Hofman, Mihael (1755–1826)

Hofman Mihael, nabožen pisatelj, v Lj. r. 26. sept. 1755, u. 1. sept. 1826. V Lj. je dovršil 1772 gimn., v Gradcu bogoslovje (ord. 1778 na naslov kostanjeviškega samostana) ter bil kaplan 1780–7 po raznih kranjskih in štajerskih župnijah lj. škofije, od 1787 v Kranju, odkoder je bil s 13. dec. 1793 imenovan po priporočilu posveč. škofa Mikuliča za korarja v Novo mesto, kjer je bil obenem 1793–808 gimn. prefekt in ravnatelj normalke, 1806–10 šolski nadzornik, medtem ko se je propovedi in korarskih molitev z ozirom na šolo branil ter se zato sprl s Peršičem. Ko se je 7. dec. 1810 novomeški kapitelj ukinil, je dobil 300 gl. pokojnine ter živel v Dolenji Straži (ž. Prečna) do 1814, v Lahovčah (ž. Cerklje pri Kranju) do 1821, v Lj., kjer je bil spovednik pri uršulinkah, do 1822, pri župniku Avg. Slugi v Kranju, odkoder je pomagal v dušnem pastirstvu na več krajih (1825 je bil tudi administrator v Gornjih Gorjah), do 1826, ko se je preselil k lj. frančiškanom, kjer ga je zatekla smrt. — H. spada med one duhovnike lj. škofije, ki jih struja škofa Karla Herbersteina ni mogla niti pridobiti za rigorizem, niti inspirirati proti ljudskim pobožnostim, redovnikom itd. V tem oziru mu pritiče v desetletjih pred Baragovim nastopom, ko so bili med posvetno duhovščino aktivni pristaši »meniške«, antijanzenistične stranke še redki, a antijanzenistično barvana slovenska nabožna literarna produkcija v primeri z janzenistično borna, pomembna vloga. Še v dobi nadšk. Brigida je priredil 1791 v »Viži sveto mašo slišati« molitvenik, ki je bližji Pohlinovemu nego Gollmayerjevemu tipu molitvenika. V Novem mestu se je na jezo Peršičevo mnogo družil s frančiškani. Ko je papež 1814 jezuitski red vzpostavil, a v Avstriji cesar Franc II. začel po 1815 cerkvene zadeve v novem, cerkvi prijaznem pravcu urejati, je postal H. najvnetejši propagator ljudskih misijonov in eksercicij, ki so po ukinitvi jezuitskega reda tudi med Slovenci prenehale. V razne kraje je hodil vodit eksercicije, v Kranj izza 1818 letno z dovoljenjem škofa Gruberja, pod Wolfom je v svetem letu 1826 dobil dovoljenje, imeti eksercicije pri frančiškanih v Lj. Po vsej priliki se je vsaj po 1824 sprijateljil z Barago in se seznanil s tendencami redemptoristov ter ekviprobabilizmom Alfonza Ligvorijskega, nasprotnika janzenistov, ki je iskal srednje poti med probabiliorizmom in probabilizmom. Tudi njegovi spisi te dobe, ki jih pa sam ni objavil, so veren odraz njegove nejanzenistične miselnosti: izza posameznih poskusov M. Pohlina in tovarišev je H. prvi, še v Novem mestu, zbiral gradivo za sistematično slovensko življenje svetnikov, izza Kastelca prvi priredil slovensko razlago rožnega venca, izza Basarja prvi omislil slovenski kažipot za eksercicije. Rokopise je ostavil pri lj. frančiškanih (gradivo za življenje svetnikov je uporabil Veriti, izdajo »Perpomočka sv. rožni kranc Bogu in Mariji dopadljivo moliti«, Lj. 1837, je pokrenil menda Baraga, Eksercicije je 1839 izdal Cigler). — Prim.: Šem. lj. škofije 1793 do 1827; Cigler, predg. k Eksercicijam 1839, IX—XIII; Šafařik I, 34, 130, 144; Marn XXII, 74; Vrhovec, Novo mesto, 278; Glaser II, 87, 227; Steska, SU 1904, 175; Pokorn, Šem. 1788, 206; Simonič, 123; Ilešić, Peršić, IMK 1906, 84–91, 110–2; Gruden, Janzenizem v našem kultur. življ., Čas 1916, 187; Prijatelj, Profili, LZ 1921, 397; Čebulj, Janzenizem 39, 57; ZZ 302; IB 1836, 141. Kd.