Gollmayer

Gollmayer, kmetiška rodbina, iz katere se jih je povzpelo več v višje položaje. Gre pač za nemške priseljence, ki so pa bili vsaj že v 1. pol. 18. stol. udomačeni v radovljiškem okraju (radovlj. urbar iz 1750–4 v Dež. Arh. v Lj. navaja Andreja G. v Lescah št. 5, Petra G. v Breznici št. 8, Jurija G. v Žirovnici št. 9 ter Matijo G. in Janžeta G. na manjših posestvih). Izza 2. pol. 18. stol. so česti med duhovniki in posvetnimi študiranci. Jernej G., r. v Hlebcah 1730, ki je študiral za duhovnika v Lj. (ord. 1754), služil po kranjskih in štaj. župnijah lj. škofije ter u. med 1788–93 kot lokalist v Želimljah, ni bil priljubljen, ker je bil avtokrat (Orožen II/2, 101; V, 284; Pokorn, Šem. 1788, 111). Jožef G., r. ok. 1736 v Lescah, ki je dovršil bogoslovne študije na Dunaju in v Gradcu z licencijatom (ord. 1759) ter u. 22. okt. 1799 kot dekan v Kranju, je bil mimo drugega 1779–81 komisar v Gornjem gradu ter na glasu zmožnega in učenega duhovnika (Orožen II/2, 49; Pokorn, Šem, 205). Jožef G., čigar poreklo in študijski itinerar nista ugotovljena, dr. juris, je bil vsaj že 1792 v Lj. magistratni svetnik in prisednik meničnega sodišča ter postal še hišni posestnik in prisednik gorskega sodišča (šem. 1793–802). Anton G. iz radovljiške župnije je končal ok. 1767 v Lj. gimn. (gimn. šem. 1766), postal dr. juris, bil v Lj. zaprisežen odvetnik dež. glavarstva (lj. ur. šem. 1780–2, 1793 do 1798, prim. ZMS 1912, 13) in pravi svetnik dež. sodišča (šem. 1799–808) ter imel hišo v Lj. (šem. 1793–808, 1819–22) in od 1787 gospoščino Weichselstein ob Savi pri Radečah (dež. deska X, 153), u. v Lj. 1822 (šenkl. matica). Istodobno sta se uveljavila še 2 G. iz radovljiške župnije. Janez G., ki je menda 1774 v Lj. končal gimn. (šem. 1772 do 1773), je postal med 1780–92 tu odvetnik (šem. 1793–6, 1800–4), u. 18. maja 1803 (šenkl. matica). O Juriju G. gl. poseben čl. Tudi v 1. pol. 19. stol. je študiralo več radovljiških G., ki so prišli med tem v sorodniško zvezo tako z vrbenjskimi Prešerni (Ropretovimi), iz hiše katerih se je primožila v 18. stol. ena h G. v Žirovnico, kakor tudi s Čopi, ker je bila G.-jeva iz Lesec žena Jurija Čopa v Hrašah. O Andreju izmed njih gl. poseben čl. Matija G., »Poharjev« iz Žirovnice (omenjena Prešernova je bila njegova babica) je končal v Lj. 1816 gimn., 1818 filozofijo, 1819 prvi letnik teologije, študiral 1819 do apr. 1825, deloma ob podpori »bratranca« Matije Čopa, na Dunaju pravo (zaključil je študij s krimin. izpitom), prišel 1825 v službo h grafu Auerspergu v Belarju v Istri (vsaj izza srede 1827 kot oskrbnik), prestopil s koncem 1829 v drž. službo ter bil okr. komisar na Krku, od srede 1833 v Sežani, u. kot vpokojeni fin. komisar v Trstu 27. sept. 1878. Na Dunaju je spadal k Prešernovi družbi, se videl s pesnikom tudi še 1826 na Ježici in 1833 v Lj., njegova pisma Čapu in pismo bratu Urbanu z 20. jun. 1874 vsebujejo o Prešernu važne podatke. Ne le pisma za Čopa, ampak tudi pismo za starše 12. marca 1833 so nemška. Neki poseben namen je moral imeti, ko si je želel dobiti 1833–4 »rodbinski pečat« lj. G.-jev, »da si da napraviti sličnega«. (Prim.: 43 njegovih pisem Čopu v Drž. štud. knjiž. v Lj.; tam korespondenca Čop–Benedičička; šemat. lj. gimn. 1814–8; šem. lj. škof. 1819; Zupan Iv., program reške gimn. 1873/4, IV; Zupan T., LZ 1882, 465: pismo Urbanu G. 20. jun. 1874 in drugo; Pintar, Prešeren v pismih sodobnikov, LZ 1900, 757; Prijatelj, Profili, LZ 1921, 404, 460, 528, 529, 597). O Urbanu G. iz Žirovnice (bratu Matijinem) gl. poseben čl. Antonija G., hči Antona G., ki jo je imel Matija G. za »teto«, se je poročila 21. nov. 1803 v Lj. z Antonom Scheuchenstuelom, ter postala soproga poznejšega Prešernovega šefa in mati Prešernovega tekmeca v ljubezni (u. v Lj. 26. avg. 1859). Z Ano G. je podedovala po očetu tudi gospoščino Weichselstein, ki jo je pa 1830 kupil Pluszk. Matijo G. je podpirala, a s Čopom je bila vsaj preko njegove gospodinje Benedičičke v stikih. (Prim. korespondenco med Čopom in Benedičičko v Drž. štud. knjiž. v Lj.; Schiviz, Krain, 165; Žigon, France Prešeren II, 64.) Več G. je bilo tudi v novejšem času duhovnikov lj. škofije (šemat. lj. škofije 1844 do 1926). Kd.