Benko, Josip (1889–1945)

BENKO, Josip (József Benko, Jože Benko, Jožef Benko), posestnik, veletrgovec in industrialec (r. 3. 7. 1889, Tešanovci; u. 15. 6. 1945, Murska Sobota). Oče István (Stefan), kmetovalec in obrtnik (mesar in gostilničar), mati Teréz, r. Obal.

Po končanih šestih razredih ljudske šole v rojstnem kraju je delal v očetovi delavnici in na kmetiji. Ko se je družina preselila v bližnjo Mursko Soboto, je oče odprl restavracijo in mesnico, Benko pa je obiskoval tamkajšnjo deško meščansko šolo in se izučil za mesarja. Med prvo svetovno vojno je bil vpoklican v madžarsko vojsko. Vojno je preživel v vojaškem živilskem skladišču. 1919 je prišel domov, vendar je zaradi podpore Murski republiki Vilmoša Tkalca kmalu za tem pred boljševiško madžarsko oblastjo pobegnil na slovensko Štajersko. Vrnil se je po jugoslovanski zasedbi Prekmurja avgusta 1919 in zaradi svojega neumornega gospodarskega in javnega delovanja hitro postal ena najvidnejših osebnosti Prekmurja. Med drugo svetovno vojno je vzdrževal odnose z madžarskimi in nemškimi okupacijskimi oblastmi z namenom zaščite interesov svojega podjetja in prekmurskega gospodarstva. Obstaja sodno zapriseženo pričevanje, da je od sredine 1944 podpiral OF v Prekmurju. Maja 1945 so revolucionarne oblasti proti njemu sprožile proces pred Vojaškim sodiščem Jugoslovanske armade za Štajersko in Prekmurje zaradi izdajstva, sodelovanja z okupatorjem in ovaduštva. Na javnem množičnem procesu je bil najprej obsojen na dvanajstletno zaporno kazen, trajno izgubo državljanskih pravic in časti ter na zaplembo vsega premoženja, toda junija 1945 je Višje vojaško sodišče za Slovenijo obsodbo spremenilo v smrtno kazen z ustrelitvijo. Usmrčen je bil na soboškem pokopališču. Istočasno je bilo podržavljeno vse njegovo premoženje. Poleti 1992 so na zahtevo sorodnikov na Temeljnem sodišču v Murski Soboti obnovili kazenski postopek za njegovo rehabilitacijo, junija 1993 ga je omenjeno sodišče na obnovljenem procesu spoznalo za nedolžnega.

Čeprav je želel postati inženir, ga je oče kot edinca vzgajal v naslednika pri družinski podjetniški dejavnosti; še zlasti ga je pritegnila trgovina z živino. Že pred prvo svetovno vojno je izoblikoval velikopotezni načrt za širitev družinskega klavniškega podjetja, vendar je njegovo uresničitev začasno preprečil izbruh prve svetovne vojne. Potem ko je v zgodnjih dvajsetih letih 20. stoletja prevzel vodenje družinskega podjetja, je pričel z izgradnjo moderne industrijske klavnice in tovarne mesnih izdelkov, katere proizvode je nameraval razpečevati po Jugoslaviji in onkraj njenih meja. Tovarna, ki se je najprej ukvarjala predvsem z zakolom živine in manj s predelavo mesa, je začela 1922 obratovati v Murski Soboti. Surovinsko bazo je predstavljala bližnja agrarna okolica. V drugi polovici dvajsetih let 20. stoletja je predelava mesa postajala vse pomembnejša. Gospodarska kriza podjetja ni resneje prizadela. Benko je veliko vlagal v moderno tovarniško opremo, zato se je lahko firma sredi tridesetih let 20. stoletja usmerila v uvajanje vedno novih izdelkov, zlasti različnih vrst konzerviranih mesnin. S slednjimi ji je uspelo prodreti na srednje-, vzhodno- in zahodnoevropski trg, pa tudi na Bližnji vzhod in celo v ZDA. Med okupacijo so tovarno nadzorovale madžarske okupacijske oblasti.

Druga zelo donosna gospodarska dejavnost Benka je bila veletrgovina z živo in zaklano živino. Pri pristojnem beograjskem ministrstvu je 1923 uspel pridobiti pravico monopolnega izvoza prekmurske živine, kar mu je omogočilo, da je cene živine določal sam. Ker so bile tako cene živine v Prekmurju nižje od slovenskega povprečja, je bil deležen številnih kritik in bil v sporih z drugimi slovenskimi izvozniki. Kljub temu je uspel monopolno pravico obdržati vse do zloma Kraljevine Jugoslavije. Živino je izvažal po vsej Evropi, v Kraljevini Jugoslaviji pa je imel mrežo lastnih mesnic in prodajaln. 1944 je soustanovil trgovsko družbo Veletrgovina vina Murske Krajine. Zaslužke je med drugim vlagal v nepremičnine. Kupil je več posesti v Jugoslaviji in sosednji Madžarski. Deloval je tudi kot finančnik. Bil je načelnik Kreditne zadruge za trgovino in obrt v Murski Soboti (1926–31) in najprej član, nato pa od sredine tridesetih let predsednik upravnega odbora Kreditne banke v Murski Soboti. Obenem je bil predsednik upravnega odbora Občinske hranilnice v Murski Soboti (1927–41).

Za Benkov vzpon med najvidnejše slovenske podjetnike je zaslužno tudi njegovo politično delovanje, ki ga je imel za nepogrešljivo dopolnilno dejavnost svoji osrednji gospodarski dejavnosti. Pri tem je razumel kot odločilno povezovanje z vplivnimi osebami v jugoslovanski prestolnici. Že 1923 je navezal stike z vidnim srbskim politikom Milanom Stojadinovićem ob njegovem prvem obisku v Prekmurju. Z živahno dejavnostjo in s številnimi javnimi nastopi, ki so postali stalnica njegovega političnega delovanja, je uspel vzpostaviti strankarsko mrežo Narodne radikalne stranke v Prekmurju. Srbskim radikalcem je ostal zvest vso svojo politično kariero. Slednjo je vodil pragmatizem, kajti bolj kot načelna vprašanja so ga zanimale konkretne rešitve in ukrepi za napredek prekmurske pokrajine. V politično življenje je vstopil na lokalni ravni. Konec 1925 je postal gerent Murske Sobote (v Kraljevini Jugoslaviji začasno imenovani predstojniki občinske uprave; gerentstva so bila v Prekmurju uvedena po priključitvi tega ozemlja prvi jugoslovanski državi, ukinjena pa so bila leta 1927) in ta položaj zasedal do 1927, ko je bil izvoljen za župana. Na obeh položajih si je prizadeval za modernizacijo občine, kar je uresničeval z elektrifikacijo Murske Sobote konec 1926, ureditvijo cestnega in kanalizacijskega omrežja ter povečanjem učinkovitosti uradništva. Do 1930 mu je uspelo v mestu vzpostaviti več pomembnih ustanov: gimnazijo, okrajno sodišče, sresko glavarstvo in davčno upravo. Za uspehe je bila v veliki meri zaslužna njegova neutrudna pogajalska dejavnost, ki ga je vodila od Ljubljane do Beograda. 1930 je postal banski svetnik in se skupaj z drugimi prekmurskimi svetniki potegoval za pomoč banovine pri gradnji nove bolnišnice v Murski Soboti in mostu v Petanjcih, pa tudi za ureditev vprašanja agrarne reforme. Funkcijo banskega svetnika je opravljal do 1933. Pred tem je bil na parlamentarnih volitvah 1931 izvoljen v Narodno skupščino Kraljevine Jugoslavije. Drugi mandat je nastopil 1935 in ga končal 1938, ko je izstopil iz politike zaradi želje po osredotočenju na podjetje in družinsko življenje. Za vrhunec svojega poslanskega delovanja je imel ustanovitev okrožnega sodišča v Murski Soboti 1938.

Za gospodarski in splošni napredek Prekmurja si ni prizadeval zgolj z industrijsko in politično dejavnostjo, temveč tudi s sodelovanjem v stanovskih interesnih združenjih. 1919 je bil udeležen pri ustanovitvi Gremija trgovcev za Prekmurje, pomembne organizacije, ki je idejno usmerjala gospodarski razvoj pokrajine. Gremij je bil zaslužen za izgradnjo Trgovskega doma v Murski Soboti (deloma jo je financiral Benko sam), ki je bil svečano odprt 1939; del prostorov je namenil istega leta ustanovljeni dvorazredni trgovski šoli. V tridesetih letih 20. stoletja je bil predsednik Zveze industrialcev mesnih izdelkov Jugoslavije. Benkovo javno delovanje je bilo razvejano in raznoliko: kot inšpektor seniorata (tj. upravne enote evangeličanske cerkve, ki obsega več župnij) je med 1923–41 deloval v okviru evangeličanske cerkve; bil je tudi član finančnega odbora nemške evangeličanske škofije v Zagrebu in šestčlanskega škofijskega senata. Od 1913 je bil povezan z gasilstvom: 1925 je bil izvoljen za predsednika gasilske čete v Murski Soboti, 1932 pa za častnega člana gasilske župe Murska Sobota. 1934 in 1937 je bil izvoljen za starešino gasilske župe Murska Sobota (največje v državi), 1937–39 pa je bil njen načelnik, s čimer si je pridobil vrhovni položaj v gasilski organizaciji pokrajine. Organiziral je tudi tovarniško prostovoljno gasilsko četo.

Takoj po ustanovitvi 1924 je postal član Športnega kluba Mura in podprl izgradnjo stadiona v Murski Soboti (1936). Bil je ustanovitelj prvega lovskega društva v Murski Soboti (1922), med 1924–28 načelnik podružnice Slovenskega lovskega društva za Prekmurje in nato predsednik Prekmurskega lovskega društva od njegove ustanovitve naprej (1936–41). Zavzemal se je za napredek in uveljavitev načel modernega, urejenega lova, zato je kot lastnik velikih lovišč organiziral vsakoletne zgledne (vzorčne ali učne) love. Med 1934–41 je bil član Sokolskega društva Murska Sobota. Kot govornik je sodeloval na številnih sokolskih prireditvah. Finančno je podprl izgradnjo sokolskega doma v Murski Soboti (1929).

Za Benka je bilo značilno aktivno udejstvovanje pri dobrodelni dejavnosti: podpiral je duhovne družine prekmurskih evangeličanskih občin, lokalna gasilska, sokolska, športna, veteranska in kulturna društva. Z denarnimi donacijami in izdelki iz svoje tovarne je redno obdaroval posameznike iz socialno šibkih družin, denarno je podpiral organizacijo Vincencijeva konferenca, ki je prehranjevala revne dijake. 1938 je postal pokrovitelj Ciril-Metodove družbe, s čimer si je pridobil pasivno in aktivno volilno pravico na veliki skupščini društva. Denarno je pomagal revnejšim prekmurskim dijakom, v času okupacije pa je s paketi in denarjem podpiral slovenske izgnance, taboriščnike, zapornike in njihove družine. 1925 je pomagal žrtvam poplav v Prekmurju. Gmotno je podpiral trgovsko šolstvo. Nastopal je tudi kot mecen, saj je kupoval umetnine sodobnih prekmurskih (pa tudi drugih slovenskih) umetnikov. Denarno je podprl izhajanje literarne revije Mladi Prekmurec. Preizkusil se je tudi kot založnik, ko je med 1932–38 izdajal tednik Murska Krajina, za katerega je napisal tudi nekaj člankov, ki so bili večinoma posvečeni gospodarskim temam, npr.: Vzrok in morebitne posledice gospodarske krize in odprava gospodarskih težkoč (1932), Izvoz živine iz Slovenske krajine (1932) in Ob zaključku leta (1937).

Po njem se imenuje ulica v Murski Soboti, 2005 so mu v rojstni vasi postavili spomenik.