Ruard

Ruard, fužinarska in podjetniška rodbina, katere ena veja se je iz Belgije (Louvain) v začetku 18. stol. preselila na Dunaj in tam ustanovila veliko trgovsko podjetje, ki pa ni posebno uspevalo. Zato je Valentin R., r. 1713 neznano kje, u. 30. dec. 1789 na Savi (Jesenice), sklenil, posvetiti se industriji. Ok. 1762 se je z Dunajčanom Jožefom Desselbrunnerjem soudeležil nakupa in finansiranja tovarne sukna na Selu pri Lj. Nato je 1766 odkupil od tržaških trgovcev Brentana in Venina železarno na Savi pri Jesenicah z vso rudarsko posestjo, gozdovi in graščino. L. 1775 je kupil od Michelangela Zoisa železarno in kladiva na Pasjeku, v Mojstrani in Radovini. Obnovil je fužinske naprave in dvignil proizvodnjo ter razširil gozdno posest v triglavskem pogorju, Karavankah in gor. Savski dolini. B. Hacquet je pri svojih ogledih R-ovih fužin podal neugodno poročilo. Zato je R. dobil iz Eisenerza strokovnjaka, ki je na Savi vežbal fužinarje. Z Žigom Zoisom je imel spore zaradi rudokopnih področij na Karavankah. Po dragih pravdah sta se tekmeca sporazumela in dala 1782 izdelati rudarske zemljevide in točno razmejila področja. — Njegov sin Leopold R., r. 14. maja 1766 na Dunaju, u. 11. febr. 1834 na Savi, je 1789 prevzel vso očetovo posest. Ko je spoznal važnost premoga za razvoj industrije, je 1795 zaprosil za podelitev rudarskih pravic na področju Gambrškega gospostva pri Zagorju. L. 1798 je z rudarskim sodnikom Gussmanom napravil prve uspešne poskuse o uporabnosti premoga v železarnah. Da bi se mogel posvetiti raziskovanju premogokopov, je prodal svoje deleže pri lj. suknarni. Priženil je še fužine v Beli peči ob poroki z Magdaleno, hčerjo dunajskega podjetnika Boštjana Siegerta. Vendar je produkcija železa in premoga močno nazadovala zaradi predragih prevoznih stroškov, gospodarstva z oskrbniki in napoleonskih vojn. Za francoske okupacije se je usmeril frankofilsko in je kot jeseniški maire v noči od 5. na 6. sept. 1813 vodil dva bataljona franc. gardnih lovcev čez Kočno v Medji dol Avstrijcem za hrbet, zaradi česar so bili slednji prisiljeni k umiku pri Bistrici v Rožu. Po avstrijski reokupaciji se je moral javno spokoriti z nošnjo velikega križa skozi Jesenice. — Sin Viktor R., na Savi r. 26. marca 1814 in u. 19. jan. 1886, je rudarsko posest močno razširil. L. 1836 se je por. z Ano Atzl, hčerjo graščinskega oskrbnika v Tržiču, in imel z njo 11 otrok. Naslednje leto je kupil graščino Gambrk, 1839 pa od J. B. Schwarza steklarno ter večji del rudniške in zemljiške posesti. Bil je lastnik rudnih stop in topilnice železa na Pasjeku, železovega rudnika v Preski pri Polšniku, svinčenega rudnika v Zavrstniku pri Šmartnem, jamskih mér v Potoški vasi, v Jazmah in Izlakah, v okolici Brestanice (Rajhenburg), Reštanja, Srobotni dolini, Zakovcu pri Reštanju in zgornji Sevnici. Vso to zagorsko-litijsko posest je 1840 prodal tastu Atzlu, ki je čez dve leti s soudeležbo tirolskega kapitala ustanovil akcijsko družbo Gewerkschaft am Savestrom zu Sagor, ki je zgradila cinkarno v Lokah in svinčarno v Toplicah. Produkcijo svojih fužin je s 500 delavci dvignil od 17.000 na 52.000 centov l. 1858 in izvažal surovo železo v Trst in Italijo, bresciansko jeklo v Italijo, Francijo in Španijo, acalonsko pa v Turčijo. To leto je kupil od briksenske škofije blejsko veleposestvo (grad, jezero, gozdove na Možaklji, Poljani, Pokljuki, Jelovici, v Notr. Bohinju, ribarske pravice na Blejskem jezeru, v Radovini in Savi Boh.). Toda vzdrževanje številne družine, vajene lahkoživega življenja, konkurenca in dolgovi so ga prisilili, da je 1871 prodal svoja podjetja KID in 1882 dunajskemu trgovcu Muhru svojo blejsko posest. Viktor R. je bil filantrop: skrbel je za reveže, vzdrževal bolnišnico za vojake, ustanovil šolo, prispeval k ustanovitvi lokalije Planina—Sv. Križ itd. Bil je Prešernov klient in je prispeval za njegov nagrobnik. Njegova najstarejša hči Ana (r. 7. apr. 1837 v Lj.) se je por. s podmaršalom Jul. bar. Schmigotzem, njun sin Richard je živel kot upok. dvor. svetnik v Gradcu. Medtem ko je rod R-ov na Slov. izumrl, se ta nadaljuje z Viktorjevim vnukom inž. Arnoldom na Dunaju, sinom Ludvika, biv. šefa železn. kurilnic v Gradcu. — Prim.: gradivo v dunajskem mestnem arhivu; DAS: Belehnungsprotokoll Tom. IV, 221–3; Urkunden-Gewehrbuch Tom. III, fol. 415–29; fevdna knjiga Tom. II, fol. 150, 180; krst. in mrl. matice na Jesenicah; por. mat. franč. župn. v Lj.; Dež. deska II, 146, III, 250; Arhiv KID na Jesenicah; LZg 1886, št. 17, 22; Dimitz IV, 8, 179; Müllner, Eisen in Krain, 385–92, 425–35, 446–8, 478–80; Argo X (1902), 29–33; Slokar, Gesch. d. österr. Industrie, 1914, 468–70, 476–7; podatki dvor. svetnika Frid. bar. Schmigotza v Gradcu in župn. urada na Jesenicah; J. Železnik, Zgodovina premogovnika Zagorje, Rudarsko-topionički vjesnik, Bgd 1932, 13; T. Zupan, Kako Lenka Prešernova svojega brata pesnika popisuje, 1933, 37; R. Andrejka, Doneski k zgodovini naše železarske industrije, Kron I (1934), 58; Trgovski tovariš 1940, št. 1–26; A. Gspan, Prešernov nagrobnik v Kranju, SR II (1949), 37; J. Železnik, 200 let rudnika Zagorje, 1955; J. Orožen, Zgod. Trbovelj, 1958, 341; I. Mohorič, Zgod. gorenjskega železarstva (rkp.). Ara. + Mrč.