Raigersfeld

Raigersfeld (Rakhersfeld), kranjska plem. rodovina kmet. rodu Rakovec, poplemenitena 1689, prejela baronstvo 1747, izumrla v moškem potomstvu na Slov. 1802, na Angl. 1844. Nje člani so zavzemali od konca 17. do začetka 19. stol. vplivna urad., vojaška in cerkv. mesta ter sodelovali pri razvoju uprave in gospodarstva slov. dežel. Njih prvi zastopnik je Janez Boštjan Rakovec, r. v zač. jan. 1655 na Rakovici pod Sv. Joštom (krščen 10. jan 1655 v Šmartnem pri Kranju) kmetu Urbanu Juriju R-u, u. 15. jan. 1732 v Lj. Osnovni pouk je prejel najbrž v šmartinskem župnišču, stopil zelo mlad (1669) v zaseb. službo pri dež. knjigovodji Adamu pl. Dinzlu, ki je poskrbel za njegovo nadaljnjo izobrazbo in ga spravil k dež. knjigovodstvu, kjer je R. po Dinzlovem odhodu prevzel njegovo mesto, dobil v priznanje zaslug plemstvo (1689) in spremenil svoje rodbinsko ime v Raigersfeld (v maticah tudi Rakhersfeld) s pridevkom Adlershofen. Dne 21. maja 1690 se je poročil z Marijo Izabelo Sorger pl. Sorgfeld, premožno 16-letno hčerko grajskega oskrbnika Janeza Ludv. pl. S-ja v Postojni, ter postal deželan 8. marca 1701. Od njegovih številnih otrok je samo pet preživelo otroška leta. Najstarejši sin Jurij Žiga R., r. 9. jun. 1691 v Lj., od 1709 kapucin, je u. 1719 v Florenci, ko se je odpravljal na misijonarsko pot v Tibet. Drugorojeni sin Franc Henrik R. je ustanovitelj baronskega rodu R-ov (gl. niže). Hči Marija Katarina, kršč. 28. apr. 1695, je kot Marija Maksimilijana postala prednica klarisinj v Škofji Loki. L. 1711 (po Luschinu 1713), 6. jul. je kupil Janez Boštjan R. od grofa Jan. Gašp. Kobencla grad Predjamo pri Postojni, a mu ga že 1719 spet prodal za 30.000 gld.

Franc Henrik R., r. 6. jul. 1697 in u. 31. marca 1760 v Lj., je študiral na Dunaju, v Gradcu in Lj., 1714–6 pravo na Dunaju in v Louvainu, prepotoval Sred. Evropo, 1718 vstopil v službo pri trgovcu Giacomu d'Orlando na Reki. Z očetovo izkupnino za prodani grad Predjama in s kapitalom veletrg. Ant. Milpacherja, tastom armad. založnika Domin. Hingerleja, je R. z le-tem zasnoval pri Lj. veliko suknarno, ki naj bi zalagala avstr. graničarske polke, a zaradi nepričakovanih ovir prodal ne brez izgube po Italiji že nakupljeno volno in ves načrt opustil. Zamisel so čez pet let uresničili kranj. dež. stanovi, ko so ustanovili na Selu pri Lj. veliko suknarno (privilegij 27. sept. 1724), ki je v 2. pol. 18. st. zaslovela po vsem avstr. jugu (gl. Ruard). R. se je vrnil na Reko, postal družabnik podjetja d'Orlando in kot njen pooblaščenec stopil 1721 v malo prej ustanovljeno Orientalsko kompanijo na Reki (pozneje v Trstu), kjer se je odlično uveljavil zlasti pri iskanju trg. stikov s Portugalsko. Po sporu z ravnateljem baronom Fleischmannom (1724) je pretrgal vse zveze z družbo, se vrnil v Lj., tu v marcu 1725 dobil mesto prisednika pri stanovskem ograj. sodišču (Landschranne), si dal spomladi 1726 izplačati svoje terjatve pri Orient. komp. in se 10. jun. t. l. poročil z Marijano Elizabeto, hčerjo barona Franca Mihaela Erberga, prisednika dež. in dvor. sodišča. Jan. 1732 je bil imenovan za ces. in deželnoknežjega komisarja pri preiskovalnem mitniškem in tarifnem uradu v Trstu, tu prodal ladjevje likvidirane Orient. kompanije, uredil izkoriščanje tržaških solin ter preosnoval carinsko in mitniško službo. Iz Trsta je bil premeščen v Gradec, 1738 pa kot svetnik dvorne komore (Hofkammerrat) na Dunaj, kjer si je pridobil naklonjenost odločujočih osebnosti, med dr. grofa Kinskega in grofa Haugwitza, na čigar priporočilo ga je Mar. Terezija 1747 poklicala v novo ust. sedemčlansko Gubernijsko reprezentanco in komoro za Kranjsko, Goriško, Trst in Reko v Lj., ga imenovala za gubernijskega svetnika in mu podelila dedno baronstvo. R. je odlično sodeloval pri uvedbi nove drž. uprave in (1748) pri osnovanju okrožnih uradov (kresij) v Lj., Postojni in Novem mestu ter skrbel za napredek gospodarstva v deželi. Na njegovo pobudo so napravili na desnem bregu Save od Litije do Zidanega mosta v skalo vsekano, deloma še danes vidno vlačilno stezo za čolne na Savi, začeli kopati premog v Zagorju o. S. in umno izkoriščati rove v idrijskem rudniku, kjer so po njem imenovali novo izdatno žilo. Franca Henr. R-a so od njegovih 22 otrok preživeli samo 4 sinovi. Najstarejši, Franc Benjamin Maksimilijan, r. 9. okt. 1733 v Lj., je kot upokojen major u. 4. jan. 1802 v Lj. Tretji sin, Franc Borgia Karel, r. 26. sept. (po R-ovem dnevniku, a 10. nov. po Radicsu, MHK 1862, 41) 1736 v Gradcu, u. 16. jul. 1800 v Lj., je s 16 leti stopil v jezuitski red in bil 1767–73 prof. zgodovine na Terezijanski akademiji na Dunaju. Po razpustu jezuit. reda je 1773 postal informator mladega kneza Lichnowskega, 1776–83 potoval z njim od ene nem. univerze do druge, postal 1784 čast. kanonik v Trstu, 6. apr. 1788 stolni kanonik v Lj., bil 1792–4 verski referent pri guberniju, postal 1794 generalni vikar, 8. sept. 1795 pa pomožni škof lj. in naslovni škof pičenski. Najmlajši sin, zelo nadarjeni Mihael Amadej Janez Nepom., r. 29. sept. 1744 na Dunaju, pokopan 29. apr. 1783 v Lj., je študiral 1761–7 pravo in kameralistiko na Dunaju pri Sonnenfelsu, ki ga je imel za svojega najboljšega učenca, stopil v drž. upravno službo na Predarlskem, 1769 na Kranjskem in je postal svetnik dež. glavarstva v Lj. Rod baronov R-ov je edini nadaljeval Franca Henrika drugi sin Janez Luka, r. 20. maja 1735 v Trstu, u. 1817 v Londonu. Po dovršeni Terezijanski akademiji je prišel 1756 v spremstvu avstr. poslanika v London in ondi do svoje smrti ostal v avstr. diplomatski službi, napredoval 1797 do poslan. svetnika ter kot namestnik odsotnega veleposlanika 1813 vodil pogajanja, ki so dovedla do 2. koalicije zoper Napoleona. Iz zakona z Elizabeto Steward (1780) se mu je rodil sin Jeffrey, ki je stopil v angleško vojno mornarico, postal kontraadmiral in u. 7. sept. 1844 na svojem posestvu Raigersfeld-home v Weaveringu v kentski grofiji kot zadnji potomec kranjske plemiške rodovine R-ov. Njegove mično pisane spomine iz pomorskega življenja tedanjih dni z naslovom The life of a Sea Officer so prvič privatno tiskali ok. 1830 in je 1929 na novo izdala angl. admiraliteta. — Prim.: ZI XXXX–I, lit. R št. 71; lit. R št. 100; LIII, lit. R št. 138, 156; Dnevnik Franca Henrika R-a v Erbergovi zapuščini (vse v DAS); Familiengesch. d. freiherrl. Erbergischen Hauses, str. 7 (rkp. last grofice Attems v Podgori pri Gor.); Kidrič, Zgod., kazalo; Marn XV (1877), 17, 54 (Erläuterungen B, št. 8); ŠKALj in KapALj; F. Pokorn, Šematizem lj. nadšk. 1788, 7; Schiviz, Krain; HA 3, 438, 496; A. Dimitz IV/8, 255; isti, Kurzgefasste Gesch. Krains, 107; Žontar, Kranj, kazalo; Histor. Tagebuch, Carn 1841, 88; A. J(ellouscheg), MHK 1852, 38; F. Klun, MHK 1853, 94; P. Radics, Die Frauen in Sage u. Gesch. Krains, BK 1862; isti, MHK 1862, 39, 41; J. Siebmacher's Gr. u. Allgem. Wappenbuch IV, 2: Kraineradel (Nürnberg 1858) 16, tab. 15; Witting, Jb. d. Herald. Ges. Adler 1894, 139; S. Rutar, MMK 1895, 97; A. Müllner, Argo 1898, 15, 40 in 1903, 27; Globočnik, MMK 1899, 60; J. Kržišnik, ZZ 1899, 791; A. Koblar, IMK 1900, 220; V. Steska, IMK 1900, 164; J. Novak, ZZ 1907, 907; M. Bajuk, Vodnik po lj. pokopališčih, 1930, 6; A. Luschin v. Ebengreuth, GMDS (XI) 1930, 36–42; (XII) 1931, 18–32; (XIV) 1933, 103–8; J. Polec, GMDS 1936, 54, 96; Jože Šorn, Merkantilist Franc Rakovec-Reigersfeld, Kron III/2, 1955, 81–7. — Slike: Erberg, Sammlung v. Portraiten, št. 38 in 39 s sliko Franca Borgia Karla in Marije Elizabete (fotokopija v NUK, Ms 1044). Ara.