Beljavski, Aleksander (1953–)

1973 je v Teessidu (Nizozemska) osvojil naslov mladinskega svetovnega prvaka. 1974 je v Leningradu (danes Sankt Peterburg) skupaj z nekdanjim svetovnim prvakom Mihailom Taljem osvojil naslov prvaka Sovjetske zveze. Ta uspeh je ponovil še trikrat: 1980 v Vilni, 1987 v Minsku in 1990 znova v Leningradu. Na prvenstvih Sovjetske zveze je med 1973 in 1990 sodeloval štirinajstkrat. Velemojster je postal 1975.

Bil je tudi izvrsten ekipni igralec. Z reprezentanco Sovjetske zveze je osvojil štiri zlate medalje na olimpijadah: 1982 v Luzernu, 1984 v Solunu (najboljši rezultat na prvi deski 8/10), 1988 znova v Solunu in 1990 v Novem Sadu. Osvojil je tudi dve ekipni prvenstvi Evrope (v Plovdivu 1983 in Haifi 1989) in dve svetovni ekipni prvenstvi (1985 in 1989, obakrat v Luzernu). Bil je najuspešnejši udeleženec zadnjega dvoboja med Sovjetsko zvezo in preostalim svetom v Londonu 1984.

Po pridobitvi slovenskega državljanstva 1996 (na priporočilo Šahovske zveze Slovenije) je Slovenijo zastopal na desetih olimpijadah (nazadnje Tromsø 2014) in osmih ekipnih EP. Najuspešnejši je bil na olimpijadi v Erevanu 1996, kjer je dosegel četrti najboljši rezultat med vsemi. Vse od 1996 je bil s krajšim presledkom član Šahovskega društva Ptuj.

V posamični konkurenci je osvojil zadnji conski turnir 2000 v Pulju, 2013 je delil prvo mesto (na koncu četrti) na posamičnem prvenstvu Evrope. Zmagal je na naslednjih velikih mednarodnih turnirjih: Suhumi 1970, Sombor 1972, Alicante 1978, Kijev 1978, Bogota 1979, Baden 1980, Tilburg 1981 in 1986, Sarajevo 1982, Wijk aan Zee 1984 in 1985, London 1985, Soči 1986, Dunaj 1986, Amsterdam 1989 in 1990, München 1990, Beograd 1993, Leon 1994, Bern 1995, Polanica Zdroj 1996, Čačak 1996, Los Angeles 1998. Osvojil je tudi pet memorialnih turnirjev dr. Milana Vidmarja: 1999, 2001, 2003, 2005 in 2011 (tokrat v okviru državnega posamičnega prvenstva Slovenije). Slovenski prvak je postal 1996 v Grižah in 2011 v Ljubljani. Na prvenstvu Slovenije je nastopil še 2013 in osvojil peto mesto. V Sloveniji je zmagal še na odprtih turnirjih v Portorožu (1996), na Bledu (1996) in v Novi Gorici (2015).

Na svetovni ratinški lestvici je bil v osemdesetih letih 20. stoletja redno v prvi deseterici, 1984–85 pa tudi v prvi peterici. Najvišji rating je dosegel 1997, njegovih 2.710 točk pa je takrat pomenilo osmo mesto na svetu. Še 2013 je bil najstarejši član prve stoterice, nato pa je iz nje izpadel.

Za njegovo igro je bil značilen brezkompromisni, oster in energičen slog. Poleg igranja šaha se je v zadnjih letih posvetil tudi pisanju uspešnih šahovskih knjig. Je izvrsten šahovski komponist, objavil je okrog petdeset študij šahovskih končnic, največ skupaj z Leopoldom Mitrofanovom. Na tekmovanjih v šahovski kompoziciji je osvojil šest nagrad. Je šahovski trener – 2004 mu je FIDE (Mednarodna šahovska zveza) podelila naslov FIDE senior coach.