Traungauci

Traungauci, bavarska plemiška rodbina (morda frankovskega izvora), po vodilnih predstavnikih imenovana tudi Otakarji, iz katere so bili med 1050–1180 mejni grofje, 1180–1192 pa vojvodi Štajerske. Otakar, prvo vodilno moško ime rodbine na frankov. dvoru in na Bavar., se pojavi že v 2. pol. 8. stol., 788 je bil tudi na čelu vojske proti Obrom in po 791 udeležen pri upravi Obrom ob Donavi iztrganega slovan. ozemlja vzh. od Aniže. Vendar je ta veja ok. 800 verjetno v moški črti izu. in ni gotovo, ali je zvezana z mlajšimi Otakarji, ki so tudi posegli na jvzh frankov. države in s kat. je pač povezano krajevno ime Otachareschirichun v Pribinovi Spod. Panoniji (ob posvetitvi cerkve 859/60 v Conversio Bagoariorum et Carantanorum, cap. 11). Geneal. kombinacije, ki kažejo na možnost sorodstvenih zvez z Aribonci in z bavar. dinastijo Luitpoldingov, pa so možne šele od Otakarja, ki je bil 904 grof v sev. delu Karantanije ob Muri in Aniži ter kraljevi poslanec (missus regius) v Traungauu, kjer je na vzh. robu domnevno zgradil zoper pretečo madž. nevarnost grad Stira (Styra, dan. Steyr). V nasl. poldrugem stol. se člani te rodbine večkrat omenjajo kot grofje v Chiemgauu s posestjo v Traungauu, od katerega izvira eno izmed imen te rodbine v zgodovinopisju.

Bliže v zvezo s slov. zgod. je vnovič stopila ta rodbina, ko je postal Otakar I. (štet po vrsti mejnih grofov, u. 1064 ali 1065), po svoji babici v sorodstvu z Wels-Lambachi, med 1050 in 1056 za le-temi mejni grof Karantanske marke; on kot tudi njegovi nasledniki so se imenovali štajerski mejni grof (marchio Stirensis ali marchio de Styra) in s tem za svojo novo deželo uvedli ime »Štajerska«, pri svoji prejšnji pa obdržali ime Traungau (s tem je zvezano tudi 1. širjenje dežele na ozemlje ob zg. Muri med Karantan. krajino in Traungauom). Na to navezuje tudi Otakarjeva ženitev z Wilpirgo Eppensteinsko iz rodbine z najobsežnejšimi posestvi v tem prostoru in v Karantanski krajini sami. Po njeg. smrti (ob romanju v Rim) sta mu sledila drug za drugim sinova Adalbero (u. 1077 ali 1086, morda ubit kot cesar. pristaš v boju za investituro) in Otakar II. (u. 1122), oženjen z Elizabeto Babenberško – zveza, ki je postala pomembna ob koncu dinastije (njuna hči Kunigunda je bila omožena z Bernardom Spanheimskim, mejnim grofom v Podravski krajini). Do bistvene okrepitve Štaj. je prišlo za kratkotrajne vlade 1122–9 njeg. sina Leopolda (1084–1129, 45 let star), ki je stopil v dinast. zvezo že z najviš. krogi v državi (oženjen s Sofijo, hčerko bavar. vojvode Henrika, sestro matere Friderika I. Barbarose). Ko so 1122 izumrli Eppensteinci, so zapustili svojemu sorodniku alodialna posestva ob zg. in sred. Muri, v grofiji Breže na Kor. in v Furlaniji. Bistvena okrepitev krajišnikove moči in z njo zvezano dokončno razširjenje Štaj. na zg. Pomurje pomeni »rojstno leto Štajerske« (Pirchegger). Ko je Leopold ob smrti zapustil mladoletn. sina Otakarja III. (1129?-64), mu je mati rešila oblast, ki jo je do polnoletnosti opravljala sama s pomočjo strica, mrb krajišnika Bernarda. Za vlade Otakarja III. se je razširila oblast štaj. krajišnikov tudi na danes slov. tla. Ko je izumrl sorodni rod potomcev grofa Ozija, je Otakar podedoval na Kor. fogtijske pravice nad Osojskim samostanom (s posestvi na slov. tleh) in tedanje gospostvo Humperk (najbrž pa ne Rasa-Rožek), razširila pa so se tudi njeg. posestva v Furlaniji. Pa tudi Bernard Spannheimski je bil nečaku po ženi bolj naklonjen kot svojim koroškim sorodnikom. Ko je padel med križar. vojsko 1147 v Mali Aziji, je nečak Otakar podedoval za njim velika alodialna posestva v Podravski krajini in ob Savinji: velika gospostva Mrb, Radgona in Laško z vsemi ministeriali, fogtij. pravicami in oglej. fevdi; s tem je bila nujno združena tudi krajišniška oblast in tako se je razširila štaj. meja proti jugu do razvodja med Dravinjo in Savinjo, z gospostvom Laško (juž. od Celja med Trbovljami in Jurkloštrom) pa do Save, četudi le v obliki velike esklave. Ok. 1160 je ob južni meji svoje krajine začel graditi v Žičah prvo kartuzijo na tleh nem. države (ustan. pismo že po njeg. smrti 1165). Ob svoji zgodnji smrti (u. star 40 let) je vnovič zapustil le mladoletn. sina Otakarja IV. (1163–92); za njeg. vlade je dežela sicer 1180 doživela dvig v vojvodino (pri čemer je pomagala rodbin. zveza s cesarjem, pa tudi protibavar. težnje Friderika I.), toda zaradi gobavosti, kat. začetke so pri Otakarju IV. opazili že v mladen. letih, je bila dinastija obsojena, da izumre. L. 1186 je bila s cesarj. soglasjem sklenjena pogodba (potrjena na drž. zboru 1187), da po T-ih podedujejo štaj. Babenberžani (izvršeno po smrti še ne 30-letnega vojvode). – Prim.: O. Dungern, Genealog. Handbuch zur Bayrisch-oesterr. Gesch. I. Gradec 1931, 59–65; H. Pirchegger, Gesch. der Steiermark bis 1282. Graz–Wien–Leipzig 1936²; M. Kos, Zgod. Slov. od naselitve do 15. stoletja. 1955; W. Fresacher, Zur Gesch. d. Herrschaften Finkenstein u. Rosegg, Car. 1960, 753–803 (za gospostvo Rasa); M. Mitterauer, Karolingische Markgrafen im Südosten, Archiv f. oesterr. Gesch. 1963, 50–61, 188–203; B. Grafenauer, Zgod. slov. naroda. II. 1965; F. Posch, Die Entwicklung d. Steiermark bis zum Erbanfall an d. Babenberger, v: 1000 J. Babenberger in Österr. Wien 1976, 38–49. BGrf.