Praunsperger

Praunsperger, lj. patricijska rodbina 15. in 16. stol. Prvi znani P. Lenart je bil mestni sodnik v Lj. 1497/98 in 1500, verjetno tudi vmes, župan pa 1506/7. V lj. mestnem muzeju je razstavljen njegov sodniški pečatnik, izgotovljen v srebru, ki nosi letnico 1500. V času, ko je stal na čelu lj. mestne uprave, je konec jun. ali v začetku jul. 1498 pridrlo okoli 20.000 Turkov do lj. mestnega obzidja. Odpeljali so mnogo ujetnikov. Isto leto so meščani nasilno podrli nova vrata pri Križankah in jih zazidali, ker so se bali vdora Turkov, toda deželni komtur je 1499 ukazal vrata zopet odpreti. 17. febr. 1501 je kralj Maksimilijan dovolil mestu Lj., da sme zgraditi lasten mlin v mestu. Postavili so ga na Ljubljanici za Šenklavžem. Po poklicu veletržec je bil Lenart P. član lj. trgovske družbe, ki je kupčevala z najrazličnejšim blagom (južnim sadjem in sočivjem, morskimi ribami, kožami in krzni, suknom) doma, v Trstu, kjer je stala v zvezi z Alojzijem Marencetom, v Rimski marki, Lombardiji, na Ogrskem in Hrvaškem, v Tirolah in drugod. Družba se je razšla 1512. L. 1486 je kupil Lenart P. od deželnega glavarja Viljema Turjaškega hišo in domec na Novem trgu v Lj. (danes Novi trg 4), 11. sept. 1489 je zadobil grbovno pismo. L. 1490 je kupil od Andreja Harrerja več kmetij v župniji Lanišče, na dan sv. Katarine (25. nov.) 1495 od Jurija Scheyerja dve kmetiji v isti župniji, 1497 poldrugo kmetijo od Evstaha Melza na Dolgem brdu v vaški župniji, v petek pred sv. Ahacijem 1499 od Jurija Lambergerja eno kmetijo na Kalu, v sredo po sv. treh kraljih 1506 eno kmetijo na Dolgem brdu in eno gorsko pravico na Okrogu v šentruperški župniji, v četrtek po Sv. Pankraciju 1502 od Pankracija Schauerja in njegove žene Katarine, hčere Viljema Galla, razna zemljišča, imenja in posestva. Z ženo Ano je imel hčer Katarino, ki se je jan. ali febr. 1508 poročila s Frančiškom de Lantierijem iz ugledne lj. patricijske rodbine, in sina Viljema. Verjetno je bil njun sin tudi Žiga P., na čigar naslov pisano latinsko pismo lj. škofa Krištofa Rauberja od 7. maja 1518 se je ohranilo v Viljemovi zapuščini. Isto velja za Jurija P., ki je bil 1505–34 kanonik v Lj. Po Dolničarju (Bibliotheca labacensis publica) je Jurij P. postal stolni kanonik 1531, umrl pa 1553. Pokopali so ga v stolnici. Spisal je Diurnum divini amoris. Bil naj bi Jurij sin lj. župana Viljema. Bil pa je kvečjemu Viljemov starejši brat, če ne celo stric, enako morda Mihael Braunsberger (pisan tudi Preimberger), ki je dal verjetno 1513 vzidati v lj. cerkev sv. Jakoba, v zunanjo gotsko podpornjo ob presbiteriju, reliefno podobo v čast sv. Ani z gotskim napisom, kako mu je ta svetnica rešila 1508 življenje, ko je bil zaprt na kostelskem gradu. Reliefna podoba predstavlja sv. Ano z Marijo in Jezuščkom in je zanimiva, ker je morda edini kameniti »selbdritt« po naših krajih in obenem menda najstarejši gotski kameniti spomenik v Lj. V grobnici sv. Ane pri Sv. Jakobu je bila 1500 pokopana Helena pl. Schnitzenbaum, poročena najprej z Janezom Macerolom, nato pa z imenovanim Mihaelom Braunsbergerjem. Lenart P. je umrl najkasneje v začetku 1512.

Sinova Franc in Viljem sta se od 1515 dalje trgovsko izobrazila pri očetovem družabniku Antoninu Lantieriju, poznejšem lj. županu (1522/23 in 1523/24). Oba sta v Lantierijevi službi potovala po Italiji in južnih Tirolah. Viljem je bil n. pr. v Pesari pri Antoninovem bratrancu Jacomu de L., v Benetkah pri L.-jevem faktorju Jeronimu Passiniju, kamor je tovoril kože, v Boznu pri svojem bratu Francu, ki je ležal tam bolan. Domov se je vrnil skozi Kanalsko dolino. Franc je umrl 1519. Očetovo nasledstvo je prevzel sin Viljem. Vdova Ana je moža Lenarta precej preživela. 24. dec. 1519 sta mati in sin Viljem darovala iški župni cerkvi dve kmetiji.

L. 1521 je Viljem izstopil iz Lantierijeve trgovine. Svojega bivšega principala je že isto leto tožil za 150 dolžnih mu dukatov, 1527 pa celo, da mu je ostal dolžan 1424 dukatov, in še za druge izdatke, zlasti za izostalo plačo. V prvi pravdi je zmagal, v glavnem tudi v drugi, ki se je vlekla še po 1537, ko je Antonina de Lantierija že nasledil sin Gašper. Viljem P. se beleži kot član lj. zunanjega, pozneje tudi notranjega mestnega sveta od 25. jul. 1521 s presledki do 1538. Župan je bil od sv. Marjete 1528 do sv. Marjete 1529, dalje 1531/32 in (po Valvasorju) tudi 1532/33 ter 1535/36. Kot član zastopstva kranjskega deželnega zbora se je udeležil sestankov notranjeavstrijskih deželnih odborov, ki so razpravljali zlasti o skupnih ukrepih proti turški nevarnosti (od 10. dec. 1528 v Gradcu, od srede dec. 1531 do 19. febr. 1532 v Lincu in nato v Inomostu ter od 1. dec. 1536 dalje na Dunaju). Za njegovega županovanja je bila 1529 zgrajena velika bastija pred Vicedomskimi vrati pri (poznejših) kapucinih, so bili hiše in vrtovi v Rožni in Hrenovi ulici, ki so dotlej bili podvrženi deželnemu knezu kot neposredni zemljiški gosposki, vključeni v mestno jurisdikcijo, je prišel (ok. 1535) v Lj. Primož Trubar in imel slovenske pridige v Šenklavžu in so se 1536 pod vodstvom stavbenika Janeza Čerteta in več laških graditeljev pospešila utrjevalna dela v Lj. ter je bilo mesto preskrbljeno s strelivom.

Dasi je bil Viljem P. še vse leto 1537 mestni notranji svetnik, vendar je že tedaj bil deželnostanovski davkar. Vsekakor ga 1541 ni več v mestnem svetu, čeprav ga župan Vid Kisel po sklepu mestne seje 16. sept. 1541, ko so Turki že zavzeli Budim, zaman skuša pregovoriti, naj bi se udeležil odposlanstva deželnih stanov na kraljevski dvor, na katerem bo mesto Lj. zastopal notranji svetnik Janez Dorn. Po Globočniku (MMK 1899, 15) je Viljem P. že 1532 postal kranjski deželan. Po Schivizu (s. 499) pa je bil sprejet med deželne stanove šele 5. marca 1571, kar pač ne bo točno. Kot župan je imel v grbu viteza z oklepom, pozneje kot vicedom bežečega divjega kozla, kot deželni odbornik pa 4 leve, od teh dva na zadnjih šapah stoječa, v štirih oglih grbovnega polja. To »izboljšanje« grba mu je dovolil kralj Ferdinand 25. avg. 1550. Med leti 1542 in 1546 (in ne 1545–1550, kot stoji pri Valv. IX, 81) je bil Viljem P. deželni vicedom na Kranjskem, obenem cesarski svetnik. Ves čas svojega dolgega življenja je množil že obilno očetovo dediščino. L. 1519 mu je podelil krški kardinal in koadjutor solnograški Matija v fevd neko vinogorsko pravico, 1527 je kupil od meščana Marina Kernerja domec v Gosposki ulici, drugi proti jugu od tedaj še majhnega lontovža. Ta hiša je bila z več drugimi vključena v novi lontovž med leti 1571 in 1587. L. 1529 je kupil od Mohorja Tappenauerja desetino v dobrniški župniji, 1534 od Pavla Stetnerja eno kmetijo v Lazah v župniji Vače, 2. nov. 1537 mu je izdalo mesto Lj. kupno pismo za dve njivi v Višnji gori in za eno kmetijo v vasi Dolgo brdo v župniji Vače, isto leto se omenja domec njegove žene v Gradišču, 1546 pa tudi »vrt vicedoma Viljema Praunspergerja v Gradišču«; 14. jul. 1541 mu je zastavil za posojenih 100 renskih goldinarjev bistriški prior eno kmetijo. Izključeno je, kar piše Valvasor, da bi bil P. priženil grad Turen pri Višnji gori (Višnja, Weichselbach) že 1501 od pl. Gallov, saj je bil takrat star komaj nekaj let. To leto je grad kupil od Volkarta Turjaškega Andrej Harrer, s katerim je že Viljemov oče imel poslovne zveze. Vsekakor je bil Viljem lastnik tega gradu vsaj že 30. sept. 1543, ko se je na nekem pergamentu, ohranjenem v drž. arh., podpisal kot vicedom »Wilhalm Praunsperger Zu weichslbach«. V Višnji gori je dal 1546 postaviti grobnico z nagrobnim napisom, kjer je bil tudi kratek slovenski stavek, prvi izpričani slov. tekst na spomeniku. Napis je Dolničar prepisal takole:

»Bug obari Na pasti / Gott unser Hoffnung. / Wilhelmus Praunsperger, in Weixlpach, Roman: / Ungariae ac Bohemiae regis consiliarius, / et eo tempore vicedomus Carnioliae hoc / monumentum / Piis parentibus, sibi et suis posteris / fieri fecit. Die VIII. mensis Decembris anno / Dni MDXLVI.«

Še pred 1578 je Viljem P. prišel v posest gradu Ponovič in se poslej imenuje »von Weychslpach zum Pannobitsch«. Poleg vseh teh nepremičnin je imel tudi znatno premoženje v denarju in obilo dolžnikov.

Viljemova hči Barbara se je poleti 1553 poročila s Feliksom Nikoličem, lastnikom gradu Kozljak v Istri. Po vsej priliki je bil Viljemov sin tudi Krištof P., čigar hči Ana se je poročila z nekim Gallom, verjetno Joštom Jakobom Podpeškim (Gallenstein), dednim oskrbnikom v Mekinjah, ki se v Viljemovi inventuri imenuje kot njegov dedič in skrbnik zapuščine poleg Franca Wagna Bogenšperškega in Poganškega (Poganek), ki je po vsej priliki nasledil Ponoviče.

Viljem P. se še 1582 in 1584 imenuje kot prisednik deželnega sodišča v Lj. Umrl je konec marca ali v začetku apr. 1589 v silno visoki starosti, gotovo preko 90 let, kot prejemnik deželnih stanov. Bil je do zadnjega trden protestant in je tako v deželnem zboru in odboru kot v raznih deputacijah nastopal kot branilec protestantov še 1581–7. Ko so napravili 20. apr. in 5. jun. 1589 v Lj. in v Ponovičah inventuro njegove zapuščine, pri čemer so bili navzočni tudi njegova vdova ter zeta Franc Wagon Bogenšperski in Jošt Jakob Gallenberg, so našli spise, iz katerih sem črpal podatke za njegovo in očetovo biografijo, med knjigami pa Petrarco v nemščini, Sachsenspiegel, 6 knjig Seneke, Plutarha, Lutrovo hišno postilo, slovenske evangelije z razlago Sebastijana Krelja, Cicerona, celega Horaca, Homerja v latinščini, grški leksikon, več gramatik, razne juridične knjige, Janeza Spangenberga slovensko domačo postilo, Tita Livija, »Der Statt Wienn ordnung vnnd Freyhaiten«, »Dictionarius«, vezan v črno usnje, laško računico in več drugih laških knjig. Iz meni dostopnih virov ni razvidno, da bi Praunspergerja preživel kak moški potomec. Vendar navaja Globočnik (Der Adel in Krain), da so Praunspergerji zadobili baronstvo leta 1671. Morda je to bilo kje izven Kranjske, kjer jih tudi Valvasor v svoji dobi ne pozna več. — Prim.: Lj. mestni sodni zapisniki v lj. mestnem arhivu: 1522, 30; 1527, 1–12, 22, 108, 126; 1528, 32–4, 36–7; 1529, 113, 126; 1537, 118–129, 144, 147; 1541, 116; 1544, 8; 1547, 11, 143; 1569, 184; 1571, 63; M. Kos, Pečat in grb mesta Lj. (separat, Lj. 1943), 42. — Valvasor VIII, 690, 750; IX, 81, 83, 86, 92; X, 337; XI, 49, 217, 625, 627, 665, 694, 800; XV, 464; Invent. po Viljemu Praunspergerju iz 1589 v centr. drž. arh. v Lj.; Dimitz II, 7, 55–6, 122, 138, 149, 150, 174–5; III, 86, 90–2, 100–1, 109, 122, 136. — Pettenegg I, kos 2232, 2263; IMK 1898, 132, 176; 1899, 142; 1903, 136–40; MHK 1860, 100; 1863, 9; MMK 1899, 15; M. Kos, Topografija srednjeveške Lj. (v rokopisu) 26; Lj. privilegijska knjiga v mestnem arhivu, kos 74, 92, 95; Stanovski arh., fasc. 88, 92, 207, 214; Zapisniki dež. zbora 1531 (št. 1, 57), RDHV I, 1923, 201. — St. Jug, Turški napadi na Kranjsko in Primorsko, GMS 1943, 35; Klun, Dipl. carn, 52–3, 68–9, 70; izvir. perg. v centr. drž. arh. 30. sept. 1543; izvir. perg. v mestnem arhivu lj. 6. jul. 1534; — Vlad. Fabjančič, Lj. sodniki in župani (rokopisna knjiga v lj. mestnem arhivu); — Vlad. Fabjančič, Knjiga lj. hiš in njih stanovalcev (rokopis v m. arh.), II. Fbč.