Jug Klement, alpinist, planinski pisec, filozof, r. 19. nov.
1898 v Solkanu, u. 11. avg. 1924 pri plezanju v zahodnem delu severne triglavske
stene. Oče Anton, mizar in kasneje trgovec, mati Karlina Poberaj. Gimnazijo je
obiskoval v Gor. (1910–15) in v Lj. (1915–19), vmes služil vojake (1917–18) na
Južnem Tirolskem in konec prve svet. vojne dočakal v Admontu, kjer je opravljal
oficirsko š. Jeseni 1919 se je vpisal na lj. U za filozofijo in naravoslovje ter
23. jun. 1923 promoviral za dr. filozofije z disertacijo O
nagonskih doživljajih, I. del. O vzročnosti duševnosti. Na lj. U je bil
učenec prof. F. Vebra (ta pa učenec A. Meinonga), ki je J. filozofski nazor
označil za novo filozofsko metodo, »za analitično induktivno psihologijo, ki ima
svoje mesto nekje v sredi med analitično in eksperimentalno psihologijo« (Z.
Jelinčič). V š. letu 1923/24 se je izpopolnjeval pri psihologu prof. V. Benussiju
v Padovi. Za habilitacijo na lj. U (za docenta filozofije) je pripravljal razpravo
o etiki v štirih knjigah. J. je kot gor. dijak deloval v preporodovskem gibanju.
Pomembna prelomnica v njegovem življenju je bila svet. vojna, ki ga je »izzorila v
celega moža z neupogljivim značajem, ki je svojo odločno duhovnost ugnetal po
strogih nravstvenih vidikih, najsi je zato trpel duševno in telesno« (Z.
Jelinčič). Tedaj je J. veliko prebiral Cankarja, ruske pisatelje, Emersona,
Heckla, Rathenaua, Maeterlincka. Kot študent lj. U je deloval v študentskih
organizacijah, nastopal s predavanji, obuditi je skušal gor. akad. ferialno
društvo Adria. V prvem letniku univ. študija se je odločil, da bo delal za narod,
vendar se je kasneje, razočaran zaradi trenutnih polit. razmer, odločil za pot
znanstvenika, kljub temu pa ni prekinil s svojim vzgojnim delovanjem, ki mu je
prineslo vzdevek etičnega reformatorja. Na Gor. je imel na prelomu 1922–23 več
poljudnoznanstvenih predavanj. Vendar je bil zaradi odziva, na katerega so njegovi
poskusi prevzgoje ljudi naleteli, razočaran; razočaran je bil zlasti nad
učiteljstvom, ki mu je želel privzgojiti duha odpora proti raznarodovalnemu
pritisku. Pomembnejše je J. delovanje za slov. planinstvo in alpinizem. Poleti
1920 je opravil svoj prvi planinski izlet, in sicer na Triglav, poleti 1922 pa je
prvič plezal na Mojstrovki. S tem se pričenja njegovo kratkotrajno, a vendar
skoraj legendarno plezalsko delovanje v Julijskih in Kamniških Alpah. Opravil je
54 tur, ki so trajale 93 dni. J. je »preblisnil kot svetleč komet prvo petletje
našega "osvajalskega gorohodstva"« (D. Kermauner) in zapustil v slov. alpinizmu
pomembne sledi, ki ga še danes uvrščajo med vodilne slov. plezalce. Pri J. je bilo
»vse njegovo duševno življenje in prizadevanje tesno povezano s planinstvom« (Z.
Jelinčič), in »je za več desetletij začrtal duhovno smer našega alpinizma« (T.
Orel). Gore so mu bile nekak laboratorij, kjer je lahko preizkušal svoje telesne
in duševne sposobnosti (utrjevanje volje). Tu so dozorevali njegovi vzgojni
napotki kot »Turistika nam je v stanu dati delavce s trdno voljo za zmagovanje
vseh ovir, ki so danes v lastnih nizkih nagonih, delavce s smislom za tovariško
zvestobo, disciplinirane, ki bodo v kateremkoli poklicu stali na svojem mestu in
koristili narodu in človeštvu.« Svoje vzpone, med katerimi je bila vrsta
prvenstvenih (dr. Tuma je sodil, da je vrh podvigov J. šolo plezanje v Mlinarici,
primerjal ga je tudi dolomitskemu osvajalcu dr. P. Preussu), je objavil v PV; 4
spise je izdal še za življenja, 3 so izšli posmrtno. J. planinski spisi so izšli v
knjigi Zbrani planinski spisi (Lj. 1936), spis Na Jalovec je vključen v izbor slov. planinske proze
Planinsko berilo (Lj. 1969). Tudi njegova edina tiskana filozofska razprava O vesti (Gruda 1925), ki jo je za tisk pripravil prof.
Veber, je izšla po smrti. V rkp. so ostale 4 J. seminarske naloge ter osnutki
razprave o etiki in disertacija. J. dnevnik je bil deloma objavljen. J. tragična
smrt je globoko odmevala v tedanji javnosti. Njegovi prijatelji, predvsem Z.
Jelinčič, ki so poznali njegova teženja za moralno spremembo družbe ter njegovo
energično osebnost, so globoko obžalovali izgubo človeka, ki je bil sposoben
korenitih dejanj. Ob prvi obletnici smrti so njegovi prijatelji pripravili v vasi
Krn ilegalni Jugov tečaj ter se – prav tako ilegalno – odpravili v Vrata, kjer je
bila v Aljaževem domu odkrita J. slika (delo B. Jakca). Dve leti po smrti je izšla
v Gor. prva monografija o J.; v njej s osodelovali: Z. Jelinčič, F. Veber, A.
Sodnikova in V. Bartol. Izid knjige je vzbudil polemiko o J. »etičnem
reformatorstvu« (R. Ložar, J. Vidmar), ki ga je Z. Jelinčič znova poudarjal v
drugi J. monografiji (Lj. 1956). Po J. smrti pa vse do danes se vrstijo številni
prispevki, ki žele analizirati in postaviti na ustrezno mesto J. osebnost, vzgibe
in cilje njegovega gorništva, vzroke njegove tragične smrti in poudarjati slutene
ali pa zaznavne cilje njegovega javnega delovanja. Bibliografija objav o J. je
obsežna, sem sodijo tudi literarne upodobitve, v katerih je J. predmet obdelave.
Taka so predvsem Bartolova dela o J., posebno njegovi spomini in eseji v tej
zvezi. J-ova osebnost še vedno privlači planinske pisce in druge, na dan prihajajo
različne hipoteze a njegovem »etičnem reformatorstvu«, o njegovem pionirskem delu
v zgod. slov. alpinizma (nazadnje V. Škerlak), o J. posmrtnem vplivu na aktivni
primorski antifa–šizem (polemika B. Marušič in D. Kermauner) in ne nazadnje o
vzgibih njegove smrti, v kateri vidijo nekateri samomor zaradi nesrečne ljubezni.
Vse navedene probleme bi utegnila rešiti znanstvena monografija o J., ki je pa
danes še nimamo. Literarne upodobitve J. osebnosti so v delih V. Bartola, A.
Rebule, A. Gradnika, T. Svetine, A. Slodnjaka (napisal dramo, katere tekst je
izgubljen). J. je pokopan na pokopališču na Dovjem. Na rojstni hiši v Solkanu je
bila 3. jun. 1956 odkrita spominska plošča. Po J. se imenuje planinski dom v
Lepeni. J. osebni predmeti so razstavljeni v Trentarskem muzeju, v severni
triglavski steni je po njem poimenovan »Jugov steber«, spominska plošča je vzidana
tudi v bližini kraja J. smrti (odkrita 9. avg. 1925) ter v stenah Slovenskega
zvonika (Campanile Esloveno) pri kraju Bariloche v Argentini (odkrita 26. sept.
1954).
Prim.: Dr. Klement Jug, Gor. 1926; Z. Jelinčič, KolGorM
1926, 44–5; SBL I, 413; H. Tuma, Pomen in razvoj alpinizma, Lj. 1930, 198–211; Z.
Jelinčič, PDk 15. avg. 1954; 13.-17., 19.-21. okt. 1954; isti, PDk 6. apr. 1955;
isti, PDk 6. sept. 1955; Z. Jelinčič, V. Kajzelj, V. Bartol, Dr. Klement Jug,
veliki slovenski alpinist, Lj. 1956 (z izčrpnim seznamom lit. do 1954); A. Budal,
PDk 19. sept. 1956; J. Blažej, PV 1957, 241–5; J. Jerovšek, P V 1958, 149–155; E.
Lovšin, PV 1958, 645–51; Z. Jelinčič, PV 1959, 18–23, 52–6; J. Blažej, PV 1959,
404–7; EJ 4, 552; Oesterreichisches biographisches Lexikon III, 144; B. Marušič,
PV 1966, 409–12; Stoletnica slov. čitalnice v Solkanu 1967, 20, 22, 24–5, 38; A.
Rebula, Sreč 9/10 (1967), 53–6; Slovensko planinsko društvo v Gorici 1911–1971,
Gor. 1971, 35–8; M. Jelačin, Delo 8. jan. 1971; B. Marušič, PV 1971, 305–10; D.
Kermauner, PV 1972, 60–6; V. Škerlak, Delo 3. avg. 1974 (ponatis v PDk 13. avg.
1974); B. Marušič, PDk 18. avg. 1974; V. Škerlak, ITD 10. sept. 1974; M. Kajzelj,
PV 1974; 645–7; A. Rebula, Dan 1974, št. 8, 20–1; L. Sancin-Rehar, Dan 1974, št.
8, 24–5; A. Bratuž, InizI 1975, n. 64, 42–53; B. Marušič, JKol 1978, 228–235;
isti, PrimSreč 1978, št. 12, 51–4; M(Trst) 1978, št. 6/7, 104–6; LPJ II, 665–6 s
sl. in bibl.
B. Mar.
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine