Novi Slovenski biografski leksikon
DIMNIK, Jakob (J. Dimnik, J. D., D., šifri -mn, -k.-), učitelj, pedagog, publicist, urednik, organizator šolstva (r. 3. 8. 1856, Jarše ob Savi, Ljubljana; u. 1. 9. 1924, Ljubljana). Oče Janez Dimnik, kmet, mati Uršula Dimnik, r. Dolničar. Sinovi Slavoj Dimnik, kartograf, šolnik, kulturni delavec, Ivan Dimnik, strokovni učitelj, publicist, urednik, in Stanko Dimnik, gradbeni inženir, publicist.
Rojen je bil kmečkim staršem v ljubljanski podeželski okolici (Jarše ob Savi), umrl je v noči na ponedeljek 1. septembra 1924 v Ljubljani; pokopan je na Žalah, kjer je na družinskem nagrobniku zapisan datum smrti 31. avgust 1924.
Štiri razrede začetnega šolskega pouka je opravil na normalki v Ljubljani (Muster-Hauptschule, 1865–69), nato je tam obiskoval gimnazijo in oktobra 1874 opravil četrti razred ter se vpisal na učiteljišče, ki ga je končal 1879 z zrelostnim izpitom za pouk na šolah z nemškim in slovenskim učnim jezikom. Bil je povezan s sošolci, med katerimi sta bila tudi Janko Žirovnik in Ivan Bartl. Službo začasnega učitelja je Dimnik krajši čas opravljal na enorazrednici v Tunjicah pri Kamniku, na dvorazrednicah v Šmarju pri Ljubljani in na Igu, od 1881 pa je deset let služboval na štirirazrednici v Postojni, vmes je 1884 začasno poučeval na trirazrednici v Trnovem (Ilirska Bistrica). Aprila 1883 je opravil učiteljski strokovni izpit in avgusta 1890 še kmetijski tečaj za učitelje na deželni kmetijski šoli na Grmu pri Novem mestu. Januarja 1889 je bil izvoljen za zastopnika učiteljstva v okrajnem šolskem svetu v Postojni.
Že kot mlad učitelj je kazal slovensko narodno usmeritev in veliko delavnost. Pisal je prispevke v šolsko in drugo časopisje ter sodeloval v društvih, najprej v postojnski Čitalnici in podružnici Ciril-Metodove družbe (CMD). 1888 je bil pobudnik ustanovitve učiteljskega društva za postojnski okraj (tajnik, nato blagajnik, vsaj 1899 častni član).
V Ljubljani je od julija 1891 služboval kot učitelj na II. mestni deški ljudski šoli na Cojzovi cesti (Graben) ter bil aktiven v učiteljskih društvih, tisku in šolski politiki. 1896 je bil na listi narodno-napredne stranke izvoljen za ljubljanskega občinskega svetnika. V mestnem svetu se je s predlogi in delom petindvajset let zavzemal za napredek Ljubljane, tudi v stalnem odseku za šolstvo od 1896 naprej (član, od 1906 kot namestnik predsednika, od 1908 kot predsednik), kot član odseka za uboge 1896–97 in dolgoletni član olepševalnega odbora (od 1898). Konec 1912 je bil kot zastopnik občine izvoljen za člana Mestnega šolskega sveta; poskrbel je za utemeljitev pomena osnovnošolskega pouka v materinščini v prepričanju, da utrakvizem (nemško-slovenski pouk) onemogoča narodni in kulturni razvoj. Na tej osnovi je občinski svet maja 1914 zavrnil predloge okrajnega šolskega nadzornika Antona Maierja (21. 10. 1912) in občinskega svetnika Jerneja Šerjaka (20. 9. 1913) o uvajanju nemščine že v prvi oz. drugi razred slovenskih osnovnih šol v Ljubljani ter o pouku zgodovine in zemljepisa v višjih razredih v nemškem učnem jeziku. Januarja 1919 je občinski svet Dimnika izvolil za predstavnika staršev v Višji šolski svet, 1921–24 pa je bil podpredsednik tega sveta.
Kot zastopnik občinskega sveta je bil šestnajst let upravni svetnik Mestne hranilnice ljubljanske (1904–21), od 1897 član kuratorija slovenske Mestne višje dekliške šole (Mestnega dekliškega liceja) ter od 1910 šolskega odbora za obrtne nadaljevalne šole. Na njegov predlog so 1919 v Ljubljani poleg petletnih osnovnih šol ustanovili še meščanske šole.
Od septembra 1902 je bil voditelj I. mestne deške ljudske šole na Ledini, od 1903 do upokojitve sredi 1924 je tam deloval kot nadučitelj, od decembra 1919 z nazivom šolski ravnatelj. Na šoli je tudi poučeval (drugi ali prvi razred) ter bil oskrbnik stalne razstave učil. Ob tem je bil vodja obrtne pripravljalne šole, zatem (od 1909/10) trirazredne obrtne nadaljevalne šole za mehaniško-tehniške obrti in vodja trirazredne gremijalne trgovske nadaljevalne šole s slovenskim poukom, ki je delovala v prostorih šole na Ledini. Obrtno in trgovsko šolstvo je podpiral še po upokojitvi z zadnjimi objavami v Trgovskem listu avgusta 1924.
V Učiteljskem tovarišu je od 1876 sodeloval s krajšimi poročili, od 1884 pa objavljal pedagoške prispevke, tiskane tudi kot uvodne članke (O vzgoji sploh, o učitelju kot vzgojitelju). Sledile so še druge teme: o spretnosti učitelja, zdravstvu v šoli, o vzgoji, vzgojnem pouku in učiteljevem zgledu ter o dvanajstih lastnostih učitelja. V Učiteljskem tovarišu je 1889 v več nadaljevanjih pisal tudi o domači vzgoji (kar je izšlo v knjigi 1895), 1899 o jezikovnem pouku v prvem šolskem letu, 1893 o metodičnih navodilih za branje, 1894 pa o spisovnem pouku, da se učenci naučijo pisno in ustno izražati svoje misli. O domoznanstvu v ljudski šoli in začetkih zemljepisnih pojmov je 1894 pripravil knjižico z metodičnimi navodili, ki jo je pohvalil tudi Dom in svet. 1896 je uredil delo Narodna vzgoja (avtor Josip Ciperle), ki je prej izhajalo v Učiteljskem tovarišu. Od tam je zbral besedila in 1896 uredil še zbornik Učiteljski večeri s prispevki več učiteljev, sam je napisal besedilo o Ivanu baronu Kobenclju. 1898 je popravil šesto izdajo Praprotnikovega malega šolskega besednjaka slovenskega in nemškega jezika. Z zbirko kratkočasnih in poučnih pogovorov o živalih (Slavoj in Ljudmila: milosrčna brat in sestra, 1896) je Dimnik učence spodbujal k usmiljenju do živali. 1908 je v zbirki učne snovi za nazorni nauk prispeval temo Na polju.
Med domoljubnimi knjigami je 1896 za šolsko delo pripravil Pripovedke iz avstrijske zgodovine o čednosti in vrlinah habsburških vladarjev. Domoljubni govor ob štirideseti obletnici cesarjeve vladavine je objavil 1888 v Učiteljskem tovarišu, govor o cesarjevem jubileju s konference ljubljanskih šol 4. julija 1898 pa v letnih poročilih I. in II. mestne deške ljudske šole. Ob petdesetletnici cesarjeve vlade je pripravil publikacijo Zlati jubilej preljubega cesarja Franca Jožefa I. (1898), ki ji je sledil še spis ob smrti cesarice (Cesarica Elizabeta: v spomin na preblago vladarico avstrijsko, 1898). 1900 je izšla Avstrijska zgodovina za ljudske šole, ki jo je priredil ob vladarjevi sedemdesetletnici kot priročnik učiteljem za zgodovinski pouk; na kritično analizo tega dela v Laibacher Schulzeitung je 1901 odgovoril v Učiteljskem tovarišu. 1902 je mladini za čut domoljubja in požrtvovalno ljubezen do domovine po raznih virih priredil še Avstrijske junake, zbrane življenjepise slavnih junakov in vojskovodij (tudi Jurija Vege, admirala Wilhelma von Tegethoffa, barona Andreja Čehovina) ter dodal slovenske vojaške pesmi. Kot učitelj v Ljubljani je od jeseni 1891 v časopisju poročal o letnih poročilih šol. Kot šolski vodja I. mestne deške ljudske šole v Ljubljani je urejal letna poročila šole in sodeloval tudi s prispevki (Staršem šolske mladine, priredil 1903; Roditeljski večeri, 1907; Cesarjeva vladarska šestdesetletnica, 1908). Izvestje za šolsko leto 1910/11 je zaradi vsebine šolski tisk (Učiteljski tovariš, 21. 7. 1911) pohvalil kot publikacijo ne le informativnega, ampak tudi vzgojnega značaja. Od vojnega šolskega leta 1914/15 je pripravljal letna poročila šole z občutkom za izjemni čas domoljubja s podnaslovom V spomin na svetovno vojno (od 1914/15), zatem pa V spomin na ujedinjeno Jugoslavijo (julija 1919).
Kot četrti urednik je 1894–1902 urejal revijo Učiteljski tovariš, ki je do konca 1897 še izhajal s podobo Antona Martina Slomška na naslovnici. Bil je glasilo Slovenskega učiteljskega društva, pri čemer je postajal liberalno usmerjen šolsko-politični list, od 1900 pa je bil glasilo avstrijskega jugoslovanskega učiteljstva. Dimnik je bil 1894–99 odgovorni urednik lista, ob bolj politični usmeritvi glasila pa je odgovornega urednika zagotovil tiskar. V glasilu je bil 1898–99 kot sourednik naveden še Engelbert Gangl, ki je v uredništvu sodeloval tudi kasneje in ga prevzel po Dimnikovem odstopu v začetku 1903. Kljub polemiziranju s političnim katolicizmom je Dimnik ob vnemi za šolstvo ohranil versko držo in cenil delavnost ter nesebična prizadevanja za narod, tudi pri političnih nasprotnikih, kot npr. pri Janezu Evangelistu Kreku.
Od poučnih pogovorov o živalih (Slavoj in Ljudmila, 1896) Dimnik velja tudi za mladinskega avtorja. Vse od začetka, tj. 1900, je podpiral izhajanje otroškega lista Zvonček, ki se ga je spomnil ob šestdesetletnici. Pri vzgojnem delu je vneto in uspešno deloval za povezavo med šolo in domom, kar je učiteljstvo zelo cenilo (Pavel Flerè, 1924). 1907 je ustanovil in do 1913 urejal vzgojni časopis Domače ognjišče ter v njem veliko objavljal. List je bil v duhu sodelovanja šole in doma namenjen staršem in vzgojiteljem mladine; prinašal je članke o vzgoji, higieni in zdravstvu ter pospeševal roditeljske sestanke, ki so po 1905 postajali del vsakdanje šolske prakse. Dimnik je sodeloval tudi pri listu Naša bodočnost, namenjenem mladostnikom po končani osnovni šoli, ki je začel izhajati 1908 kot priloga Domačega ognjišča, nato pa samostojno.
Kot učitelj v Ljubljani se je še bolj oprijel javnega delovanja. Opravljal je organizacijsko delo pri številnih učiteljskih in z izobraževanjem povezanih društvih: pri vseslovenski učiteljski Zavezi je bil upravni odbornik za Kranjsko 1893–1903 in 1905–20 ter od 1898 častni član. 1913 je bil ob praznovanju petindvajsetletnice Zaveze slovenskih učiteljskih društev (od 1900 Zaveze avstrijskih jugoslovanskih učiteljskih društev) predsednik pripravljalnega odbora. 1920 je podprl oblikovanje skupne jugoslovanske učiteljske organizacije (UJU – Udruženje jugoslovenskega učiteljstva), pri čemer je bil pri ljubljanskem poverjeništvu član gospodarskega odseka. Deloval je tudi v vodstvu društva Narodna šola, ki je skrbelo za dostopna učila za šole, v deželnem Slovenskem učiteljskem društvu za Kranjsko (ob razpustitvi 1919 je bil blagajnik) in v Ljubljanskem učiteljskem društvu (1905–20 predsednik).
Med učiteljstvom je podpiral književno delovanje društva Slovenska matica in bil od 1903 njen odbornik. Sodeloval je pri ustanavljanju in nato delu založbe Slovenska šolska matica (zelo aktiven odbornik 1900–24: sprva knjižničar 1901–09, nato blagajnik 1910–22, 1925 posmrtno še častni član). Za Pedagoški letopis te založbe je 1901–13 pripravljal objavo vsebin pedagoških predavanj na učiteljskih zborovanjih, tudi seznam članstva in seznam izdanih knjig.
V jubilejni številki ob petdesetletnici Učiteljskega tovariša (1910) je predstavil deset društev, zadrug in zamisli – kot gospodarsko organizacijo slovenskega učiteljstva; to je bila ekonomska osnova delovanja liberalno (tedaj napredno) in slovansko usmerjene učiteljske Zaveze. V Ljubljani je sodeloval pri vodstvu teh humanitarnih in gospodarskih učiteljskih organizacij. Najstarejše je bilo od 1860 delujoče Društvo v pomoč učiteljem, njihovim vdovam in sirotam na Kranjskem s sedežem v Ljubljani, kjer je bil vrsto let blagajnik, tudi namestnik predsednika. Nekatera od teh društev so nastala na njegovo pobudo. Od 1891 si je prizadeval za učiteljski konvikt – dijaški dom, namenjen učiteljskim otrokom; društvo, v katerem je bil Dimnik še 1924 blagajnik, so ustanovili 1894. Za zbiranje sredstev za učiteljski konvikt je oblikoval gospodarski program: Učiteljski tovariš je objavljal sezname podjetij in obrtnikov, ki so v ta namen darovali del dohodka, medtem ko so bili načrti že v pripravi (nadinženir Fran Žižek, 1904). Med organizacijami, ki jih je Dimnik podpiral, je bila od 1904 Hranilnica in posojilnica Učiteljskega konvikta, pri kateri je v odboru sodeloval že od začetka. Ob cesarjevem zlatem jubileju 1898 je predlagal še jubilejno ustanovo za učiteljske sirote, ki je 1910 podpirala tri učiteljske sirote.
Spremljal je razstave šolskih učil (kot julija 1881 ob letni učiteljski konferenci za postojnski šolski okraj in maja 1896 na I. mestni petrazredni deški ljudski šoli). Pisal je o zgodovini šolstva ter v prizadevanjih za ugled šolstva in učiteljstva botroval zamisli za ustanovitev stalnega šolskega muzeja slovenskega učiteljstva. V pripravah na petdeseti jubilej cesarjevega vladanja so ga učitelji sklenili ustanoviti na 9. zborovanju Zaveze v Celju (1897, poročevalec J. Dimnik). Šolski muzej slovenskega in istrsko-hrvatskega učiteljstva so odprli 2. avgusta 1898 v času 10. zborovanja Zaveze v Ljubljani, a je kot prvi tovrstni specialni muzej deloval le nekaj let. Dimnik se je s predlogi in zavzetim začetnim delovanjem za uresničitev zamisli muzeja uvrstil med »ustanovne očete« Slovenskega šolskega muzeja. Za razstavno zbirko učil na I. mestni petrazredni deški ljudski šoli je zatem skrbel še kot nadučitelj. Podobno je 1898 vplival na nastanek in delovanje društva Učiteljska jubilejna samopomoč (predsednik 1899–1900, vrsto let podpredsednik) ter 1906 Učiteljske tiskarne, v kateri je bil načelnik nadzornega odbora.
Po spremembah državne organizacije 1919 se je zavzemal za preoblikovanje osnovnega šolstva in vsebinsko prenovo domoljubnih šolskih vsebin pri oblikovanju državne ideje jugoslovanske države. K temu je prispeval s publikacijami o šolskih proslavah v spomin na kralja Petra I. (1921, 1922) in s knjigo o kralju Aleksandru I. ter prvi jugoslovanski kraljici Mariji, v kateri je do začetka 1924 zbral in priredil obsežno gradivo o novi državi in kraljevi dinastiji Karađorđević. Njegove domoljubne knjige so 1920 odpirale politično polemiko o avstrofilstvu, obenem pa odražale vpetost slovenske šole v spreminjajoč se državni okvir ter v slovensko in (jugo)slovansko usmeritev v okviru avstrijskega in jugoslovanskega državnega šolstva.
Poleg zavzetega organizacijskega in uredniškega dela za napredek učiteljskega stanu zapisi o Dimniku omenjajo ljubeznivost, pomoč in naklonjeno posredovanje za učiteljske kolege. V šolstvu in javnosti je za razvoj slovenskega šolstva zavzeto deloval kar petinštirideset let.
Za svoje delo je bil odlikovan s častnim članstvom učiteljskih društev (Zaveza, postojnsko učiteljsko društvo, Slovenska šolska matica) ter imenovanjem za pravega člana hrvaškega pedagoško književnega zbora (Hrvatski pedagoško-književni zbor – HPZK) in dopisnega člana češke učiteljske zveze. Konec 1919 mu je poverjeništvo za uk in bogočastje podelilo naziv šolski ravnatelj, 1920 pa je bil odlikovan z redom sv. Save V. stopnje za zasluge na narodnem in prosvetnem področju.
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine