Lantieri

Lantieri (Lanthieri), ugledna gor. plemiška rodbina. Pavel Diakon navaja, da je bil Landari (Lantari, Launthari, Laudari) 673 osmi langobardski vojvoda Furlanije. Gor. veja po vsej verjetnosti izhaja iz istoimenske rodbine, ki je v X. stol. prebivala v Istri. 932 se je istrski markiz Wintherus Lanterio bojeval proti Benečanom, 934–35 se je isti udeležil turnirja za izpopolnjevanje v rabi orožja, ki se je vršil v Magdeburgu na Saksonskem za najuglednejše evr. družine. Iz istrske rodbine izhaja veja, ki se je v začetku XI. stol. razširila na levem bregu reke Oglio v okolici Brescie in nosila naslov di Paratico po gradu, zgrajenem 1007. V srednjem veku so bili L. dolgo let pristaši gvelfov in imeli na grbu upodobljen zlat polmesec z zvezdo v modrem polju. Okoli 1370 so postali gibelini in dodali v zgornji polovici grba črnega orla v zlatem polju. 1192 je bil Lanterio di Paratico imenovan od ces. Henrika VIII. za grofa Romagne. 1211 je bil Adelasio župan v Trevisu in je podpiral Otona IV. proti Frideriku II. V isti dobi je bil Oton guverner v Ravenni, v Brescii pa je bivala redovnica Bianca, ki je bila pozneje povzdignjena na oltar. 1276 je bil Lanterio župan v Piacenzi, nekaj let kasneje pa poslanec v Milanu, ko je prišel v It. Konradin Štaufovski. Zelo verjetno je iz rodbine L. di Paratico izšla tudi veja, ki je nekaj časa cvetela v mestu Ventimiglia in ki je štela med svoje člane dubrovniškega škofa Vincenza. V XVII. stol. je Giacomo dosegel svetoven sloves kot arhitekt. Za špan. kralja Filipa II. je izdelal načrte vseh it. in severnoafr. utrdb. Potomci L-jev di Paratico živijo še danes v Brescii in nosijo naslov di Capriolo. Okoli 1450 so se L. naselili v Lj. Anton II. se je poročil 1465 s hčerjo A. Baumkirchnerja (tudi Paumkircher), slovitega vojskovodje iz Vipave, ki je bil obglavljen v Gradcu 1471 (PSBL I, 48–49). Anton II. je postal lastnik gradiča in nekaterih zemljišč v Vipavi in tako začel gor. vejo. 1505 je Anton III. kupil zemljišče in palačo Schonhaus pri gor. mestnem obzidju tik vzhodnih mestnih vrat. Palačo, ki je bila nekdaj last gor. grofov, so L. preuredili in povečali med 1524 in 1600. 1513 in 1518 je ces. Maksimilijan I. potrdil L-jem fevdalne pravice in jim priznal plemiški predikat Schonhaus. 1527 so se L. uvrstili med gor. patricije in v kratkem pridobili velik ugled ter imeli pravico do besede na javnih zborovanjih. Med 1528 in 1529 je nadvojvoda Ferdinand podelil Gašperju I. fevdalne pravice na rihemberškem in vipavskem gospostvu (katero je obsegalo tudi Hrušico in Nanos). Skupno so imeli L. podrejenih 36 občin. Ces. Ferdinand II. jim je 1626 potrdil vse pravice, Ferdinand III. pa je 27. jan. 1642 naklonil Frideriku I. in njegovim naslednikom plemiški naslov: grof sv. rimsk. ces. L. di Paratico, baron Schonhaus, gospod Rihemberka, Vipave in Paumkirchenturma. Priznal jim je tudi pravico do grba, v katerem je bil poleg že navedenih znakov še tiger, ki drži gorjačo med šapami. V začetku XVII. stol. so L. sezidali nov grad pri izviru Vipave (Pod skalo) zraven ostankov Baumkirchnerjevcga gradu. Nasproti tega so 1669 zgradili palačo in okoli 1683 v kraju Zemono dvorec Belvedere. Ko se je Ivan Gašper I. poročil z grofico Lucrezio iz gor. plemiške druž. Edling (PSBL I, 324–25), je pridobil grad in posestvo Tabor (1656). L. so globoko posegli v življenje slov. ljudi v krajih, kjer so izvrševali sodno oblast. Številni člani rodbine so dosegli visoke časti in službe, še posebno so se odlikovali kot drž. uradniki, dvorni svetovalci, dežel. glavarji in namestniki, vojaški poveljniki, kulturniki. Lovrenc I. je 1570 ob obisku nadvojvode Karla v Gor. prejel dedno odliko dvornega točaja. 1587 je bil med nadz. komisije, ki je pripravljala reformo gor. dežel. zbora. Friderik I. je bil dežel. glavar (1624–42), poveljnik gor. plemstva in polkovnik oklopnikov. Še posebno se je zavzemal za znižanje mitnin in se zanimal, da bi Gor. dobila škofa. Njegova žena Dorotea della Torre se je odlikovala s svojim junaštvom med obleganjem Gradiške (1616). Franc I., dežel. glavar in komornik ces. Leopolda I., je uspešno branil dežel. meje proti Benečanom, ki so se s silo polaščevali obmejnih zemljišč. Anton V. je ustanovil 1651 tovarno papirja in predilnico v Ajdovščini. 1660 je sprejel v Vipavi ces. Leopolda I., ki je obiskal gor. deželo. 1665 se je odpravil na Dunaj z namenom, da bi preprečil prodajo obč. zemljišč, ker bi zmanjšanje pašniške površine negativno vplivalo na gosp. stanje gor. kmetov. Franc Anton I. je bil dvorni svetnik, gor. dežel. glavar (1722–29), vojaški inšp. za Kranj. in Furlanijo. 1727 je pri njem gostoval it. komediograf C. Goldoni. Napisal je tudi knjigo spominov, v kateri je na kratko začrtal zgod. svoje rodbine (1728). Njegov brat Friderik III. je dosegel odliko dvornega točaja in dedno čast najvišjega sokolarja za Kranj. dež. Bil je poveljnik oklopnikov in vojaški inšp. za Kranj. in Primor. Bojeval se je proti Turkom ob strani Evgena Savojskega in bil imenovan za generala na bojišču. 1728 je sprejel v Vipavi in Gor. ces. Karla VI., 1730 se je mudila v njegovem rihemberškem dvoru slik. R. Carriera, ki je portretirala druž. člane. Friderik IV. se je udeležil sedemletne vojne in dosegel čin maršala na bojišču. Ivan Gašper II. je bil prvi ravn. gor. kmetij. družbe (1765). Franc Anton II. je bil dežel. glavar, drž. svetnik, ces. komornik. Marca 1782 je prespal v njegovi gor. palači papež Pij VI., ki je potoval na Dunaj. Okoli 1800 je imel velike prepire s svojimi podložniki zaradi plačila najemnine za gozdove pri Tolminu in Kobaridu. Napoleon ga je imenoval za preds. gor. gubernije (1807). Elena de Baronio (iz znane trž. družine), žena Tadeja Klemena, je nudila zatočišče franc. grofu. Chambordu (Henriku V.) in njegovi ženi Mariji Tereziji (u. 1886 v L-jevi palači). Zadnji grof L. je bil Karel Friderik, ki se je nastanil v Vipavi, kjer je uredil druž. knjižnico (delno uničena med prvo svet. vojno) in kjer je u. 5. febr. 1910. Njegova edina hči Clementina Elena se je 1906 poročila z baronom Hermanom von Levetzow iz Meklenburga. Veliko si je prizadevala za restavriranje starega dela gor. palače. Njen sin baron Karel Levetzow (še živi) je 1952 napisal za StudG pomemben prispevek za zgod. gor. veje L-jev.

Prim: Osebni podatki in druž. arh.; G. F. Palladio degli Olivi, Historie della Provincia del Friuli, Udine 1660; F. Sansovino, Venezia città nobilissima, et singolare, descritta in XIII libri, Venezia 1663, XIII; Schonleben, Carniolia, 494; d'Ischia, Historia, pass, (zlasti 55–56); Valvasor, IV, pass.; F. A. Lantieri, Memorie della famiglia Lantieri, Gor. 1728; B. Asquini, Cent'ottanta, e più uomini illustri del Friuli, Venezia 1735; G. G. Lirutti, Delle cose del Friuli, Udine I–V (1776–77), III in V, pass.; Della Bona, Sunto, pass, (zlasti 56–57); Morelli, I–III, pass.; Manzano, Annali, 192, 196, 226; C. de Franceschi, L'Istria, Parenzo 1879, 93–94; Rutar, Tolm. 103, 133, 163, 198; Isti, Gor., pass.; C. Doliac, Eco 14. jun. 1883; G. Le Lievre, Casa nostra, Udine I–II (1900), I, 15; Gortani, Gor., pass, (zlasti 623–26); Spreti, Enciclopedia IV, 47–48; Bednarik, Gor. in Trž., 125–27; Gabršček II, 332; Cossar, Gorizia, pass.; Isti, Storia, pass, (zlasti 37–40); Paschini, I, 124; II, 257–58 in pass.; III, pass.; A. de Benvenuti, I castelli friulani, Udine 1950, 218–21 in pass.; C. di Levetzow Lantieri, I Lantieri nel Goriziano, StudG XIII (1952), 77–102; C. Goldoni, Memorie, Milano, I–lI (1961), II, 78–84; Bozzi, Gorizia, 73, 76, 117, 131, 144; di Crollalanza, Dizionario, II, 9; KL Sje I, 29–30; G. Caprin, Alpi Giulie, Trst 1969, pass.; Czoernig, pass, (zlasti 651); P. Diacono, Storia dei Longobardi, Milano 1970, 208; Tavano, GorSA, pass.; G.C. Badini, Picc. 10. febr. 1981; C. di Levetzow Lantieri, Vocel 13. mar. 1982.

Vh