Hren, Tomaž (1560–1630)

Hren Tomaž, 9. lj. škof, r. 13. nov. 1560 v Lj., u. 10. febr. 1630 v Gornjem Gradu. Vplivi domače protestantovske verske vzgoje v njegovi prvi mladosti niso zapustili pri njem nobenih sledov, tem močnejši pa so bili od strani njegovega ujca G. Žitnika in od vzgoje, katero mu je ta poskrbel. Žitnik ga je 1568 vzel k sebi na Dunaj, naslednje leto pa ga je pred kugo spravil v admontski samostan, kjer je ostal 3 leta; 1573 ga je poslal v jezuitske šole v Gradec. Zaradi njegove slabotne telesne konstitucije ga je namenil za duhovski stan in mu že 13. maja 1573 pridobil od nadvojvoda Karla beneficij v celjski župni cerkvi, ki ga je H. pridržal do 1599. Po dokončanih filozofskih študijah je opustil misel na duhovski stan; študirati je hotel pravo v Padovi. Na poti tje je prišel iz Gradca v Lj. proti koncu jan. 1586. Tu pa je doma pri svoji materi, ki je bila še luteranka, 2. febr. 1586 zbolel na smrt in bil že tudi previden po katol. obredu. Ko se mu je okoli Vel. noči povrnilo zdravje, je odšel še istega leta študirat teologijo v Gradec. 1588 ga je s Tavčarjevem dovoljenjem posvetil v Sekovi za mašnika škof Brenner. Med tem je izvedel, da se je lj. kanonik Jakob Eridij umaknil iz Lj. na kapiteljsko župnija Dob. Zato je še kot dijakon prosil za ta kanonikat pri nadvojvodu Karlu, ki ga je 24. jul. 1588 prezentiral na mesto kanonika-odpadnika Primoža Trubarja, katero je ostalo do tedaj nezasedeno. V tem činu je deloval kot stolni pridigar in od 1596 kot stolni dekan. Po smrti škofa Tavčarja, ki ga je nadvojvodu Ferdinandu priporočil za naslednika, ga je nadvojvoda 18. okt. 1597 imenoval za lj. škofa. H.-ovega imenovanja za lj. škofa se je zlasti veselila nadvojvodinja mati Marija, duša protireformacijskega gibanja v Notranji Avstriji; čestitala mu je in mu obljubila vso svojo naklonjenost. Menda je ona s svojo osebno intervencijo pri Klementu VIII. v Ferrari dosegla, da je kot kandidat za lj. škofijo zmagal nad svojima rivaloma, tržaškim škofom Ursinom de Berthis, ki je hotel dobiti lj. škofijo, in nuncijem Hier. Porzia, ki je hotel imeti tržaško škofijo. Od tega časa datira sovraštvo teh dveh proti H.-u. Pri dvojnem informativnem procesu o H.-u sta ga skušala izpodriniti s sumničenjem o seksualno moralnih zablodah celo z lastno sestro (fasc.? št. 27 str. 46; Loserth II. 290, prim. ČJKZ 1927, 215). H.-a je potrdil Klemen VIII. 29. marca 1599, v roko je dobil potrdilo šele meseca julija in 12. sept. 1599 ga je posvetil v škofa sam nuncij Porzia. Ursinus mu je zavidal tudi namestniško mesto v Gradcu, kamor ga je Ferd. imenoval 24. okt. 1614; prišel je v Gradec 21. dec. 1614. Namestniško službo je opravljal do 11. avg. 1621. 1628 je dobil naslov tajnega ces. svetnika. Kot škof je stoloval večinoma v Gornjem Gradu in bil tu tudi pokopan, ne da bi bili kdaj njegovo truplo prevažali, kakor trdi Gruden na str. 870.

Hren je živel v času, ki je imel ogromno nalogo, da izvede cerkveno reformo v duhu in po programu tridentinskega cerkvenega zbora. Klement VIII. je od početka svoje vlade z budnim očesom zasledoval razvoj verskih razmer v Notranji Avstriji; poznal jih je deloma iz lastnega opazovanja 1588. Hotel je izvesti najprej reformo, potem šele katoliško restavracijo. Da se je položaj protestantov ob nastopu vlade Ferdinanda II. tako zelo spremenil, si moremo razlagati deloma iz mišljenja in značaja novega deželnega gospoda, ki je bil v jezuitskih šolah vzgojen v globoki vernosti, deloma pa iz vedenja njegovih protestantovskih podanikov, ki je deželnega kneza naravnost izzivalo. H.-ovo stališče do nadvojvodovih akcij je bilo od početka jasno. Cerkvene reforme v njegovi škofiji ni nič bolj oviralo kakor luteranstvo, ki se je v deželi vkoreninilo. Že njegovi nastopi pred septembrskimi odloki kažejo, da je bil o verskopolitični akciji istega mišljenja kakor Stobej. Koraki proti protestantom na Štajerskem 1598 in 1600 so le še bolj podžgali njegovo podjetnost. Neustrašenost napram protestantom, katero je Stobej priporočal katoličanom, je imel H. že od narave in jo je že tudi pokazal. Tako je neustrašeno nastopil v dež. zboru 10. febr. 1597 za poklonitev dežele Ferdinandu pred izročitvijo verskih pritožb; bila je to njegova prva pomenljiva zmaga v boju s protestanti. Tako neustrašeno je nastopil v precedenčnem prepiru z grofom Ahacijem Thurnom 2. apr. 1598, pri osvoboditvi škocijanske fare pri Turjaku iz rok protestantov in pozneje pri precedenčnem prepiru z Jak. pl. Edlingom, pri zavzetju špitalske cerkve v Lj., ali ko je nastopal za pravice duhovščine, restitucijo cerkvenega premoženja, za pravice mest in trgov napram plemstvu, pri izgonu predikantov in pri izterjavanju protestantskih knjig. On urgira pri nadv. Mariji, naj dela na to, da pridejo v mestni svet sami katoličani. Od 1599 je bila mestna oblast v Lj. stalno v kat. rokah. Ko so verske komisije izvršile svoje delo na Štajerskem in Koroškem, je hotel Ferdinand delo reform. komisije za Kranjsko odložiti iz strahu pred zunanjim političnim položajem na poznejši čas; a nadv. Marija, jezuiti in H. so ga pregovorili, da je ustanovil ref. komisijo tudi za Kranjsko in ji postavil na čelo škofa H.-a. Izgon predikantov se je formalno izvršil nedolgo prej. Komisija je začela delovati proti koncu 1600 in je v celoti na zunaj dovršila svoje delo do 1603. V naslednji dobi je njeno delo obstojalo v nadziranju katol. življenja pri onih, ki so se radi ali neradi, resnično ali samo navidez spreobrnili. 1604, 24. okt., je poslal na dvor poročilo (ponat. v Loserthu II. nr. 1632), v katerem se je zavzemal za trgovske koristi mest in njihovo grasovalno pravico v deželnem zboru; hotel je na ta način ojačiti kat. stranko v deželnem zboru. Ta korak so protestanti H.-u silno zamerili in od svoje strani poslali nadvojvodu 18. avg. 1607 vse pritožbe, kar so jih mogli zbrati proti H.-u (tekst v Loserthu II. nr. 1734). H. jih je na Ferdinandov poziv ovrgel točko za točko. Žal, da Loserth tega H.-ovega odgovora ni ponatisnil (nahaja se v dunajski Nar. bibl. pod št. 7250). Ta razpor, vsled katerega so ga 3. dec. 1607 iz sej dež. zbora izključili, je poravnal Ferdinand 24. dec. 1608 (Loserth II. nr. 1771, nr. 1759). Na znotraj protireformacija ni napredovala tako, kakor bi kdo po njenih zunanjih uspehih pričakoval. Vzrok tiči v tem, da so še vedno smeli bivati v deželi protestantski plemiči, nad katerimi reformacijske komisije niso imele oblasti, dasi jim je bila lut. služba božja prepovedana; pri njih so imeli meščani in kmetje svojo močna zaslombo. H. se je ves čas zavzemal za misel, da je treba tudi luteranske plemiče izgnati iz dežele. Ta želja se mu je končno izpolnila. Po zmagah Tillyja in Wallensteina se je Ferdinand brez strahu odločil za izgon luteranskega plemstva. S tem je padla zadnja trdnjava luteranstva v deželi. Značilno je, da se je v tem letu vlada zavedela tudi druge važne naloge, reforme klera. Malo zgledna duhovščina, ki je v tako velikem številu živela v konkubinatih, je restavracijo katolicizma močno zavirala. Cerkvene oblasti so jih z žalostjo v duši trpele, če niso hotele dopustiti, da bi izpraznjena mesta konkubinarcev zasedli predikanti. Zato je bila naloga škofov pri notranji reformi cerkve zelo težavna; šele zdaj jim je tudi v tem oziru prišla vlada na pomoč.

H. se je na vso moč trudil za utrditev in poglobitev verskega življenja med ljudstvom in duhovščino. Skušal si je vzgojiti dober duhovski naraščaj v Marijinem kolegiju v Gornjem gradu, ki ga je na novo obudil k življenju 1605. Žal je tudi z gojenci doživel bridka razočaranja. Za bodoči duhovski naraščaj je ustanovil štipendije pri jezuitih v Lj., v Gradcu in na Dunaju. Vizitiral je svojo škofijo in vsako leto sklical duhovnike na sinodo v Gornji grad, kjer so se obravnavale vse cerkvenega življenja in discipline duhovnikov tikajoče se zadeve. Posebno važna je gornjegrajska sinoda iz 1604. Na tej je H. prvi objavil v lj. škofiji tridentinski odlok o sklepanju zakonov (decretum Tametsi) v latinskem, nemškem in slovenskem jeziku (slovenski tekst je priobčil Steska, Čas 1912, 55–57). Sploh se iz sklepov te sinode jasno razodeva prizadevanje, da bi se v ljudstvu in med duhovščino lj. škofije res izvedla reforma, kakor jo je zahteval trid. koncil. Zanimivi so ti H.-ovi odloki zaradi tega, ker jih je izdal pred vizitacijo nuncija Salvaga l. 1607., ki v svojih poročilih niti z besedico ne omeni teh H.-ovih prizadevanj, temveč ga, bijoč dejstvom v obraz, očrnjuje v ravno nasprotnem smislu. Vpraša se, ali se je nuncij Salvago zavedal krivice, ki jo je delal H.-u s svojimi poročili kardinalu-državnemu tajniku Borgheseju. Hren nam pojasnjuje, da je Salvago svoje sovražno stališče proti njemu podedoval od svojega prednika, nuncija Porzia. Tudi iz Rima je dobil Salvago na koncu opomin, zakaj se ni o resničnosti obtožb proti H.-u bolje informiral (ČJKZ 1927, str. 221, št. 115). H.-u sploh ni hotel dati prilike, da bi dokazal svojo nedolžnost glede očitanega incesta, dokler ga k temu ni prisilil Rim. Tako ga je moral 22. nov. 1610 pripustiti h »kanoničnemu očiščenju« t. j. onemu procesu, v katerem obtoženec s prisego in s priseženimi pomagači dokaže svojo nedolžnost. Izročiti mu je moral pismeno oprostilno razsodbo, v kateri je izjavil, da je bil H. denunciran po obrekovanju. Torej ravno canonica purgatio (ČJKZ 1927, str. 221–222, št. 116, 118) postavi očitke proti Hrenovemu nemoralnemu življenju na laž. Če bi ne bili H.-a poznali, ga cenili in ščitili Ferdinand II. in jezuiti, bi ga bili pri tej priliki njegovi nasprotniki uničili. V Kamniku so protestanti ponoči nanj naravnost streljali. Bridkosti in težave so mu pri vladi škofije prizadevali celo njegovi najbližji prelati, prošta Gašpar Freudenschuβ in Andrej Kralj, stolni dekan Mikec in prošt Gašpar Bobek, prej kaplan graškega nuncija Paravicinija, ki se je ravno zaradi Bobka spustil v intrige proti H.-u. Paravicini je bil po značaju velik pesimist, ki je videl in slikal vse črno (Duhr, Gesch. der Jesuiten II., 2. T., 696). Triumfirati je hotel nad H.-om z apostolsko vizitacijo, ki pa je Rim ravno zaradi tega njegovega razpoloženja ni maral poveriti njemu, temveč jo je poveril dominikancu Ksistu Carcanu l. 1620. in 1621. Težave mu je delal oglejski patrijarh, ki si je prisvajal oblast nad kartuz. samostanom v Bistri in nad cist. samostanom v Kostanjevici, nad Kranjem in župnijo Šalek na Štajerskem. Patrijarh je le z gnevom prenašal, da je bila lj. škofija od njegove nadoblasti eksemptna. Ko je njegov vizitator, tržaški škof Ursinus, posvetil v Kostanjevici (l. 1611.) 3 oltarje, v Bistri pa 2 in poleg tega tu tudi birmal nekaj oseb, ki jih je v ta namen pripeljal s seboj iz Cirknice, je H. nad posvečenimi oltarji proglasil interdikt in oltarne plošče z relikvijami vred dal odstraniti, v Kranju pa je vizitatorju Ursinu (1611) osebno zabranil vstop v cerkev in radi teh protipostavnih dejanj proglasil nad njim suspenzijo. V vrtincu teh nasprotovanj je bil H. tem hvaležnejši jezuitom, pri katerih je našel v najhujših časih tolažbo in moralno podporo. Iz hvaležnosti in verske gorečnosti jim je pomagal graditi v Lj. njihov koleg, šolo in cerkev sv. Jakoba, ki jo je posvetil 15. nov. 1615; zgradil jim je nanovo njihovo vilo v Tivoliju (1611), pri Trstu pa vilo Coronaeum. Obrnil se je 17. marca 1610 na papeža s prošnjo, da se čim prej proglasi za svetnika Ignacij Lojola, katerega je imenoval patrona lj. škofije. Enako dragi so mu bili kapucini, ki so se pod njegovo vlado naselili v Lj.

O uspehih in težavah svojega škofovanja je H. poročal v Rim, dasi je vsled žalostnih izkušenj z graškimi nunciji postal do uradnikov rimske kurije nezaupen. Poročil za Rim je spisal vsaj šest, če so le bila tudi vsa odposlana; v njih omenja tudi, kako je kot ref. komisar porušil in razstrelil več luteranskih sinagog in dal trupla protestantov iz grobnic v katol. cerkvah izkopati, n. pr. truplo superintendenta Spindlerja, ki ga je iz špitalske cerkve sv. Elizabete dal ponoči vreči v Ljubljanico (Danica 1903, 146). Za sežiganje prot. knjig je dobil iz Rima celo pohvalo. Vsekakor se je jasno zavedal svoje dolžnosti glede vizitacije liminum apostolorum, dasi je sam osebno nikdar ni opravil; bil je vsaj šestkrat dispenziran iz najrazličnejših vzrokov kakor vsled bolezni, vojne nevarnosti, slabega materijalnega položaja škofije, vsled preobilnih poslov, ki so zahtevali njegovo bivanje v domovini itd. Kakor druge škofe v onem času je vsled neprevidnega odlašanja vis. lim. tudi njega ipso facto zadela cerkvena kazen v četrtem kvadrieniju 1611–1615. Njegovemu spovedniku je potem rimska kongregacija dala pooblastilo, da ga od te cenzure odveže. V Italiji ni sploh nikdar prišel dalje kot do Ogleja in to o priliki goriške sinode l. 1602., kamor ga je bil najvojvoda poslal kot svojega komisarja. L. 1628. si je pridobil patronat nad Kamnikom in ustanovil dve novi župniji, Kropo in Belo peč. Njegovo pospeševanje raznih bratovščin, bratovščine Žalostne M. B. pri njegovem beneficiju v Celju, sv. R. T. in Marije Vnebovzete v Lj. in bratovščine Marijinega oznanjenja v Gornjem gradu omenimo le mimogrede. Ljudstvu je oznanjal besedo božjo v njegovem jeziku in ž njim prepeval slovenske cerkvene pesmi. Pri cerkvenih ljudskih pobožnostih pri Novi Štifti je neenkrat prebil spovedujoč in poslušajoč cerkvene pesmi celo noč; zjutraj je imel govor, nato pontifikalno mašo, potem birmovanje in druge vespere in šele pozno popoldne se je podal h kosilu. Ni čuda, če so ga taki napori položili na bolniško postelj, zlasti če pomislimo, da ni bil nikoli trdnega zdravja; poleg tega je moral biti, kot se zdi, majhne ali vsaj slabotne postave. Svoje telo imenuje namreč vedno le corpusculum. Ko je l. 1617. zbolel na smrt, je neoficijelno že do papeža prišla vest, da je umrl. Vsaj tako je dejal Pavel V. lj. kanonikoma Bertogni in Dienstmannu v avdijenci 6. nov. 1619. Do Matere božje je gojil nežna in zvesto ljubezen. Ona mu je Magna Mater Virgo in izrek Laus Deo eiusque Magnae Matri Virgini smemo imenovati H.-ovo drugo geslo. (Tako, in ne kakor Orožen V, 115, je treba razrešiti napis, ki ga je dal napraviti na župnišču v Škalah.) Poživil je božjo pot v Aachen in tamošnje češčenje sv. Cirila in Metoda, katerih beneficij se je nahajal tam (ss. Cyrill et Methodii confessorum nationis slavicae apostolorum ac patronorum…huius nostrae nationis slavicae)

Delo za cerkveno zedinjenje med Uskoki je pospeševal z nasveti in dejanji. Kot humanist sicer glagolizma menda ni ljubil, tudi za vzhodni obred se menda ni navduševal. Zelo pa mu je bilo na srcu vprašanje, kako privesti Uskoke v kat. cerkev. Za Uskoke sta se posebno zanimala zagrebški škof Peter Domitrović (1618–1623), katerega je l. 1600. v mašnika posvetil H., in duhovnik Martin Dubravić, oba uskoška sinova. Poslednjega je dal H. na svoje lastne stroške izšolati v Gradcu; ž njim se je l. 1619. posvetoval, kako bi se dalo zboljšati dušno pastirstvo med Uskoki. Dubravić je med Uskoki zelo dobro deloval. Ko je pećki patrijarh Ivan na željo Uskokov poslal Simeona Vratanja, ki naj bi med njimi vršil vrhovno oblast, ga je Dubravić podpiral v gospodarskem oziru in ga pridobil za to, da je priznal rimski primat in tako postal prvi unijatski škof. Ko je pozneje dunajski nuncij Caraffa 1625 prašal zagrebškega, tržaškega in lj. škofa za svet o delu za unijo, je odgovoril H. s pismom 31. decembra 1625. Njegov nasvet je, naj bi katol. škofje in prelati vzgojili na svoje stroške Uskokom vsaj 12 domačih duhovnikov, ki bi se potem podali med svoje uskoške rojake in tam delovali. H. je že dva mladeniča vzgajal v ta namen, a sta umrla; sedaj (1625, a tudi še 1629) da vzgaja v isti namen dva turška sinova Gregorja Aljića in Ivico Toma, ki ju je iz Žumberka poslal študirat v Gornji grad. Ta H.-ov načrt je ugajal Dubraviću in l. 1629. p. Metodiju Terleckemu, ki je v imenu ruskega metropolita obiskal Rim in se na povratku ustavil pri H.-u v Gornjem gradu. Že prej je Terlecki deloval med Uskoki kot apostolski vizitator in se še nameraval povrniti k njim; vendar se to ni zgodilo, ker je postal holmski škof. Lepo započeto delo za zedinjenje je po H.-ovi smrti zastalo: poleg Hrena so pomrli tudi drugi voditelji tega gibanja.

Za popolno oceno H.-ovega škofovanja pride na zadnjem mestu v poštev še vprašanje o škofijskih posestvih. Takoj od početka je H. spravil v svojo popolno oblast grad Goričane, ki ga je nekako pred 26 leti izročil njegov prednik Konrad Glušič v zakup luteranskemu plemiču Juriju Cröbathu. Že od l. 1598. dalje je imel H. za škofijskega oskrbnika svojega brata Andreja, kateremu je tudi on dal v zastavo Goričane, ker je bil pri njem na dolgu. Da bi bil s tem oškodoval škofijo, ni dokazano. Nuncijevi tozadevni očitki nas ne morejo presenetiti, tudi Scarlichi v svojem poročilu l. 1633. tega ne trdi. Pomnožil je škofijsko premoženje z nakupom Marijinega grada, za katerega je plačal štajerskim dež. stanovom 14.000 rajnišev. V Gornjem Gradu pa je imel od l. 1602. do l. 1607. nadležne prepire s podložnimi kmeti radi tlake, desetine in vsled svoje naredbe, da morajo ob kugi pokopavati mrliče namesto pri gornjegrajski cerkvi pri oddaljenejši cerkvi sv. Magdalene. Za posredovanje v tem prepiru se je obrnil na svetno oblast, vsled česar ga je papež Klement VIII. opozoril, da to ne gre. Zato se je moral prepir poravnati pred cerkveno oblastjo, kar se je zgodilo pod nuncijem Salvagom 23. sept. 1607. Da se je nuncij postavil proti H.-u na stran kmetov, temu se sedaj ne moremo več čuditi. Če Gruden ni imel pred očmi drugih virov, potem tudi ne moremo reči„ da bi se bil dal H. v tem prepiru zapeljati do »neopravičljive krutosti«.

Hren si svojega spomenika nikakor ni hotel postaviti na žalostnih razvalinah. Tudi njegov resnični kameniti spomenik, ki stoji danes na Ambroževem trgu v Lj., ne datira iz prve dobe njegovega protireformacijskega delovanja. Postaviti ga je dal l. 1622., torej ob 25 letnici svojega delovanja, v času pozitivnega kat. kulturnega razmaha. Kar velja za njegovo cerkveno škofovsko delovanje, to velja tudi za njegovo kulturno delo v književnosti in umetnosti, ki od njegove dobe dalje kajpada nosi katoliški pečat. Poudariti je treba, da protestantskih književnih spomenikov kot takih ni uničeval; v tem oziru naše književne kulturne tradicije ni pretrgal na bolesten način. Saj tvori Dalmatin podlago njegovim Evangelijem in listom; izposloval je svojim duhovnikom iz Rima dovoljene (21. jul. 1602, Kol. MHK 1862, 22; 1. jul. 1621, Fasc. 81, 43), da smejo čitati protestantske knjige, trudil se je za ustanovitev tiskarne (Fasc. 57, 26), v kateri naj bi se tiskale knjige v večjo čast našega jezika (pro honore patriae linguae augendo). Kapital za njo naj bi vsaj deloma izviral iz posojilnice (Fasc. 4, 20), katero je istotako nameraval ustanoviti. Nalogo ustanoviti tiskarno, je od H.- a podedoval Scarlichi, in da je tudi on ni mogel izvršiti, so bili vsaj deloma krivi mestni očetje. Seveda se književno delo H.-ove dobe ne da primerjati z onim v protestantski dobi: prezreti pa ga v razvojni zgodovini naše književnosti ni mogoče. Za originalni prevod evangelijev in listov bi bil H. kot dober poznavalec sv. pisma gotovo, čeprav ne vedno v vsakem oziru, zmožen. A zaradi obilnih poslov je še Čandikov prevod evangelijev in listov z žalostjo ogledoval, da ga radi drobne pisave ni mogel korigirati pri nočni svetiljki. Sporazumno z jezuiti je deloval tudi na literarnem polju, odtod različno imenovanje avtorjev tedanjih književnih del in publikacij. S H.-ovo literarno akcijo in tradicijo je bil izmed takratnih lj. jezuitov v zvezi edini Čandik. V literarni program so bile sprejete sledeče publikacije: nedeljski evangeliji in listi, cerkvena pesmarica, prevod malega in velikega Kanizijevega katekizma. Oba katekizma je moral prevesti Čandik, a izdaja velikega katekizma l. 1618. je problematična, dokler se ne najde kak primerek. Prevod malega katekizma je izšel v založbi lj. stolnega dekana Mikca l. 1615.; danes nam ni znan noben njegov primerek. Evangeliji in listi so izšli in bili tiskani v Gradcu v l. 1612–13 na H.-ove stroške v 3000 izvodih. Prevod je oskrbel Čandik, H. ga je le pregledal in s p. Malijem popravil, t. j. razne germanizme je nadomestil z domačimi izrazi. Mogoče je seveda, da je H. že sam poleg pesmarice in katekizma pripravil prevod evangelijev in listov, a ta njegov prevod sploh ni izšel in se je, če je eksistiral, porazgubil že v H.-ovem času. Sicer pa je treba pripisovanje Ev. in listov, katekizma in pesmarice H.-u ali H.-ovo lastno prisvajanje umeti v aktivno kavzativnem smislu. Drugi lj. jezuiti poleg Čandika pa so delovali za slovenščino pri danih prilikah v šoli (IMK 1902, 11) in v cerkvi sv. Jakoba, kjer so že od prve adventne nedelje l. 1597. imeli slov. kršč. nauk, l. 1615. pa so z uspehom začeli tudi s slov. pridigami, čeprav jim je H. spočetka v tej točki iz neznanih vzrokov nasprotoval (KO 1901, 207). Z mislijo na izdajo slov. katekizma se je skupno z jezuiti pečal že na početku svojega škofovanja (Mal, Čas 1915, 339). Veliko bolj samostojen je bil pri zbiranju gradiva za slov. pesmarico; povod zanjo so mu dale potrebe romarjev na božji poti pri Novi Štifti, kjer se je prepevalo mnogo cerkvenih pesmi. O drugih slov. delih piše v svoji instrukciji za Rim iz l. 1608. (Gruden, Carn. 1916, 93 ima napačno l. 1605); »varii orationum, precationum et contionum libelli in linguam nostram slavicam sunt a me translati multique alii tractatus, quos parturio, Deo volente ac favente materno nostro ac vernaculo idiomate ad communem Ecclesiae catholicae in his partibus utilitatem, quoad eius fieri poterit, propediem quantum per publica munia licuerit vel ab ipsis respirare aliquando concessum erit, reddentur in lucemque prodibunt.« Ohranili pa so se številni H.-ovi večinoma latinski lastni rokopisi, ki so važni zgodovinski viri za spoznavanje njega in njegove dobe. Iz njegove mladostne dobe (1586) izvira zvezek pesni, Libellus poematum, ki se hrani v Drž. lic. knjiž. v Lj., sign. 84, ponatisnjen v ZZ 1897, 609–670.

O njegovem škofovskem delovanju priča Volumen Primum Primi Protocolli Pontificalium (cit. Vol. I. PPP.), ki si ga je bil iz škof. arhiva izposodil Valvasor, a ga ni več vrnil; pri razprodaji njegove zapuščine je prišel v zagrebški nadškofijski arhiv in se sedaj nahaja vezan v rokopisu Miscellanea. Ker ga zagrebški ordinarijat vkljub prošnji in dokazilu lj. škofa dr. Jegliča, da je imenovani rokopis last lj. šk. arhiva, ni hotel vrniti, je lj. šk. arhivar Fr. Pokorn priredil l 1903. za lj. šk. arhiv posebno kopijo (po kateri so navedeni naši citati). Ta H.-ov zapisnik je Valvasor nazval Annales, o katerih so nastale verzije kot nekem posebnem zgodovinskem delu H.-ovem. Katero H.-ovo delo si je Valvasor predstavljal za Opus canonicum, dozdaj še ni bilo mogoče določiti. Nadaljevanje imenovanega H.-ovega škof. zapisnika je Volumen Secundum Primi Protocolli Pentificalium (Vol. II. PPP.), v škof. arhivu v Lj. H.-ove latinske pridige, ki jih je menda 1660 zbral Schönleben, se pod naslovom Veneranda Antiquitas, Thomae IX lab. episcopi sermones nahajajo žal mestoma zelo poškodovane v lj. šk. arhivu. Slovenskih pridig (Argo 1894, 161) med njimi ni. H.-ove slov. pridige v proslavo kanonizacije sv. Ignacija Loj., ki bi bila izšla v tisku v Lj. 1601, ne pozna nihče drugi kakor samo Pohlin, ki mu ni prišlo na misel, da takrat v Lj. ni bilo nobene tiskarne in da je bil tudi sv. Ignacij Loj. kanoniziran šele l. 1622. H.-ovi koledarji so radi H.-ovih zapiskov nepogrešljiv vir za zgodovino protireformacije, njegovo bijografijo, zgodovino umetnosti in celo gospodarstva. Danes se nahajata dva, t. j. l. 1600. in 1607. v lj. kapit. arhivu, dočim se drugi nahajajo v Nar. muz. v Lj. Priobčevati sta jih začela Radics v MHK 1861, 74–75 in Dimitz v MHK 1862, 17–30, 87–90, 99–109. Poleg H.-ovega rokopisa v kapit. arhivu v Lj. Fasc. 157, 39, ki vsebuje kopije raznih H.-ovih in drugih pisem, omenimo posebe še H.-ov Memoriale o zgodovini reformacije na Slovenskem, ki ga je poslal na prošnjo sekovskemu škofu Brennerju, da ga je precej svobodno porabil za svoj »Gründl. Gegenber.« Koncept tega memorijala se nahaja v lj. semen. knjiž. (Kidrič, ČZN 1924, 20–24; Turk, ČZN 1927, 88—89.)

Na razvoj naše umetnosti je imel H. blagodejen posreden in neposreden vpliv. Dočim pomeni reformacija v razvoju naše umetnosti močno zavoro (Stelè, Oris 39), pa tvori tako-imenovana protireformacija, kateri na čelu stoji Hren, eno najvažnejših razdobij v razvoju umetnosti naše domovine (Stelè 38). S Hrenom se začne pri nas restavracija tudi umetnosti v vsem njenem obsegu. »Protestantizem je zadal cerkveni spomeniški posesti občutno vrzel s tem, da je uničil celo vrsto do takrat ohranjenih del. S Hrenovo dobo se začne sistematično nadomeščanje uničenih predmetov z novimi. Ker si je pridno zapisoval svoje funkcije in vse dogovore, ki jih je sklepal s trgovci in umetniki, se nam je v njegovih dnevnikih ohranila cela vrsta imen takratnih umetnikov. Imen imamo tako iz te dobe več kot za vso prejšnjo skupaj in tudi kot za desetletja po njem.«

Od H.-ovih portretov so se nam ohranili trije; dva se nahajata v lj. škof. dvorcu, izmed katerih je starejši iz l. 1611. izrazito delo, eden pa se nahaja v Nar. muz. v Lj. Vsi trije so brez podpisa slikarjev. Sliki v škof. dvorcu sta natisnjeni v Grudnovi Zgodovini str. 869, 959, Stroj, Kratka zgod. kat. cerkve 1922 str. XIII, M. 1924, 106, DS 1922 sl. 57. Poleg tega se nahaja v Nar. muz. fotografija H.-ove slike iz Erbergove galerije znamenitih Kranjcev, ki je v Grudnu natisnjena na str. 821. Tudi gledališko umetnost, ki so jo gojili jezuiti, je pospeševal s svojim zanimanjem in honoriranjem. Glasbenega sijaja pri raznih procesijah pa skoraj nikoli ne pozabi omeniti. V svoji instrukciji iz l. 1608. omenja, da je dal napraviti v Gornjem gradu nove orgle benečanskemu mojstru Vincenciju Columna.

Pri vseh svojih delih je imel jasen cilj pred očmi: radikalno iztrebitev protestantizma na Kranjskem in radikalno obnovitev kat. življenja v duhu tridentinskega koncila. Prva njegova naloga se tipično izraža v uničevanju protestantskih knjig, da se obenem ž njimi uniči tudi spomin njih pisateljev (Fasc. 57, 17), v razstreljevanju luteranskih shodnic, v izganjanju luteranov in v izkopavanju protestantovskih trupel. Vendar bi si ustvarili o H.-u napačno sodbo, če bi mislili, da tega niso delali drugod tudi drugi. A to postopanje vkljub temu lepo odgovarja H.-ovemu značaju. Radikalnost v obnovitvi katolicizma se kaže v njegovem prizadevanju za duhovsko disciplino, zlasti v preganjanju konkubinatov (Fasc. 157, 39 fol. 1, 2, 4, 6v, 16v, 18, 20v, 82, 83, 83v; Fasc.? št. 27 str. 52 do 53; Acta Aquileien. et Labac. 58), v trudu za vzgojo novega duhovskega naraščaja, v zvezi z najradikalnejšim splošnim faktorjem tedanje cerkvene reforme, z jezuiti. Ker je imel jasen cilj pred očmi, zato ni poznal omahovanja, t. j. imel je tudi neomahljivo voljo. V službi svojega cilja je bil neutrudljiv in neustrašen; zanj je bil pripravljen dati življenje. V svesti si jasnega cilja je delal in snoval naglo. Ljubil je svojo domovino (nostra natio slavica, cantus slavici, compatriota nester), se veselil zmag nad Turki, ki so prizadevali toliko škode naši domovini, in delal za cerkveno unijo Uskokov. Kakor je dalje z budnim očesom motril vpliv oglejskega patrijarhata na naše kraje, tako se na severu kot notranjeavstrijski namestnik ni počutil dobro, kakor tudi je bil tesno zvezan s katoliško vladarsko hišo v Gradcu — a to v zavesti, da brez in mimo političnih faktorjev protireformacije v njegovi domovini ni mogoče izvesti. Kadarkoli je dobil kot namestnik od dvora dovoljenje, da se je smel podati v svojo škofijo, vselej je šel »domov« (n. pr. Vol. II. 230, 252). In ta njegova domovinska ljubezen datira iz njegove mladosti in vzgoje v domači hiši. V pesmi Triumphus amoris se spominja materinih besed, ki mu jih je govorila, ko se je poslavljal od doma v tevtonsko deželo (cum mihi tristis ait — Theutona regna petes, fili dulcissime, matrem — amplius haud poteris forte videre tuarn — vade et sis foelix, redeas felicibus auris). In l. 1585. je bil po vsej priliki v Gradcu, ko se je v isti pesmi spominjal svoje domovine. Zavedal se je svoje vodilne in odločilne oblasti v škofiji. Kar se je imelo zgoditi v korist cerkve in domovine, naj bi se ne zgodilo mimo njega. Zato v kavzativnem smislu govori o delih drugih kot o svojih delih. Kapucine imenuje »svoje« že zaradi tega, ker so se pod njim naselili v Lj. Sploh stopa njegova osebnost izrazito na dan. Na svojo oblast je bil ljubosumen, vendar je preko mej ni maral širiti. Protestanti so mu v dež. zboru očitali, da stremi pa svetni oblasti, in da ne puste, da bi vladal v deželi samo eden, namreč on. Zgodovinsko jedro teh enostranskih očitkov je, da je stal H. na strani resnice in pravice, ki jih v ugodnih prilikah ni mogoče premagati ne s politično silo in ne s tem, da jih stoji na strani nepravice in neresnice več kakor na nasprotni strani. Voditeljem protireformacije se je očitalo nasilje v zadevi vesti. Z zgolj historičnega stališča moramo pomisliti, da je bila tedaj konfesija veliko bolj navezana na teritorij kakor danes, ko se je omejila bolj na človeško notranjost in versko-duševno organizacijo ter na le majhen teritorij, kakor so cerkvena tla. Krivice, ki so se mu godile od višjih — tudi Ferdinand mu je včasih na pritisk protestantov poslal kak opomin, naj se drži v svojih mejah — je prenašal velikodušno v zaupanju, da mora končno zmagati pravica in resnica. V tem smislu je ometi njegov rek: Veritas temporis filia, ki je bil morda že v H.-oveni času in v zvezi s H.-om napisan na solnčno uro na stari lj. stolnici. To tolažbo je H. neenkrat tudi doživel in tedaj je vedno mogel reči: Tandem causa triumphat bona ali Triumphant veritas et iustitia ali: Et sic mentitur iniquitas sibi, sic eadem os suum oppilat et sic invidus alterius rebus macrescit opimis. Tako se njegova odločna, neustrašena, vztrajna delavnost in zavest končne zmage, ti temeljni potezi njegovega značaja, izražata v njegovem geslu: Terret labor, aspice praemium.

Pri vsej svoji veliki in mogočni agilnosti pa je bil tudi spreten diplomat. Ko so ga v dež. zboru napadali, je v svojem zagovoru branil veliko bolj Ferdinanda kakor pa sebe: tako spretno se je znal postaviti pod okrilje Ferdinandovih naredb in povelj, dejstvo, ki je važno dovolj, da pravilno presodimo njegovo samostojnost in inicijativnost. Znal si je pridobiti naklonjenost pri vseh, ki niso bili njegovi smrtni sovražniki. Dobrega razmerja do njih vkljub težkočam, ki so nastale, ni maral rušiti. Napram svojim nespravljivim protestantskim nasprotnikom pa je uporabljal premišljeno taktiko. Ž njegovo humanistično smerjo v zvezi je njegovo zanimanje za znanosti, zlasti za zgodovino. H. je bil izobražen humanist. Snoval je biblijoteko pri stolnici in poleg škof. arhiva v Gornjem gradu osnoval tudi škof. arhiv v Lj. Kar se tiče zgodovine, mu v njegovem viharnem boju proti luteranstvu kajpada ni bila dana prilika, da bi se posvetil temeljitemu in kritičnemu študiju preteklosti; on se je veliko bolj zavedal, da se bije boj za bodočnost in temu je posvetil v prvi vrsti svoje moči. Za zgodovinski materijal, ki nam ga je zapustil o tem in drugem svojem delu, mu moramo biti hvaležni.

Zanimive so sodbe o H.-u. Kot odlično osebnost in gorečega cerkvenega kneza so ga slavili že njegovi sodobniki. Seveda moramo izjave od strani nuncijev (Fasc. 64, 2) ali pa tudi rimskih krogov (Fasc. 48, 2; Fasc. 57, 41) sprejeti z rezervo o diplomatični etiketi. Ali kakorkoli so si njegovi sodobniki osebno o njem mislili, s svojimi izjavami o njegovem odličnem pomenu so stvarno zadeli resnico. V 17. stol. piše Valvasor, da je bilo v njegovem času o H.-u razširjeno mnenje kot o kranjskem apostolu. Neki stiški rokopis iz 18. stol. ga, seveda v primerni razdalji, primerja z Gregorjem VII. To so sodbe katoliške dobe. Za njo je prišla liberalna doba, v kateri ga je Richter nazval velikega kranjskega inkvizitorja in ta naslov je bil menda tudi Dimitzu še najbolj všeč (III. 379). Za sodbe protestantov je značilna sodba protestantovskega kranjskega zgodovinarja Elzeja: »Ehrgeiz und Renegateneifer in Verbindung mit angeeigneter Ueberzeugung trieben ihn, die protestantische Kirche und die aus ihr hervorgegangene slovenische Literatur zu vernichten« (Jezičnik 21, 25). Če se ne oziramo na različna stališča, s katerih so bile podane te sodbe, in se opiramo samo na historični materijal in na historičen pomen H.-ov, potem je resnici najbližja sodba, ki jo najdemo v Valv. VI. 350: »dass man in Crain dafür hält, er mögte mit allen Ehren der Crainer Apostel genannt werden.« Tako je sodil o H.-u katoliški kranjski svet 17. stol., ki se je zavedal, da mu je H. znova prižgal luč kat. vere. Dokazuje, da je H.-ovo delo obrodilo popolne sadove šele desetletja po njegovi smrti in ravno zato tudi priča, da je naša cerkvena in kulturna zgodovina brez Hrena nerazumljiva. — Prim.: Škofijski arhiv v Lj.: Vol. I. PPP. (kopija); Vol. II. PPP.; Formulare maius; Acta Aquileiensia et Labacensia; Protocollum št. 31; Fasc. 4, 20. — Kapiteljski arhiv v Lj.: Fasc. 6, 8; Fasc. 41, 41; Fasc. 43, 5; Fasc. 48, 2; Fasc. 48, 25; Fasc. 50, 21; Fasc. 56, 44; Fasc. 57 št. 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, 19, 20, 21, 22, 25, 26, 30, 31, 32, 33, 36, 40, 41, 42, 47, 50, 74, 75; Fasc. 64, 2; Fasc. 76, 36; Fasc. 78, 48; Fasc. 81, 43; Fasc. 81, 46; Fasc. 111, 1; Fasc. 126, 4; Fasc. 136, 1; Fasc. 138, 20; Fasc. 141, 25; Fasc. 157, 39; Fasc. 205, 14; Fasc.? št. 18; Fasc.? št. 21; Fasc.? št. 27. — (Seznam literature s prijaznim sodelovanjem Fr. Kidriča): Rosolenz, Gründl. Gegenber. 1606, 63 b, 64, 64 b; Valv. VI, 350; VII, 468; VIII, 667, 668, 669, 670, 671, 672, 706, 708, 710, 711; X, 359, 360; XI, 22, 190–192, 194, 540, 695, 696, 718; XV, 534, 550; Thalnitscher, Epitome, 64–68; isti, Hist. eccl. cath. Lab. izd. 1882, 14, 16, 19, 20, 30, 33, 34, 37; Linhart, Versuch I, 1788 v predgovoru; Pohlin; Kopitar, Gramm. XLII; Catalog. cleri dioec. lab. 1843; Costa, Reiseerinnerungen, 10–11; Jellouschek, MHK 1849, 95, 100; isti, MHK 1850, 14; Hurter, Gesch. Kais. Ferd. II. IV. zv., 13, 14, 15, 222, 223, 275, 276; MHK 1851, 49, 50; Drobtinice 1851, 111–118; Klun, Archiv I, 48, 49; Klun, MHK 1852, 26, 27, 35, 38; isti, MHK 1854, 41–43, 45–47, 62–64, 69–70, 87; Stepischnegg, Thomas Chrön. Salzburg 1856; Klun, MHK 1875, 48; MHK 1858, 13–18; Vodnikov spomenik 199–210; Radics, MHK 1859, 27–29, 89, 90; Radics, MHK 1860, 3, 51, 52; Radics, MHK 1861, 73, 74, 75, 97; Dimitz, MHK 1862, 17–30, 87–90, 99–109, 40 (o portretu v Erbergovi zbirki); Radics, MHK 1862, 96–97; BK 1863, 71; Hitzinger, MHK 1864, 1, 3; Radics, Libellus poematum Thomae Chrön, MHK 1864, 76–78; Šaf. I, 17; BK 1865, 43–44, 47; Radics, Triglav 1865, št. 29, 30; MHK 1865, 24; Elze, Truber and die Reform. in Krain, Realenzykl. f. prot. Theol. u. Kirche, Suppl. III; Dimitz, MHK 1867, 105, 110–117; Marn, KMD 1868, 42–46; Dimitz III: 270, 273, 274, 278, 281, 283, 284, 285, 286, 287, 294, 309, 331, 332, 333, 334, 335, 336, 339, 340, 341, 342, 349, 350, 351, 352, 353, 354, 355, 356, 357, 358, 360, 363, 364, 365, 366, 368, 369, 372, 379, 380, 385, 397, 437, 441, 450, 457, 458, 459, 473; Orožen II/2, 8, 9, 11, 12, 17, 19, 20, 24, 26, 29, 30, 31, 32, 34, 42, 44, 54–62, 62–67, 73, 74, 123, 134, 135, 145, 168, 169–170, 171, 177, 179, 182, 187, 202, 208, 215, 222, 223, 237, 246, 247, 248, 249; Radics LMS 1878, 1–33; Orožen III., 85, 185, 186, 249, 263, 264–271; Wiesthaler LMS 1883, 96, 99; Marn 21, 22–25; Strahl, Kunstzustände, 17, 18; Orožen V, 1884, 24, 30–31, 31–32, 35, 38, 39, 49, 57, 77, 78, 79, 80, 81, 82, 83, 88, 110–112, 115, 127, 128, 129, 130, 131–132, 206, 207, 209 do 258, 281, 302, 347, 359, 360, 398, 404, 411–412, 453, 455, 481, 490, 541, 542; Schumi II. 75, 76, 77, 86, 94, 105, 106; Elze, Realenzykl. XVI2; ZZ 1889, 109, 110, 111; ZZ 1890, 113, 127, 129; J. S., ZZ 1891, 225–230; Koblar, IMK 1892, 65; Orožen VIII., 363, 364, 462, 593; DS 1894, 26, 56; Radics, MMK 1894, 65; IMK 1894: A. K., 80; Slekovec, 148 do 156; Barle, 201–204; Vrhovec, 211–212; isti, 214–216; K. L., 242; Radics, Argo 1894, 139–144, 160–164, 198–199; Glaser I, 147, 148, 149, 150, 151, 152; Steklasa, LMS 1895, 100, 142–144; Barle, IMK 1895, 56, 61, 62, 110–115; Vrhovnik, IMK 1896, 238–241; ZZ 1897, Libellus poematum Thomae Chrönn, 609 do 670; Vrhovec, LMS 1898, 35, 38, 40, 41, 43, 45, 67; Schuster, Martin Brenner, 495–496, 654, 848, 880; Nagl-Zeidler, Deutschösterr. Literaturgesch. I, 488; IMK 1900: Koblar, 128–134; isti, 200; Steska, 154, 200; isti, 116, 117; Prelesnik, KO 1901, 3–17, 99 do 115, 205–224, 296–341; VBV 1901, 372, 424, 442, 443; Lavtižar, Cerkve in zvonovi v dekaniji Kranj, 223; Koblar, IMK 1901, 48; Steska, IMK 1902, 1–12; isti, SU 1902, 146; Vrhovec, ZMS 1903, 6, 28, 29, 34–38, 40, 41, 42, 43; Vrhovnik, ZD 1903, 145, 146, 342–43, isti, ZD 1904, 303–304; ČZN 1905, 168; VBV 1906, 265–68; Loserth, Akten und Korrespondenzen zur Geschichte der Gegenreformation in Innerösterr. unter Ferdinand II. II. Teil. (Fontes rerum Austriac. II. Abt. LX. Bd.); Schmidlin, Die kirchl. Zustände in Deutschl. vor d. 30 jähr. Kr. I. T. 1908; Gruden, Carn. 1910, 96; Steska, Čas 1912, 49–57; Gruden, Carn. 1912, 103–115; Mantuani, Zgodovinski razvoj slov. cerkvene pesmi, 13, 15; Pregelj, KMD 1913, 18–21 (povest); Lesar, DS 1913, 447 do 453; Duhr, Geschichte der Jesuiten II. zv. I. Del 345–346; Izobraževalna knjižnica III. zv. Koblar, Iz letopisov lj. jezuitov 30, 31, 32, 33, 37, 40, 41; Gruden 624, 625, 730, 731, 790, 816, 819–822, 824, 826, 833 do 837, 842–844, 855–857, 857–860, 865, 868–872; Mal, Čas 1915, 337–340; Gruden, Carn. 1915, 6, 7; isti, Carn. 1916, 93; Archiv f. österr. Gesch. 1916; Stegenšek, ČZN 1917, 102; Breznik, Literarna tradicija v »Evangelijih in listih«, DS 1917; Bren, Neki odlok šk. H.-a, Carn. 1917, 260; Kidrič, ČJKZ II. 1920, 279; isti istotam, 296; isti, ČJKZ 1921/22; Mantuani, DS 1922, 463 do 466; Kidrič, RDHV I passim; Premrou, ČZN 1923, 66; Ušeničnik, BV 1924, 123, 124; Stele, Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih, 41, 42, 46, 52, 56, 57, 58, 61; Mal, Uskočke seobe i slovenske pokrajine, 152, 154, 155, 157, 159; Kidrič, ČZN 1924, 20 do 24; Mal, Zgodovina umetnosti pri Slovencih, Hrvatih in Srbih 1924, 24, 34; Premrou, GMS 1924/25, 63; Mantuani, Čas XIX, 156, 157, 158, 159; Kidrič, Čandik, SBL; isti, Jutro 23. sept. 1925; Knaflič, Jutro 23. maja 1926; Steska, ZUZ 1926, 30, 31, 32, 33, 34, 38; Šimrak, De relationibus Slavorum Meridionalium cum Sancta Romana Sede Apostolica saeculis XVII. et XVIII vol. I., 11, 21, 22, 30, 40–43, 48–51; Premrou, ČJKZ 1926, 68–107, ČJKZ 1927, 199–229; Grivec, Slovan. apost. sv. Ciril in Metod 1927, 143; Pastor, Gesch. der Päpste XI, 263; Stele, DS 1927, 251; Steska, Slovenska umetnost, I. del, 14, 15; Turk, ČZN 1927, 88–89; isti, Kje je umrl in bil pokopan T. H., izide v BV; isti, Breve Pavla V. Tomažu Hrenu z dne 27. nov. 1609, izide v BV; isti, BV 1928 (obširna monografija, tudi v ponatisu). Jos. Turk.