Gvajc, Anton (1865–1935)

Gvajc (Gvaiz) Anton, slikar, r. 21. avg. 1865 v Lj., je obiskoval lj. realko in maturiral 1885, studiral 1886 po očetovi volji stavbeno tehniko na Dun., 1887–91 splošno slikarsko šolo na dun. akademiji pri prof. Labemanu, Schmidtu, Eisenmengerju in Griepenkerlu, 1891–03 spec. šolo prof. Trenkwalda. 1895 je postal učitelj risanja na ženskem učiteljišču v Gorici, kjer si je postavil lasten dom in pričel zbirati slike. Deloval je kot predavatelj o umetnosti in risarskem pouku po Goriškem in Istri, 1916 je ital. armada uničila njegov dom in zbirke, sam se je zatekel v Pliberk k bratu, odkoder je zbežal 1919 v Slovenjgradec. Istega leta je nastopil profesorsko mesto v Trstu, 1920 na mariborski realki, sedaj poučuje tam na moškem učiteljišču, je nadzornik za risarski pouk in predsednik umetn. kluba »Grohar«. Kot akademik je risal ilustracije za DS, 1895 potresne slike za dunajsko in sofijsko propagandno društvo, oltarne podobe, genre, krajine iz Primorja, Gorenjske, Koroške in Štajerske, tihožitja in portrete v olju, akvarelu in pastelu. Razstavljal je redno v Jakopičevem paviljonu v Lj., v Trstu, v Zagrebu, v Belgradu, v Sofiji in kolektivno 1922 v Mariboru. Njegova dela so v zasebni lasti, v Nar. gal., v lj. vladni palači in luteranski cerkvi v Lj., v Stroßmayerjevi galeriji v Zagrebu. - Prim.: SN 1922, št. 264 in 286; LZ 1900, 716; Tabor 1922, št. 252, 253, 255. Ml.

Gvajc (Gvaiz) Anton, slikar, rojen 21. avgusta 1865 v Lj., umrl 3. avgusta 1935 v Brežicah. Bil je sin stavbenika, zbiratelja starin in arheologa. Po šolanju v Ljubljani si je izbral oficirsko kariero, a že kot mlad poročnik zapustil vojaško službo, šel v Zagreb, nato pa na Dunaj študirat najprej arhitekturo, od leta 1887 do 1891 pa slikarstvo na akademiji (J. M. Trenkwald). V Gor. je bil preds. 2. občnega zbora Muzejskega društva za Goriško. Nato je bil prof. risanja v Gor. (od 1895). 1901 je bil član izpraševalne komisije za ljudske in mešč. š. Pred fronto se je umaknil k bratu v Pliberk, ostal na Koroškem ves čas vojne in 1919 prišel za kratek čas v Trst, pa se kmalu preselil v Mrb, živel tudi nekaj časa v Slovenj Gradcu. V tem obdobju je bil strokovni inšpektor risanja za srednje š. v Sji. G. je vseskozi pripadnik realistične š. Tak, kakršen je prišel z akademije, je ostal celih štirideset let. Osnovni koncept njegove vizije slikarstva in njene izvršitve je koreninil v strogem realizmu in akademizmu. Tako so se mimo njega vrstile šole in umetnostni tokovi; bil je priča impresionizmu, ki pa se ga ni dotaknil (od slov. impresionistov je upošteval le Groharja zaradi njegove Pomladi). Bil je velik občudovalec Makarta in Feuerbacha. Svoje privatno življenje je živel z materjo in sestro, ki mu je gospodinjila. V Gor. je npr. imel sedem sob, negoval cvetlični vrt, imel veliko živali, nad 200 ptic v stanovanju... V mladih letih je poučeval člane aristokratskih družin. S posebnim škofovim dovoljenjem je hodil v uršulinski samostan poučevat slikanja neko uršulinko. Bil je vseskozi strpen in korekten. Gojil ribolov, bil numizmatik, filatelist. Kot odraz tega mirnega in urejenega življenja so tudi njegove slike polne neke romantike in težnje po idiličnem prikazovanju motivov, zato so polne cvetlic in živali (zajčkov, jelenov, srn). Ljubil je barvne efekte. Pokrajino je slikal v zgodnjih jutranjih urah, z meglicami v daljni perspektivi, predmetov ni podajal nikoli od blizu. Barve so pri njem strogo harmonične, nobena ne izstopa preveč v ospredje. Z leti je postajal barvitejši in toplejši v koloritu. V dobi, ko je bival na jugu, je slikal marine (jadrnice in parnike z rdeče ali črno pobarvanimi dimniki. V svoji koroški dobi je upodobil veliko motivov s Svinjskih planin, okolico Pliberka, Pohorsko Podravino, Gorenjsko, Logarsko dolino, Solčavski predel, ni pa ljubil mariborske okolice. Slikal pa je tudi portrete in se ukvarjal z ilustracijo. Ustvarjal je v oljni, kakor tudi akvarelni ali pastelni tehniki. Med njegovimi deli so: Zapuščena pevka, Molitev v sili, Gradba in hramba jeruzalemskega mesta, Srečanje, Pastirčka, Moje kokoši, Gozd, Češnje in smokve, Pomlad, V gozdu, Počitek, Mesečina. Razstavljal je večkrat, tako na: I. slov. umetniški razstavi v Lj. (1900); I. umetniški razstavi v Gor. v hiši dr. Antona Dermote (jul. 1912); I. razstavi v Jakopičevem paviljonu; 1924 se je udeležil razstave slov. umetn. v Hodoninu. Razstavljal pa je še v Trstu, Zgbu, Bgdu, Lj., Mrbu, Sofiji. Bil je vodja kluba Brazda, preds. umetniškega kluba »Ivan Grohar« v Mrbu. 1900 je prejel posebno odlikovanje. Bil je tudi zastopan na razstavi slov. slikarstva v dobi realizma (1950).

Prim.: DS 1893, 1894, 1898 (reprodukcije G-čevih slik); 1924 (poročilo o razstavi v Hodoninu); LZ 1900, 625–30, 673–80, 716; 1934, 730; 1909, 496–501, 524–28; Soča 1912, jul.; NE I, 804; Gabršček II, 7, 390, 420; Razstava slov. slik. v dobi realizma, Lj. 1950 (katalog; z reprodukcijami); Boris Kranjc, A. G. – slikar brez problematike, NO 1951, 479–481 z reprod.; Šijanec 67; Stelè, Umetnost v Primorju, Lj. 1960, 108 (z reprod.), 167; ELU 2, 489; Cevc, Slov. um. 167, 176; Rad. Rehar, Obisk pri slikarju G-u, Jsln 1.2.1931 s sl.

Brj.