Tožbar

TOŽBAR, ime za družino v Trenti, ki se je po izročilu tja preselila s Krasa. Domače hišno ime (zdaj Trenta 64) je Pri Špiku. - Anton T. , s pridevkom Medved, je bil r. 3. jan. 1835 Pri Cerkvi v Trenti, u. pa je 22. dec. 1891 pri podiranju drevja na trentarski strani Prisojnika. Znan je po boju z medvedom, s katerim se je spopadel 24. apr. 1871 na pobočju Planje nad dolino Belega potoka. Medved mu je, preden je poginil, odtrgal spodnjo čeljust z jezikom, vendar je ranjenec preživel in postal žalostna znamenitost Trente. Znakaženi obraz je skrival z obvezo, hranil pa se je s tekočo hrano skozi lijak. Da bi na stara leta ne motil »mladih«, je na domačiji zgradil hišico (»šulca«), v kateri je bila pozneje trentarska šola. Ko je mladi J. Kugy 1877 prišel v Trento, da bi poiskal trentarski grintavec (Scabiosa trenta), ga je na poti iz Bovca v Trento in na poznejših iskalnih pohodih po trentarskih gorah spremljal Tožbar. »Kolikokrat mi je že od daleč veselo mahal, držeč v rokah rastlino, ki je ni poznal; kolikokrat mi je v pričakovanju razburjeno bilo srce, čeprav je zmerom sledilo razočaranje,« piše Kugy. Bila sta na Mojstrovki, Razorju, Triglavu, Jalovcu, Kanjavcu, Bavškem Grintavcu in drugje - to je bilo klasično, zlato obdobje gorniškega odkrivanja Julijskih Alp. 1884 je Tožbar postal vodnik Nemško-avstrij. planin, društva za Triglav in trentarske gore. Na Tožbarjevo nesrečno smrt spominja znamenje nedaleč od Špikove domačije, v katerem pa je zdaj le slaba kopija izvirne slike o nesreči, ki jo je narisal ljudski podobar; izvirnik hranijo na domačiji Pri Špiku.

Njegov sin, Anton Tožbar-sin , ki je bil priča očetove smrti, je bil r. 10. nov. 1874 Pri Cerkvi v Trenti, kjer je u. 5. sept. 1952. Mati je bila Ana Kravanja. Bil je pooblaščeni gorski vodnik SPD, vodniškega tečaja se je udeležil 1906. Sodeloval je s preds. SPD dr. Fr. Tominškom in trentarskim župnikom J. Abramom pri iskanju smeri za nove poti in ustreznih krajev za planinske koče. Pri uresničitvi teh zamisli je bil T. nepogrešljiv; bil je nadzornik in graditelj poti na Triglav čez Komar, Razor, Jalovec in v Loško Koritnico. Mnogi »gospodje«, ki jih je vodil, ga omenjajo s priznanjem. Lastnik lova v Trenti, tržaški premožnež A. Bois de Chesne, je T. postavil za lovskega nadzornika v svojem lovišču.

Ko je Bois de Chesne 1926 na T-jevem svetu pod ostenjem Kukle ogradil prostor za alpski botanični vrt »Juliana«, je vrtnar v njem postal sin A. Tožbarja-sina, tudi on Anton, torej Anton Tožbar-vnuk. Ta je bil r. 29. maja 1905 Pri Cerkvi v Trenti, zdaj pa živi v domu, zgrajenem po vojni Na Logu (Trenta 40). Mati je bila Ana Cuder. Vrtnarstva se je 1925 enajst mesecev učil v Padovi, nakar je bil Bois de Chesnov šofer v Trstu in vrtnar v »Juliani«. Z lastnikom vrta je na številnih ekskurzijah nabiral žive rastline, predvsem v Julijskih Alpah, njihovem prigorju in na kraških gorah, s sestrično Ančko Kavs iz Vrsnika pa vrtnaril v vrtu. Po vojni je bil 1948 nastavljen pri Kmetij. zadrugi v Trenti, a že konec istega leta pri Gozdar. inštitutu Sje, ki je bil prvi povojni strok. skrbnik vrta. 1959–61 je za vrt skrbel kot uslužbenec Goriške turistične zveze. Ko je 1962 »Juliana« prišla pod upravo Prirodoslovnega muzeja Sje, je postal njegov uslužbenec tudi T. Upokojen je bil 1967, vendar je še leta za tem zahajal v vrt, ga bogatil s svojimi izkušnjami in po njem vodil obiskovalce. Pri nabiranju rastlin za vrt je odkril marsikatero novo nahajališče redkih rastlin, na Pihavcu npr. edino nahajališče kimastocvetnega grahovca (Astragalus pendulifloruis) v Julijskih Alpah. Njegova hči Marija je končala vrtnarsko šolo v Medlogu in je vrtnarica v »Juliani« od 1965, leta 1970 pa se ji je kot vrtnar pridružil njen mož Jože Završnik z Dobrovelj.

Prim.: SBL IV, 151–52; J. Kugy, Iz življenja gornika, Mrb. 1968, pass.; Isti. Iz minulih dni, Mrb. 1971 (poglavje o Antonu Tožbarju); E. Lovšin, Gorski vodniki v Julijskih Alpah, Lj. 1961, pass. (zlasti na str. 133–37, 150–53); N. Praprotnik, Juliana, Kult. nar. spom. Slov., Mrb. 1989 (zlasti na str. 12-14); Trentar (= J. Abram), Iz Trente črez Luknjo, PV 1904, 1–7 (ponatis v kniiigi Moja Trenta, Gor. 1972). T. Wraber, Anton Tožbar - sedemdesetletnik, PV 1975, 362–63.

Wbr.