Hren

Hren, odlična kranjska rodbina, ki se je začela uveljavljati ok. 1540, izu. v moškem kolenu 1703, ožje sorodstvo škofa Tomaža H. Med lj. meščane so bili sprejeti H. 1544. Ni izključeno, da so prispeli v Lj. s kočevskega ozemlja, ker pozna urbar kočevske gospoščine iz 1574 več podložnikov s tem priimkom. V Lj. sta bili v 2. pol. 16. stol. vsaj 2 panogi. V linijo škofa Tomaža H. menda ne spada Regina H., katere kumstvo Bohoričevima otrokoma je vpisano v protestantski matriki 2. jan. 1576 ter 16. febr. 1578, smrt pa 19. marca 1585. Tudi v 17. stol. so živeli v Lj. H.-i, ki ne spadajo sem, na pr. Janez Adam, ki se mu je iz zakona z Ano Marijo 5. jan. 1671 rodila hči Marija Elizabeta.

Utemeljitelj one lj. veje H., v kateri ima škof Tomaž H. svoje mesto, je Lenart H., r. ok. 1520, pokopan pri sv. Petru v Lj. 5. dec. 1585. V Lj. je imel hišo, menda na Starem trgu, ter opetovano bil sodnik (1553, 1554, 1558), župan (1565, 1566, 1577, 1578, 1581) in zastopnik občine v stanovskem deželnem odboru (1575–6). Za zadnjih let življenja je bil tudi lastnik fužin na Jesenicah. Vsaj že v dobi, ko se je 1561 po Trubarjevi vrnitvi ljubljanska protestantska cerkev začela organizirati, je bil protestant ter med onimi, ki so za Trubarja 1565 intervenirali pri deželnem knezu. Iz zakona z Uršulo r. Žitnik se mu je rodilo vsaj 4 otrok. Medtem ko je oče Lenart do smrti ostal zvest protestantizmu ter imel protestantski pogreb, so se odločili otroci končno vsi za katolicizem, prvi menda po vplivu strica Gašparja Žitnika, vsaj nekateri mlajši po prizadevanju brata Tomaža. Menda dve hčeri njegovi sta bili v tej dobi opatinji v Mekinjah: Magdalena, izpričana 1603 in 1629, ter Ana. Opatinja Ana H. je bila nedvomno hči Lenarta, sestra škofova. Nuna je postala 18. maja 1598, torej v času, ko je že brat bil imenovan za škofa, a protestantska miselnost v mekinjskem samostanu zatrta, četudi je bivša opatinja Suzana še bivala tu ter ščuvala proti opatinji Jeri Radovič. Vsaj že 15. jul. 1627, ko ji je poslal brat Tomaž v vzgojo Marjetico, hčerko njunega polubrata Janeza Kunsta, je bila subpriorka, a 18. apr. 1636 je bila potrjena za opatico ter bila to vsaj še 1650. Škofu Tomažu posebno draga je bila Uršula, njegova »lastna sestra in duhovna hči radi izpreobrnitve h katoliški veri«. Vsaj že 21. febr. 1597 je bila poročena s kamniškim meščanom Butaličein. Ko je bil brat imenovan za lj. škofa, je sestra Uršula postala gospodarica v Gornjem gradu. O njenem vplivu in njegovih vzrokih se je mnogo govorilo, a papeški nuncij v Gradcu, škof adrijski, Girolamo di Porzia, je pred 4. nov. 1606 odredil, naj je brat »pod kaznijo izobčitve latae sententiae« ne ima v hiši. Odslej je živela nekaj let menda večinonna pri možu v Kamniku, kjer je imela brata škofa po izvestju kamniškega arhidiakona Trebuhana 1607 po trikrat na mesec po 3–4 dni v gosteh. Vse govorice o razmerju s sestro je proglasil škof v memorialu nunciju Salvagu 13. nov. 1610 za izmišljeno in zlobno obrekovanje svojih protivnikov, zlasti papeškega nuncija di Porzia in njegovega »sorodniškega zaveznika« protestanta grofa Ambroža Thurna. Ko je postal brat 1614 namestnik v Gradcu, je bivala Uršula menda zopet češče v Gornjem gradu, in pri tem je ostalo najbrž tudi po bratovi vrnitvi 1621. Tudi škof je še vedno često zahajal v Kamnik, ker je ob njegovi smrti bil del njegove ostaline pri Butaličevih v Kamniku. Uršulin sin Tomaž Butalič, r. ok. 1597–1600, je bil 25. apr. 1609 sprejet v jezuitsko semenišče v Lj., na priporočilo škofovega brata (Andreja) in (Tomaža Butaliča) matere (Uršule). Ob izdatnih škofovih podporah je dovršil študije ter postal kanonik, a je že 12. sept. 1635 umrl. Morda je bila Uršulina hči tudi ona škofova »nečakinja Margarethula«, ki jo je 6. jul. 1627 poslal v Velesovo.

Lenartova vdova Uršula, škofova mati, se je po smrti prvega moža vdrugič poročila ter vzela lj. jermenarja Jurija Kunsta, a bila pokopana pri sv. Petru v Lj. pred 12. marcem 1597, ko je u. škofov očim. Veljala je za protestantko. Iz drugega zakona se ji je rodil vsaj sin, škofov polbrat Janez Tomaž Kunst, čigar hčerko Marjetico je poslal škof 15. jul. 1627 sestri Ani v Mekinje v vzgojo.

Lenartov drugi sin Andrej, r. ok. 1562, u. v Lj. 20. jan. 1645, se je najbrž tudi rano od vere svojega očeta okrenil h katolicizmu. Preprečiti sicer ni mogel, da ne bi bile fužine njegovega očeta na Jesenicah že ok. 1587 propadle, vendar je hišo na Starem trgu v Lj. po vsej priliki očuval, a po bratovi vrnitvi v Lj. se je z njegovo pomočjo naglo dvigal: 1590 je bil še neznaten šenklavški učitelj in pevovodja, a je dosegel, čim je brat Tomaž izposloval zapoved, da se smeta župan in sodnik »voliti« le izmed katolikov, čast lj. župana (1599, 1602, 1603); 1602 je bil že tudi škofijski oskrbnik in protipisar carinskega urada; 1607 je dobil od brata v fevd škofijski grad Goričane; 1610 je postal deželni in cesarski svetnik; 13. marca 1629 so sprejeli njega in potomce »na njegovo prošnjo, in zlasti radi zaslug njegovega brata Tomaža« med kranjske deželane, a v zvezi z deželanstvom se je ta panoga H.-ov začela šteti med plemiče; 1632 je bil tudi že svetnik vicedomskega urada in graščak. Sijajno kupčijo je napravil kot dosmrtni zakupnik Goričan, ker je prepustil škof bratu gospoščino, ki je nosila po nuncijevem računu letnih 1000 zlatov, za borih letnih 200 gl. Njegov ali njegovih naslednikov namen je menda bil, da ta dominij spravijo v formalno last rodbine, ker je Tomažev naslednik Scarlichi rešil Goričane za škofija po Andrejevi smrti le »ob velikih prepirih«. Od Franca Schwabena je 1632 kupil grad Šinkov turen, od brižinskega škofa je istodobno dobil Loko v zastavo. O njegovem socijalnem dvigu pričajo tudi njegove ženitve (ok. 1596 por. z Ano pl. Isenhausen, u. 15. sept. 1626; 14. nov. 1629 por. z Marijo Salomo, roj. Prugmayr, vdovo po dež. tajniku Kirchmayru). Z bratom Tomažem je bil vedno v najboljših odnošajih, ustanovil obenem ž njim pri sv. Petru Marijin oltar ter bil 1625 posredovavec, ko je šlo Tomažu za ureditev tiskarne v Lj. Za dijake je ustanovil ok. 1624 štipendijo (1806 sta se podeljevali iz »ustanove Andreja Kröna« 2 štipendiji po 60 gl. na leto; pravico do štipendij sta imela »2 revna dijaka iz Lj. ali Gornjega grada«; jus praesentandi je pripadal lj. magistratu).

Izmed Andrejevih otrok z Ano je Tomaž, r. v Lj. 1. maja 1602, menda pred očetom umrl, ker se je imenoval Tomaž tudi sin iz drugega zakona, r. 23. nov. 1633. To je pač isti Tomaž, ki je po smrti Andrejevi bil posestnik Šinkovega turna, se 3 krat poročil (1. žena je bila pl. Sattelberg; 2. Antonija pl. Locatelli, u. 27. febr. 1673; 3. Regina pl. Hasiber, ki je moža preživela ter u. 24. marca 1687). Tomaževa hči iz 2. zakona Marija Neža, r. 19. jan. 1659 v Vodicah, se je poročila tu 13. okt. 1676 s ces. svetnikom v Lj. Janezom Pichlom pl. Ehrenliebom, Serafina Marija Ana je u. samica pred 1703, ena je imela nekega Čiča (Tschitsch) na Dolenjskem, Ana Suzana se je poročila 30. febr. 1704 v Vodicah z Gabrielom pl. Edenburgom, mestnim svetnikom v Lj. Tomažev sin iz 2. zakona Vajkard Jožef (istoveten s Herbartom Jožefom, ki je prišel 1682 kot »syntaxista« v lj. jezuitsko semenišče?) je gospodaril za materjo na Šinkovem turnu ter u. 1703 pa 19. okt., menda nov., zadnji moški potomec te panoge kranjskih H., ki je imela kranjsko deželanstvo in v škafu Tomažu svojo veliko tradicijo.

— Prim.: Koledarji Tomaža Hrena v Nar. muz. v Lj. 1597, 1602 (sestra Uršula in očim Kunst); protest. matrika v Nar. muz. (Lenart in Barbara); zapušč. akt Tomaža H. v Nar. Muz.; prot. dež. zbora v Nar. muz., 1616, fol. 314, 1627, fol. 459, 1629, fol. 518, 524 (Andrej); stanovska plemiška matica kranjska v Nar. muz., p. 15 (Andrej); kapit. arhiv v Lj. fasc. 57, 18 (13. nov. 1610: Uršula in Tomaž); ekscerpti o duhovnikih pri mrliški matici šenklavške fare v Lj. 1635 (Tom. Butalič); zbirka testamentov v registraturi dež. sodišča v Lj. (Andrejev de dato Epiphania D. 1645, Vajkardov 19. okt. 1703); Historia seminarii lab. v Drž. lic. knjiž. v Lj., p. 124 (Andrej), 150 (Tom. Butalič), 193 (Herbard). — Valv. VII, 437, 441; VIII, 787; IX, 84, 86; XI, 373, 507, 508, 699, 700, 701, 702, 718, 719; programi 1. drž. gimn. v Lj. do 1849 (o dijakih, ki so imeli štip. Andreja, med njimi Janez Bleiweis); kranjski uradni, šem. za 1806, dodatek (o Andrejevi štipendiji); Jellouschek, MHK 1854, 87 (Scarlichi o Goričanah); Heckenstallers Frisingensia, MHK 1859, 41 (Andrej in Loka); Dimitz, Hist. Notizen a. d. im Musealarchive aufbewahrten Kalendern des Bischofs Th. Chrön, MHK 1862, 25, 26, 88, 101, 102, 104, 108 (sestri Ana in Ursula, Tom. Butalič, Margarethula, polubrat Kunst, brat Andrej); Dimitz, Geschichtliches a. d. landesger. Arch. in Lb., MHK 1862, 8, 9 (Lenart); Dimitz, Geschichtliches a. d. Archive des Stadtmagistrates in Lb., MHK 1863, 12 (AndrejFerd.); MHK 1865, 23–4 (Leinmüllerjeva objava Lukančičeve genealoške študije o H.-ih); Vrhovec, LMS 1885, 246 (Andrej); Wolsegger, Das Urbarium d. Herrschaft Gottschee, MMK 1890, 147, 148, 150, 157; Milkowicz, Klöster in Kr., 434 (opatinji Magdalena, Ana); Koblar, IMK 1893, 64 (opat. Ana); Radics, Th. Chrön, Argo 1894, 139, 140 (Lenart, mati Uršule, opat. Ana, očim Kunst, Andrej); Argo 1895, 139, 141 (Andrejeva hiša v Lj.), 231 (H. 1544); IMK 1897, 31 (Andrej); Koblar, IMK 1900, 200 (H.-i v k. maticah pri Šenkl. v Lj.); Schiviz, Krain, 3, 4, 175, 182, 419, 420; Müllner, Gesch. d. Eisens in Krain, 401 (Lenart); Kidrič, H.-i, Jutro 23. sept. 1925; Premrou, Vat. dok. 1603–21, ČJKZ V, 77 (Andrej), 83 (s. Uršula); VI, 222 (Andrej); Kidrič, Bohoričevi, ČJKZ V, 157 (Kumstvo in smrt Barbare). — Grbi: Valv. XI, 700 (Lenartov meščanski); IX, 117 (plemiški). — Slike v Nar. muz. v Lj. (neznan slikar): Lenart 1603, Andrej 1603 (prim. Jutro 23. sept. 1925 in kat. »Razstava portret. slikarstva«, 2. nat., št. 13 in 11). Kd.