Amalietti, Marijan (1923–1988)

Zaradi očetovega furlanskega porekla je družina po prvi svetovni vojni pribežala s Primorske, med drugo svetovno pa je bila izgnana v Srbijo. Gimnazijo je Amalietti začel obiskovati v Mariboru; po maturi v Jagodini v Šumadiji 1944 je odšel v partizane, mdr. se je kot mulovodec udeležil bitke na Neretvi. Pod vplivom strica arhitekta Domicijana Serajnika se je odločil za študij arhitekture na Tehniški fakulteti v Ljubljani; 1954 je diplomiral v razredu profesorja Eda Mihevca. 1953–56 je bil zaposlen kot karikaturist pri humorističnem časopisu Pavliha, od 1956 na Fakulteti za arhitekturo, kjer je od 1957 tudi poučeval arhitekturno risanje in osnove projektiranja ter kompozicije (od 1978 kot izredni, od 1985 kot redni profesor).

Ukvarjal se je s karikaturo, ilustracijo, stripom in slikarstvom. Prve šaljive ilustracije je pri šestnajstih letih objavil v mariborskem satiričnem listu Toti list. Med študijem je slovel kot dober risar, honorarno je risal karikature, slikanice in časopisne ilustracije. Karikature je objavljal v Pavlihi (1947–67 in ponovno 1986) ter v Ljudski pravici (1955–56). Zaradi odmevne karikature na naslovnici 29. številke Pavlihe (1955) naj bi se zvezni minister za trgovino Svetozar Vukmanović - Tempo odločil za tožbo zoper odgovornega urednika Pavlihe Juleta Vrbiča na ljubljanskem sodišču. Amaliettija so zaradi karikatur izključili iz članstva komunistične partije, a so ga kmalu sprejeli nazaj.

V 24. številki Pavlihe decembra 1950 je prvič objavil kratek strip Gregor Tisiglavca (epizoda Zadnje vesti s Koreje). Pri liku Tisiglavce se je oprl na lik debeluha, komičnega junaka Adamsona švedskega avtorja Oscarja Jacobsona, ki ga že ok. 1930 srečamo v Jutru. Gregor Tisiglavca je imel eno pasico, včasih tudi dve ali več; izhajal je do 1960. Glavni junak je bil malce neroden predstavnik malih ljudi, ki se je spopadal s problemi povprečnega Slovenca v socializmu (njegova naslednika sta bila kratka stripa Peter Mozolec Marjana Bregarja in Jaka Sulc Milana Maverja, oba od 1959 do konca 60. let).

V Pavlihi in drugje je karikature v začetku objavljal pod psevdonimom AMMA, kasneje je uporabljal psevdonim IN. Za Delo je pod psevdonimom Drago Strmec risal slikanice v realističnem stilu, mdr. s partizansko vsebino (1960–62). Pri slikanici Jurček riše (besedilo Viktor Grad, Ljudska pravica, 1955), ki je izdelana s hoteno »otroško« risbo, je uporabil psevdonim Jurček. V Tovarišu je sodeloval z ilustracijami zgodb v nadaljevanjih (1959–71). Od 1977 je objavljal v tedniku 7 dni. V 60. letih je barvne karikature objavljal v nemški izdaji revije Mad Magazine. Deloval je tudi kot knjižni oblikovalec. Karikature, ilustracije in stripi izpričujejo občutek za prostor, gradnjo prizorišča in arhitekturni red. Odlično je obvladal tehniko risbe s tušem, ki jo je pri barvnih ilustracijah povezoval z akvarelom.

Pripravil je nekaj televizijskih slikanic za RTV Ljubljana (Črni konjiček, 1963; Zanikrni bralec, 1964; Medvedek Brumček, 1964; Zgodba o malih škarjah, 1964) in delal tudi za Triglav film. Bil je avtor lutk in scenograf za lutkovne filme (Don Pedro, 1961; Prebrisani Jurček, 1961; Jurček stražar, 1961; Jurček v ječi, 1964) in samo scenograf za film Fatamorgana (1968).

Po 1974 se je intenzivno posvečal knjižni ilustraciji (mdr. ilustracije Boccacciovega Dekamerona, 1977 in Tolstojeve Vojne in miru, 1979). Z ilustracijami, slikanicami in karikaturami je sodeloval v mladinskem periodičnem tisku (Kurirček, Ciciban, Pionirski list). V Pionirskem listu je mdr. objavil avtorski strip Omara tete Mete (1983/84). V knjižni obliki je izšla njegova avtorska slikanica Maruška Potepuška (1977), ki je nastala pod vplivom Mordillijevega stripa Nora džungla in nori kavboj; izšla je tudi v Franciji (Margot l'intrépide, založnik La Farandole). Narisal je tudi slikanico Tinčevi divji doživljaji (1978), za katero je besedilo (po Amaliettijevih ilustracijah) napisal Ivo Zorman.

Amaliettijevi najbolj znani arhitekturni deli sta notranja preureditev hotela Union v Ljubljani (1968) in projekt njegovega prizidka (1970). Sodeloval je tudi pri opremljanju drugih objektov, predvsem gostinskih lokalov (bar Slon), pri katerih je mdr. uporabil fotografske povečave lastnih risb in intarzij. Skrbel je za notranje oblikovanje pri večjih prireditvah (razstave in kongresi).

V zadnji četrtini življenja se je intenzivno ukvarjal s slikarstvom; slikal je velike kompozicije v olju na platnu ali lesu s poudarjenimi prvinami fantastičnega nadrealizma in simbolno noto, pa tudi ciklus del manjših formatov v različnih tehnikah z erotično motiviko Underground. Njegov slikarski opus je ostal javnosti skoraj neznan do posmrtnih razstav v Galeriji Rika Debenjaka v Kanalu ob Soči in v KUD France Prešeren v Trnovem 1989.

Prvič je razstavljal na razstavi 14 karikaturistov Pavlihe februarja 1950 v prostorih Umetniške zadruge v Ljubljani. Pomembnejše razstave so bile še: razstava karikatur Pavlihe v Ljubljani, Celju in Novi Gorici 1965; mednarodni bienali karikature Brez besed 1969, 1971, 1973 in 1973, Mestna galerija v Ljubljani; samostojna razstava Ilustracije 1986 (Šivčeva hiša v Radovljici, Gorenjski muzej v Kranju, Kosova graščina na Jesenicah, Paviljon NOB v Tržiču), spominska razstava Slike, risbe, ilustracije, stripi, karikature 2008 (Društvo likovnih umetnikov Maribor). – Nagrade: Tomšičeva nagrada za karikaturo (1956, 1957), skupinska Prešernova nagrada (1959, kot sodelavec Branka Simčiča za delo pri projektiranju Gospodarskega razstavišča v Ljubljani), nagrada Janeza Kranjca za pomemben prispevek k rasti in trdnosti Pavlihe (1976), prva nagrada na Mednarodnem knjižnem sejmu v Beogradu za Maruško Potepuško (1977), Levstikova nagrada za ilustracije v knjigah Netočka Nezvanova in Ulenspiegel (1979), tretja nagrada za strip za odrasle 5 očeva Neninog deteta (Beograd, 1987; strip je pod naslovom Kora in Dora 1986 izhajal v Pavlihi, 1987 ga je v obliki albuma izdal sin Peter), diploma in nagrada za isti strip, ki ga je žirija časopisa Polet razglasila za najboljši jugoslovanski strip v letu 1987 (Zagreb, 1988), jugoslovanska nagrada Andrija za življenjsko delo na področju stripa (1988). Posthumno je bil njegov strip 5 očeva Neninog deteta, objavljen v beograjski reviji NON, nagrajen kot najboljši strip v Jugoslaviji za leto 1988.