Vošnjak

Vošnjak (Woschnagg, Woschnak, Wožnak), rod usnjarjev iz Vitanja, ki se je 1750 priselil v Šoštanj in tu v dveh stoletjih razvil usnjarstvo od obrtne delavnice do sodobne industrije. Jožef (1721–93), sin usnjarja Antona (u. 1740) iz Vitanja, je 1750 kupil v Šoštanju posestvo in odprl strojarsko delavnico za usnje. Isti obrti so se posvetili tudi vsi njegovi 3 sinovi: Ivan (1778–854) je prevzel 1807 od matere domače posestvo in usnjar. delavnico (po njeg. smrti ga nasledil sin Vincenc, 1819–62), Mihaelu (1769–843) je kupil oče usnjarno Ivana Toterja v Šoštanju, Jožef (1782–852) pa je odšel kot usnjar v Laško; tako sta v Šoštanju nastali dve veji usnjarjev V-ov.

Mihaela je nasledil sin Mihael (1804–79), oče Josipa (gl. čl.), Mihaela (gl. čl.) in Franza (1832–912). Slednji se je v nasprotju z bratoma usmeril izrazito nemško, prevzel dom. posest in delavnico ter jo razvil v tovarno. Ko je 1908 bankrotiral njegov nečak Ivan in moral prodati svoj usnjarski obrat, ga je kupila najprej banka Agraria, od nje pa Franz in ga preuredil v stanov. hišo (hkrati še graščino nad Šoštanjem), tako da je imela firma Franz Woschnagg & sinovi tedaj že 6 hiš za delav. stanovanja. Franzova usnjarna je edina na Slov. vzdržala tedanjo gospodar. krizo; z novimi stroji je vpeljala sodoben način strojenja (s kromovimi spojinami), izum anilinskih barv pa je dal nove možnosti za delo. Franz je pritegnil kot solastnika sinova Hansa (1862–913) in Franza ml. (1863–931). Do 1. svet. vojne so izdelovali likanec za navadno konjsko vprego in finega za luksuzno. Na ozemlju Avstro-Ogrske je to bila največja tovarna likanca, ki je bil zelo cenjen (imel svetovno priznan zaščitni znak). Prodajala ga je ne le po vsej monarhiji, marveč tudi v balkan. države, Malo Azijo, Egipt in Sev. Afriko, celo v Anglijo in Sev. Ameriko. Po 1918 je bila ta trg. mreža povečini pretrgana, potreba po likancu v Jsli pa premajhna, zato so proizvodnjo razširili na druge vrste usnja (podplatno, vegetabilno strojeno gornje usnje, boks, galanter. usnje) in se osredotočila na dom. trg. Tovarna se je uveljavila kot največje in najbolj solidno podjetje usnjarke stroke v državi in veliko dobavljala zlasti vojski. 1939 je zaposlovala do 400 delavcev, dnevno pa lahko predelala 1000 kosov govejih kož.

Med 2. svet. vojno sta tovarno vodila sinova Franza ml. Herbert (1903–64) in Walter (1906—); delala je za okupatorjevo vojno industrijo. Lastnika sta kljub svojemu nemštvu (spočetka člana Kulturbunda) od 1942 dalje podpirala NOB z denarjem, orožjem idr. materialom, v nekaj primerih uspešno intervenirala in zaščitila pred oblastjo svoje delavce. Herbert se je z ženo Malvino nov. 1944 priključil partizanom; ko so ju Nemci dec. i.l. z otrokoma vred ujeli v Gornji Savinjski dolini, so poslali Herberta v taborišče Dachau, od koder se je po osvoboditvi 1945 vrnil domov, moral dec. iz Jsle in se naselil na Dunaju. Ženo Malvino so zaprli v Mrbu, po begu iz zaporov jo v Šoštanju znova aretirali in 14. apr. 1945 ustrelili na Betnavi. Walter je 1944 pobegnil k ženi v Švico, sedaj živi na Dunaju; njegov sin dr. Gregor Woschnagg (1939—) je avstr. diplomat (veleposlanik). — Tovarna je brez večjih okvar in zastojev dočakala osvoboditev, 1945 pa je bila podržavljena.

Nečak Franza st. Ivan Vošnjak (1851–933) se je po tradiciji tudi izučil usnjarstva, delal do svoje polnoletnosti kot usnjarski pomočnik v Gradcu, na Dunaju, v Budimpešti, Linzu in Wolfsbergu. 1874 je prevzel usnjarno očeta Vincenca (1819–62), jo na prigovarjanje nar. zavednih Slovencev 1902 razvil kot protiutež tovarni ponemčenega strica v tovarno in postavil elektrarno. Dolgovi, ki mu jih je nakopala investicija, kriza na tržišču usnja (ok. 1906 je v Avstro-Ogrski propadlo nad 160 usnjarn), posledice zaostrenega narodn. boja s konkurenčnimi udarci dobro utečene Franzove usnjarne so povzročili Ivanov gospodar. polom (z njim se okoristil Franz). 1911 se je preselil na Mestni Vrh pri Ptuju, kjer si je kupil posestvo z vinogradom. Ivan se je dokaj udejstvoval v javnem življenju: že 1869 se je bil v Linzu vključil v delav. izobražev. društvo in se navzel soc. dem. idej. 1896 je bil na slov. listi izvoljen v štaj. dež. zbor (do 1908). Kot poslanec se je zavzemal za napredek živinoreje in sadjarstva in se 8 let potegoval za kmetij. šolo, ki je bila nato ustan. v Šentjurju pri Celju. 28 let je bil občin. odbornik v Šoštanju, od 1876 vodil krajevni šol. svet ter bil podpreds. okrajn. šol. sveta, 1880 podžupan. Bil je med soustanovitelji Zveze slov. posojilnic v Celju, ki sta jo 1883 osnovala strica Josip in Mihael; njun nečak Hans (1862–913) pa je v Šoštanju ustan. konkurenčni nem. Schaltaler Spar- und Kredit-Verein.

Prim.: rodovnik in rkp spomine deda Ivana (hrani vnuk Mitja V., Lj.); J 1926, št. 30; Spominski zbornik Sje, 1939, 690; ČZN 1971, 239; V. Kojc, Razvoj tovarne usnja Šoštanj 1788–973, 1973; M. Ževart, NOB v Šaleški dolini, 1977. Vošnjak