Herberstein

Herberstein, družina štajerskih plemičev, ki so izpričani vsaj že v 12. stol., se v več panogah uveljavljali po raznih deželah ter imeli močne stike tudi z ozemljem in kulturnim razvojem Slovencev (njihov rodni grad H. je ob štajerski Bistrici pri Gleisdorfu, torej na teritoriju, ki je danes nemški). Na Slovenskem so bili v njihovi posesti oz. v njihovem zakupu gradovi in dominiji: razna posestva na Koroškem in Kranjskem, ki jih je darovala Ana Eberstein svojemu 2. možu Gunterju H., med njimi Lupoglava v Istri (1409–1531); posestva pri Lj., ki jih je kupil ok. 1430 Andrej H. od Doroteje Sachs; Vipava (1470 pribi. do srede 16. stol.); Hrastovec (Gutenhag, na Pesnici zapadno od Št. Lenarta v Slov. goricah: od 1482, ko je dobil Lenart H. gospoščino, do katere so imeli H. iz ženitb pravico, v dedni fevd s presledkom v 19. stol., ker je Janez Anton H. gospoščino proti hišnim pogodbam prodal); Schachenturn v Slov. goricah (od 10. dec. 1516 in vsaj še 1573); Medija (Gallenegg, žup. Kolovrat: ok. 1562 je kupil od nekega H. graščino Jan. Krstnik Valvasor); Podsreda (od 1569 vsaj do 1572; Gašpar H.); Betnava (Windenau pri Mariboru: od 12. marca 1587 do 1. pol. 17. stol., ko je prešla v last Kislov); Wildhaus (ž. Sv. Marjete v Selnici: od 1588 vsaj do srede 17. stol., ker je bila še v posesti Ernesta Friderika H., u. 1678, medtem ko jo je imel vsaj že 1681 Jožef Rabatta, prej pa menda še Kazijanerji); mariborski gornji grad (Ober - Marburg: menda v 2. pol. 16. stol.); Veržej (nekaj časa proti koncu 16. stol.); Ormož (1598–1604); Slivnica na Dravskem polju (vsaj Jurij Ahac v 17. stol.); Meretinci (žup. Sv. Marjeta niže Ptuja: Janez Maks. H. jih je zamenjal 20. okt. 1652 z nemškim vit. redom za komendo Sv. Janeza pri H.); Vurberk (vsaj Guntar H., r. 1594, u. 1655 in 1681 Kristina Krescencija H.); Lemberg pri Poljčanah; Dornava (žup. Sv. Peter in Pavel niže Ptuja); Gornja Radgona (po 1730 do 1789); Vrhovo (Freyhof, žup. Št. Jernej pri Kostanjevici: 1773 do 1854); Ptujski grad (še danes, tu je del galerije H.). - Poleg štajerskega indigenata so imeli H. tudi razne druge (n. pr. se navaja med kranjskimi deželani še Lenart H. v Perizhoffenovem seznamu za 1507, Bernardin H. se navaja v 1517 v kranjskem dež. zboru brez citacije, 30. apr. 1640 sta se sprejela med kranjske deželane Jurij Ernest in Jurij Žiga H.; hrvaški indigenat so dobili 1669, prim. Bojničič, Adel von Kroatien 61). Baroni so bili že 18. nov. 1531, grofje so postali 9. jul. 1648 (v kranjskem vicedomskem arhivu je intimirano njihovo grofovstvo 17. marca 1657). Izmed dednih deželnih dostojanstev so imeli na Koroškem izza 1544 vrhovno komorništvo in stolništvo. Izza konca srednjega veka se pojavljajo H. v raznih vlogah, ki so vplivale na zgodovino slov. teritorija. Andrej H., ki so mu 1427 iz delitve z bratom Jurijem pripadla lupoglavska posestva, je bil do smrti 1442 stotnik v Postojni in na Krasu. Lenart H. (sin Andrejev), r. po 1428, u. 1511 v Gradcu (posestnik Lupoglave, »Freihausa« v Trstu, od 1470 Vipave, od 1482 Hrastovca), je bil kakor oče stotnik v Postojni in na Krasu (por. 1465 z Barbaro, sestro Erazma Predjamskega, oče Žigi H., o katerem gl. poseben čl.). Jurij III. H. (1. sin Lenartov), r. 1469, u. 4. marca 1528 v Brucku ob Litavi (pos. Lupoglave, Vipave, od 1512 Hrastovca, od 1526 Schachenturna itd.), je bil poveljnik vladnim četam, ki so 1515 pred avg. porazile uporne kmete pri Vuzenici, pri Celju in na Dolenjskem. Vlogo sodnika je pri tem odklonil ter poslal ujetnike sodišču v Gradcu.

V dobi reformacije se je čutilo tudi med Slovenci, da so le nekateri izmed H. ostali katoliki, medtem ko so drugi vsaj že od 1541 naprej naglašali vedno več protestantskih gesel. Katolik je bil morda še Jurij Andrej H. (4. sin Jurija III.), r. 3. apr. 1514, u. 10. jan. 1543 v Hrastovcu, ki mu je pripadel ok. 1536 iz delitve z bratoma. Katolik je ostal tudi Gašpar H. (iz neuberške lote), u. 1572 v Gradcu (med drugimi njegovimi posestvi je bila od 1569 tudi Podsreda kot dosmrtna posest) ki je po nalogu ces. Ferd. z 23. nov. 1543 »radi cerkvene reformacije« pomagal vizitirati štajerske cerkve in samostane. - Toda že Jurij IV. (1. sin Jurija III.), r. 11. jul. 1501, u. 16. sept. 1560 (pos. Schachenturna), je bil med notranjeavstrijskimi stanovskimi odborniki, ki so 1541 v Pragi od ces. Ferdinanda brezuspešno zahtevali svobodo veroizpovedi. Vendar je po Ungnadovem odhodu v pregnanstvo postal štaj. dež. glavar (revers je podpisal 23. okt. 1556, prim. Muchar, Gesch. Steierm. VIII, 552) ter obdržal to dostojanstvo do smrti. V protestantski miselnosti so bili vzgojeni tudi njegovi otroci. Jurij Rupert H. (3. sin Jurija IV.), u. okt. 1612 v Sierendorlu na Avstr., ki je imel po očetovi smrti Schachenturn obenem z bratoma Jurijem (u. 24. marca 1570 in Leopoldom, a od 23. dec. 1573 sam ter dobil proti koncu stoletja (pred 1605) za nekaj časa tudi Veržej, je pač skušal utrjati svojo versko orijentacijo tudi tukaj. Zofija H. (hčerka Jurija IV.) se je 1560 poročila z Jakobom Sekeljem, kateremu je pomagala širiti protestantsko misel tudi po dominijih na vzhodnoštajerskem slov. teritoriju (Borl - Ankenstein, Zavrč, Wildhaus, od 1574 Ormož itd.). Jurij »Široki« (iz starejše glavne loze, ki je imela grad H.), r. 1529, u. 1586, se je boril med protestanti 1570–71 za »asekuracijo«, 1577 na generalnem zborovanju notranjeavstrijskih pokrajin ter koristil protestantom tem lažje, ker je bil 1571–74 štaj. dež. oskrbnik, 1580–83 dež. glavar. Felicijan H. (1. sin Jurija Andreja), 1582 še med živimi (morda pos. Hrastovca), je bil 26. jan. 1574 izvoljen v protest. šolski svet in govoril n. pr. 1580 v prilog protestantom v dež. zboru. Sigmund Friderik H. (vnuk Jurija IV., sin Leopolda H.) se je oglašal za protestantizem vsaj že 1578 v Brucku, veljal 1581–82 za izrečnega prijatelja augsburške konfesije ter ostal v tej smeri vsaj tudi prvi čas svoje uradniške službe (1583 je postal štaj. dež. oskrbnik, 1594 dež. glavar.). Vneti podporniki protestantskega pokreta v mariborski okolici so bili sinovi Jurija Sigismunda (5. sina Jurija III.), u. 8. febr. 1578, ki je pač tudi bil protestant, a na Slovenskem ni imel posestev. Že Sigmund H. (pač Sigismund Friderik, 1. sin Jurija Sigismunda, utemeljitelj loze H. na Lankowitzu na Gor. Štaj.), r. pred 1551, u. 1621, ki je kot jerob maloletnih otrok kalvinca Jakoba Sekelja od 1585 nekaj časa upravljal graščino Betnavo, je utiral tu po vsej priliki pota protestantizmu. Volbenk Viljem H. (5. sin Jurija Sigismunda, utemeljitelj koroške loze), r. po 1554, u. 1619, je dal 1588 na posestvu graščine Betnava, ki jo je kupil 12. marca 1587, prostor (na desno popotniku iz Maribora v Hoče, v kotu, ki ga tvorita cesti v Hoče in Betnavo), na katerem so zgradili protestanti najprej pokopališče, hišo za pastorja in šolo (ozir. mežnarijo), medtem ko se je protestantska služba božja opravljala v začetku v gradu samem. Ker pridig za okoliške protestante ni upal več v gradu dovoljevati, se je zgradila 1590 na pokopališču posebna lesena molilnica. Ko je 8. jan. 1600 protireformacijska komisija pod vodstvom sek. škofa Brennerja dala protest. cerkev in šolo sežgati, župnišče s smodnikom spustiti v zrak, a na pokopališču ki ga je razdejala, postaviti troje svarilnih vislic, Volbenka Vilj. H. najbrž ni bilo v gradu. Jurij Krištof H. (4. sin Jurija Sigismunda, utemeljitelj wildhauske loze), r. 1556, u. 12. marca 1613, poveljujoči general hrv.-slavonske granice, je kupil 1588 gospoščino Wildhaus, prispeval za betnavsko pokopališče in za vzdrževanje ondotnega predikanta. Janž Friderik H. (1. sin Jurija Sigismunda, utemeljitelj hrastovške loze), r. 1551, u. 1615, je bil v času, ko se je zgradilo v Betnavi pokopališče, po vsej priliki že gospodar na Hrastovcu, ter je pač istoveten s »Hansom H.«, ki je dal 1588 za zgradbo pokopališča 30 gl., za vzdrževanje predikanta 10 gl., a v zmislu odgovora deželnih stanov s 13. marca 1600 imel betnavskemu predikantu izročiti plačo in navodila. Pač precej tudi po njegovi inicijativi se je protestantsko pokopališče pri Betnavi iznova ogradilo ter začelo zopet služiti protestantom. Župnik Janez Morennus, ki je bil na sumu luteranstva, moral 1600 Št. Lenart zapustiti, a se obrnil 5. febr. 1602 tudi na njega po pomoč, da bi se mu vrnila prejšnja župnija, je našel v njem pač vsaj moralno oporo, četudi ni uspel. V Hrastovcu samem je imel nekaj časa za oskrbnika bivšega katol. duhovnika, ki je postal protestant, a se pozneje zopet vrnil v katoličanstvo. Njegovo stališče do skakačev, ki so imeli ravno pri Sv. Lenartu svoje središče, ni ugotovljeno. - Na nemških protestantskih vseučiliščih sta študirala vsaj 2 H., a tudi ta 2 brez stikov s pokretači slov. protestantske knjige (Karl H. »e Styria« se je vpisal 1579 v Leipzigu, prim. Erler 180, B 1; Feliks H. 1600 v Tübingenu, prim. Elze, Univ. Tüb. 103). Ali so upoštevali protestantski H. na slovenskem teritoriju tudi slovensko protestantsko knjigo in koliko, ni ugotovljeno. Na betnavskem protestantskem pokopališču so bili pokopani vsaj 3 (Jurij Krištof iz Wildhausa 1613; Janž Frid. iz Hrastovca 1615; Marija Sidonija, hči Janža Jakoba v Hrastovcu 1627). Krištof Moric (iz loze na Lankowitzu), ki je bil še pred mandatom iz 1628 o vladni rekatolizaciji, ozir. izselitvi plemstva katolik, je 1622 z vnemo izvrševal vladarjeve odloke proti skakačem pri Sv. Lenartu v Slovenskih goricah. Med H., ki so se v novih razmerah rajši izselili nego povrnili v katoličanstvo, ni bilo menda nobenega ki bi bil imel dominije na slov. teritoriju.

Tudi iz poreformacijskih časov prihaja v poštev za slovenskega zgodovinarja mimo samih fevdalnih gospodarjev še nekaj drugih H. Ivan Maksimilijan (iz starejše glavne loze, prvi grof) r. 1601, u. 18. maja 1680, je postal 1648 štaj. dež. glavar, 1662 do 1674 je bil namestnik vseh 5 notranjeavstrijskih pokrajin. Ernest Friderik (iz loze v Wildhausu, ki je bil še v njegovi posesti), u. 1678, je bil 1657–63 dež. glavar na Goriškem, potem v Gradcu notranjeavstrijski dvorni kancelar in končno namestnik (iz zakona z Ano Regino grof. Falbenhaupt oče lj. škofu Sigmundu Krištofu H., o katerem gl. poseben članek). Janez Ernst (iz starejše glavne loze), r. 5. jun. 1671, u. 1746 (izza 1735 posestnik Hrastovca), je bil 1703–28 štaj dež. oskrbnik, ki je zidal cesto čez Semmering (iz zakona z Marijo Dorotejo grof. Dietrichstein oče lj. škofu Janezu Karlu H., o katerem gl. poseben članek). Ivan Leopold H. (iz pusterwaldske loze). r. 1712, u. 15. jun. 1789, je bil 1765–82 štaj. dež. glavar. Anton Janez Nep. (iz starejše avstr. loze), r. 30. dec. 1725 (sin Ferdinanda Leopolda), u. 2. dec. 1774 v Trstu, je vstopil v »plemiški duhovski red« kajetancev ter postal »clericus theatinus«, bil potem infulirani prošt v Eisgarnu, a 1760–1774 škof tržaški. Za njegovega škofovanja je postal Japelj duhovnik tržaške škofije, a odšel še pred škofovo smrtjo. - Prim.: plemiška kranjska matrika (Dež. arh. v Lj.); kranjski vicedomski arh. (tam); kranjska dež. deska (sodišče v Lj.); Valvasor V, 223; VIII, 678, 691; IX, 26, 90; X, 296, 385; XI, 165, 192, 485, 598, 655; XII, 41, 58–61, 79, 120, 132; XV, 345; Kumar J. A., Gesch. der Burg u. Familie Herberstein, Wien 1817; Schmutz Hist. Topo-graph. Lexikon d. Steuermark (članki o H. in njihovih štaj. gradovih); Preuner, Die H. in Krain, Carniolia 1839/40, 258, 265, 269, 273, 277; Wurzbach VIII, 324; Orožen I, 37, 185, 188, 320, 321, 324, 327, 339, 340, 341, 437; Argo 1895, 141 (o hiši na Nov. trgu v Lj. 1600); Loserth, Die Ref. u. Gegenref. in d. innenösterr. Ländern, 60; IMK 1900,199 (H. v lj. matrikah 17. stol.); Schiviz, Krain 468–9; ZMS 1908, 2, 87, 102, 104, 108; Schlossar, Die Literatur d. Steiermark, 1914, 311 (ostala literatura o H.); Premrou: Serie documentata del vescovi triestini, Archeografo Triestino (ser. III. vol. XIII) 18, 31 (o Antonu H.). O slikah prim. Kumar III, 54, 61, 65 in Wurzbach. Kd.