkimi poslanci v ostro nasprotstvo, ker so pri določitvi obsega samostojne zakonodajne oblasti dež. zborov zahtevali mnogo več pravic, nego je določil večinski načrt. Upošteval je faktično premoč centralistov, zlasti pa je na njegovo ravnanje vplivalo naziranje, da gre »politična nezmotljivost« preje drž. zboru nego deželnemu. — Prim.: Juventus; šematizmi; Springer, Protokolle des Verfassungsausschusses 12, 23, 27, 43, 50, 56, 76, 80, 82, 86, 89, 99–102, 111, 114–5, 118, 124, 141, 147–8, 154, 180, 188, 206, 211, 220, 228–9, 251, 253, 258, 294, 297, 349, 351; Apih 56, 69–70, 79, 105, 113, 151–2, 154–5, 159, 164–5, 175, 178, 180, 182, 184, 187–94, 198–9, 202, 214, 229, 242, 248–9, 255, 257–9, 261, 263–72, 274–5, 277–8; Vseučiliški zbornik 80, 33; ZMS VII, 82; Lončar 23, 142; Šuklje I, 89; Kidrič, RDHV III, 70, 72. Pir.