Česnik, Ivo (1885–1951)

Česnik Ivo, pisatelj, r. 4. nov. 1885 v Sanaboru pri Colu na Vipavskem. Po ljudski šoli v Vipavi je študiral v Lj., se 1905 vpisal v Gradcu na filozofsko, naslednje leto na pravoslovno fakulteto in študije dovršil z doktoratom 1911. Zdaj je odvetnik v Novem mestu. Pisateljevati je začel kot šestošolec in pošiljal svoje pripovedniške prvence Zvončku (od 1904), Vrtcu in DP, ki je pisal zanj do l. 1913 (Trije večeri 1912, Dva soseda, Za zemljo i. dr.). Kmalu je začel pisati tudi za Mohorjevo družbo, ki ji je ostal sotrudnik do l. 1915 (Blažev Štefan, Kol. 1905; Luka Gaber, Drob. pov. 1910, Zlata krona, Kol. 1912. Pater Gervazij, Več. 1915 i. dr.). 1907 je začel sodelovati tudi pri DS (Mlinar Janez 1908, Martin in Minka 1909, Smrekova vejica 1909, Črnošolec 1912 i. dr.). Pisal je tudi v dij. »Zori« (Madona XVII. 1910/11 i. dr.). Priredil je za oder Jurčičevega »Domna« (1911) in spisal burko dvodejanko »Pogodba« (1913). Snovi je zajemal večinoma iz kmetiškega življenja. Spisal je tudi študijo o Silviju Pellicu (Čas 1913). Gimn. psevd.: Ivo Blažič, Bojko, I. Č. *

Česnik Ivo, pripovednik in dramatik, organizacijski delavec, odvetnik, r. 4. nov. 1885 v Sanaboru pri Colu, u. 19. jul. 1951 v domu onemoglih v Flüelnu (Švica). Oče Andrej, mati Ana Česnik. Osn. š. obiskoval na Colu in od 1896–97 v Vipavi, gimn. v Lj. 1897–1905. Na U v Gradcu je spočetka poslušal slavistiko, francoščino, umetnostno zgodovino in specialno filozofijo, a presedlal na pravo, kjer je promoviral jun. 1911. Na U je bil Zarjan. V Zarjo je vstopil v X. tečaju (1905–06) in postal takoj blagajnik (10. in 11. teč.), v 15. teč. pa preds. (1908), v 1909–10 odborniški namestnik. Č. je 1906 dosegel, da je postala Zarja članica Slovenske krščansko-socialne zveze. Večkrat je predaval; tako na I. slov.-hrv. vsedijaškem katoliškem shodu v Zgbu, na ustanovnem shodu Zveze slovenske mladine v Ljutomeru (18. jun. 1908), v katol. izobraževalnem društvu Kres (1910), npr. O postanku družine, O nalogah občine, Država in njen razvoj, o MD. Pred prvo svetovno vojno je bil advokatski koncipient v Gor., kjer se je udeleževal katoliško-kulturnega gibanja. Bil je odvetnik v Novem mestu. Tu je kandidiral na listi SLS (1927) za okraj Novo mesto. Ukvarjal se je tudi z narodno-obrambno problematiko (Naši narodno-obrambni problemi, Lj. 1936, str. 41, to je predavanje, ki ga je imel na tečaju Prosvetne zveze). Po maju 1945 je emigriral in živel v Švici. Kakor ostali prozaisti njegove dobe, se je Č. začel najprej oglašati kot pripovednik za mladino v Zk (od 1904), V, nato v Zori, posebej v njeni prilogi Prvi cveti, v Kvedrove DP (Mrlič, Stari slivar, Martin Praprotnik, Grlica, Mačka, Poezija svete noči, Znamenita pravda, Krivda, Trot, Trije večeri, Dva soseda, Za zemljo), kjer je ostal do 1913. Največ pa je v letih pred vojno pisal za MD, tako: Mihčeva Anica, Blažev Štefan (obe KolMD 1905), Luka Gaber, Kazen, Ogljar Luka, Tomaž Klinar (KolMD 1911), Zlata krona (KolMD 1912), Naši ljudje (SV 1910), Kristus (SV 1914), Pater Gervazij (SV 1915). Pri DS je sodeloval od 1907 do 1913; objavil je: Dve dogodbi, Siromakova bajta, Mlinar Janez, Martin in Minka, Smrekova vejica, Dedova pravljica, Na robu, Martin Klančar, Dve sliki, Črnošolec, Njiva, Ribič. Celovški Mir mu je prinesel teksta Kmet Porenta, Kolera. V Zori je objavil dela: Legenda o slepcu, Dogodek, Dimnikar Jakob, Madona, Mladina, zadnja objava v Mohorjevem koledarju je bil potopis Vipavska dolina (1945). V begunstvu je pridno pisal. Zadnji njegov spis je povest Svetogorska pesem, od katere pa je napisal le 1. del (objava KatG 1951, št. 22–50). Že v študentovskih letih je kot igralec amater večkrat nastopal; tako je igral Nandeta v Rokovnjačih v Vipavi in na Colu. Iz tega zanimanja in ljubezni do igre je že 1911 dramatiziral Jurčičevega Domna (uprizorjen v Trstu 1914, v Ptuju 1920, 1936–37), leta 1914 pa izdal izvirno burko kmečko komedijo s petjem v 3 dejanjih Pogodba, ki so jo podeželski odri mnogo igrali, saj je knjiga doživela do 1938 že tri izdaje. Na področje literarne zgodovine je posegel s študijo o Silviu Pellicu (C 1913). Č. je tudi kaj prevedel; tako npr. Papinija (Molitev h Kristusu, itd., CvF 1942–1943). Med zadnjo vojno je pisal v frančiškansko glasilo tudi versko publicistiko npr. Dobrodelnost prvih kristjanov (CvF 1942), Naglavni grehi v pregovorih (CvF 1941), Kulturno-zgodovinski pomen sv. Frančiška (CvF 1940), obenem pa poskrbel, da je CvF prineslo zadnja leta izhajanja nekaj vipavskih narodnih pesmi. Napisal je tudi krajši poljudni pregled Turki na Goriškem (Slovencev koledar 1945). Uredil je tudi izbrane pesmi Antona Erjavca Mladostni plameni, jim napisal spremno besedo in objavil nekaj svoje korespondence s pesnikom (1944). Vse Č.-ovo pripovedništvo se je napajalo iz domačih virov. V svojih spisih je prikazoval vaško, pretežno kmečko življenje. Lino Legiša je strnil sodbo o njegovem delu v zaključek, da je Č. »tiskal zgodbe, ki skoraj niso več kot anekdote, nesočna poročila iz juridične prakse ali ogrodja stvarnega življenja. Včasih se dotakne tudi globlje resničnosti, ker pa ni v njem večje ustvarjalnosti, ostaja pri vrhu, pri sila preprosti, konvencionalni, romantično realistični, največ vzgojno presukani pripovedi brez prave lokalne barve« (ZSS VI, 53). Zahtevnejša kritika je kako njegovo delo tudi že koj spočetka odklonila (npr. Pogodbo; prim. Lovrenčičevo oceno v DS 1914, 239).

Prim.: Krstne matice, Col; Mnt 1910–11, 11, 8, 192; LZ 1910, 755–6 (Joža Glonar); LZ 1911, 272–73 (Josip Wester); DS 1911, 159 (Adolf Robida); DS 1914, 239–40 (Jos. Lovrenčič); SBL I, 63; NE I, 426 (Ivan Prijatelj); HE 4, 288; f dr. I. C, KatG 1951, 30, (26. jul.); SDL I, 63 (V. Smolej); Repertoar 3109, 4729, 4786; SGL I, 108; ZSS V, 284; VI, 31, 33, 53; Pogačnik-Zadravec ZSS 5, 119, 168 (pomotoma navedeno, kot da gre za dva različna avtorja!); LZ 1914, 587; gl. še Mnt 1939–40; KolGMD 1951.

Brj.