Strassoldo

STRASSOLDO (STRASO, STRASHO, STRASOV, STRASSAU, STRSSOU, STRASSER, STRASOT, STRASOLT, STRASOLDO), ugledna gor. plemiška družina, med najstarejšimi, ki so se naselile na našem ozemlju. Po mnenju zgod. Palladia degli Olivi je bil njen začetnik Bernero (Werner iz Strassaua, sin Rambalda, poveljnika v službi rim. ces. Flavia Ezia, ki se je bojeval 451 proti Atili); ta je prišel 453 v Furl. iz Frankonije. Po zgod. trditvah so njegovi nasledniki sezidali v 6. stol. dvorec alle Due Torri, ki je pozneje dobil ime Strassoldo. Palladio dokazuje, da se je družina začela uveljavljati na našem ozemlju že v zgodnjem sred. veku: Bonamaro je bil zaveznik frankovskega kralja Pipina v bojih proti Obrom; Agone (Longobardo) je bil 811 med poslanci Karla Velikega pri bizant. cesarju Nikeforu; 962 je cesar Oton I. razglasil S. za direktno podrejene mu fevdalce; Recindo se je udeležil 1189 križarske vojne, ki jo je vodil ces. Friderik I.; ces. Friderik II. pa je priznal Henriku in Hartwigu (ki je bil njegov guverner za Furl.) status svobodnih plemičev (freiherrn) v nasprotju z ministeriali. Vendar te trditve nimajo vedno trdne podlage in so večkrat v protislovju z zgod. dejstvi. Zgod., ki se opirajo na bolj zanesljive vire (med drugim na druž. arh. in Codex Wangianus iz arh. tridentinskega škofa Friderika iz Wangna), menijo, da izhajajo S. iz langobardske fare, ki se je naselila v rim. pagusu Laberianus (Laberiano, Lauriano, Lavariano) v časih langobardskega prihoda v Furl. Nekateri od teh zgod. pa trdijo, da so S. prišli z bavarsko-koroškega območja v časih Otona I. in se naselili v Lavarianu in v kraju, ki so ga v raznih dobah imenovali Stras(s)o, Strasouwe, Strasho (1211), Strassau, Strasov, Strasou, Strasson, Strasot, dokler ni proti koncu 13. stol. dobil ime Stras(s)olt(h) - Strassoldo (1291). Vendar oboji zgod. soglašajo, da so S. in Lavariano člani iste družine in po letu 1100 podpisujejo dokumente S. ali Lavariano glede na kraj, v katerem imajo središče svojih interesov. Prve listine, iz katerih je razvidno, da so S. in Lavariano pripadniki iste družine, segajo v leta 1211–19: 1211 so se namreč bratje Lodovico, Corrado in Artuico podpisali de Strasho, medtem ko so se isti 1210 podpisali de Lavariano; 1219 je pa Artuico de Strasho med desetimi fevdalci, ki so se uprli patriarhu Pertholdu iz Andechsa in se povezali s plemiči iz Trevisa. V luči teh dejstev je po vsej verjetnosti začetnik rodbine Lodovico (Minor, sin že omenjenega Lodovica), ki se je poročil z Adeleito iz Manzana, se stalno naselil v gradu Strasho in tam ustanovil novo družino. Grad je bil gotovo zgrajen pred 1077 (ko so oglej. patriarhi utrdili svojo oblast): v 9. ali 10. stol., po vsej verjetnosti kot trdnjava v sklopu obrambne linije, ki jo je ces. Oton I. postavil proti Ogrom. Razširil se je okoli dveh stolpov in se že zgodaj razdelil v zgornji (Castello di sopra) in spodnji grad (Castello di sotto), v katerih sta bivali v 14. stol. dve veji družine (del Colonnello di Sopra e del Colonnello di Sotto); ko je spodnja veja domnevno okoli 1644 izumrla, je zgornja prevzela v last celo poslopje. V vojni med patriarhom Filipom d'Alençon in Beneško republiko je bil 1381 grad zažgan in porušen. Nato je bil obnovljen (v njem je začasno bival ces. Friderik III., ko se je 1489 mudil v naših krajih) in ponovno razrušen 1509–14 v vojni med Cambraisko zvezo in Benetkami. Današnjo obliko je dobil 1749, ko so ga S. popravili in preuredili v podeželski dvorec, v katerem še danes bivajo člani veje S. Grafemberg (Graffenberg). 22. apr. 1798 se je general grof Jožef Radetzky v grajski kapeli poročil z grofico Francesco S. Graffenberg. - Rodbina S. je bila bogata, njeni člani so dosegli velik ugled in opravljali pomembne funkcije v javnem življenju. Odlikovali so se v vojaških, diplomatskih, kasneje tudi v cerkv. službah in v kult. življenju. Imeli so zemljišča in gradove v več kot 90 krajih na Goriškem in v Furlaniji (naj omenimo Krmin z okolico, Moraro, Medeo, Farro in Villanovo pri Farri, Kojsko, Šmartno, Medano v Brdih, Rosazzo, Villesse, Strassoldo, Lavariano, Codroipo, Chiamarcis, Chiasottis, Belgrado; Campeglio in Prestento v okolici Čedada; Renče v Vipavski dolini), na Koroškem (grad Aichelburg v Ziljski dolini) in na Kranjskem (gradove Mokronog, Zalog, Klevevž, Prežek, Perg, Krško). Rodbinski rodovnik obsega več kot 800 imen in se deli v 16 vej, od katerih jih je v prejšnjem stol. obstajalo še pet: 1. S. Chiasottis, ki je izumrla 1929 (1936?); 2. S. Chiamarcis, ki je izumrla 1870; 3. S. Grafemberg, ki še obstaja; 4. S. Villanova, ki se je preselila v Nem. Njeni člani Francesco, Carlo, Leopoldo Melchiorre in Luisa so še živeli v Gor. 1934; 5. S. Soffumberg (?). - Med 1260 in 1358 so jim ogl. patriarhi podelili vrsto investitur in fevdov v Fur. Po zaslugi patriarha Petra Gerre so bili sprejeti 1300 med videmske patricije in s tem pridobili pravico sedeti v tamkajšnjem parlamentu. Avstr. vojvoda je podelil i. l. Gabrijelu in Bernardu fevde v Furl. s pravico, da jih dajeta v najem, kar predstavlja prvi poseg avstr. vladarjev v tovrstne zadeve na našem ozemlju. Bili so tudi vazali gor. grofov, ki so potrdili družini stare pravice in podelili njenim članom nove fevde 1291, 1312 in 1366; grof Henrik II. je 1318 imenoval Odorika za svojega vikarja, grof Ivan pa je 1460 daroval družini palačo, ki stoji na trgu sv. Antona v Gor. V njej so v letih po 1836 živeli nekateri člani franc. kraljeve družine: Ludvik XIX. (ki je tam tudi u.), kneginja d'Angoulème (hči Ludvika XVI. in Marije Antoniete), knez Chambord in mala Marija Luisa (poznejša Parmska kneginja). Okoli 1770 so imeli S. v Gor. kar osem hiš, med katerimi tudi palačo na Cingrofu, ki jo je sezidal v 17. stol. grof Zengraf. Ko je njegova družina izumrla, je palača prešla v last S-ov. Ob koncu 18. stol. je ta prostor dobil ime Graffenberg in veja družine S., ki je tam bivala, ga je kasneje nosila kot predikat. 1822 je palača postala last grofov Coronini-Cronberg (PSBL I, 196–97). Med 1463 in 1513 so bili S. sprejeti med gor. patricije. Ces. Ferdinand II. je 1622 podelil Rihardu (Rizzardo), Orfeju in Marziu naziv baronov, Ferdinand III. pa jih je 1641 povzdignil skupno z bratrancem Jurijem Karlom v dedne grofe Sv. rimskega ces. 1664 jim je ces. Leopold I. potrdil grofovski naslov in ga razširil na člane vseh vej. Istega leta so bili S. sprejeti med štajerske patricije, leto pozneje pa med kranjske. - Med. gor. pripadniki rodbine je bilo lepo število imenitnih osebnosti. Nikolaj je bil gor. kapetan 1463 in 1465. Soldoniero je večkrat zastopal interese gor. grofa Leonarda pred beneškim senatom, njegov sin Friderik (u. 1533) pa je bil poslanec ces. Maksimilijana I. v Turčiji, na Poljskem in v Rusiji. Peter je bil voj. poveljnik, 1575 komisar za ureditev gor. davčnega katastra, 1584 pa poslanec ces. Rudolfa II. pri papežu Gregoriju XIII. Rihard (Rizzardo, r. 1571, u. 1651) je bil voj. poveljnik in je 1615–17 uspešno branil Gradiško pred Benečani. V dolgem življenju je dosegel visok družb. položaj, pridobil važne funkcije in naslove (med drugim 1631 naslov Erbland-Jägermeister za Goriško). Tudi njegova brata Orfej in Marzio sta bila voj. poveljnika. Njegov sin Peter se je 1645 poročil z Dorotejo Hayss-Khünenburg in ustanovil novo vejo v Renčah. Med njegovimi sinovi je bil Orfej ces. namestnik za Kranjsko, Vid pa trž. kapetan. Leopold Adam (1670–1735) je bil komornik treh ces., 1713 je zatrl tolminski punt, 1733 postal gor. kapetan. Marzio je bil prevajalec, komediograf (njegova dela so izšla v Gor. in Trstu v 4 knjigah med 1792–96), avtor satiričnih in moralističnih pesmi. Rajmund Anton (1718–81) je 1757 postal nadšk. v mestu Eichstadt, pomagal lačnemu ljudstvu v stiski zavoljo slabih letin 1771–72, si prizadeval za gradnjo novih cest in olepšavo mesta. Julij Jožef (r. 1771 v Gor., u. 1830 v Milanu, SBL III, 497–98) je bil upravni uradnik. 1808 je bil guvernerski svetnik v Lj., nato je služboval v It. V času Ilirije je bil 1816–18 guverner za Kranjsko in Koroško. Iz Lj. je odšel za guvernerja v Milan, kjer je ostal do smrti. Mihael (1800–73) je bil ces. komornik in svetnik, zadnji avstr. guverner v Milanu (do 1847) in guverner v Gradcu, kjer je u. - Današnji predstavniki veje S. Grafemberg živijo v gradu S. Marzio (r. 23. dec. 1939 v Gor., sin Karla, oficirja it. mornarice, in Marion Boltai iz Budimpešte) je redni prof. na Fak. za ekon. in bančne vede na U v Vidmu, pokraj. svetovalec v Cervignanu, preds. Konzorcija za ohranitev zgod. gradov v F-JK, publicist. Napisal je vrsto esejev in člankov o sociol., jezik. in nacional. problemih, o zgod. furl. nižine, o ohranitvi kult. dobrin. Njegov brat Raimondo (r. 24. sept. 1942 v Rimu) je prof. ruralne sociol. na Fak. za agronomijo videmske U, obč. svetovalec v Cervignanu, publicist. Sodeluje pri revijah StudG, InizI, Quaderni. Objavil je lepo število razprav o sociol., narodosl., ekol. problemih, o ekon. razvoju naše dežele, o problemih manjšin v F-JK. 1973 je organiziral v Gor. posvet o obmejnih deželah. V zadnjih letih se ukvarja s sociolingvističnimi vprašanji furlanskega jezika in sodeluje pri revijah Ladinia in Europa Etnica. Najmlajši brat Giorgio se zanima za umetn. zgod. in je aktiven član Konzorcija za ohranitev zgod. gradov v naši deželi.

Prim.: Osebni podatki; G. F. Palladio degli Olivi, Historia della Provincia del Friuli, Udine 1660, I, 5, 26, 104, 138, 180, 186; B. Asquini, Cent'ottanta e più uomini illustri del Friuli, Venezia 1735; Morelli, I-III, pass. (zlasti III, 396–405); C. e G. Alborghetti, Documenti storici della famiglia comitale Strassoldo e Della Torre, Venezia 1863; V. Joppi, Alcuni documenti antichi sulla nobile famiglia di Strassoldo, Udine 1879; Schiviz, Görz; E. d'Attems, Cenni ed appunti sulla famiglia dei conti di Strassoldo (s 13 genealoškimi prospekti), Udine 1909; F. Spessot, Libri, manoscritti e pergamene degli Strassoldo di Gor., v StudG X (1934), 75–130; Isti, Riccardo conte di Strassoldo, barone di Villanova (1571–1651), v StudG XX (1956/11), 83–105; Paschini, II-III, pass.; A. de Benvenuti, I castelli friulani, Udine 1950, 73–74; Isti, Il castello e i conti di Strassoldo, v Sot la Nape, apr.-jun. 1958; Bozzi, Gorizia, pass.; di Crollalanza, Dizionario, II, 566–67; E. Fedri, Strassoldo. Cenni storici, Udine 1965, 11–19 in pass.; Czoernig, 1969, pass. (zlasti 569–74); T. Miotti, Castelli del Friuli. Gastaldie e Giurisdizioni del Friuli Centrale, Udine 1978, 312–19; M. Smole, Graščine na nekdanjem Kranjskem, Lj. 1982, pass.; M. Strassoldo, Castello di Strassoldo, Cervignano del Friuli, Udine 1982; Picc. 27. maja 1986; SBL III, 497–98.

Vh