Samassa

Samassa, najvažnejša zvonarska rodbina v Lj., kamor je prišla okrog l. 1725 z Beneškega. Jožef S. star., r. v Krminu, u. 22. sept. 1741 v Lj. L. 1734 je prevzel zvonarsko livarno pred Pisanimi vrati (kasnejša »Wasserkasärne«, Karlovška c. 13) od umrlega sorodnika Gašperja Franchija (SBL I, 185), ki je tu vlival zvonove že od l. 1688 (popravi SBL I, 185) in čigar največje delo je veliki zvon lj. stolnice. V l. 1734 je postal Jožef S. tudi lj. meščan in se oženil z Ljubljančanko Ano Marijo Steyerer. Po njem je podedoval livarno njegov brat

Anton S. star., r, 1701 v Forni-Avoltriju (sev. Benečija), u. 1750 v Lj. L. 1742 je postal lj. meščan. L. 1749 je sklenil družabniško pogodbo s svojim nečakom Jožefom S-o ml., sinom svojega brata Jakoba. Ko je Anton S. st. že l. 1750 u., je prevzel livarno nečak

Jožef S. ml., r. 1718 v Forni-Avoltriju, u. 15. okt. 1751 v Lj. Bil lj. meščan; za dediče je postavil svoje bratrance, nedoletne Antonove otroke. Anton in Jožef S. sta oba sodelovala tudi pri postavitvi Robbovega vodnjaka v Lj. Varuh nedoletnih dedičev je konec 1751 prodal livarno Cahariju Reidu (gl. čl.) in Lenartu Dicoroni. Že 1754 je prevzel livarno Reid sam, Dicorona pa se je poročil z Antonovo vdovo, ki je bivala z otroki na Beneškem. Caharija Reid je imel s S-ovimi dediči dolgo pravdo, ki se je nadaljevala še potem, ko je 1773 umrl, in katere končni izid ni znan. Vendar je l. 1784 prenehala Reidova livarna zunaj Karlovških vrat.

Janez Jakob S., v Lj. r. 1744 in u. 17. avg. 1803, sin Antona S-e st., se je šel s 15 leti učit v Gradec in nato delal tri leta v raznih zvonarnah po Avstriji in Bavarski. Ko se je l. 1767 vrnil v Lj., je prevzel vodstvo zvonarne na hribu pred Karlovškimi vrati (sedaj Karlovška c. 1), ki je bila last Marije Ane, vdove po zvonarju Tadeju Baltazarju Schneiderju in hčere ustanovitelja te zvonarne Luke Dimca (gl. Purkhardt, SBL II, 601), bivšega pomočnika pri Gašperju Franchiju. To leto so imeli za ustanovno leto firme S., kajti Janez Jakob S. se je že l. 1768 oženil z lastnico in zvonarna se je poslej dedovala v S-ovi rodbini. Po l. 1784, ko je cesar Jožef II. proglasil zvonarstvo za svobodno obrt in je prenehala Reidova zvonarna, so postali in ostali S-e edini zvonarji na Kranjskem. Ob smrti Janeza Jakoba S-e je pisala LZg v posebni izdaji, da »skoraj ni cerkve na Kranjskem, ki bi se ne mogla pohvaliti z enim ali več od njega ulitimi zvonovi, toda tudi cerkve izven Kranjske so si nabavile zvonove od njegove mojstrske roke, ker ni le znal dati zvonovom čist ton, marveč je imel v izredno visoki meri umetnost ubiranja zvonov. Izdeloval je tudi gasilske brizgalne, opremil idrijski rudnik s potrebnimi stroji, delal aparate za fizikalne kabinete licejev in vlival topove, med temi dva za lj. meščanski Jägercorps, ki mu je načeloval kot stotnik. Bil je tudi 20 let viš. strelski mojster društva Rohrschützev in v prijateljskih stikih z Žigo Zoisom in p. Gabrijelom Gruberjem (SBL I, 268–9). Po lastnih načrtih je zgradil l. 1792 novo zvonarno, ki je še po 125 letih veljala za največjo v Avstriji in zadoščala vedno bolj rastoči proizvodnji tja do prve svetovne vojne.

Vincenc S., njegov sin, v Lj. r. 14. jan. 1776 in u. 21. dec. 1814 je vodil podjetje v težki dobi franc. vojn in avstr. drž. bankrota l. 1811. Ulil je 1807 najstarejši znani zvon s slov. napisom v Crngrobu. Po zgodnji V-evi smrti je izvrševala obrt njegova vdova z livarskim mojstrom Jožefom Reissom (gl. članek) do 1825, dokler je ni l. 1825 prevzel na račun matere in sester V-ov sin

Anton S. ml., v Lj. r. 16. febr. 1808 in u. 23. jan. 1883, ki je že 1831 dobil dovoljenje za samostojno izvrševanje obrti. Zvonarstva se je bil naučil pri očetu, učil se je tudi fizike, kemije in strojništva in se rad bavil z risanjem in glasbo. Z veliko energijo je povzdignil zaradi vojn in vojnih posledic propadlo podjetje in mu pridobil tolik ugled, da so daleč iz Nemčije prihajali sinovi zvonarjev učit se v Lj. Vse večje farne cerkve na Kranjskem so se v tej dobi oskrbele z novimi zvonovi, vedno več naročil je prihajalo tudi iz sosednjih dežel. Za grške osvobodilne vojne je kupil S. več kot 1000 centov uplenjenih turških, deloma po navarinski bitki iz morja dvignjenih topov in jih, pretopljene z dodatkom angleškega kositra, porabil za nove zvonove, med katerimi je tudi veliki zvon pri Sv. Joštu s Prešernovim napisom, vlit 1834. Med S-ovimi zvonovi so šli najdalj trije majhni zvonovi, ki jih je ulil za Knobleharjevo misijonsko postajo Gondokoro v Sudanu. Največji od njih je imel ravno številko 1000; toliko zvonov je S-ova livarna dotlej ulila. Poleg zvonarne sta bili močno zaposleni tudi mehanična delavnica in jeklolivarna, ki sta delali armature za novo nastajajoče tovarne, zlasti veliko naročil je prinesla gradnja Južne železnice.

V javnem življenju Lj. je imel Anton S. pomembno vlogo, od 1850–61 je bil v lj. občin. svetu in v l. 1851–8 tudi podžupan. Ko je 1865 po 33 letih odložil oskrbništvo mestne ubožnice, so mu v zahvalo podelili častno meščanstvo. Od leta 1851–65 je bil podpredsednik trgov. in obrtne zbornice, od leta 1840–59 ravnatelj, nato podpredsednik in 1866–73 predsednik Kranjske hranilnice. Na njegov predlog je je ta ob 50-letnem jubileju sklenila sezidati poslopje višje realke, katere zgradbo je vodil S. kot predsednik stavbnega odbora. Zelo je skrbel za otroško zavetišče v Florijanski ulici, ki ga je vodil od ustanovitve (1834) do svoje smrti. Pisal je v N (1848) in bil med prvimi odborniki Muz. društva in član mnogih drugih društev. Pristopil je kot ustanovni član k SM in na njegovo priporočilo ji je dal odbor Kranj. hranilnice 2000 gld podpore. Večkrat je bil odlikovan, med drugim od kneza Miloša Obrenovića, ko je ta 1848 bival v Lj. Na njegovih zvonovih se poleg latinskih in nemških javljajo tudi slov. napisi, vsaj enega od teh je napravil njeg. prijatelj Prešeren; v prijateljskih stikih je bil tudi s škofoma Wolfom in Slomškom. Konec 1865 se je umaknil v zasebno življenje in polagoma odložil vse javne funkcije. S 1. jan. 1866 je prevzel podjetje njegov sin

Albert S., v Lj. r. 11. febr. 1833 in u. 30. jun. 1917. Po končani višji realki v Gradcu se je izučil v očetovi zvonarni in se strokovno izpopolnil na obsežnih potovanjih po Evropi. Umetniške pobude, ki jih je dobil zlasti v Münchenu, so ga napotile k izdelovanju umetnoobrtnih izdelkov iz medenine in brona za cerkev in dom. Sem spadata tudi velika kandelabra, ki ju je daroval za stopnišče NM. Večinoma so pa te izdelke izvažali, zlasti na Češko in Moravsko. Z razvojem gasil. društev je rasla potreba po brizgalnah; poleg brizgaln je izdeloval sesalne in vodovodne naprave za pivovarne, papirnice itd., napravil je med drugim vso napravo za varstvo pred ognjem v kamniški smodnišnici. Za novi industrijski način proizvodnje je v l. 1872–4 zgradil tovarno kovinskih izdelkov s parnim pogonom na zemljišču, ki ga je kupil v Zvonarski ulici in na bližnjih Prulah. Velik uspeh je tvrdki prinesla svetovna razstava na Dunaju 1873, kjer so štiriglasno ubrani S-ovi zvonovi v Rotundi vsak dan oznanjali začetek in konec razstave. Tudi v tej dobi so šli S-ovi zvonovi daleč po svetu, nad 40 zvonov je šlo v južnoafriški Natal, eden pa celo na otok Ceylon. L. 1892 je tvrdka slovesno praznovala 125-letni jubilej in pri tej priliki izdala slov. in nemški Slavnostni spis; v tej dobi je vlila 5091 zvonov v skupni teži nad 2 milij. kg, to je več kot vsaka druga zvonarna v Avstriji.

Sicer pa Albertu S-i zvonarstvo ni bilo več glavni opravek, ampak je v duhu sodobnega kapitalističnega razvoja razširjal svoje zanimanje na različne industrije. Tako je 1870 prevzel od H. Gleya njegovo tovarno lončenih peči za starim streliščem, za vodjo pa je poklical Aug. Drelseja iz Berlina. Njegove peči iz bele lončevine z emajlno glazuro so se kosale s češkimi, izvažali so jih celo v Angl. in Levanto. Že v 80-ih letih pa je to podjetje prodal poslovodju Drelseju in se omejil na kovinsko industrijo. Lotil se je izdelovanja novega aktualnega predmeta: armature iz fosforovega brona za tovarne celuloze in kmalu pridobil za odjemalce skoraj vse zadevne tovarne v monarhiji. L. 1890 je stopil v zvezo s tržaškimi ladjedelnicami in vojno mornarico ter začel izdelovati tudi kovinske opreme za ladje.

Kljub veliki poslovni zaposlenosti se je tudi Albert S. udejstvoval v javnem življenju skoraj v istih funkcijah kot njegov oče. To udejstvovanje ima pa v nasprotju z očetovim patriarhalnim kranjskim patriotizmom že izrazit nemškonacionalni značaj. Kot član občin. sveta v dobi od 1868–75, ko so z l. 1869 v Lj. prevzeli oblast Nemci (župani Suppan, Deschmann in Laschan), je bil Albert S. hud nasprotnik Slovencev. V izredni seji 24. maja 1869 po krvavih dogodkih na Jančjem se je on najbolj razburjal, zahteval je okrepitev mest. straže in očital vladi preveliko popustljivost. Pozival jo je, naj odločno nastopi proti izgredom dijaške mladine, pokliče na odgovor profesorje in izmenja premalo odločnega ravnatelja. Zlasti ga je jezilo, da so šli dijaki kljub prepovedi z nar. zastavami in čepicami na tabor v Vižmarje. Končno je zahteval, naj vlada nastopi tudi proti duhovnikom, ki ljudstvu pripovedujejo, da nem. liberalci ogrožajo vero, namesto da bi učili mir in slogo.

Zaradi starosti in bolezni na očeh (deset let pred smrtjo je popolnoma oslepel) se je postopoma umaknil iz javnega življenja in s 1. jan. 1900 prepustil svoja podjetja sinu Maksu.

Maks S., r. 7. apr. 1862 v Lj., u. 30. jun. 1945 na Dunaju, je po maturi na lj. realki in praksi v domačem podjetju študiral na tehniki v Stuttgartu. Z l. 1886 je stopil v očetovo podjetje in že 1892 prevzel zvonarno. Razširil je že po očetu začete zveze z mornarico, posebno ko so po 1900 jeli krepiti avstro-ogrsko vojno brodovje. Uspešno je izpodrinil angl. konkurenco tudi v trgovinski mornarici, zlasti odkar je postal industrijski svetnik v sekciji za plovbo pri ministrstvu trgovine. Zaradi rastočih mornariških naročil je 1908 postavil posebno livarno za kovine z najmodernejšo opremo in povečal delavnice s prizidki. Tudi zvonarstva ni zanemarjal in 1908 nakupil konkurenčni zvonarni v Wiener Neustadtu in Linzu.

Med prvo svetovno vojno je zvonarstvo počivalo in vse delo se je preusmerilo na vojne dobave, zlasti kovinske dele topniške municije ter armature za torpedne čolne in podmornice. To so zvedeli tudi Italijani; letalski napad 18. febr. 1916 je bil namenjen S-ovi tovarni, a bomba je poškodovala le sosednjo hišo v Zvonarski ulici. L. 1917 je praznovalo podjetje 150-letnico z izdajo nem. slavnostnega spisa in ustanovitvijo nagrad za delavstvo. V tej dolgi dobi je bilo v S-ovi zvonarni ulitih 7200 zvonov v skupni teži ok. 2,8 milij. kg. Zaradi rastočega pomanjkanja kvalificiranih delavcev in kovinskih surovin je začela proizvodnja proti koncu vojne pešati in po končani vojni je Maks S. prodal 1. febr. 1919 celotno podjetje Jadranski banki, od katere ga je prevzela nova delniška družba Strojne tovarne in livarne, sam pa je obnovil obrat v zvonarni v Wiener Neustadtu.

Maks S. se politično ni udejstvoval, pač pa je bil več let član trgovske in obrtne zbornice v Lj. in nad 30 let član ravnateljstva Filharmonične družbe, tik pred vojno je bil poklican tudi v sosvet drž. železnic.

Prim.: Fabjančič Vl., Lj. livarji zvonov in topov (nedokončan rkp. v MALj.); Festschrift zur Feier d. 125 jährig. Bestandes d. Firma S. in Lb. 1767–892; Slavnostni spis v proslavo 125 letnega obstoja tvrdke S. v Lj. 1767–892; Festschrift zur Feier des 150 jähr. Bestandes d. Firma S. in Lb. 1767–917; Anton Samassa 1808–83, Zur Erinnerung an den Verewigten; Gnirs, Alte u. neue Kirchenglocken 222; Jaklič, Ign. Knoblehar, 180; Kidrič, PA 99 (slika Ant. S. ml.), 299; Lavtižar, Zgod. župnij in zvonovi v dekan. Radolica; Cerkve in zvonovi v dekan. Kranj; sejni zapisniki mest. sveta v MALj; Šašelj, ZZ 127, 138, 266, 459; Wurzbach XXVIII, 171; Žemlja, IB 1838, 16. apr.; Lc., LZ 1881, 127–8; šašelj I., Carn. N. V. III (1912), 226–8; K. Walter, Glockenkunde, Regensburg 1913, 859–60; Andrejka, Kron I (1934), 174–9 (S. Maks, slike lastnikov); Mihelič, SR 1948, 27–58. S. K.