Pervanje

PERVANJE, kmečka družina (p. d. (Klokovi) s Prapetnega brda na Šentviški planoti. Očetu Fortunatu (r. 12. jul. 1859, u. 23. jul. 1946) in materi Antoniji Podgornik (r. 20. jul. 1879 Pečine, u. 1945 Auschwitz) se je rodilo devet otrok; dva izmed teh sta umrla v rani mladosti. Med sedmimi otroki je bil najstarejši Anton (Tone; r. 17. jan. 1901, u. 3. jul. 1944 na Kojci). Kot samouk se je posvečal glasbi (vodil vaški orkester) ter se zgodaj opredelil za komunistično gibanje. Zaradi ilegalnega polit. delovanja je bil 1931 zaprt (Tolmin, Gor.). Maja 1940 je bil konfiniran za dobo dveh let v Pistiociju ter bil nato od sept. 1942 do kapitulacije It. zaprt v trž. Coroneu. Apr. 1944 je odšel v partizane in postal vojni dopisnik Vojkove brigade, pisal je tudi brigadno kroniko, ki je ostala v rkp. Padel je kot part. borec. Skupaj z bratom Stankom je izdelal več kmečkih strojev in orodij. Patentiral je napravo za sajenje krompirja. S tem v zvezi je potoval na Češkoslovaško in tam nekaj časa bival. Tu so v tovarni J. Pracerja (Roudnice ob Labi) stroj serijsko izdelovali. S proizvajalcem je imel sklenjeno licenčno pogodbo. – Franc (r. 23. jan. 1904, u. 12. jul. 1971 v Lj.) je obiskoval gimn. v Lj., Idriji in Mrbu (maturiral 1929). Na lj. U je študiral kemijo. Študij je prekinil, da je lahko bratoma Francu in Stanku omogočil realizacijo stroja za sajenje krompirja. Med 1936 in 1939 je bival v Franciji in Belgiji. Ko se je jan. 1943 vrnil domov, je bil odpeljan v posebne bataljone (L'Aquila). Po kapitulaciji It. se je vključil v NOB in deloval v baško-cerkljanskem okrožju. Poleti 1944 je postal preds. izvršnega odb. tega okrožja, od 1. okt. 1944 pa preds. NOO. Študij kemije je dokončal po drugi svet. vojni, deloval je pri zavodu za industrijsko raziskovanje v Lj., bil upokojen kot samostojni raziskovalec Inštituta za elektrozveze v Lj. Na področju kemije je izdelal postopek za pridobivanje titanovega koncentrata iz rdečega blata (1952) ter postopek za izkoriščanje izrabljenih fiksirnih kopeli. Smrt mu je preprečila, da bi povsem izdelal Stelarni periodični sistem, ki naj bi odpravil pomanjkljivosti Mendelejevega sistema. Bil je nekaj časa preds. Združenja izumiteljev Sje. – Stanko (r. 12. okt. 1909, u. 9. maja 1974 v Kopru) se je izučil za mehanika. Ker se je spopadel z it. orožniki, je moral zbežati v Jslo (1929), nato pa je živel ponovno na domu, kjer je bratu Antonu pomagal izdelovati kmetijske stroje in naprave. Med 1934 in 1936 je skupaj z bratoma Antonom in Francem bival na Češkoslovaškem. 1937 je odšel iskat zaposlitev v Francijo in se v Parizu povezal s komunističnim aktivistom Albinom Vodopivcem. Bil je sprejet v KPI, se vrnil domov in deloval kot ilegalec. Konec 1939 se je v Milanu zaposlil v tovarni letal Caproni; zaradi polit. aktivnosti je bil 1940 obsojen na triletno konfinacijo (Oriolo Calabro, Pisticci). Tudi v konfinaciji je polit. deloval skupaj z bratom Ignacem, ki je bil prav tako konfiniranec. Z bratom sta izdelovala zažigalna in eksplozivna telesa. Jun. 1943, ko sta se v polic. spremstvu vračala v Gor., sta v Tržiču zbežala in stopila v Gradnikovo brigado. Po kapitulaciji It. je S. polit. deloval v Istri, kjer je bil nazadnje sekretar okrož. komiteja KPS. Od sept. 1944 do konca vojne je deloval v severnoprim. okrožju (sekretar okrožnega komiteja KPS). Po vojni je bil pri OZN-i, bil je pomočnik dir. Litostroja in od 1949 v JLA. Delal je v vojnotehničnem inštitutu JLA v Bgdu. 1956 je bil zaradi bolezni ukopojen, 1958 se je naselil v Kopru, kjer je deloval v gospodarstvu. Med službovanjem je študiral in postal višji strojni tehnik. Njegovo part. ime Gruden. – Ignacij (Nace; r. 8. dec. 1911, biva v Lj.) je živel doma na kmetiji. Med rednim vojaškim rokom se je kot sanitejec izučil zobarstva; 1935 se je izognil vojaškemu pohodu v Abesinijo in delal 18 mesecev v vojaškem zobozdravstvenem laboratoriju v Palermu. 1939 se je zaposlil v Milanu, maja 1940 pa je bil konfiniran v Pisticciju in med konfinacijo opravljal zobarsko prakso. Ko je skupaj z bratom Stankom postal jun. 1943 part. borec, je deloval kot sanitetni referent Gradnikove brigade. Po kapitulaciji It. je organiziral part. bolnišnice v Otaležu in pri Prapetnem brdu. Kasneje je bil imenovan za zobozdravstvenega referenta pri IX. korpusu. Po osvoboditvi je opravil dentistično š. in deloval v JLA. Upokojen je bil kot podpolkovnik. – Edvin (r. 19. nov. 1914, biva v Lj.) je živel doma. 1939 se je zaposlil v Milanu. Ko je febr. 1943 prišel domov na dopust, je odšel v partizane (Severnoprim. odred), kjer je imel že od začetka polit. funkcije v okviru dejavnosti IX. korpusa. Okt. 1944 je odšel v It., kjer naj bi deloval pri organiziranju prekomorskih brigad; do osvoboditve je bil pomočnik politkomisarja IV. prekomorske brigade. Maja 1945 je bil na jsl. ambasadi v Rimu, nato iz Rima izgnan, češ da se ukvarja z vohunstvom, živel je nekaj časa v Bgdu, nato pa v Lj., kjer je bil pri Ministr. za industr. in rudarstvo LRS. Od 1948 je deloval pri Ministr. za notranje zadeve v Bgdu, od tod prišel v Lj., kjer je bil uslužbenec sekretariata za notranje zadeve. Po upokojitvi se je pričel intenzivno ukvarjati s pisanjem zgod. NOB. Skupaj z Jožetom A. Hočevarjem je napisal knjigo Četrta prekomorska brigada (Lj. 1969). Objavil je več spominov. – Anamarija (r. 9. dec. 1916, biva v Lj.) je živela najprej doma, nato pa službovala od 1938 v Milanu, kjer so se ji kasneje pridružili bratje Stanko, Ignac in Edvin. Po odhodu bratov v internacijo je vzdrževala z njimi zveze in tedaj opravila več kurirskih nalog v zvezi z ilegalnim delovanjem KPI. Vrnila se je v domače kraje, kjer se je že od začetka vključila v NOB, zraven pa je seveda vzdrževala ilegalne kurirske zveze z osrednjo It. Dec. 1942 je odšla v part. in se izkazala z izredno hrabrostjo. Nazadnje je bila pri glavnem štabu NOV in POS ter dobila čin majorja. Po vojni je službovala v Trstu, nato v Lj., Zgbu in Kopru; 1967 je bila upokojena. – Terezija (r. 1. okt. 1905) se je 1935 poročila k Dakskoblerjevim na Temljine pri Kneži, kjer živi.

Prim.: Gradivo o družini, ki ga je zbral Edvin Pervanje (hrani GorMuz); Dnevnik 9., 12. in 13. dec. 1961; PrimN 18. okt. 1969 in 31. maja 1974; TV-15 9. dec. 1974 in 28. jan. 1982; V. Vulikić, Zobozdravstvena služba v NOB na Slovenskem, Lj. 1985, pass.; A. Klun, Prekomorci v narodnoosvobodilni vojni, Koper 1976, 241, 250–51, 285, 295–96.

B. Mar.