Rasp

Rasp, plemiška rodbina, 1501 priseljena na Kranjsko in tu izu. v 19. stol. Do 18. stol. je bila v službi pri dež. upravi, pozneje zaslužna za dvig šolstva, gospodarstva in umetnostne kulture. Razdelila se je na tri veje (A, B, C); prva (A) si je od 1660 lastila baronski naslov, uradno potrjen šele 1766, deloma dosegla grofovsko diplomo 1708 in se osamosvojila (veja C), druga (B) je do zadnjega pripadala viteškemu stanu. Grb ima dve navzgor dvignjeni roki, oblečeni v rdeče, z modro rokavico v eni roki, spodaj šlem in vizir, od tod se dviga steber s tremi perjanicami (modro, rumeno in črno); rdeči okvir je obrobljen z zlatom; pozneje so šlemu dodali baronsko ali grofovsko krono.

Rod sega v 13. stol. Imel je bavarsko in koroško vejo (Rasp von Raspenberg); obe sta usahnili že v 16. stol. Pavel R., r. 1462, u. 1524, začetnik kranjske rodbine, je bil 7. otrok (med 20-imi) Jurija R-a, ki je u. 1491 v Passauu in ima tam v stolnici lep nagrobnik. P. R-a je nedvomno 1501 na Kranjsko pozval cesar Maksimilijan I. sam, ker mu je tu zaupal deželno oskrbništvo (1506–19), mu 1510 prepustil delež in podjetniško mesto pri idrijskem rudniku ter ga 8. apr. 1518 odlikoval z diplomo dežel. svetnika. Od 1512 ima P. R. kranjsko deželanstvo, 1519 ga je plemstvo izvolilo za dežel. odbornika. Od 1512 do 1520 (morda prav do 1524) je bil vrh tega še upravitelj freisinških posestev v Loki. Med beneško vojno (4. marca 1516) mu je pisal bratranec Lienhard, naj izrabi svoj veliki ugled pri cesarju, da ga odkupi iz beneškega ujetništva. — P. R. se je oženil z Uršulo Gallenberg, ki je R-om pripomogla do lastništva graščine Sostro (Osterberg) in deleža v Poganku. Družina se je kmalu naselila v novi graščini Dol (Lustthal). Naslov Sostrski in Dolski (zu Osterberg und Lustthal) je podedoval starejši sin Seyfried in njegova veja (A). Mlajši sin Pavel, začetnik veje B, in njegovi potomci, obdrže isti naslov, a na prvo mesto stavijo vedno priimek Starološki (Altlack, Altenlack), česar nikoli ni pri Seyfriedovih potomcih. Pripadniki vej A in B se tako vidno ločijo že po naslovu. Baroni in grofi R-i krajevnega priimka redno ne uporabljajo.

Veja A. Seyfried (A I), u. pred 1549, je bil spet dež. oskrbnik. Podedovano posest okr. Lj. je pridno in smotrno širil. Zastavljeni grad Habbach (Jablje) pri Trzinu je dobil v last in ga 1530 znova sezidal (značilen gotski slog!), tu je njegov rod stalno bival, dokler se ni (1628) preselil na Krumperk. Upravljal je tudi grajsko posest v Smledniku. Oženil se je z Marjeto Dietrichstein; ta je ob smrti 1549 bila že vdova. Imela sta 4 sinove in 2 hčeri. Sin Volbenk (Wolfgang) je 1581 upravljal Smlednik, a je zgodaj u. Eden sinov se je gotovo imenoval Baltazar; ta se je 1574 pogodil za družinski delež z drugim Baltazarjem, svojim bratrancem, ko so si R-i 1562 pridobili sostrsko posest in si jo 1572 razdelili. Tretji sin Pavel Adam se je poročil z Magdaleno Langenmantl, četrti je bil družinski naslednik Janez (A II).

Janez (A II) je u. 1617 v visoki starosti. Bil je (1589) prisednik dvornega in deželnega sodišča, dež. svetnik (1594). Dne 31. jul. 1595 si je kupil na Štajerskem dvorec z vinogradom. Prvič je bil oženjen z Elizabeto Sigersdorff, drugič (1564) s Sidonijo Prankh. (Po drugi verziji je bila Sidonija Prankh mati njegove žene.) Njegov naslednik

Janez Seyfried (A III) je u. v Dolu 1622 in je tako očeta preživel le za 5 let. Oskrboval je gornji grad v Kamniku, bil je cesarski svetnik, glavni dež. prejemnik in (od 1618) dež. oskrbnik, 19. apr. 1622 tudi cesarski svetnik. Bolj kot on sta njegova brata Avguštin in Viljem (ta je bil 1589 upravitelj v Idriji) previdno in posredovalno posegala v verske boje, bojeviteje pa oba svaka, moža sestre Ane, ki se je 1594 poročila z Maksimil. Gallom, 1604 pa z Baltazarjem Ramschisslom, medtem ko je Janez Seyfried (v virih: Hans) 1587 odločno nastopil, da reši predikanta Kuplenika iz zapora. Tudi žena J. S. R-a Katarina je bila iz družine Ramschissl. Tako je umljivo, da se njuni sinovi niso marali odpovedati luteranstvu. Najlaglje je menda to storil Erazem, ki je u. 18. febr. 1647; bil je prvič poročen z Ano Bonhomo, drugič z Ano Dorotič, u. 15. jan. 1655 in je dobila pri avguštincih nagrobnik. E. R. je podedoval Jablje, nato pa pridobil Rocno in ga dal za doto svoji edinki Mariji Sidoniji, poročeni z baronom Janezom Moškonom. Drugi sin J. S. R-a, Elija, se je naselil na Krumperk, ki so ga Rauberji zastavili R-om. 11. nov. 1607 se je poročil z Zofijo Scheyer, a u. že 5. dec. 1612; imel je sina Janeza Dietricha. Bil je do konca neomajen luteran. Pokopan je bil v Velenju, ker je u. v dvorcu Dobrova (Gutenhart). Njegov mlajši brat Filip je bil 1613 na univ. v Tübingenu in nato dvorjan vojv. Ahila v Württembergu; tja ga je nedvomno zavedlo luteranstvo. Pripadništva tej veri je bil osumljen tudi glavni naslednik

Janez Ludvik (A IV), u. 9. jun. 1646. Kupil je posestvo Perovo pri Kamniku in si tu zgradil nov dvorec, za bratoma pa je prevzel tudi Jablje in Krumperk (1628), za katerega je podpisal lastniško pogodbo šele 1643. Dol je upravljala (1659) najbrž njegova sestra, ki se je do zadnjega držala luteranstva. Bil je dež. odbornik in glavni prejemnik, ko pa se je 1628 izkazal škofu in cesarju s spovednim listom, je postal (1632) tudi dež. oskrbnik. Poslej je bil v dobrih odnosih tudi z lj. stolnim kapitljem; od tega je 15. dec. 1636 dobil v zakup kmetijo Veselko ob Rači, 13. jun. 1644 pa v last. Tu je ženi Doroteji Regini r. Rauber zgradil lepo graščinico; tu je živela kot vdova in nato še z drugim možem Leopoldom Ramschisslom. Lastništvo v Dolu je prešlo na sina Wolfa Dietricha, r. 13. jan. 1636, u. 26. nov. 1674. Tega brat Janez Volbenk je u. 16. sept. 1696, star 56 let. O družini teh dveh ni zapiskov. Njuna sestra Marija Rozina se je poročila z Gregorjem Busethom. — Novi družinski glavar je postal sin

Janez Avguštin (A V), u. že 3. jul. 1666. Za 15 let ga je preživela žena Ivana Rosina, baronica Watzenberg ali Wagensberg iz imenitne in stremuške rodbine na Bogenšperku. (U. na Krumperku 17. marca 1681.) Po poklonitvi cesarju Leopoldu I. v sept. 1660, kjer je vidno nastopal, čeprav ne v prvih vrstah kranjskega plemstva, tudi J. A. R., si je rodbina privzela baronski naslov, ne da bi dosegla kako cesarsko diplomo. Ob očetovi smrti še nedoletnim otrokom je vdova trem sinovom pridobila ugledne neveste, le najstarejši, Volk (ali Volbenk), r. 3. sept. 1652 in u. v Lj. 6. avg. 1696, si menda ni osnoval družine. »Baronsko« vejo sta nadaljevala Janez Baltazar (A VI a) in Janez Jakob (A VI b), medtem ko je Janez Ludvik po grofovski diplomi (1708) začetnik posebne veje C.

Janez Baltazar (VI a), r. neznano kdaj, 21. marca 1677 poročen z grofico Suzano Marjeto Saurau, u. 19. ali 20. jun. 1703, je po Feliciti Saurau podedoval gradova Čemšenik in Črnelo. 1698 je postal deželni odbornik, že 1692 je bil deželni upravitelj. Zgodaj sta mu u. sinova Leopold Engelbert, u. 18. apr. 1711, star 30 let, in Karel Anton, u. 7. jul. 1721, star 35 let. O tretjem sinu, ki je bil 1699 učenec gramatike, pozneje ni več sledu v aktih in maticah na Kranjskem. Možno je, da je ta ali kdo od mlajših bratov začetnik dunajske veje R-ov, ako ta ne izvira iz potomcev Henrika R-a, ki nastopa kot priča v neki listini, ohranjeni v krumperškem arhivu med družinskimi dokumenti; listina ima datum: Linz 11. febr. 1615.

Iz dunajske veje izhaja dr. Jurij pl. R., r. na Dunaju 1769 in prav tu u. 6. okt. 1840. Bil je profesor prava na terezijanski vojaški akademiji in je na Dunaju izdal delo Erläuterung des Lehrbegriffs des Naturrechts I–III, 1794–1795. Stiki le-tega s kranjskimi R-i niso v aktih izpričani, morda pa ni brez pomena, da so pred njimi trije kranjski sorodniki poskušali napraviti vojaško kariero: general Lovrenc Bernard, prvi resnični baron, njegov sin Anton in grof Janez Nepomuk (o teh spodaj in članek).

Iz matic v Dobu je razvidno, da je Janez Baltazar poleg imenovanih imel še več otrok; od teh so trije zgodaj umrli, o Francu Avguštinu, r. 19. nov. 1679 (prvi sin), in Francu Rajhardu, r. 11. febr. 1694 (najmlajši), ni znano, da bi ustanovila družino. Ker je tem oče zgodaj umrl, je vodstvo veje prešlo na mlajšega brata; to je bil

Janez Jakob (A VI b), r. 16. febr. 1659, poročen 25. jan. 1687 z baronico Marijo Ano Apfaltrern, u. neznano kdaj. Bil je lastnik Veselke, živel pa je več v Lj., kjer je bil prisednik dvor. in dežel. sodišča. Od otrok je dorastel samo

Ferdinand Ernest (A VII b), rojen 11. maja 1688 v Lj., u. prav tu 5. jul. 1750. Ker je njegov ded Jan. Baltazar (VI a) 1688 prodal graščino v Dolu Erbergom, je F. E. R. tam iskal in dobil nevesto Marijo Jožefo Leopoldino, ki je u. v Lj. 16. jan. 1765. Mengeške matice navajajo med 1716 in 1722 rojstvo treh hčera in sina Joahima Gottfrieda Jožefa (rojen 23. marca 1722). V Lj. 13. febr. 1724 r. Mar. Jožefi Franč. je botroval škof Leslie; prav tu sta se r. še Pavel Aleks. Benjamin (r. 4. febr. 1726) in Janez Nepomuk Ignac Friderik (rojen 3. marca 1729, glej vejo C IV!). Schiviz in nekateri drugi navajajo za Turn pri Višnji Gori še sinova Lovrenca Avgusta Bernarda (gl. čl.) in Petra Bernarda Ksaverja, r. 12. avg. 1731. — Ker nobeden teh otrok ni imel potomcev, razen Lovrenca Avg. Bernarda, čigar sin iz prvega zakona – baron Anton R. – se imenuje zadnjič kot član lahke konjenice pri generalu Kinskem, je s tem veja A usahnila.

Veja B. Začetnik te veje je bil mlajši sin prvega kranjskega R-a Pavla Viljem (ali: Viljem Gotthold), u. 1562 (B I). Glavni dom te veje je bila graščina v Stari Loki, ki jo je V. dobil v last 1542; po njej so si privzeli glavni plemiški naslov (zu Altenlack). V. je za očetom ohranil delež pri idrijskem rudniku in bil tu cesarski oskrbnik. 28. jan. 1531 se je oženil z loško domačinko Nežo Sigersdorff. S svakom je 1554 zamenjal dedni delež pri Poganku za zemljo in desetine na tleh loškega gospostva. Z nakupi in fevdi se je prvotna posest kmalu skoraj podvojila. Čeprav je začetna zemlja prešla 1596 deloma, 1618 pa v celoti na rodbino Papler, so R-i bili še vedno premožni; njihovo imetje je v 17. st. spet poraslo. V. R. je imel pet hčera, ki so se vse dobro poročile. Gospodarsko sta najvažnejši možitvi Marte in Katarine; prva se je poročila s Krištofom Ainkhürn (Šenkov turn), ki je prevzel oskrbništvo v Idriji, druga pa z Adamom Gallenbergom z Gamberka, kjer je nastalo glavno skladišče živega srebra. Ko je nato postal Gamberk deželnoknežji fevd, so si tu loški R-i ustanovili drugi dom. — Sinova Adam in Pavel sta V-u R-u najbrž zgodaj umrla in tako je bil dedič

Baltazar (B II), u. 1583, svetnik nadv. Karla, večkrat deželni odbornik, obenem deželni oskrbnik in glavni dež. prejemnik. Nekaj časa se je nagibal k luteranstvu. Za ženo je imel baronico Lukrecijo Lamberg s Kamna (u. v St. Loki 15. marca 1582). Prva hči Maruša (r. 1561) se je poročila prvič z Volkom Wernegkhom, drugič z Jan. Krst. Mordaxom, najmlajša, Barbara (r. 1578 v Gamberku), se je poročila z Matijem Lančičem. Sin Jurij, poročen z Marijo Paradeiser, menda ni imel otrok; svoj dedni delež je prodal Mihaelu Paplerju (1596). Rod je nadaljeval

Viljem (B III), r. v Gamberku 11. avg. 1572, u. v Loki 6. nov. 1656, star 84 let. Že od 1589 je bil v upravi idrijskega rudnika, prodal je Mih. Paplerju drugi del starološke graščine (1618), pridobil pa si je drugo posest. Poročil se je trikrat, prvič 5. apr. 1598 s Heleno Ramschissl-Rain s Strmola; njena hči Mar. Kristina (r. 1599) je 1619 postala žena Andreju Lukančiču v Šk. Loki in tu u. že 1629. Že dec. 1599 se je V. R. poročil drugič, in sicer z Lucijano de Meers pl. Weissenthurn; njun sin Viljem najbrž ni dorastel. S tretjo ženo, Ano Eliz. Gotthard-Glaubitz je imel sina Janeza Pavla, r. 23. dec. 1619, u. že 1661 v četi Herbarta Turjaškega. Hči Mar. Magdalena, r. 15. avg. 1622, se je poročila z Burkhardom Gützüngom. Sledil mu je že zadnji moški poročeni potomec te veje

Janez Jurij (B IV), r. 1. maja 1624 v Šk. Loki, u. bržkone prav tam ok. 1690; po listini 31. jul. 1689 je še prevzel neke fevde. 1672–82 je bil loški žitničar. Bival je v mestu Šk. Loka; tu se je 18. maja 1654 oženil z Marijo Lucijo Kunstl iz tedaj napredujoče plem. družine, ki je 1684 dosegla baronstvo (SBL II, 433 ss). Nevesta je dopolnila šele 13 let. J. J. R. je bil zvest gojenec lj. jezuitov in tudi njegova žena je slovela po verski vnemi. Prvi med 12 otroci je bil Erazem Seyfried, r. 25. nov. 1656, u. v Lj. 8. sept. 1685, potem ko je že s 25 leti opravljal službo prisednika dvor. in dež. sodišča. Štirje otroci niso odrasli, dve hčeri sta vstopili h klarisam v Šk. Loki, ena k dominikankam v Velesovem, drugi sin, Franc Viljem, r. 7. avg. 1661, je bil avguštinec in bil 22. dec. 1685 ordiniran kot p. Jožef v Lj. Za najmlajšega sina, Jurija Jožefa, r. 23. jan. 1680, je 24. avg. 1706 izplačal očetovo dediščino tretji sin Leop. Maksimilijan (gl. čl.), ko je vstopil k jezuitom v Lj. Poročila se je samo hči Mar. Kordula, r. 26. okt. 1668, in sicer z Volb. Andrejem Fürnpfeilom; ko ji je mož u. (1697), se je z obema hčerama preselila k bratu, župniku v Kamniku, kjer je u. 19. sept. 1719. Tako je vsa družina zapustila Šk. Loko in njen zadnji moški član je u. v Kamniku 12. dec. 1742. Tu sta se poročili tudi obe hčeri Mar. Kordule, in sicer Mar. Ana Jožefa (r. 12. dec. 1694) s sorodnikom grofom Janezom Adamom Antonom R-om (gl. vejo C II spod.), Mar. Cecilija Katarina pa z baronom Maksimilijanom Tauffererjem in je tako bila mati zadnjega stiškega opata v 18. stol. Fr. Ks. Tauffererja (gl. čl.). Grofovska veja se je v naslednjem kolenu (gl. C III in A VII b) po ženitvi vezala še s prvo vejo in tako poskušala reševati svoj obstoj ob propadanju fevdalnega reda. S tem pa je fizično propadla in hitro izumrla. En del zadnjega preostanka si je s kulturnim, posebno s šolskim delom približal slov. ljudstvu in si pridobil zanj trajne zasluge, drugi del pa se je reševal v vojaški službi in se porazgubil na tujem.

Veja C. Medtem ko se je »baron« Jan. Baltazar (A VI a) zastonj prizadeval, da mu cesar potrdi višji plemiški naslov, kakor si ga je lastil oče Jan. Avguštin (A V), se je to posrečilo Janezu Ludviku (C I), r. ok. 1656, u. 17. apr. 1720 v Lj. Bil je prisednik dvor. in dež. sodišča pa tudi dež. odbornik. Ko je predsedoval dež. odboru, je cesar podpisal za njegovo družino grofovsko diplomo (13. jun. 1708). Oženil se je z grofico Mar. Rosino Terezijo Pernburg s Smlednika (ta je u. šele 1747). Imel je dve hčeri in šest sinov. Starejša hči Marija Ana, r. 3. jan. 1693, je postala grofica Lichtenberg in je živela še 1743. Njena sestra Mar. Ivana Jožefa, r. 5. jan. 1697 (najmlajša), in sinovi: Jan. Jožef, r. 26. maja 1668, Jan. Ludvik, r. 16. nov. 1687, Jurij Sigismund, r. 28. marca 1689, Volbenk Herbard, r. 30. jul. 1690, in Sigismund Teodor, r. 12. jul. 1691, si menda niso ustanovili družine. Tako je nasledstvo prešlo na šestega sina, grofa

Janeza Adama Antona (v virih včasih: Adam Anton), (C II), r. bržkone 1684, u. 10. marca 1748 v Lj., star 64 let. Kakor oče je tudi on bival zvečine na Krumperku, vsaj 1730–33 je bil dež. odbornik. V Kamniku se je 14. maja 1715 poročil s sorodnico Mar. Ano Jožefo Fürnpfeil iz Šk. Loke (gl. zgoraj B IV) in si tako pridobil del dediščine po loških R-ih. Prvi sin: Janez Ignacij Leopold, r. v Lj. 12. sept. 1717 in u. v Stični 25. jun. 1791, je kot teolog šel k jezuitom v Lj. in bil pozneje tu profesor filozofije, nato prefekt višjih študij, kar je bil tudi med leti 1757 in 1760 v Celovcu kot zastopnik slov. šolstva. V Clcu je predaval matematiko. Po 1773 je živel deloma v Lj., deloma na deželi pri sorodnikih, deloval je tudi kot član škofijskega konsistorija. Zaradi bolehnosti se je nazadnje umaknil v Stično, kjer je do 1783 izvajal slov. šolski načrt njegov bratranec opat Taufferer. — Med petimi sestrami Ignacija se je Ant. Rozalija Magd. Klotilda (r. 20. jun. 1724) poročila z Ign. Gallom, Marija Urš. Matilda (r. 29. marca 1731) je kot bivša klarisa Kordula preživela vse ostale in u. na Krumperku 8. marca 1818, Mar. Rozina Evgenija (r. 19. sept. 1734) pa se je poročila v Dobu (5. avg. 1760) z bar. Fr. Ant. Valvasorjem. — Dedič je postal drugi sin, grof

Janez Avguštin Mavricij Kornelij (C III), r. 16. sept. 1725 na Krumperku in u. v Lj. 6. nov. 1784. Opravljal je službo glavnega prejemnika in je zadnja leta bival v Lj. (Stari trg 24). Kakor je oče poiskal nevesto v veji B (IV), je on vzel za ženo Felicito Nemizhofen, vnukinjo »barona« Ferd. Ernesta (A VII b). Zakon je bil brez otrok. Vdova Felicita se je 13. jun. 1789 vnovič poročila z bar. Francem Ks. Apfaltrerjem in u. na Črnelem 1. apr. 1802, stara 56 let. Dediščino je prevzel grof

Janez Nepomuk Ignacij Friderik (C IV), posinovljeni »brat« prejšnjega, v resnici pa sin »barona« Ferdinanda Ernesta (veja A VII b), r. v Lj. 3. marca 1729 in prav tu u. 24. marca 1802. Poročil se je v Lj. kot stotnik 1. febr. 1768 z Barbaro vdovo Kirsch iz Brna, rojeno baronico Kovačič pl. Schmidhofen, lastnico gradu Lukovica. Priča mu je bil rodni brat baron in general Lovrenc Avg. Bernard. Tega sin, baron Anton, naj bi sledil Jan. Nep. R-u, a je po vstopu k lahki konjenici Kinskega neznano kje preminil. Po smrti sestre Kordule l. 1818 je živel edino še zadnji poganjek Siegfriedove veje na Dunaju dr. Jurij R., profesor na Terezijanišču (gl. zgoraj A VI a).

Rodbina R-ov ni imela izrednih genijev z velikopoteznimi načrti. Njena moč je bila v vztrajnem delu s strogo in preračunano pozornostjo na podrobnosti. Imeli so mnogo smisla za požrtvovalno zvestobo, zato se niso zastonj pred cesarjem sklicevali na tristoletno neoporečno službovanje v viteškem stanu. Skoraj vedno so imeli smisel za človekoljubje in so bili zato branilci verske svobode nasproti protestantom, potem pa tudi nesebični in radikalni izvajalci programov tako cerkvenih nalog kakor razsvetljenskih nazorov. Po tej poti so šli bolj kot operozi na pot ljudskega izobraževanja. Kulturno so imeli močan smisel za kvaliteto. Že Viljem R. (B I) je 1521 pridobil za slov. kulturno dediščino rokopis Liber medicinae ali »Schatz der Armen«, kupljen v Vidmu; v tem se je ohranil edini primerek t. i. testeninskega odtisa, ki ga premoremo in je eden najboljših primerov za študij tehnike v takem postopku. Nasledniki so nam zgradili celo vrsto novih gradov, ki so pomembni stavbinski spomeniki, druge pa so predelali in okrasili z dobrim okusom. Svojevrsten višek je tu dosegel dr. Maks. Leopold R. (B IV), ki je z grofom Ignacijem (C II) obenem največ prispeval za slov. šolstvo. Rodoslovno so R-i dober primer rodu, ki je v fevdalnem redu uspeval, nato pa se je fizično izčrpal in po ženitvi v sorodstvu opešal. V gostih vrstah zadnjih poganjkov je neusmiljeno kosila jetika.

Proučevanje tega rodu močno otežuje uradno nepriznano »baronstvo« v veji A izza 1660, ko so se kranjski deželni stanovi v Lj. poklonih cesarju Leopoldu I. Da so jih dejansko šteli med barone, je polno prič, celo graška univerza je Janezu Adamu izdala diplomo 4. avg. 1702 kot baronu. Krumperški arhiv hrani več prošenj, da bi rodbini naklonili tak naziv. Vsi trije mladoletni sinovi prvega »barona« Jan. Avguština (A V) so pod varuštvom matere-baronice, dve njihovi ženi sta bili baronici, ena celo grofica po rodu, in so svoje može spet preživele za mnogo let. Če je mati baronica ali grofica, ne morejo biti manj njeni na pol sirotni otroci. Kljub stremuštvu v rodbini ni nujno, da gre za kako prevaro. Obsežna grofovska diploma (13. jun. 1708) skuša odstraniti nesoglasje med uradnim viteštvom izza 1660 in legendarnim baronstvom; navaja namreč, da je Leopold I. res 1660 rod povišal do baronstva, vendar je ta legalizacija bila brez vrednosti, ker se ni mogla sklicevati na kako plemiško pismo. Ta pisma so skrbno shranjevali in so vsa ohranjena (DAS); v njih ni sledu o baronstvu R-ov vse do 10. jan. 1766, ko je iz te rodbine dobil prvi baronski naslov »Lorenz von Rasp«, dotlej »im Ritterstande«. Uradni spisi o poklonstvu 1660 nimajo besede o umišljenem povišanju v barone, uradni spisek vsega kranjskega plemstva ob naslednjem poklonstvu 1728 (izšel v tisku 1738) pa pravi razločno (str. 223), da R-i pripadajo deloma grofovskemu (t. j. od 1708) in deloma viteškemu stanu. Tudi Valvasor ne ve nič o kakem baronstvu R-ov v l. 1660. Zmede v naslovih so pogoste v maticah, kar je umljivo. — Viri za genealogijo R-ov so bili do ureditve rodbinskih dokumentov iz gradu Krumperka (pod naslovom »familiaria« zbrala M. Verbič v DAS – signat. A/I–1) tako polni vrzeli, da se noben rodovnik ni mogel posrečiti. Tak nebogljen poskus je v genealoški zbirki Raigersfeld-Breckerfeld in tudi Schönlebnov (Genealogica, rkp. št. 88 v DAS). Fr. Pokorn je izdelal rodovnik loških R-ov (zdaj v ŠkALj) in ga uporabil v DS 1894, je pa presenetljivo negotov in zmeden. R. L. Podhorski je 1940 napravil dokaj pravilen skelet za rodovnik po spisih v gradu Na turnu pri Višnji Gori, a ta seveda odpove prav tam, kjer so dotlej bile zmede, namreč pri razvrščanju stranskih oseb. Lukančič se obdelave R-ov sploh ni lotil. — Krumperški arhiv hrani: a) na pergamentu slikan barvasti grb R-ov iz l. 1515 in s podpisom Viljema R-a (B I), b) zapiske o bavarskih R-ih, vmes o Lenartu, ki se je r. že 1457 (gl. zg. pri prvem R-u), in beležko o prenehanju obeh starih vej (1547 in 1573), c) rodoslovne podatke od 1501 do 1773, podprte z rojstnimi listi, ženitnimi pogodbami in pod. izkazili; zadevajo zlasti loško vejo (B); lastnoročne zapiske so napravili Viljem (B III), Janez Jurij (B IV) in dr. Leop. Maksim R., ki je tu ohranil slogovno odličen osebni rodovnik, kakor mu ga je poklonil za god 1703 predsednik akademije operozov dr. J. Prešern. — Nekaj arhivskih podatkov je najti še v MALj: Fabjančičeva knjiga hiš I/24, 25, 367; II/460, 506, 526; zapiski mest. sveta I/15, 120, 132. Za Ignacija R-a (C II) je glavni vir HA 3, 431 (DAS). — Matice o R-ih so v Lj. v stolni in šentpetrski župniji, v Šk. Loki (vikariat), Stari Loki, Kamniku, Mengšu, Dobu, Dolu, Šmarju, Višnji Gori in Stični. Schiviz-Krain je spregledal celo skupino R-ov v Šk. Loki. Nekaj izpiskov iz matic sta objavila I. Vrhovnik (IMK 1899, 90–6) in A. Koblar (IMK 1900, 221). — Prim.: Dimitz VI, 69; VII, 78–9, 86, 91–3, 109, 136, 209, 313, 344, 352, 360, 381, 411, 426, 480; VIII, 9, 15, 17; Kidrič, Zgod. 148; Schiviz-Krain 28, 33, 34, 38, 56, 58, 61, 64–6, 68–71, 74, 148, 153, 162–3, 175, 178–80, 184–5, 193–4, 200, 203, 205, 209, 227, 339, 342, 344, 409–13, 415–6; Valvasor IX, 74–6, 85; X, 385–6; XI, 16, 166, 271–2, 317, 354, 385–6, 434, 437, 446, 475, 490, 509, 593, 595, 689, 721; Wurzbach XXV, 2–4; MHK 1851, 77–8, 86, 92–3; 1859, 42; 1865, 22, 118; Fr. Kos, IMK 1892, 3; Fr. Pokorn, DS 1894, 534–5; I. Vrhovnik, IMK 1899, 78, 84, 88, 89, 90–6, 98–9, 102; A. Koblar, IMK 1900, 106, 221; Fr. Kos, Doneski (1894), 353; J. Benkovič, ib. 1897, 71; V. Steska, ib. 1900, 165; ib. 1904, 47, 51, 85–6, 88–9; J. Žontar, Kranj (1939), 85, 87; Fr. Lukman, BV 1940, 185–87, 189; M. Verbič, ZČ 1952–3, 532; P. Blaznik, Razprave SAZU 1953, 183; J. Žontar, Loški razgledi 1957, 53. Mkč.