Roš

Roš (skrajšano ime za Rešan, Rešon, Režun), kmečka rodbina, izpričana izza začetka 16. st. na bivši Rovi kmetiji v Trbovljah. Prvi imenitni prednik, Jakob R., se je preselil v Hrastnik, kjer se je prvotno bavil največ z brodarjenjem na Savi. L. 1816 je kupil na ime še mladoletnega sina Mihaela Zvonetovo kmetijo v sed. Zgor. Hrastniku. Njegov sin Mihael si je ob gradnji Južne železnice pridobil tudi gostilniško koncesijo. Bil je nadarjen, izobražen in napreden gospodar. Ob nedeljah so se kmetje ustavljali v njegovi gostilni in skupno čitali N. Poročil se je z Jero Ojsteršek. Njun starejši sin je Boštjan, tehnik in stavbni podjetnik, r. 19. jan. 1839 v Hrastniku, u. v Bgdu 31. dec. 1917. Po ljudski šoli v Trbovljah, normalki v Celju in realki v Lj. (do 1855) ter Gradcu (mat. 1859) je študiral (1860) na tehniki v Gradcu, od 1863 pa na politehn. inštitutu na Dunaju. Ker ni hotel prevzeti domače kmetije, je postal 1864 asistent pri gradnji drž. železnic in končal študije 1866. Trasiral je 1867–8 hrv.-dalmatinsko progo, vodil 1868–9 sekcijo pri gradb. nadzorništvu Rudolfove železnice in zidanje proge Karlovac—Reka (1869–70). L. 1870 se je osamosvojil, napravil prve načrte za progo Sevnica—Št. Janž (avstrijska družba Montana), 1875 se je naselil v Zgbu kot civilni inž. in se poročil z lj. gostilniško hčerko Antonijo Štrukelj, 1881 pa se je preselil v Bgd ter prestopil v pravoslavje. Uredil je lastno podjetje za visoke gradbe, ceste, mostove in železnice, pozneje še za impregniranje železniških pragov, odprl v bgd okolici vrsto kamnolomov, prvi v Srbiji uporabljal cement (most čez Kolubaro pri Valjevu). Z rekordno hitro zgrajenim mostom čez Nišavo pri Pirotu je rešil (1885) umikajočo se srbsko armado, sezidal ograjo okoli saborne cerkve v Bgdu. L. 1890 je bil imenovan za srbskega drž. gradb. svetnika, kar je ostal do 1896. Vabilu strokovnega tovariša in oseb. prijatelja Nikole Pašića k polit. delovanju se R. ni odzval, a pomagal je na smrt obsojenemu Pašiću pobegniti na Bolgarsko. V R-ovi bgd vili, shajališču (od 1890) politikov, inženirjev in novinarjev iz Sje, je stanoval (1902–3) Ant. Antić, gardni častnik, snovatelj zarote zoper kralja Aleksandra Obrenovića. Ob zasedbi Bgda po Avstriji (1915) R. kljub hudemu pritisku ni izdal svoje zveze s Slovenci v Avstriji. — Spisal je (1912–4) Mladostne spomine (obj. Niko Zupanić, Et 1940). — Mlajši Mihaelov sin je Ferdinand star., narodni gospodar in politik, v Hrastniku r. 6. avg. 1847 in u. 22. jun. 1923. Obiskoval je osnov. šolo v Trbovljah, pozneje ga je oče poslal v Gradec, kjer se je izšolal za živinozdravnika in podkovskega kovača. Ko se je vrnil iz Gradca domov, je bil nekaj časa v službi pri rudniku na Breznem. Kot samostojen mož se je R. najprej bavil z gostilničarstvom. V najem je vzel Dernovškovo gostilno poleg železniške postaje. Leta 1885 je prevzel očetovo kmetijo in gostilno. Izkazal se je takoj kot odličen gospodar, čigar interes se ni omejeval na lastno gospodarstvo, ampak je segal preko vse pokrajine od Trbovelj do Dola. Bil je član 1875 ustanovljene trboveljske podružnice Štajerske KD, ki je imela za svoje področje še Hrastnik in Dol. L. 1887 je bil podpredsednik odbora, ki je priredil kmetijsko-industrijsko razstavo v Trbovljah, izza devetdesetih let pa je bil tudi predsednik podružnice. Z vzorno urejenim gospodarstvom je dajal kmetom dober zgled, skrbel je, da so dobivali dobro plemensko živino, mlada drevesca in semena. Na njegov poziv so prihajali kmetijski strokovnjaki predavat kmetom, često je pa to opravil tudi sam. L. 1887 je bilo na njegovo pobudo ustanovljeno tudi Gasilsko društvo Trbovlje-Hrastnik. Ko se je to 1891 razcepilo v dvoje, je postal R. predsednik hrastniškega društva. Pozneje je ustanovil dve posojilnici: dolsko (1893) in trboveljsko (1895). — Ko so se hrastniški delavci trudili, da bi si v borbi z rudniško upravo ustanovili lastni konsum in se organizacijsko okrepili, jih je R. moralno in gmotno podprl. — Velika doba v R-evem javnem delovanju se je začela l. 1892, ko je postal trboveljski župan. Ostal je do 1907 na čelu občini, ki je obsegala tedaj Trbovlje in Hrastnik in bila med najvažnejšimi v Sji. Dotlej je imela v njej veliko besedo rudniška in tovarniška gospoda, ki je skušala dajati občini nemški pečat. To je delala pod krinko prijateljstva do slov. domačina, si ga je pa le gospodarsko in narodno podrejala. R. se je kot župan temu pojavu uprl in dal trboveljski občini slov. značaj. Pri tem je imel za seboj vso slov. javnost, tudi rudarje, le delavci v obeh hrastniških tovarnah (kemični in steklarni) mu večinoma niso mogli slediti, ker so bili pod prehudim tujerodnim narod. pritiskam. Ob R-ovem času so močno narasle naloge, ki jih je morala opravljati občina. R. je temu primerno preuredil občinsko upravo. Posebno mu je bila pri srcu šola. Za njegovega županovanja so zgradili novo šolo v Trbovljah in Hrastniku (pri Sv. Katarini na Potoku so jo pa povečali). Vsa naselja velike občine so dobila nove ceste. Slikovita cesta, ki je povezala Trbovlje s Hrastnikom preko Zaostenika, je dobila ime R-ova cesta. Zavzel se je za zdravstveno zaščito v svoji občini, tako da je ta dobila zdravnika in še širši okoliš distriktnega zdravnika. V tem času sta Trbovlje in Hrastnik dobila izolirno bolnišnico. — L. 1904 je bil R. v splošni kuriji izvoljen za dež. poslanca. L. 1906, ko so se Slovenci na bivšem Spod. Štajerskem razcepili v narodnonapredno stranko in v kat. kmečko zvezo, se je R. odločil za prvo. L. 1907, pri prvih splošnih volitvah, je kandidiral za poslanca v drž. zbor. Med njim in dr. Benkovičem je prišlo do ožje volitve. Izvoljen je bil dr. Benkovič, toda R. po pridobljenih glasovih ni bil daleč za njim, ker so delavci glasovali zanj. Po teh volitvah se je umaknil iz polit. življenja, ostal pa je zvest skrbi za hrastniško šolo in borbi za narodne pravice. — Prim.: Janko Orožen, Zgod. Trbovelj, Hrastnika in Dola I (1958), 655, 709, 715; za Boštjana R-a: Življenjepis njegov v lasti sina Jurija R-a v Bgdu; J 1940, št. 4 (slika); 1941, št. 22; Et XIII (1940), 31–92 (podatki o R-ovem rojstvu in njegovih gimn. študijah na str. 33 so napačni); za Ferdinanda star.: ND 1923, št. 71; SN 1923, št. 142. Ara. + Ožn.