Gallenberg

Gallenberg, ena izmed najstarejših kranjskih plemiških rodbin, ki se omenja izza 11. stol., je bila že 1463 med kranjskimi deželani, dobila 1666 dostojanstvo drž. grofov ter imela na Kranjskem dominije do srede 19. stol. Imeli so tu vsaj: Gallenberg (žup. Šmartno pri Litiji: izza 11. stol. do 1452, prim. Valv. XI, 159); Mekinje (grad in glavni teritorij do ustanovitve samostana 1300, prim. Valv. XI, 369; dedno vogtijo z ozemljem do 19. stol., prim. dežel. desko V, 370); Kamnik (Stari grad nad Kamnikom: menda od zač. 13. stol. do 1452, prim. Valv. X, 290; XI, 159, 428); Šinkov turen (Schenkenturn, žup. Vodice: pribi. od 1360 do 1547, prim. Valv. XI, 507); Mengeš (1475 Andrej G., prim. Valv. XI, 362); Luknjo (Lueg, žup. Prečina: od 1494 pribl. do srede 16. stol., prim. Valv. XI, 350); Trnjece (Törmetsch, žup. Begunje: Jakob G. 1544, 1548, prim. Valv. XI, 585); Podpeč (Gallenstein, žup. Sv. Križ pri Litiji: med 1562-5 kupili od Gallov, po 1688 prodali, v dež. deski IX, 366 iz 1747 je vpisan M. A. Zois, prim. Valv. XI, 169, 372; Elze, Univ. Tübingen 66, 86; Argo 1898, 64); Turen pri Podpeči pod Št. Jurjevo goro (istočasno kakor Podpeč, prim. še Valv. XI, 574); Lanšprež (Landspreis, žup. Mirna: Janž G. s Podpeči vsaj že 18. maja 1581, prim. v Dež. arh. serijo »Adel« pod »Gallenberg«; Valv. XI, 329); Mokronog (isti Janž G. kakor Lanšprež, a najbrž po 18. maju 1581, prim. Elze, Univ. Tübingen 66); Zagorice pri Mokronogu (žup. Št. Rupert: menda v 16. stol. pred Freykircheni, prim. Valv. XI, 395); Št. Jurjevo goro (St. Jörgenberg, žup. Sv. Križ: kupili od Gallov obenem z Gaberjem med 1623-64, ko se v gradu ni več prebivalo, prodali menda v 1. pol. 18. stol., prim. Valv. XI, 293); Gaberje (Gallenhof, žup. Sv. Križ pri Litiji: kupili od Gallov med 1623-64, prodali menda v 1. pol. 18. stol., prim. Valv. XI, 168; dež. deska IX, 366, združene dominije »Thurn, Gallhof, Gallenstein«, katerim je lastnik že M. A. Zois); Sotesko (Ainöd: 1637 podedovala žena Janža Ad. G., njeni potomci prodali med 1714 in 1740 Auerspergom, prim. MMK 1893, 11, 17; Valv. XI, 9); Rozek (žup. Toplice: dobili pred 1687, prod. pred 1747, prim. Valv. XI, 472; dež. deska VII, 223, kjer je vpisan že Žiga Lichtenberg); polovico Brda pri Kranju (dobil pred 1688 Jurij Žiga G., prodali pred 1747, prim. Valv. XI, 129; dež. deska I, 470, kjer je lastnik že M. A. Zois); Zdušo (žup. Mekinje: dobili po 1688, imeli: ok. 1747 Žiga G., od 1773 Vajkart G., od 1794 do 14. febr. 1797 Žiga, ki je prodal Pernerju, prim. Valv. XI, 519; dež. deska VIII, 258).

V srednjem veku je njihovo delo ustanovitev samostanov klarisinj v Mekinjah, ki ga je Žiga III. 1300 ustanovil, Klara G. vodila kot prva opatica (Valv. XI, 372), Viljem II. 1301 opremil s pravico imenovati kaplana, kateri se je sam odrekel. Egidij Osterberg G. je bil 1389 praefectus aulae celjskega grofa in 1409 burgraf Celjskih na Haspergu pri Planini; Seifrid v zač. 15. stol. glavar v Metliki in 1405-7 dež. glavar na Kranjskem (Valv. IX, 18); Konrad 1430 župnik v Mariboru (Orožen I, 20); Friderik (Luknja) 1469 borec proti Turkom (Valv. X, 307; XI, 350; XV, 369).

V dobi reformacijskih gesel so imeli razne prilike spoznati pokret in vplivati nanj. V prvih 4 desetletjih po začetku gibanja z versko orientacijo še ne zbujajo pozornosti: niti Jurij III., ki se je boril 1529 pred Dunajem s Turki ter padel 1562 pri Bihaču (Valv. XI, 434; XV, 428); niti Žiga VII., ki je padel 1541 pri Budimu; niti Danijel II. (Šinkov turen 1518), ki se omenja 1528 in 1558 ter je odšel na Štajersko; ali Krištof in drugi G., ki so gospodarili v tej dobi po kranjskih gradovih. Prvi odločni protestant med njimi je bil menda Krištofov sin Jošt III (Podpeč, Turen, mekinjska vogtija). Bil je 1558 do smrti 1. okt. 1566 dež. oskrbnik, 1565 vodil stanovske čete Krupi na pomoč. Z izrazitimi protestanti je bil v rodbinskih odnošajih (Trojan Auersperg, Haller, Praunsperger), Trubar je naslovil prvo pismo nanj 25. jul. 1560. Iz Prage, kamor je odšel okt. 1561 z deputacijo k cesarju, je pozival z drugimi vred v začetku febr. 1562 Trubarja, naj pride brž v Lj. Trubarjevo delovanje v Lj. je skušal omogočiti. Ko je snoval Ferdinand 1566 »versko poravnavo«, so kranjski stanovi tudi njega določili za ta razgovor. (Valv. IX, 64, 85; XII, 18; XV, 467; Dimitz II, 264; III, 15; Elze, Univ. Tübingen, 66; Elze, Trubers Br. 52, 85, 306, 352, 428, 431; korespondenca o javnih stvareh 1544-66, katere del se tiče tudi protestantizma in Trubarja, v G.-erškem arhivu, fasc. I.) V isti smeri je deloval Jakob (Trnjece), u. 12. maja 1568, ki je bil 1562 član velikega odbora ter hodil v Lesce poslušat Kupljenika (Valv. X, 327; XV, 464; Dimitz II, 267; III, 22; Elze, Trubers Briefe 52 = napačno). Jošt III. je vzgajal v protestante tudi svoje otroke. Jošt Jakob (Podpeč, Turen, mekinjska vogtija), r. v 1. pol. 16. stol., u. ok. 1595 (Jošta III. 1. sin) je bil 1593 stanovski odbornik. V katoliških krogih je veljal za strastnega luterana. Iz dejstva, da so njegovi predniki ustanovili mekinjski samostan in da je on sam bil še vedno mekinjski dedni vogt, je izvajal pravico, da si sme v novih razmerah samostansko premoženje zopet prilastiti. S pomočjo protestantske opatice Suzane Gornjegrajske bi se mu bila ok. 1592 namera tudi posrečila, ako ne bi bili posegli vmes katol. cerkveni krogi ter spomladi 1593 Suzano odpravili iz samostana (Valv. IX, 87; X, 337; IMK 1906, 122-6). Istotako se je razvil v agresivnega protestantskega bojevnika Jošt V. (Lanšprež, Mokronog), u. 27. sept. 1584 (Jošta III. 2. sin). Študiral je v Tübingenu (imatrik. 27. maja 1562) in Padovi (imatrik. 15. maja 1565), se vrnil po očetovi smrti domov, bil 1569 med glavnimi idrijskimi fužinarji, stanovski odbornik 1571-3, 1581-3, kot vojni svétnik v Krajini spomladi 1583 namestnik dež. glavarja. Zlasti od 1578 je sodeloval pri vseh pomembnejših akcijah protestantov: 1579 je odšel s Hallerjem posredovat na dvor; apr. 1580 je bil izvoljen v cerkveni svet, ki je bil obenem tudi šolski svet; 1581-3 je prisostvoval skoro vsem ožjim posvetovanjem protestantskih deželanov, ki so jih plašile vesti o protireformacijskih načrtih; 4. dec. 1583 je bil proglašen za enega izmed šolskih nadzornikov (Valv. VII, 440; IX, 86; XII, 13; Dimitz III, 79, 86, 89, 90, 91, 92, 93, 101, 109, 146, 172, 199; Elze, Univ. Tübingen 65; Schiviz, Krain, 453).

Doslednega protestanta, ki bi se bil v novih razmerah rajši izselil, nego pod protireformacijskim pritiskom postal katolik, med G. ni bilo. Janž Adam (Podpeč, Turen, Rozek, Gaberje, Soteska), r. ok. 1595, u. 12. maja 1664, ki je bil ob smrti očeta Jošta Jakoba edini moški predstavnik rodbine ter združil v svoji roki menda vso takratno njeno posest, je študiral v Tübingenu (imatrik. 4. nov. 1607) in v Padovi (imatrik. 1608) ter bil 1654-6 stanovski odbornik. Miselnosti, ki se je je navzel v mladosti in v Tübingenu, se je otresel in n. pr. 1654-6 kumoval pri katol. krstih v Lj. (Valv. VIII, 715; IX, 89; MMK 1893, 5, 11; IMK 1900, 194). V naslednjem času je zapustil odličen spomin Jurij Žiga, r. po 1624, u. 1697 (Janža Adama 2. sin, ki je podedoval Sotesko in kupil Brdo, medtem ko so pripadli Podpeč, Turen, Šent Jurjeva gora, Gaberje in Rozek Janžu Frideriku, Janža Adama 1. sinu). Dobil je 1666 dostojanstvo drž. grofa, se udeležil 1671 na Dunaju posvetovanja radi ureditve vojaške krajine, bil 1670-2, 1679, 1680, 1682, 1685 in 1686 stanovski odbornik (1682 tudi predsednik), od 1682 dež. oskrbnik (inštal. jan.) in dež. upravitelj (inštal. marca), a zlasti se izkazal v letih kuge 1681-3. Schönleben mu je 1680 posvetil »Genealogijo« G.-ov. (Valv. VI, 363, 365; VIII, 716; IX, 4, 90; X, 379; XI, 129, 728; Dimitz IV, 83; MMK 1893, 5, 11; IMK 1900, 194; službeni dekreti v G.-erškem arh. fasc. III, drugi akti v fasc. IX). Mimo tega je bil: Volk Vajkard (Soteska), u. 20. febr. 1733 (1. sin Jurija Žige), od 1723 dež. glavar (patenti, dekreti, prigodnice in Skerpinov govor ob imenovanju za glavarja v G.-erškem arh. fasc. III—VI, VIII; Hoff, Gemälde I, 116; MMK 1893, 17); Sigefrid Boltežar (mekinjska advokacija), r. 13. sept. 1675, u. 24. marca 1760 v Mekinjah (2. sin Jurija Žige), stanovski odbornik; Žiga G. 1748 dvorni komisar za preiskavo kranjskih cestnih razmer proti dež. glavarju (G.-erški arh. fasc. IX); Leopoldina, r. 1673, u. 18. apr. 1759 (hči Jurija Žige), opatica mekinjska; Volfgang Žiga (Zduša, mekinjska advokacija), r. 1707, u. 5. febr. 1773 (sin Sigefrida Boltežarja), 1730 do 1739 stanovski odbornik in odborov predsednik, 1739-00 prezident glavnokomercijalne intendante (guverner) v Trstu in nekak dež. oskrbnik (Landesverweser) na Kranjskem (tržaški akti in akti o sporu z ženo v G.-erškem arh. fasc. IV, mrtvaški list v Dež. arh. v Lj.); Sigefrid Marija, v Lj. r. 23. maja 1746, u. 9. marca 1813 (1. sin Volfganga Žige), od 1784 lj. kanonik, od 1797 obenem konzistorijalni svetnik solnograškega nadškofa (Pokorn, Šemat. 1788. 7); Franc Sales, r. 1747, u. na Dunaju 1803 (2. sin Volfganga Žige), od 1783 okrožni komisar za Dolenjsko; Janž Žiga (Zduša, mekinjska advokacija), r. 4. febr. 1751, u. 11. avg. 1800 na Dunaju (3. sin Volfganga Žige), 1775 v Lj. gubernialni svetnik, a bil prestavljen na službovanje v Galicijo (mrtvaški list v Dež. arh.). Ko so jim po prodaji Zduše 1797 ostali na Kranjskem le še podložniki neznatne mekinjske advokacije (po odgovoru na uradno vprašanje z dne 7. jan. 1772 je obstojal njihov fidejkomis iz dedne mekinjske advokacije in izkupila za neki vrt pri mekinjskem samost. posestvu v znesku 3000 gl., katerim se je pridružilo še 4000 gl., prim. Breckerfeld. beležke v Dež. arh.), so stike s Kranjsko izgubljali. Lastnik advokacije je bil za Janžem Žigo njegov sin Vencel Robert, r. 18. jul. 1778 v Konjicah na Štaj., u. 3. sept. 1832 v Rimu, znamenit glasbenik (Wurzbach V, 68; mrtvaški list v Dež. arh.), a od 1836 tega sin Hektor (ta je vpisan v dež. deski V, 369 zadnji, z odlokom 31. marca 1888 se je fidejkomis radi »nedostajanja k njemu pripadajoče posesti« zbrisal). Zadnje predstavnice imena G.-ov, ki so stalno bivale na Kranjskem, so bile dame plemiškega zavoda (prim. šemat. do 1848), v kranjskih maticah se omenjajo G. zadnjič menda 20. okt. 1862, ko je Hektor G. mimogrede v Lj. služboval. - Prim.: Gallenberški arhiv, ki je prišel po dediščini v last Jožefa Erberga ter obsegal 1880, ko je postal obenem z Erbergovim arh. last Nar. muzeja v Lj., v 20 fasciklih izredno bogato gradivo, tičoče se ne le družine G., ampak tudi raznih drugih kranjskih plemiških družin, splošnih poslov, dednih dostojanstev (zlasti dostoj. dednega lovskega urada, ki so ga upravljali G.), cerkv. zgodovine, solnogr. stol. kapitla itd. (prim. Dežmanovo por. iz 1880 v muz.); Schönleben, Genealogia comitum de Gallenberg 1680 (primerek v bibl. Nar. muz. v Lj., z Breckerfeldovimi rkp. nadaljevanji do 1803); Breckerfeldove geneal. beležke; Schiviz, Krain, 465. - Grb: Valv. IX, 72, 77, 91, 102. - Nagrobni spomeniki in napisi: Valv. XI, 371 (Mekinje), Schönleben 220 (v cerkvi sv. Elizabete v Lj.), 23 (Soteska). - Slike na Kranjskem: Valv. XI, 9 (galerija v Soteski), Kaspret, Schloss u. Herrschaft Ainödt, MMK 1893, 3 (le še slika Jurija Žige in soproge, rojene grofice Schrottenbach). Kd.