Cobenzl

COBENZL (Cobentzl, Cobenzel, Kobenzl, Khobenzl, Kobencelj, Kobencl), plemiška rodbina.

Družina Cobenzl je po navedbah starejše literature izvirala s Koroške, v virih se je domnevno pojavljala že v 13. stoletju. Obstaja tudi teorija o njihovem kraškem poreklu, ki jo najnovejše raziskave do neke mere potrjujejo: rod Cobenzlov naj bi tako izhajal iz premožne kmečke družine iz okolice Komna, od koder naj bi se preselil v Štanjel in tam sodeloval pri njegovi obrambi.

Prva, z viri dokazljiva Cobenzla sta Tomaž, ki ga 1517 zasledimo v Štanjelu, in (verjetno) njegov brat Krištof s Proseka, ki se omenja v začetku 16. stoletja kot udeleženec habsburško-beneške vojne (1508–16). Njegova žena naj bi bila Ana Jamska (Lueger); preko te zveze naj bi Cobenzli pridobili grad Predjamo in se tako prvič pojavili na Kranjskem.

Krištofov sin Janez (u. 1594) velja za enega pomembnejših državnikov in diplomatov druge polovice 16. stoletja. Kot član nemškega viteškega reda je bil komtur na Dunaju, v Dunajskem Novem mestu, Gradcu, Ljubljani in Padovi ter prior v furlanskem Preceniccu, hkrati pa je opravljal številne visoke funkcije tako na nadvojvodskem kot na cesarskem dvoru. Bil je tajnik in tajni svetnik nadvojvode Karla II., njegov komisar pri urejanju goriške meje in predsednik spodnjeavstrijske komore. V sedemdesetih in osemdesetih letih 16. stoletja je kot cesarski poslanec deloval v Rimu in pri moskovskem velikem knezu (oz. prvem ruskem carju) Ivanu IV. (Groznem). V Rusiji mu je pri komunikaciji menda zelo pomagalo njegovo znanje slovenskega jezika.

Vidno vlogo je imel tudi Janezov nečak Filip (r. ok. 1565), sprva deželni namestnik v Trstu in Gorici, nato od 1602 kranjski deželni vicedom. Ta funkcija je bila po nekaterih domnevah nagrada za njegovo vztrajanje pri katolištvu v času reformacije, saj je bil menda prav Filip eden od stebrov protireformacije na Kranjskem ter dobrotnik ljubljanskih in goriških jezuitov. To je nedvomno povezano z dejstvom, da je bil jezuit tudi njegov brat Rafael (1571–1627), ki si je močno prizadeval za ustanovitev jezuitskega kolegija v Gorici. Po umiku z mesta kranjskega vicedoma je Filip postal podpredsednik spodnjeavstrijske komore. Njegov vnuk Janez Filip (r. 25. 3. 1632 ali 10. 9. 1635; u. 1. 2. 1702, Gorica, Italija) je bil prav tako namestnik v Gorici in glavar v Trstu; 1674 je zase in za samskega brata Ludvika zaprosil za grofovski naziv.

Janez Gašper (r. 30. 5. 1664, [Lože pri Vipavi]; u. 30. 4. 1742, Dunaj, Avstrija), sin Janeza Filipa, je postal cesarski pravi tajni svetnik in državni dvorni svetnik, prejel je tudi red zlatega runa. Bil je deželni glavar tako v Gorici kot tudi na Kranjskem. Kot kranjski glavar je Janez Gašper sodeloval pri položitvi temeljnega kamna za cerkev uršulinskega samostana v Ljubljani (1718) ter spodbujal zemljemerca in upravitelja idrijskega rudnika Franca Antona Steinberga k intenzivnemu raziskovanju Cerkniškega jezera.

Mlajši brat Janeza Gašperja Leopold Ferdinand (r. 13. 8. 1674; u. 19. 4. 1724, Ljubljana) je bil 1704 imenovan za ljubljanskega stolnega prošta in radovljiškega župnika.

Cobenzli so na Kranjskem med 16. in začetkom 19. stoletja sodili med večje zemljiške posestnike. Gospostvo Predjama so najprej kot zastavo prevzeli že sredi 16. stoletja in ga 1589 še odkupili. Verjetno v istem času so pridobili tudi Lože pri Vipavi. 1588, ko je Janez Cobenzl postal baron, je bilo to gospostvo že del njegovega predikata »s Predjame, Moša in Lož« (Freiherr zu Lueg, Mossau und zu Leitenburg).

Zelo obsežen sklop posesti je predstavljala nekdanja eggenberška posest na Notranjskem, ki je obsegala Hošperk (Haasberg) z Malim gradom, Šteberkom in Logatcem. Po knezih Eggenbergih so Cobenzli 1716 prevzeli tudi urad dednega točaja na Kranjskem. Janez Gašper je v oporoki 1740 združeni gospostvi Hošperk in Šteberk spremenil v fidejkomis, medtem ko sta Predjama in Logatec dobila status alodialne posesti. Med nekdanjo eggenberško posest sta sodili tudi palači v Ljubljani na Novem trgu (današnji hišni številki 4 in 5).

Četrti sklop posesti na Kranjskem je bila t. i. Trillegova zapuščina, ki jo je pridobil Ludvik Gundaker (r. 5. 10. 1678; u. februar 1764, [Štanjel]), brat Janeza Gašperja, preko sorodstvenih povezav z grofi Trillegi. Ta posest je obsegala gospostva Ribnica, Trilek v Podkraju in Bela Peč.

S potomci Janeza Gašperja se je rodbina razdelila na dve veji – starejši Janez Karel (r. 21. 7. 1712, Dunaj, Avstrija; u. 27. 1. 1770, Bruselj, Belgija) in njegovi potomci so prevzeli primogeniturni fidejkomis Hošperk ter alodialni Predjamo in Logatec, mlajši Gvido(bald) (r. 13. 1. 1716, Ljubljana; u. 11. 10. 1797, Gorica, Italija) pa sekundogeniturni gospostvi Lože in Ribnico. Že v naslednji generaciji je rodbina zaradi pomanjkanja moških potomcev izumrla – najprej starejša veja s sinovoma Janeza Karla Janezom Ludvikom (r. 21. 11. 1753, Bruselj, Belgija; u. 22. 2. 1809, Dunaj, Avstrija) in Francem (r. 4. 10. 1758; u. 21. 6. 1809), nato še mlajša veja z Gvidovim sinom Janezom Filipom (r. 28. 3. 1741, Ljubljana; u. 30. 8. 1810, Dunaj). Slednji je kot zadnji moški Cobenzl združil celotno rodbinsko posest in jo (z izjemo Ribnice, ki jo je tik pred smrtjo prodal Rudežem) testamentarno zapustil sorodnikom grofom Coroninijem. Povsem zadnja družinska članica je bila Filipova neporočena sestra Karolina, ki je umrla 1823 v Gorici.

Od druge polovice 18. stoletja je kar nekaj članov rodbine Cobenzl opravljalo (vele)poslaniško službo – Janez Karel na avstrijskem Nizozemskem (v Bruslju), njegov sin Janez Ludvik v Rusiji (bil je tudi avstrijski zunanji minister in avtor memoranduma, s katerim je bilo 1804 razglašeno Avstrijsko cesarstvo), zadnji Cobenzl, Karlov nečak Janez Filip, pa v Franciji. Janez Filip je z dobrim poznavanjem slovenščine in razmer na Kranjskem pomagal pri ustanovitvi Ilirskih provinc, s tem ko je Napoleonu posredoval informacije o prebivalstvu Kranjske.

Cobenzli so bili zelo dejavni naročniki in zbiratelji ter meceni umetnikom in znanstvenikom. Janez Cobenzl, ki je dal zgraditi grad Štanjel, predelati grad Jama, v Gorici pa postaviti razkošno palačo po rimskih vzorih (danes sedež nadškofije), je kot upravitelj komende nemškega viteškega reda v Millstattu 1593 prispeval tudi k naročilu slovitega postnega prta, dela Oswalda Kreusla. Cobenzli so 1685 donirali 1.084 renskih goldinarjev za oltar sv. Štefana v cerkvi sv. Ignacija v Gorici, kjer so si uredili rodbinsko grobnico. Tržaški stolnici sv. Justa je Janez Filip 1678 doniral oltarno sliko sv. Justa kot zaščitnika mesta Trst in njegovega priprošnjika, pripisano Giovanniju Giuseppeju Cosattiniju (v oltarju v kapeli ob cerkveni zakladnici). Dvorec Hošperk, ki ga je po naročilu Janeza Gašperja med 1717 in 1723 prenovil kranjski deželni stavbni mojster Carlo Martinuzzi, je bil med najlepšimi in najmonumentalnejšimi dvorci na tedanjem Kranjskem (danes v ruševinah). V njem je bila še ob koncu 18. stoletja obsežnejša zbirka slik z večjo portretno galerijo. Martinuzzi je po naročilu Janeza Gašperja prenovil tudi dvorec Logatec in njegovo mestno rezidenco v Ljubljani, na Novem trgu 5, medtem ko je hišo na Novem trgu 4 po naročilu njegovega sina Gvida prenovil arhitekt Matija Persky. Karel Janez je bil protektor slikarske akademije v Gentu in goreč podpornik slikarskih akademij v Antwerpnu, Brugesu in Tournaiju. Bil je ustanovitelj literarnega društva v Bruslju, ki se je kasneje preoblikovalo v bruseljsko akademijo znanosti in umetnosti (Académie impériale et royale des sciences et belles-lettres de Bruxelles). Finančno je podprl več bruseljskih umetnikov. V svoji rezidenci v Bruslju je z obsežnejšimi nakupi zasnoval izjemno zbirko več kot šeststo risb in številnih kabinetnih slik evropskih starih mojstrov, med katerimi so izstopale umetnine flamskih in nizozemskih slikarjev, med drugimi Petra Paula Rubensa, Antoona van Dycka, Gerarda (tudi Gerrita) Doua in Jana Davidsz. de Heema. Zbirko je 1768 odkupila Katarina Velika, glavnino hrani Ermitaž v Sankt Peterburgu. Gvido je bil ustanovni član in prvi predstojnik goriške podružnice rimske Akademije arkadijcev (Arcadia Romano-Sonziaca). Kot oče je tudi on budno spremljal raziskovanje kraškega podzemnega vodnega sistema, o čemer priča korespondenca z zdravnikom Giovannijem Fortunatom Bianchinijem in Tobijo Gruberjem, polbratom Gabrijela Gruberja. Tudi Gvido je imel v dvorcu Lože v Vipavi obsežnejšo zbirko, svoje zanimanje za umetnost pa je izkazal s podporo mlademu goriškemu slikarju Francu Kavčiču, ki ga je poslal na Dunaj. Janez Filip je Kavčiča poslal na študij v Bologno in Rim, kot prorektor dunajske cesarsko-kraljeve akademije upodabljajočih umetnosti mu je utrl pot do profesure in bil pomemben naročnik njegovih del. V drugi polovici sedemdesetih let 18. stoletja si je dal Janez Filip zgraditi razkošen dvorec na razglednem Reisenbergu v dunajskem okolišu Döbling (porušen v šestdesetih letih 20. stoletja); hrib je še danes poznan kot Cobenzl. V svoji primestni rezidenci je Janez Filip med drugimi imenitneži gostil tudi Wolfganga Amadeusa Mozarta, pri katerem se je glasbeno izpopolnjevala njegova sestrična, hči Karla Janeza, Marija Šarlota (Karolina).

Cobenzl, koroška rodbina, ki se imenuje prvič 1209 in je dobila najprej baronsko, potem 1564 grofovsko plemstvo. Njeni gradovi so bili Prosek, Štanjel na Krasu, Lože pri Vipavi, Predjama, Ribnica. — Janez C. je bil 1575–6 zaradi znanja slovenščine poslanik ces. Maksimilijana II. pri ruskem carju Ivanu Groznem radi ureditve poljskega in livlandskega nasledstva; njegova poročila s podatki o moskovskem dvoru so ohranjena, prav tako lat. pismo nadškofu Juriju Draškoviću, kjer popisuje C. pompozni sprejem pri carju. 1581 je bil kot poslanik ces. Rudolfa II. drugič v Rusiji, postal pozneje kancelar nadv. Karla, kapitan v Gorici in Gradiški, 1592 dež. glavar kranjski, 1597 komtur nem. vit. reda v Lj. — Janez Filip C., avstr. državnik, vitez zlatega runa, r. 28. maja 1741 v Lj., u. 30. avg. 1810 na Dunaju. Ko je bil 6 let star, se je njegov oče Gvidon preselil v Gorico k sorodnikom, grofom Coronini in Edling. Študiral je na Dunaju in v Salzburgu ter stopil v drž. službo v Bruslju. 1767 je bil drž svetnik na Dunaju, 1777 spremljevavec ces. Jožefa II. v Pariz, 1779 delegat pri mirovnem kongresu v Těšinu, 1797 mirovni delegat v Campu Formiu, po lunevillskem miru 1801 avstr. poslanik v Parizu do 1805, ko je stopil na Dunaju v pokoj. Filip C. je posredoval Fr. Caucigu sprejem v akademijo in ga pozneje priporočil Jožefu II., ki ga je poslal v Italijo. Andreju Lavrinu je veljal že 1779 za Slovenca; vsekakor je bil dober poznavavec Slovencev in slovenščine ter je informiral Napoleona na Dunaju v noči na 16. okt. 1809 o narodnostnih razmerah v Iliriji. V njegovi posesti je bilo več Caucigovih slik. Umrl je kot poslednji svojega rodu in zapustil vse premoženje grofu Coronini v Gorici. — Prim.: Wurzbach; ADB; Radics, Ein Empfang beim Czaren 1576 (Illustr. Familienbuch, Trst 1864); Kukuljević, pod Kavčič; Prijatelj, Veda I, 126. Ml.

Cobenzl (tudi Cobentzl, Kobencl), plemiška družina. Izhaja s Koroškega, kjer se prvič omenja v 13. stol. (1209 in 1272). Frizelinus C. je imel posestva na Koroškem. Po kraškem ljudskem izročilu, ki seveda ni zgodovinsko dokazano, je družina C. izšla iz trdne kmečke družine v Volčjem gradu na dolenjem Krasu (gl. Mahnič). Prvi C., omenjen na Goriškem, je bil Krištof pl. Proseški (von Prosecco). Ob izbruhu beneške vojne je bil poveljnik gradu Štanjel na Krasu do 1508, ko se je moral vdati. S poroko z Ano iz rodu grofov Logarjev (Lueger) si je pridobil grad Predjamo pri Postojni. Njegova sinova Ulrik in Janez sta 1572 dobila gospostvo Kopriva. Že prej (1564) sta postala barona. Isto leto je Janez postal gor. patricij. Janez je bil član nemškega viteškega reda in komtur v Precenicco (1574). živel je v Lj., v Gradcu in v Dunajskem Novem mestu. Bil je med važnejšimi državniki svojega časa: nadvojvodov tajnik (1562) in vicekancler (1567), nadvojvodov komisar pri urejanju gor. meje (1570), od 1571 do 1573 cesarski poslanik v Rimu, od 1576 do 1581 poslanik cesarjev Maksimilijana II. in Rudolfa II. v Moskvi pri Ivanu II., potem pooblaščeni zastopnik na raznih državnih zborih, končno nadvojvodov dvorni kancler, glavar v Gradiški (1590) in dež. glavar na Kranjskem (1582). [Nadvojvodu Karlu je predlagal za lj. škofa Konrada Glušiča, župnika v Komnu (1570). Na koncu Travnika v Gor. je dal sezidati palačo (1587), ki je tedaj bila najlepša v mestu; pozneje je prešla v last Avguština Godelhja (gl. čl.), ta pa jo je daroval za stanovanje gor. nadškofom. Umrl je v Regensburgu med zasedanjem drž. zbora (1594). – Filip C., Ulnikov sin, je bil vicedom na Kranjskem in dež. namestnik v Gor. (1608). – Rafael C. je bil jezuit; veliko si je prizadeval za ustanovitev prve jezuitske hiše v Gor. (1617). – Janez Filip C, r. v Gor. 1635, ki je bil najbrž vnuk Ulrika C., je skupaj s svojim bratom Jakobom Ludovikom postal drž. grof (1675). Bil je dež. namestnik v Gor. (1671), glavar v Trstu (1673) in dež. glavar v Gor. (od 1697 do smrti 1712). – Janez Gašper, sin Janeza Filipa, r. 1664, je bil dež. glavar v Gor. (1713) in dež. glavar na Kranjskem (1714); imel je še druga visoka drž. mesta; umrl je v Gradcu 1742. Njegov brat Ferdinand Leopold je bil stolni prošt v Lj. Drugi brat Ludovik Gundaker, cesarski komornik, je imel dva sinova. Prvi, Janez Karel Filip, r. v Lj. 21. jul. 1712, je bil v prvih letih vlade cesarice Marije Terezije poslanik v raznih nemških državah. 1753 je postal pooblaščeni minister za upravo tistega dela Holandske, ki je spadal pod Habsburžane. Umrl je v Bruslju 20. jan. 1770. Izkazal se je kot dober upravnik. Zanimal se je za gospodarsko obnovo dežele in za razvoj kulture. V Bruslju je ustanovil akademijo znanosti. Francoski pisatelj Montesquieu, avtor znanega dela De l'esprit des lois, se je v pismu abbéju de Guasco z dne 26. dec. 1753 zelo pohvalno izrazil o njem. – Njegov brat Gvido, r. v Lj. 14. jan. 1716, u. v Gor. 12. okt. 1797, je pomemben, ker je v Gor. pomagal ustanoviti »Accademia degli Arcadi romano-sonziaci« (1780). Član te akademije je bil tudi slov. pisatelj Jurij Japelj, prevajalec sv. pisma. Janez Karel Filip je imel deset otrok. Najstarejši izmed njih Ludovik Filip, r. v Bruslju 21. nov. 1753, u. na Dunaju 23. febr. 1809, je bil diplomat, od 1779 do 1795 poslanik v Peterburgu. Tam je pisal francoske veseloigre za carsko poletno gledališče Ermitage. Dne 17. okt. 1797 je podpisal mir v Campoformiu; nekaj časa je bil predstojnik zunanjega ministrstva. 1798 je bil zopet poslanik v Peterburgu. Takrat se mu je posrečilo pridobiti Rusijo za zvezo proti Franciji. Pozneje je kot drž. minister in podkancler vodil posle vse države. Dne 9. febr. 1801 je podpisal mir v Luneville. – Gvidonov sin Janez Filip, r. v Lj. 28. maja 1741, je služil pod vodstvom svojega strica Janeza Karla Filipa na Holandskem. Cesarica Marija Terezija ga je že 1767 imenovala za namestaega predsednika finančnega sveta v Bruslju. Potem ga je poklicala na Dunaj in mu dala nalogo, naj uredi upravo užitninskega davka. 1777 je spremljal Jožefa II. v Francijo. Ker je njegov bratranec Ludovik Filip nenadno zbolel, so poslali njega na mirovno konferenco v Tešin (1779). Ob tisti priložnosti je izšla v Gor. njemu na čast zbirka pesmi »Raccolta di composizioni e di poesie italiane, latine, francesi, friulane, tedesche, cragnoline, inglesi, greche ed ebraiche fatta in occasione che Sua Eccellenza il signore Giovanni Filippo S.R.I. Conte di Cobenzel etc«, v katera sta bili tudi dve slovenski odi: eno je napisal Jurij Japelj, a se ni podpisal, drugo pa Andrej Lavrin, župnik v Šempetru pri Gor. Lavrin, ki pravi, da govori v imenu »Slavencev«, ima C. za Slovenca. »Mi se le časti vesel'mo visoke naš'ga Slavenca« in prosi slavljenca »per tolkanj delih nikar pozabit Tvojih Slavencev«. V Tešinu se je tako uveljavil, da je bil ob povratku imenovan za vicekanclerja. Ob izbruhu nemirov v Brabantu 1789 so ga poslali tja, da bi začel pogajanja, a ni uspel. V okt. 1795 je podpisal pogodbo z Anglijo in Rusijo in 1797 je bil eden cesarskih zastopnikov pri pogajanjih z Napoleonom Bonapartejem. Nato je bil 1801 imenovan za poslanika v Parizu, a ni imel veliko uspeha. Ob začetku nove vojne 1805 se je vrnil na Dunaj. Po sklepu miru v Schönbrunnu ga je Napoleon 15. okt. 1809 poklical k sebi in dobil od njega podatke o prebivalcih ilirskih provinc. Janez Filip je umrl na Dunaju 30. avg. 1810; bil je zadnji svojega rodu. Vsa svoja posestva je zapustil nečaku grofu Mihaelu Coroniniju.

Prim.: SBL I, 83; ŠematGor 1845, 12 in 16; Morelli pass., zlasti III, 317–28 in 349; IV, 308; Czoernig 1873, 767–770, 933; A. Mahnič, Kako je oče Kobencelj na Dunaj kraški sir nosil, Kres 1882, 409–417; Wurzbach II, 389 s sl.; I. Prijatelj, Slovenščina pod Napoleonom, Veda 1911, 128–29; Gruden IV, 658 in 661 (s sl. Janeza C. s Proseka); NašČ 1928, 184–85; Kidrič, Zgod. 198; Simoniti, 30; KolclcMD 1952, 115–16.

K-n