Dietrichstein, grofje in knezi

DIETRICHSTEIN, grofje in knezi, plemiška rodbina.

Dietrichsteini po družinskem izročilu izvirajo iz grofov Zeltschach, ki so bili v sorodu s koroškimi vojvodami, kar pa ni podprto z viri. Njihov predstavnik Peter (1355–ok. 1414) je 1399 od škofije Bamberg dobil v fevd koroški grad Dietrichstein blizu Feldkirchna ob reki Glini, njegov sin Jurij I. (ok. 1402–1446) pa naj bi ga že 1422 prejel v svobodno last.

Vsaj od srede 15. stoletja so Dietrichsteini služili cesarju. Pod okriljem Habsburžanov so postopno prevzemali pomembne službe v deželni upravi, vojski in diplomaciji, kar jim je poleg vse večjega ugleda prineslo materialno gotovost, ki je bila temelj njihove poznejše moči. Z Jurijevima sinovoma Mavricijem I. (ok. 1440–1507/9) in Pankracem (1446–1508) se je rodbina razdelila na starejšo in mlajšo linijo.

Mavricij je pretežno deloval na Kranjskem. Njegov sin Volfgang (ok. 1491–1537) je bil zakupnik Pustega gradu (Wallenberg) ter bližnjega mesta in gradu Radovljica. Volfgangov sin Mavricij II.(ok. 1522–1575) se omenja kot zemljiški gospod Radovljice, Pustega gradu in koroškega Pitzelstättna, član notranjeavstrijske dvorne komore, dedni koroški točaj ter dedni lovski mojster na Kranjskem in v Slovenski marki. Z njegovo smrtjo je starejša linija po moški strani izumrla.

Pankrac, začetnik mlajše linije, je 1506 od vladarja Maksimilijana I. prejel dedni častni urad koroškega točaja. Njegova sinova Franc (1476–1550) in Sigmund (1484–1533) sta začetnika dveh glavnih vej: prvi je ustanovil starejšo vejo Tabor (pri Vojniku)-Rabštajn (Weichselstätten-Rabenstein), drugi pa mlajšo vejo Humperk-Bekštanj (Hollenburg-Finkenstein).

Mlajša linija se je pozneje še nekajkrat razvejala in člani rodbine so prejeli več povzdigov posameznih vej v baronski (1514, 1599, 1601, 1612) ter grofovski stan (1612, 1631, 1656, 1690, 1693). Dve veji sta dosegli tudi knežji stan (1624 oziroma 1631, 1684). Izvorno koroški Dietrichsteini so zgodaj, verjetno že v 15. stoletju, dobili koroško deželanstvo. Posameznim predstavnikom oziroma celotni rodbini je bilo to potrjeno 1606, 1631, 1753, 1773 in 1782. Štajersko deželanstvo so dobili 1515 ali 1530, 1514 deželanstvo Spodnje Avstrije in 1548 deželanstvo na Kranjskem. 1676 so dosegli ogrski inkolat, goriško deželanstvo pa 1683. Deželanstvo na Češkem, Moravskem, v Šleziji in na Tirolskem so dosegli 1739.

Dietrichsteini so vplivali na oblikovanje politike različnih habsburških dednih dežel kot deželni upravniki, vicedomi in deželni glavarji ter tako zasedali mesta najvišjih organov deželne uprave. Med 1668 in 1686 je bil koroški deželni glavar grof Sigmund Helfrid (1637–1690), medtem ko sta bila štajerska deželna glavarja baron Sigmund (glavar 1514–1529) in grof Jurij Sajfrid (1645–1714; glavar od 1703); zadnji je bil pred tem, med 1681 in 1685, tudi goriški glavar. Veliko članov rodbine Dietrichstein je opravljalo funkcijo stanovskih poverjenikov, ki so bili izvršilni organ deželnih stanov, nekaj pa je bilo tudi članov notranjeavstrijske vlade. Več njihovim članom je cesar podelil naziv (pravega) tajnega svetnika in (pravega) cesarskega komornika. Med njimi najdemo vidne člane viteških redov, častnike, redovnike, škofa in nadškofa (istočasno tudi kardinala), medtem ko so bile številne predstavnice rodbine redovnice, dvorne dame in članice damskih redov.

Že omenjeni Sigmund je 1514 od cesarja Maksimilijana I. prejel baronski naziv z baronijo, ki je vključevala koroški gospostvi Humperk in Bekštanj ter štajersko obmejno gospostvo Thalberg. Kot cesarjev ljubljenec – na Maksimilijanov dvor je prišel že zgodaj in ta je z njim ravnal kot s sinom – se je leto pozneje, 22. julija 1515, na Dunaju poročil z dedinjo štajerskega gospostva Thalberg, cesarjevo nezakonsko hčerko Barbaro pl. Rottal. Dve leti po poroki je Sigmund kot štajerski deželni glavar in notranjeavstrijski deželni namestnik v Gradcu ustanovil bratovščino oziroma red Sv. Krištofa, katerega vodilo je bilo omiliti plemiške razvade, zlasti prekomerno pitje in preklinjanje. Sigmundu je bil naklonjen tudi Maksimilijanov naslednik v avstrijskih deželah, njegov vnuk nadvojvoda Ferdinand. Po Sigmundovi smrti je bilo njegovo premoženje v nepremičninah tolikšno, da ga je do prevzema njegovih potomcev upravljalo več skrbnikov.

Mlajša veja Humperk-Bekštanj se je pozneje dodatno razvejala. Sigmundov starejši sin Sigmund Jurij (1526–1593) je bil začetnik humperške oziroma (pozneje) avstrijske veje. Po poravnavi z mlajšim bratom Adamom je prevzel celotno koroško posest na pomembnem prostoru ob Dravi, ki so jo Dietrichsteini dodobra gospodarsko izkoriščali (rudarstvo, fužinarstvo, trgovina, promet). Mlajši sin Adam (1527–1590) je 1575 od cesarja Maksimilijana II. dobil gospostvo Mikulov (Nikolsburg) na Moravskem in osnoval poznejšo knežjo vejo. Adamov mlajši sin Franc Seraf (1570–1636), od 1599 kardinal, tudi knezoškof v Olomoucu in moravski deželni glavar, je 1624 postal prvi državni knez iz rodbine Dietrichstein. Sledil mu je nečak oziroma adoptivni sin Maksimilijan (1596–1655), ki je prav tako deloval kot moravski deželni glavar. Kot lastnik gospostva Mikulov je 1612 dosegel državno grofovstvo, 1631 pa po stričevi zaslugi še državni knežji naslov. Tretji dietrichsteinski knez je bil njegov sin Ferdinand Jožef (1636–1698), ki je bil od 1685 ob Mikulovu še lastnik poknežene grofije Tarasp (na vzhodu današnje Švice), s katero sta bila povezana sedež in volilna pravica na državnih zborih. Četrti knez je bil njegov sin Leopold Ignac Jožef (1660–1708), peti pa njegov mlajši brat Valter Franc Ksaver Anton (1664–1738). Ta se je poročil dvakrat, v drugo s Karolino Maksimilijano grofico Proskau (1674–1734). Zaradi te poroke je lahko njun sin, šesti knez Karel Maksimilijan (1702–1784), po materinem starem očetu Juriju Krištofu 1769 prevzel grb in fidejkomis rodbine Proskau (tj. Dietrichstein-Proskau). 1696 ustanovljeni fidejkomis je obsegal gospostvo Prószków (Proskau) in številna druga posestva v vojvodini Opole (Oppeln) v Šleziji. Sedmi knez, Janez Krstnik Karel Valter (1728–1808), je 1802 postal dedič zadnjega grofa Leslieja in s tem prvi knez Dietrichstein-Proskau-Leslie. Knez Janez Krstnik je tedaj podedoval štajersko gospostvo Gornji Ptuj, Nové Město nad Metují na Češkem in palačo Lesliehof v Gradcu. V zameno za grofijo Tarasp je dobil gospostvo Neu-Ravensburg, ob moravskem Mikulovu pa je bil tudi zemljiški gospod Budina in Libochovic na Češkem. Knežja veja je po moški strani izumrla z desetim knezom Mavricijem Jožefom Janezom (1775–1864), mlajšim sinom sedmega kneza. Slednji je bil v obdobju 1821–26 direktor dvornega gledališča, nato pa je postal prefekt dvorne knjižnice (1826–45). Velja za pomembnega mecena Ludwiga van Beethovna, pa tudi sam je skladal samospeve in plesno glasbo. 1834 je postal častni član bavarske akademije znanosti, 1845 pa vrhovni avstrijski komornik (do 1848). Velike zasluge mu gredo še kot dolgoletnemu direktorju zbirke kovancev in antike (Münz- und Antikenkabinett; 1831–48), ki je pozneje našla stalno mesto v Kunsthistorisches Museum Wien. Po družinski dedni pogodbi je moravsko gospostvo Mikulov pripadlo drugi hčerki devetega kneza Jožefa Franca (1798–1858), Aleksandrini, poročeni grofici Mensdorff-Pouilly (1824–1906). Njeni potomci danes nosijo ime Dietrichstein-Mensdorff-Pouilly. Češki fidejkomis z Budinom in Libochovicami je pripadel najstarejši hčerki Mariji Tereziji, poročeni grofici Herberstein (1822–1895). Ta je podedovala še moravska gospostva Cvrčovice, Dolní Kounice in Nové Bránice ter spodnještajerski Ristovec pri Ptuju (Rüstenau). Druga posestva so pripadla mlajšima hčerama, Gabrijeli, poročeni grofici Hatzfeld-Wildenburg (1825–1909), in Klotildi, poročeni grofici Clam-Gallas (1828–1899). Gospostvi Gornji Ptuj in Nové Město nad Metují sta bili iz dediščine izključeni, saj so bili po fidejkomisnih določilih do njih upravičeni le moški potomci. Gornji Ptuj je bil sekvestriran, po dolgem sodnem procesu pa ga je 1873 na dražbi kupila omenjena Marija Terezija, poročena grofica Herberstein.

Za povzdig humperške veje v knežjo je zaslužen Gundaker (1623–1690), predzadnji od devetnajstih potomcev ter najmlajši sin Jerneja in Elizabete (r. baronice Franking). Za razliko od očeta, ki je kot protestant zapustil deželo, je sam 1650 konvertiral v katoliško vero. Odločitev je bila bogato nagrajena. 1656 je bil (skupaj z bratom Kristijanom) povišan v grofa, od tedaj pa je opravljal pomembne dvorne službe: od 1675 je bil na primer vrhovni cesarski komornik, s čimer je lažje pridobival številne posesti v Spodnji Avstriji in na Češkem. Že 1672 je bil sprejet v Red zlatega runa, dvanajst let pozneje pa ga je cesar Leopold I. povzdignil v državnega kneza. Knežji naziv je s cesarskim privilegijem veljal tudi za sorodnike po očetovi strani (agnate). Leto pozneje je Gundaker za celotno rodbino dosegel še imenovanje v dedni častni urad štajerskega lovskega mojstra.