Pacassi

PACASSI (Pachias, Pacianus, Pacasi, Pachassi, Boccassi, Pachasi, Copasi (sic!), Paccassi, Pacchassi), rodbina klesarjev, kiparjev in arhitektov grškega porekla, ki naj bi se ob koncu 16. stol. iz Benetk preselili v Gor. Sem jih je mogoče napotil ces. poslanec v Benetkah, kasneje v Rimu, baron Vid Dornberg, ki je v Gor. dal zidati c. sv. Janeza Krstnika. V krstni knj. gor. stolnice zasledimo, da je bil 28. febr. 1597 nekemu otroku krstni boter Zuan »spizapiera« (kamnosek), 15. jun. 1597 pa, da je bila krščena Elizabeta, hčerka Leonarda »spizapiera«. 14. febr. 1599 se je poročil »Leonardus lapicida de Goritia« z Vincenco Ferrado (je mogoče ta Leonard (I) zg. omenjeni in se je 1599 drugič poročil?). 3. jul. 1599 je bila kršč. Marija, hčerka Janeza Kr. (I) in njegove žene Leonarde (je ta kamnosek Zuanin mogoče brat omenjenega Leonarda.). Verjetno sta imela tudi sina Leonarda (II) (mogoče ga lahko istovetimo z Leonardom Pacianusom, ki se je 8. sept. 1640 por. z Elizabeto Sartoni), ki je umrl kot kamnosek (»lapicida«) 7. apr. 1658, »star približno 50 let«. Leonard (II) je delal za c. na Kostanjevici pri Gor. Verjetno je imel hčerko Jožefo (u. 20. dec. 1681, stara okr. 35 let) in sina Janeza (II) (u. v Gor. 19. nov. 1697), ki se je 22. febr. 1659 oženil z Jožefo Prek; (Prelz) (Cossar bere Iselz, kar pa je malo verjetno). Imel je več otrok: Marino Katarino (kršč. 10. nov. 1660), Leonarda Dominika (kršč. 9. nov. 1661, u. 28. jan. 1662), Frančiška Nikolaja (kršč. 5. dec. 1664), dvojčici Ano Elizabeto in Lucijo Terezo (kršč. 11. okt. 1676) in Lucijo Katarino (kršč. 12. jan. 1679, u. 21. mar. 1679). Janez (II) je imel tudi hčerko Ano Marijo (ni vpisana v krst. knj.), ki se je 1698 poročila s kiparjem Pasqualejam Lazzarini, in sina Leonarda (III) (ni vpisan v krst. knj., u. 20. dec. 1697 v Gor.), ki se je 31. jan. 1684 poročil z Lucijo Leon (u. 7. febr. 1748). Imela sta več otrok: Jožafo (kršč. 5. nov. .1684), Janeza Štefana (kršč. 22. apr. 1686), Klaro Marino (kršč. 16. febr. 1688), Štefana (kršč. 1. apr. 1690), Ano Marijo (kršč. 9. mar. 1692), Antonijo (kršč. 12. maja 1695) in Antona Mihaela (kršč. 3. mar. 1697). Gotovo je bil Leonard zelo cenjen, saj so njegovim otrokom med drugimi botrovali tudi grofje Lanthieri in Coronini. Janez (II) je izdelal gl. oltar v kapeli sv. Mihaela v Gor. (nekoč zraven gor. st.). L. (III) ali njegov oče Janez (II) sta izdelala marmorni kip sv. Ignacija na stebru pred istoim. c. na Travniku v Gor. Leta 1696 je L. (III) izdelal oltar Žal. Matere božje v c. sv. Vida na Reki (zaradi stilnih podobnosti mu pripisujejo tudi gl. in 2 str. olt. v Marijini c. na Trsatu iz leta 1692 in gl. olt. v ž. c. v Kastvu iz leta 1693). Od 1695 je L. (III) delal za mavzolej v Gradcu, med drugim tudi osnutka za dva oltarja, izvedbo teh del mu je preprečila smrt. Janez Št. (1686) je verjetno Janez (I) v Thieme-Beckerju in oče arh. Nikolaja. Delal je v ž. c. v Villa Vicentina (gl. portal, vrata v zakristijo in v zvonik, krstni kamen). Verjetno 1705 je izdelal tudi kapelico (z Marijo, Jezuščkom in angelskimi glavicami) na Pristavi ob poti na Kostanjevico. Delal je tudi za c. na Kostanjevici (1707–08?) in glavni oltar za gor. stalnico, ki ga je 1707 naročil Vito Spira na stroške beneficija iz Gulinove zapuščine. 1712 je delal na Dunaju s Pavlom Strudiom oltarje za cesarske grobnice v kapucinski c. Leta 1716 je verjetno bival v Wiener Neustadtu, saj se mu je tam rodil sin Nikolaj (gl. čl.). Kiparski delavnici Pacassijev, ki je več kot stoletje obvladovala s svojimi izdelki Gor. in okolico, pripisujejo več del na Goriškem (npr. d. str. olt. ž. c. v Biljani, gl. olt. ž. c. v Solkanu), a do sedaj ni arhivskih dok., ki bi domneve potrdili. S svojim delom v Gradcu, na Dunaju in mogoče še drugod na Avstrijskem pa so Pacassi prerasli ožji okvir in se aktivno vključili v srednjeevropsko likovno ustvarjanje.

Prim.: LibBapt. gor. stol. I, V, VI, VII; Lib-Matr. gor. stol. I, II, III; LibMor. gor. stol. I, II, III; Vascotti, 57, 58; Miceu A., Cenni storici della parrocchia di Villa Vicentina, Gorizia 1937, 11; Thieme-Beckcr XXVI, 113; Cossar R. M., Artisti goriziani del passato: I. Pacassi (precisazioni documentate) (v La porta orientale, XV, 1–3, genn.-marzo 1945, 166–77); Cossar, Storia, passim; Valdemarin I., La chiesa e la parrocchia dei Santi Ilario e Taziano di Gorizia, Gorizia 1959, 34; Stelè, Umetnost, 61; Cevc, Slov. um., 103; Vrišer S., Baročno kiparstvo (Ars Sloveniae), Lj. 1967, X, XI; C. L. Bozzi, Gorizia e la provincia Isontina, Gorizia 1965, 81; Cossar R. M., Cara vecchia Gorizia, Gorizia 1981, 31; Vrišer S., Baročno kiparstvo na Primorskem, Lj. 1983, 46 in pass.

V-č