Frankopan

Frankopan, plem. rodbina hrv. velikašev, izu. v moškem kolenu s Franjom Krstom 1671, ki je imela v raznih dobah posestva tudi na Slovenskem: Senožeče (Mihael F. 1509, prim. Valv. XI, 523); Metliko (menda v 2. pol. 16. stol., prim. Valv. XI. 385); Novi grad na Krasu (Krištof F. 1512-25, prim. MMK 1890, 200); Postojno (Krištof F. do 1525, prim. MMK 1890, 200); Črnomelj (v 16. stol., Valv. XI, 604); Brežice (Vuk F. dobil med 10. dec. 1634 in 28. okt. 1640; za njim sinovi Gašpar, u. 1653; Juri u. 1661; Franjo Krsto do 1671; prim. Klaić, Krčki knezovi F., rodoslovlje; Starine XXV, 244, 250, 296). Nekateri F. so imeli tudi na Kranjskem vplivna mesta: Štefan F. je bil 1436-43 in 1453 kranjski dež. glavar (Dimitz I, 328); Trojan F. je imel isto dostojanstvo 1444 (Dimitz I, 328); Krištof F. (Novi grad in Postojna) je imel od 1508 v vojni proti Benečanom pod Krištofom Ravbarjem važno vlogo, prišel sicer 1514 v beneč. ujetništvo, a 14. okt. 1519 iz Benetk pobegnil ter postal vojaški glavar na Krasu (Valv. XI, 7, 400; XV, 420; Dimitz II, 9; MMK 1890, 200). V Črnomlju so podpirali luteranstvo, in ko je bil pregnan Mavrinec, ki je poučeval latinsko, cirilsko in glagolsko pismo, je Nikolaj F. prosil deželne stanove, naj ga zopet nastavijo, češ, da je pouk na Kranjskem potreben, a v Črnomlju že od nekdaj v navadi (Gruden, 739). Kranj. deželanstvo so dobili 14. jan. 1642 (Schiviz, Krain 497). V Brežicah je Juri F. ustanovil 1660 frančišk. samostan. Tudi obiteljske vezi so spravljale F. v zvezo s slovenskim teritorijem, n. pr. je 14. jun. 1659 u. v Lj. grofica Dora F., r. Haller (Schiviz, Krain 177). Vsaj Franjo Krsto F., hrv. pesnik in protiavstrijski zarotniški drug Zrinjskemu in Tattenbachu (r. 1643, obglavljen 30. apr. 1671 v Wiener Neustadtu, sin Vuka F., generala karlovškega in posestnika Brežic ter Dore r. Haller de Hallerstein, torej Kranjice), je govoril tudi precej dobro slovenski jezik, ki se ga je naučil v Brežicah tem lažje, ker ga je rabila v občevanju s posli in kmeti pač tudi njegova mati. Vsaj 2krat je rabil slov. tudi v svojem liter. oblikovanju, sicer ne iz slov.-literarne ambicije, ampak iz lokalne nagajivosti Hrvata: s pesmijo »Fratri putnici« je hotel označiti slov. milje (tekst doslej ni objavljen, ker je Jugoslav. Akademija v Zagrebu izdanje preostalega dela »Gartlica«, ki ga je pripravil Slavko Ježić 1915 za 8. knjigo »Gradje«, radi lascivnih pesmi odtegnila prometu); ko je začel prevajati Molièrovo komedijo »George Dandin«, najbrž v dunajski ječi v dobi od 17. apr. do 7. sept. 1670, je dejanje lokaliziral v svojih krajih, a tako, da je tekst goljufanega starca in njegovih sobesednikov začel pisati v slovenščini, med tem ko bi bil pisal tekst zapeljivca, ki ga je namenil »žlahtnemu gospudu z horvackoga ursaga«, gotovo v svoji običajni hrvaščini (tekst prvih 4 scen 1. dej., ki se nahaja med F.-ovo lit. ostalino v hišnem dvornem in državnem arh. na Dunaju, objavljen v Archivu f. slav. Phil. XXIX, 545). V jeziku njegovih slov. tekstov je več hrv. elementov. Da ni imel stikov s slovensko literarno tradicijo, priča pravopis, ki je običajen njegov hrvaški. — Prim.: Kostrenčićeva izdaja F.-ovega »Vrtića« 1871, predg.; Matić, Archiv für slav. Phil. XXIX, 1908, 535; Vodnik, Povjest hrv. knjiž. 288, 290; Grafenauer, Kratka zgodovina 1920, 86; Wollman, Slovinské drama, 10, 11; Ilešič, LZ 1908, 447; Kranjska plemiška matrika v Dež. arh. v Lj. (deželanstvo je dobil Nikola F. na priporočilo nadv. Karla ddto Dunaj 12. jan. 1566, 14. jan. 1642 bil v dež. zboru Vuk F.). Kd.