Spanheim

Spanheim, plemiška rodbina, doma iz frankovskega Porenja, ki se ena njenih vej pojavi v 11. st. na Kor. – Sigfrid, u. 1065, se je oženil z Rihardo iz Labotske doline in tod pridobil obsežno posest. Za časa boja za investituro so bili S-i pristaši papeške stranke in zmaga le-te v prvih letih 12. st. je njihovo veljavo močno povzdignila; hkrati so si pridobili veliko zemljiško posest. Pojavijo se na kor. vojvod. prestolu (prvi vojvoda Henrik 1122–3) in kot bogati zemljiški gospodje na Kor., Krasu, Štaj. in Kranj. Od posesti nekdanje krške grofice Heme so pridobili spod. Dravsko dolino od Dravograda do Vurmata, Slovenj Gradec, Laško s široko okolico ter ozemlje na des. bregu dolenj. Krke s Kostanjevico. Lj. z obsežnim teritorialnim območjem postane uprav. središče posesti in v 12. ter 1. pol. 13. st. razgibano kolonizacijsko ozemlje: semkaj se naseljujejo ministeriali s spanheimskega ozemlja na Kor. Lj. pridobi v 12. st. vedno večji pomen, lj. grad je glavna njihova utrjena postojanka. V listini iz l. 1144, ko se Lj. v znanih virih prvič v zgod. imenuje, je med pričami naveden Ulrik, brat takratnega kor. vojvode Henrika V. (1144–61). – Drugo središče s-ke posesti na Kranjskem je Kostanjevica na Dol.: izhodišče za ekspanzijo in kolonizacijo, zlasti na des. bregu dolenj. Krke, globoko noter v Gorjance.

Stranska veja S-ov pridobi marko ob Dravi in ima utrjeni postojanki v gradu v marki (Mark-burg, Maribor) ter v Radgoni, a izu. že sredi 12. st.

Na Kor. so člani iz rodu S-ov vojvodi nepretrgoma od 1122 do 1269. S spretno rodbinsko, drž. in cerkv. politiko so si v deželi znali utrditi svoj dinastični položaj in razširiti posest, zlasti v središču Kor. ok. Clca. Tu je bil v Vetrinju od 1142 samostan cistercijancev, pobožna ustanova S-ov. Nekdaj severno od današnjega Clca ležeči trg je bil 1250 prestavljen na kraj, kjer je še danes Clc.

Med kor. vojvodi si je zlasti Bernard (1202–56) prizadeval, povečati moč lastnega rodu in deželnoknežjo oblast ne samo na Kor., marveč tudi na Kranjskem. Za njegove dobe so v Lj. in Kostanjevici kovali novce za takratni živahni promet s Hrvatsko in z Ogrsko. L. 1234 so S-i pri Kostanjevici ustanovili cistercijanski samostan. Pesnik Ulrik iz Lichtensteina pa nam spričuje, da je 1227, preoblečen v Venero, s svojim spremstvom pri Vratih v Ziljski dolini srečal vojvodo Bernarda; le-ta ga je slov. pozdravil: Buge waz primi, gralwa Venus.

Bernardov sin Ulrik, 1256–69 kor. vojvoda, je na Kranj. s spretno rodbin. in dinast. politiko, uperjeno zlasti proti oglej. patriarhu, izgradil s-ko oblast, da so se kazali obrisi velikega s-kega teritorija, ki bi zajel Kor., Kranjsko in Kras. V Bistri ob Lj. barju je 1260 dokončal ustanovo kartuzijanskega reda, ki jo je tamkaj započel že njegov oče Bernard. Na Kranj. je bil Ulriku, »gospodu Kranjske in Slovenske marke«, najbolj nasproten češ. kralj Přemysl Otakar, ki je želel razširiti svojo oblast vse do Jadrana. Zato se je Ulrik v Čedadu (1261) pomiril z oglej. patriarhom in, ker je bil sam brez otrok, sklenil v Poděbradih na Češkem s Přemyslom dedno pogodbo (4. dec. 1268).

Po Ulrikovi smrti (27. okt. 1269 v Čedadu) je s-sko dediščino na Kranj. in Kor. v zimskem voj. pohodu 1269–70 nasledil češ. kralj. Pri češko-spanheimskih dednih dogovorih je bil namreč popolnoma prezrt Ulrikov brat Filip, ki je bil 1236–46 prošt na Vyšehradu pri Pragi in kancler češ. kraljestva, 1246–65 izvoljeni nadškof salzburški in 1269–72 izvoljeni patriarh oglejski. Priznal ga je za kor. vojvodo šele Rudolf iz rodu Habsburg po svojem boju s češ. kraljem vendar Filip svoje oblasti ni nikdar prav izvajal. U. je 22. jul. 1279 kot zadnji iz rodu S-ov. — Prim.: A. Jaksch, Gesch. Kärntens bis 1335, I, II, Klagenfurt 1928, 1929; H. Braumüller, Gesch. Kärntens. Klagenfurt 1949; M. Kos, Zgod. Slovencev od naselitve do petnajstega st. Lj. 1955. M. Kos.