Starè

Starè, slov. kmečki rod z Gorenj., iz katerega je izšlo več podjetnih trgovcev, gospodarstvenikov in izobražencev. Prvi vidnejši zastopnik je Janez S., podeželski kramar, r. neznano kdaj in kje, u. 13. maja 1807 neznano kje. — Njegov sin Miha S., r. 23. sept. 1790 v Strahinju pri Naklem kočarju Janezu in Mariji r. Kristan, u. 15. maja 1872 v Mengšu. Obiskoval je osn. šolo v Trgu (Feldkirchen) na Kor., potem spremljal očeta po sejmih, po njegovi smrti pa sam začel kramariti. Da se reši obvezne brambovske službe, se je 1809 por. z Nežo r. Markič (1792–834) iz Naklega, kupil hišo v Mengšu in v njej odprl gostilno in kramarijo (»pri Kramarju«); s špekulacijo in s tihotapljenjem valute je med franc. zasedbo obogatel. V Mengšu je ustanovil 1818 pivovarno (delala do 1917), po velikem požaru 1834 pa v bližini zgradil opekarno, prvo v kamniškem okraju. Kot vdovec se je oženil z bogato Marijo r. Jelovšek (1813–74) z Vrhnike, kupil 1837 od Bernarda Gasperinija Prinčetov grad (Gut Mannsburg, Vel. Mengeš št. 44), ga po 1840 prenovil, se vanj vselil, uredil tam veliko trgovino z vinom ter izdeloval na mrzel način žgane opojne pijače. L. 1839 je kupil od Jožefa Rudeža (SBL III, 156–7) Ravbarjev grad (Hof Mannsburg, Vel. Mengeš št. 22), 1840–8 je imel v Mengšu užitninski zakup. Kupoval je graščine in zemljo na drobno odprodajal; 1849–53 je povečal kapital z denarjem, ki ga je izplačala država ob zemljiški odvezi kmetov v Podborštu pri Črnučah, do tedaj podložnih mengeški graščini. L. 1870 je kupil graščino Kolovec pri Rovih. — S. je sezidal: 1845–7 prisilno delavnico v Lj. (z lj. trgovcem Benjaminom Pihlarjem); 1847–9 južni (glavni) kolodvor lj.; 1853–4 drž. smodnišnico v Kamniku (z Al. Prašnikarjem, SBL II, 474–5); 1862–3 več odsekov železnice Mrb—Dravograd; 1869–70 del želez. proge Beljak—Franzensfeste, Brenner—Briksen. Osnoval je 1850–60 (z Jan. Kalistrom, Trst, SBL I, 424; Fr. Kotnikom, Verd, SBL I, 537; Andr. Lenarčičem, Vrhnika) sindikat za odkup užitnin in mitnin, ki je njegovo področje obsegalo vso Kranj., juž. Štaj., nekaj časa tudi Prago in Linz, ter imel v zakupu tržnice dunaj. Naschmarkta. Ravnateljeval je Ant. Dekleva iz Postojne, pisarna je bila v Gradcu. — Kot dober ekonom je S. zboljšal obdelovalno zemljo na obeh zanemarjenih mengeških graščinah, posadil 15.000 sadik žlahtnega sad. drevja, gojil vzorno cvetličarstvo in zelenjadarstvo; na juž. strani Gobavice zasajena dva vinograda je pozneje opustil. — Kot župan je skrbel, da je bil Mengeš po požaru 1834 načrtno pozidan s hišami, prekritimi z opeko, izdatno je tudi podprl zidavo in razširitev šole. Izposloval je za Mengeš 6 letnih sejmov, ki so s pristojbinami krili vse občin. izdatke. Njegov sin iz prvega zakona Janez je po 1835 vodil kramarijo, gostilno in pivovarno ter ok. 1850 dokupil še nekdanjo Svetinovo pivovarno v Kamniku in jo preuredil v kisarno; hčerka Marija iz Mihovega prvega zakona se je por. s tovarnarjem svile Jožefom Gorjupom v Gor. Iz drugega zakona so bili: 1. Alojzij (1836–904), upok. upravitelj župnije Rova, sošolec »vajevcev« (gl. Jenkovo voščilo Lojzetu za god, SN 1904, št. 145); 2. Frančiška (1837–913), nepor. je gospodinjila na domu bratu Antonu in bila mladostni ideal J. Trdini; 3. Karel (1840–55); 4. Mihael (1841–903), graščak v Vel. Mengšu št. 22; 5. Anton (1843–935), graščak v Vel. Mengšu št. 44; 6. Ferdinand (1845–926) okraj. sodnik v p. v Lj; 7. Josip (1847–1922; gl. čl.); 8. Feliks (1850–940), graščak na Kolovcu in Ruperčvrhu, lesni industrialec. — Mihov brat Jože S. (r. 1796 v Strahinju, u. 1879 v Lj.) trgovec manufakturist v Lj., se je tu izučil trgovstva pri M. Dežmanu in se pri njem navzel nar. duha. Imel je petero otrok: 1. Josip (1842–907, gim. prof. in pisatelj (gl. čl.); 2. Anton (1850–916), generalštabni voj. zdravnik in velik dobrotnik siromakov (S 1926, št. 62; SN 1916, št. 62, 63; Ilustrov. glasnik 1916, 319, slika na str. 316); 3. Julija (1832–901), por. s Karlom vit. Glotzom, dvor. svet., ravnateljem pošt. direkcije za Štaj. in Kor.; 4. Marija (1841–96); 5. Roza (1844–85). — Prim.: S-tove grobnice na mengeškem pokopališču; krst. in mrl. knjige šentjak. in šenklav.; R. Andrejka, Trg. tov. 1936, 194–7; Janez Trdina, ZbD 1959, XII, kazalo. Lgr.