Manzano

MANZANO, ugledna gor. plemiška družina, ki je v prejšnjih stol. bivala v raznih krajih Furlanije in na Goriškem. Po mnenju nekaterih zgod. je družina prišla v 12. stol. z Bavarske in je bila v sorodstvu z znano rodbino Wittelsbach. Po mnenju drugih zgod. pa naj bi izhajala iz mogočne bavarske družine Reicherthausern, ki je izumrla že 1151. So tudi zgod., ki trdijo, da je družina prišla ob koncu 12. stol. iz nekega gradu na Tridentinskem. Po vsej verjetnosti je razlog za te domneve dejstvo, da so se med 12. in 13. stol. vrstile na posestvih gospostva v Manzanu različne družine, ki so nosile predikat di Manzano. Družina je vsekakor prvič omenjena v listini iz 1106: Herman di M. je za pričo pri pogodbi, s katero salzburški škof Perthold daruje grad Attems nečakinji Matildi in njenemu možu Konradu, ki je bil advocatus oglejske Cerkve. Sept. 1166 Ulrih Attems, mejni grof v Toscani, prisili oglejskega patriarha Ulriha II., da se odpove nekaterim fevdom v korist Attemsove hčere Luicarde, njenega moža Henrika di M. in njenega sina Konrada. Konrad di M. je 1213 opat v Sesto al Reghena, neki Konrad di M. (isti?) je 1227 imenovan za patriarhovega namestnika (vicedominus) oglejske C. in Pellegrino je 1214 prošt v kraju S. Felice di Aquileja. Quonzio (Concio) di Siniudo (Siurido, Siegfrid?) di M. je dobil 1250 v Manzanu in Fagagni fevde, ki so bili last oglejskega patriarha, Konrad in Fino(u)ssio sta med 1256–57 restavrirala grad, ki je pogorel iz nam neznanih razlogov. Oglejski patriarh Gregor se je 1267 mudil v Finossievi hiši v Villanovi pri Farri in tam ga je gor. grof Albert dal ugrabiti in zapreti v ječo v noči med 20. in 21. jul. V drugi polovici 13. stol. so oglejski patriarhi podelili članom družine di M. številne fevde v raznih krajih naše dež. in iz teh krajev se je v naslednjih stol. rodbina razširila po srednji Evropi in se naselila celo v Ameriki (Mehiki). V 13. stol. je družina imela posestva v Tolminu, v 14. stol. je bila vključena v društvo tolminskih plemiških grajskih varuhov, 1508 je bil Leonardo načelnik tolminskih plemičev, 1569 (1567?) je bila rodbina vključena v gor. dež. stanove, 1623 je bila sprejeta med gor. patricije, nekoliko pozneje pa v društvo čedajskih plemičev. Številni člani te rodbine so dosegli visoke časti in službe, nekateri so se odlikovali tudi kot kulturniki. Scipione (1508–1596) je bil priznan pesnik, Francesco (1801–95) pa slik. in zgod. (gl. čl.). Ces. Ferdinand I. (1835) in ces. Franc Jožef (1857–58) sta potrdila bratom Sigismundu (1800–1887), Francescu in Oktaviu (1803–1890) plemiški naslov in pravice. Ces. Franc Jožef je podelil 1898 naslov grofov avstr. ces. tudi Leonardu (Sigismundovemu sinu), Alfredu (Francescovemu sinu), ki je bil okrajni glavar (u. 1918), Otonu in Arturu (Edvardovima sinovoma).

Prim.: Spreti, Enciclopedia, IV., 329–33; Schiviz, Görz, pass.; A. Jacobi, La nobiltà gor., rkp. v BiblStIs (mns. 152 Civ), 367–69; Rutar, Tolm., 31, 83; Gabršček I, 135; di Crollalanza, Dizionario, III, 68; Czoernig, pass.; T. Miotti, Castelli del Friuli. Le giurisdizioni del Friuli orientale e la Contea di Gorizia (Castelli del Friuli/3), Udine 1978, 279–84 in bibliografija na str. 469.

Vh