Celjski

CELJSKI (von Cilli, Cillei), plemiška rodbina.

Za prednika Žovneških, kasnejših grofov Celjskih, velja Gebhard (I.) de Sovne, prvič omenjen 1123–30. Prvotno se je imenoval po Savinjski dolini, 1139 in 1154 (skupaj z istoimenskim sinom) po »novem gradu« (de Nivvenburch, de Castro Nouo). On ali njegov naslednik Gebhard (II.) je 1173 v listini oglejskega patriarha prvič izrecno imenovan po gradu Žovnek pri Braslovčah v Savinjski dolini (de Soͮnhec, de Soͮnekke). Po novejših dognanjih je rodbina izvirala z Bavarske; do posesti v Posavinju je domnevno prišla preko poroke s predstavnico Askvincev, dedičev sv. Heme. Gebhard je imel dva vplivna brata, klerika, s povezavami vse do dvora cesarja Friderika Barbarose: Rupert (u. 1186) je bil opat bavarskega samostana Tegernsee, Oto (u. 1183) pa prošt v Rottenbuchu na Bavarskem in v Dobrli vasi (Eberndorf) na Koroškem. Teza o pripadnosti bavarskim grofom s Falkensteina-Neuburga v novejšem zgodovinopisju ni sprejeta (Gebhard in brata nikoli niso označeni kot grofje). Verjetnejša je možnost izvora iz rodu svobodnih gospodov s Hohenburga na Zgornjem Bavarskem, blizu Tegernseeja, katerega dobrotniki so bili. Na Bavarskem so v moški liniji izumrli že konec 12. stoletja; rodbina se je domnevno nadaljevala le v savinjski veji. Po smrti Gebharda (I. ali II.) je 1177/79 prišlo do spora glede Žovneka s sorodnikom, oglejskim patriarhom Ulrikom II.; Oto in Rupert sta uspela ohraniti gospostvo svoji družini (nadaljevanje vodilnega žovneškega družinskega imena Gebhard).

Žovneški so bili visokosvobodni gospodje (liberi, nobiles), poleg Puchsov (kasnejših Višnjegorskih), Vojniških in Turjaških najuglednejši predstavniki tega sloja na Slovenskem. V 12. stoletju so se pojavljali kot priče listin oglejskega patriarha, salzburškega nadškofa, koroških vojvod Spanheimov (v Posavinju, na Koroškem, v Furlaniji); neredko v družbi Vojniških, verjetno sorodnikov. Savnija (Posavinje s Posoteljem) je bila še do 14. stoletja avtonomna pokrajina med Kranjsko in Štajersko. Žovneški in Vojniški so bili tu najuglednejše domače plemstvo; knezi, ki so se v prvi polovici 13. stoletja borili za prevlado v regiji (do izumrtja 1246 zlasti štajerski vojvode Babenberžani), so morali z njimi resno računati. Gebhard III. (u. ok. 1230) in sin Konrad I. (u. pred 1255) se večkrat pojavljata v spremstvu Babenberžanov (v Mariboru, Dravogradu, Kamniku, Gradcu), tudi ob Andeških, zlasti ob patriarhu Bertoldu Andeškem (v Slovenj Gradcu, Kamniku). Ulrik Liechtensteinski, ki je v pesnitvi Frauendienst ob prikazu turnirja v Brežah (Friesach) na Koroškem (1224) odslikaval tedanja politična razmerja, je med udeleženci navedel tudi Konrada I. Žovneškega in Leopolda I. z Lemberga (domnevno brata). Konrad je bil tudi viteški pesnik (der von Suneck), sodobnik Ulrika Liechtensteinskega; ohranjene so tri njegove pesmi.

Še do začetka 14. stoletja razmeroma majhna žovneška alodialna posest v Spodnji Savinjski dolini je zajemala gradova Žovnek in Ojstrica ter stolpa Šenek in Libenštajn. Že pred 1228 so od krške škofije pridobili v fevd gospostvo Lemberg (pri Šmarju), po katerem so se člani družine občasno imenovali (v listini prvič 1228). Na Kranjskem so imeli fevde od Ogleja (desetine pri Ribnici in na Dobrepolju, omenjeno 1241) in posest okrog Cerknice (omenjeno 1276). Že pred 1228 so bili odvetniki benediktinskega samostana Gornji Grad, kjer je bila družinska grobnica; 1237 so od Ogleja prejeli še patronat nad domačo župnijo Braslovče. Konrad I. je naveden tudi med prvimi dobrotniki dominikanskega samostana na Ptuju (ustanovljen ok. 1230).

Stabilen položaj in ugled Žovneških se je odrazil v prvi poročni zvezi z grofovsko rodbino; Konrad I. se je poročil s predstavnico štajerskih Pfannbergov (1237 povzdignjeni v grofe). Od srede 13. stoletja so bili dejavni njuni štirje sinovi: Gebhard IV. (u. ok. 1291), Leopold II. (u. ok. 1286), Ulrik I. (u. po 1265) in Konrad II. (u. pred 1262). Pojavljajo se kot dobrotniki samostanov v Gornjem Gradu, Žičah in Jurkloštru ter hospica Sv. Antona v Tuhinjski dolini. Bili so v dobrih odnosih s koroškim vojvodo in gospodom Kranjske Ulrikom III. Spanheimom. 1264 je v Kostanjevici kot mediator posredoval pri njihovem sporu s krškim škofom glede koroškega gradu Albeck, do katerega so imeli pretenzije po materini (pfannberški) strani. V zapletenih razmerah, ko je na Štajerskem in v delu Posavinja vladal ogrski kralj Bela IV. (1254–60) in za njim češki kralj Otokar II. (1260–76), njihova vloga ni jasna. Videti je, da so korektno sodelovali s češkim glavarjem Štajerske, škofom Brunom iz Olomouca (reševanje spora s krškim škofom na deželnem sodišču v Mariboru, 1265). Po Otokarjevem padcu 1276 so se pridružili novemu nemškemu kralju Rudolfu Habsburškemu; Leopold II. je bil 1278 z njim v bitki pri Dürnkrutu, kjer je bil kralj Otokar poražen in ubit. Vpliv in radij aktivnosti Žovneških se je večal; zasledimo jih v spremstvu Ptujskih v Salzburgu (1266), ob sklenitvi poročne pogodbe goriškega grofa Alberta II. v Sommerecku na Koroškem (1275), z goriškimi ministeriali v Trstu (1276) ter ob pomiritvi goriškega grofa in patriarha v Čedadu (1281). Rast žovneškega ugleda kažejo tudi poroke ženskih predstavnic z vodilnimi štajerskimi ministeriali iz družin Ptujskih in Marenberških.

Od 1286 je samostojno nastopal Ulrikov sin Ulrik II. (u. pred 1318); njegova mati grofica Ana je bila domnevno iz rodbine Sternberških. Ker je imel ok. 1291 umrli Gebhard IV. le dve hčeri (v samostanu Mekinje), je rodbino nadaljeval Ulrik II. s svojimi potomci ter postavil temelje vzpona in politične orientacije v 14. stoletju. 1286 si je s pogodbo z grofico Margareto, vdovo Leopolda II., zagotovil pravico do dedovanja matične žovneške posesti (Žovnek, Ojstrica, Šenek, Libenštajn), ki jo je prevzel 1302. Že 1301 pa je od Liechtensteinov kupil krški fevd Rogatec s pomembnim trgom. 1288 se je poročil s Katarino, hčerjo grofa Ulrika III. Vovbrškega (von Heunburg) iz najuglednejše rodbine Koroške in Posavinja (pomembno za kasnejši vzpon Žovneških). Bil je v dobrih odnosih z Goriško-Tirolskimi, ki so imeli Savnijo v zastavi od Habsburžanov (1286–1311). V začetku 1306 je s tastom Ulrikom Vovbrškim in vodilnimi koroškimi plemiči spremljal koroškega vojvodo Henrika Goriško-Tirolskega v Prago na poroko s princeso Ano Přemysl. V sledeči vojni za češko krono med Henrikom in Habsburžani (1307–11) pa je bil skupaj z Vovbrškimi glavni habsburški zaveznik v bojih v Posavinju. Vojvoda Friderik III. mu je spomladi 1308 podelil v upravo »vsa mesta in gradove«, ki jih je kot njegov pristaš zasedel. Aprila 1308 se je v Gradcu s svojo alodialno posestjo v Savinjski dolini podredil Habsburžanom in postal njihov vazal, kar je imelo daljnosežne posledice. Ko je Posavinje s Posoteljem 1311 pripadlo Habsburžanom (sporazum v Salzburgu; priključitev Štajerski), so Žovneški postali štajerski deželani in Ulrik steber habsburške oblasti v tej regiji. Umrl je 1316; z ženo Katarino Vovbrško sta bila pokopana v kartuziji Žiče, in ne v Gornjem Gradu, kar je simboliziralo začetek novega obdobja v zgodovini rodbine. Skrbništvo nad otrokoma Friderikom in Ano ter žovneško posestjo je začasno prevzel vplivni stric Herman Vovbrški (do 1322).

Friderik I. (u. 1360), Ulrikov edini sin, je bil tvorec žovneškega vzpona med elito štajerskega plemstva. Bil je začetnik agresivne grajske politike, ki je v nekaj desetletjih izjemno povečala družinsko teritorialno in ekonomsko bazo. Temeljila je na spretni in drzni politiki (zavezništva), vojaški moči in izjemno uspešnem finančnem poslovanju. Prva prelomnica je bilo 1322 izumrtje Vovbrških; Friderik je bil kot nečak zadnjega grofa Hermana eden glavnih pretendentov na dediščino. Pripadlo mu je pol gospostva Celje, v desetletje trajajoči fajdi proti koroškemu maršalu Konradu z Auffensteina pa je do 1331 (dokončno 1333) pridobil še drugo polovico (z gradom, sodiščem in trgom); Celje je postalo novi sedež rodbine. Vzporedno si je zagotovil še vrsto nekdaj vovbrških gradov v Savinjski in Šaleški dolini (Mozirje, Šoštanj, Šalek, Forhtenek, Turn, Ekenštajn, Žamberk) ter s tem prevlado v regiji med Dravo in Savo. Položaj Žovneških kot vovbrških naslednikov je poudarjal tudi prevzem njihovega grba (tri zlate zvezde na modri podlagi). Pred 1329 se je v roke Žovneških vrnilo še odvetništvo nad samostanom Gornji Grad; 1337 ga je opat skupaj s sodiščem potrdil Frideriku in njegovim potomcem. Z nakupom Smlednika (1328) je bil narejen prvi odločilen korak na Kranjsko. Friderik je 1334 postal kranjski deželni glavar (do 1340); od 1339 je imel hišo na Novem trgu v Ljubljani. Bil je trden habsburški zaveznik, kar mu je prineslo velike ozemeljske pridobitve (običajno v zastavo za nedoločen čas). Zanje se je 1331 boril proti bavarskim Wittelsbachom ter 1335–36 proti Luksemburžanom in njihovemu zavezniku, ogrskemu kralju Karlu Robertu (ob tem so bile opustošene tudi njegove posesti v Posotelju, vključno z Rogatcem). Za zasluge je 1336 od Habsburžanov dobil v zastavo gospostvo Laško s štirimi gradovi in strateškim mostom v Zidanem Mostu. Na to se je navezovala ekspanzija na Dolenjsko in v Posotelje, kjer so bile v zatonu nekatere prej močne družine (Svibenski, Čreteški, Kunšperški, Konjiški). Friderik je z odkupovanjem deležev od posameznih članov, odplačevanjem njihovih dolgov ali golo silo pridobival nova gospostva. 1329 je posedoval le osem gradov in dva stolpa, pred smrtjo 1360 že več kot trideset gradov (mdr. Laško, Radeče, Boštanj, Podsredo, Planino, Krško, Mirno, Gornji Grad, Vipavo, Kamen na Koroškem).

Cesar Ludvik Bavarski je 16. aprila 1341 Friderika in naslednike v Münchnu povzdignil v grofe Celjske. V listini je izrecno poudaril dotedanje zasluge njega in prednikov (v podrobnostih neznane); akt je bil izveden »na prošnjo in s soglasjem« Habsburžanov. Grofovski naslov je bil vezan na Celje, ozemlje grofije pa formalno le na krški fevd Lemberg (vzhodno od Vojnika do vključno Rogatca). Vendar so Celjski ostali štajerski deželani, trdno v okvirih habsburške Štajerske. Friderik je ostal v odličnih odnosih z njimi – že 1341 je kupil hišo na Dunaju, 1356 še elitnejšo palačo v neposredni bližini habsburškega Hofburga (današnji Amalienburg). Čeprav je novi kralj Karel IV. Luksemburški 1348 razveljavil vse privilegije svojega predhodnika, ki so bili v škodo Habsburžanov, ti Celjskim niso odrekali grofovskega naslova in so še dalje podpirali njihov vzpon. V fajdah s Ptujskimi glede gradov Rudenek (1345) in Kacenštajn (1351) je Friderik uspel ob podpori oz. po končni razsodbi Habsburžanov. Na njegov izjemen ugled in zaupanje kaže 1358 diplomatsko poslanstvo, ki sta ga s krškim škofom vodila k papežu v Avignon v imenu avstrijskega vojvode Albrehta II., ogrskega kralja Ludvika I. Anžujskega in mejnega grofa Ludvika Brandenburškega.

Friderik je umrl pred marcem 1360; pokopan je bil v novi družinski grobnici v minoritski cerkvi v Celju, kjer je dal pred 1348 zgraditi novo kapelo Vseh svetih. Potomcem je zapustil trdne temelje za nadaljnji vzpon. Po izumrtju grofov Pfannberških v moški liniji (1362) so Celjski že zasedali prvo mesto med štajerskim plemstvom. Friderik je bil poročen z Dimut Walsee iz vodilne avstrijsko-štajerske rodbine (u. pred novembrom 1357). Imela sta štiri otroke: Ulrika, Hermana, Ano in Katarino. Ana je bila poročena z grofom Otonom Ortenburškim, Katarina z grofom Albertom III. Goriškim; jasen odraz ugleda in priznanega celjskega grofovskega položaja. Friderik in Dimuta sta podpirala tudi dominikanski samostan na Ptuju, v Celju pa sta ustanovila špital, izraz urbanega značaja naselbine, čeprav formalno še vedno trga (1364 sta sinova Ulrik in Herman ustanovi izstavila slavnostni privilegij).

Ulrik I. (III.) (u. 26. 7. 1368) je bil slavljen bojevnik svojega časa; v svoji pesnitvi ga je ovekovečil njegov sodobnik Peter Suchenwirt. Več desetletij je vodil kariero najemniškega vojskovodje: boril se je za ogrskega kralja Ludvika I. proti Benečanom v Dalmaciji (vojna za Zadar, 1346) ter v severni Italiji (1356–58), Bosni in Srbiji (1359) ter proti Bolgarom pri Vidinu (1365), za bavarske Wittelsbache na Tirolskem (1347) in Brandenburškem (1349), bil je na križarski vojni v Prusiji (ok. 1350), z Walseejci na Češkem (ok. 1351), spremljal je Karla IV. Luksemburškega na cesarsko kronanje v Rim (1354–55). Po 1355 se je pogosteje pojavljal v domačih deželah. Z bratom Hermanom I. sta postala zaupnika avstrijskega vojvode Rudolfa IV. (1358–65) in zatem njegovih bratov; to je bil čas najpristnejših in najtesnejših stikov s Habsburžani v vsej zgodovini Celjskih. Rudolfa sta spremljala na bojnih pohodih in pri diplomatskih srečanjih ter se pogosto zadrževala na dvoru na Dunaju. Zlasti Ulrik – občasno skupaj s Hermanom – je bil ob več kot dvajsetih različnih priložnostih v najožjem krogu vojvodovih spremljevalcev (v več kot petintridesetih listinah omenjen na vrhu seznama prič). Z Rudolfom je bil v Münchnu (1360), Trnavi (1360 in 1362), Českih Budějovicah in Bratislavi (1361) ter Innsbrucku (1363) – štirikrat na srečanju s cesarjem Karlom IV. in trikrat z ogrskim kraljem Ludvikom I. ter poljskim kraljem Kazimirjem Velikim. S Hermanom sta vojvodo redno vojaško podpirala na vojnih pohodih: 1360 proti grofom Würtenberškim na Švabsko, 1361 proti oglejskemu patriarhu v Furlaniji, 1363 in 1364 proti Wittelsbachom v vojni za Tirolsko (Herman je 12. septembra 1364 prisostvoval tudi sklenitvi premirja v Passauu). Rudolf je Ulrika postavil za glavarja Kranjske (1362–67) in 1362–63 za poveljnika svojih sil v Furlaniji; v tej vlogi se je marca 1363 tudi pogajal s Trstom. Njegov ugled potrjuje listina s 30. septembra 1364, ko je bil na dunajskem dvoru v ožjem Rudolfovem krogu ob obisku ciprskega kralja Petra de Lusignana (na poti po evropskih dvorih je zbiral pomoč za svojo križarsko vojno). Maja 1366, ob obisku Karla IV. na Dunaju, pa je naveden med pričami v cesarjevi listini. Z bratom nista manjkala niti pri slovesnostih ob ustanavljanju dunajske univerze marca 1365. Umrl je 26. julija 1368; pokopan je bil pri minoritih v Celju (Herman je naslednje leto minoritom izdal privilegij in določil izvajanje obredov za umrle sorodnike). Ulrik je iz zakona z Adelajdo Ortenburško zapustil le sina Viljema (u. 19. 8. 1392).

Najemniško vojskovanje je v 14. stoletju pomenilo enega glavnih celjskih finančnih virov ter omogočalo uspešno grajsko politiko in teritorialno ekspanzijo. Najbolj je prišlo do izraza ravno pod Ulrikom I. in Hermanom I. Celjske najemniške sile so se skozi desetletja večale – oče Friderik je bil 1324 v Benečiji z dvaintridesetimi konjeniki, sinova 1363 na Tirolskem s sto težkimi in sto lahkimi konjeniki, Herman II. pa je imel 1389 že 1.000 konjenikov. Vojskovanje za Habsburžane je kot plačilo prineslo v zastavo pomembne deželnoknežje gradove in urbane naselbine: Laško (1336), Vojnik, Žalec in Kamnik (1363), štajerski Wildon (pred 1367), Slovensko Bistrico in Radgono (1368), Žebnik (1369) in Postojno (1371); v posesti Celjskih so ostali okrog šestdeset let, nekateri celo do njihovega izumrtja (1456). Habsburžani so tudi s položaji in privilegiji podpirali Celjske. Vojvoda Albreht III. je 1365 Ulriku in Hermanu podelil višje (krvno) sodstvo za njihova gospostva (celjsko grofijo). Rudolf IV. pa jima je 1362 prepustil judovsko družino Kačima (že prej je bivala v Celju) pod enakimi pogoji, kot bi služili njemu. Celjski Judje so postali »domača banka« grofov in jim omogočali izjemno uspešno finančno/posestno poslovanje; obenem so se sami povzpeli med najpomembnejše finančnike vzhodnoalpskega prostora.

Ulrikov brat Herman I. (u. 21. 3. 1385) je na vseh področjih uspešno nadaljeval družinsko politiko. Celjski so se do tedaj ženili z elito vzhodnoalpskih dežel – Pfannbergi, Ortenburžani, Sternbergi, Vovbrškimi, Walseejci, Goriškimi, Ptujskimi, Liechtensteinskimi, Herman pa se je ok. 1360 poročil s Katarino, hčerjo bosanskega bana Štefana II. Kotromanića. Njena sestra Elizabeta je bila ogrska kraljica; Herman je postal svak močnega ogrskega kralja Ludvika I. Anžujskega (bil je nečak poljskega kralja Kazimirja Velikega; 1370 je sam postal poljski kralj). Katarina je bila verjetno vzgajana na ogrskem dvoru; kralj Ludvik ji je zagotovil 10.000 goldinarjev dote. To priča o celjski integraciji v evropsko elito; odraz tega je bilo tudi pogosto pojavljanje Hermana in Ulrika na dunajskem dvoru ter v krogu vladarjev.

Herman je po bratovi smrti 1368 v imenu Habsburžanov z devetdesetimi konjeniki spremljal cesarja Karla IV. na drugem pohodu v Rim. Nedvomno je osebni odnos z vladarjem vplival na to, da je cesar z listino, izstavljeno 30. septembra 1372 v Brnu, ponovno povzdignil Celjske v državno-neposredne grofe. Obenem jim je priznal dotedanje ozemeljske uspehe – grofija Celje je dobila nove meje; poleg gospostva Lemberg je sedaj zajemala celotno Zgornjo in Spodnjo Savinjsko ter Šaleško dolino (sklenjeno območje pod celjsko oblastjo). Postala je državno-neposredni fevd od cesarja, kar pa ni porušilo odnosov s Habsburžani, ki so z aktom soglašali. Herman I. je bil še dalje njihov zaveznik in zaupnik. 1373 je bil na Dunaju in 1376 v Waldseeju na Švabskem, ko sta si vojvodi Albreht III. in Leopold III. razdelila upravo habsburških dežel. Podpiral jih je vojaško in finančno, npr. proti Benečanom v vojni za Trst 1369–70 ter v Furlaniji poleti 1381. Za vojaško pomoč je 1371 prejel v zastavo strateško in ekonomsko izjemno pomembno gospostvo Postojna, ki so ga Habsburžani kupili za rekordnih 20.000 goldinarjev (vključevalo je donosne mitnice na trgovskih poteh proti morju). Ob tem je 1371 z njim prvič stopil v javnost nečak Viljem, s katerim sta nadalje v sožitju vodila družinsko politiko.

Hermanov starejši sin Hans, 1368 poročen z Margareto Pfannberško, je umrl še mladoleten 20. aprila 1372, drugi sin Herman II. (r. ok. 1361) pa se je prvič pojavil v javnosti 1377, ko je z očetom in Viljemom spremljal vojvodo Albrehta III. na križarsko vojno v Prusijo in Litvo. Po opisu v pesmi Petra Suchenwirta je stari Herman na pohodu vojvodo povzdignil v viteza ter organiziral slavje z ljutomerskim in vipavskim vinom. Pred odhodom je maja 1377 sestavil testament, v katerem je naštetih triinštirideset pomembnejših celjskih gradov, med njimi nekatere nove pridobitve: Kranj, Mehovo, Landskron (vse v zastavi od Habsburžanov), Klevevž s trgom Gutenwerd (v zastavi od freisinških škofov), Vuzenica, Žlemberk, Sicherstein idr. Uspešno finančno poslovanje dokazujejo tudi izjemno velike vsote, ki so jih Habsburžani dolgovali Celjskim: 1371 ob pridobitvi Postojne 16.980 goldinarjev; do 1383 še dodatnih 19.200 goldinarjev, za kar so jim zastavili Belo krajino z Metliko in Črnomljem, Žužemberk in pol Šumberka. Za posojenih 10.500 goldinarjev sta Herman in Viljem 1384 od gospodov von Stadeck prejela v zastavo tudi elitni grad Liechtenstein pri Dunaju, sin Herman II. in Viljem pa 1385 od ogrske kraljice Elizabete za 10.000 goldinarjev slavonsko gospostvo Samobor. Do 1383 se je skupno število celjskih gradov povzpelo že na šestinšestdeset. Poleg deželnoknežjih zastavljenih gradov so imeli fevde škofije Krka (Rogatec, Podsreda, Planina, Boštanj, Šalek, Helfenberg, Prežin idr.), oglejskega patriarhata (Gornji Grad, Vrbovec, Mirna) in samostana Št. Pavel (Forhtenek, Žlemberk). Do novih pridobitev je prihajalo tako s finančno prevlado (nakupi, odplačevanje dolgov propadajočega plemstva) kot z golo prisilo (številni fevdalni spopadi). Ob tem se je širil krog klientelnega vazalnega plemstva Celjskih, v katerem so pristali tudi člani nekaterih nekdaj močnih in uglednih rodbin (npr. Svibenski). Za bodočnost je bila izjemnega pomena še medsebojna dedna pogodba, ki jo je Herman novembra 1377 pred odhodom v Prusijo sklenil s svaki Ortenburškimi.

Herman I. je vodil spretno dinastično politiko, po kateri je med družinskimi člani vladala sloga; ni bilo medsebojnih sporov in delitev posesti, kar je omogočalo stabilnost in ekonomsko moč. Uspešno je uredil tudi vprašanje preskrbe ženskih predstavnic: bratove vdove Adelajde Ortenburške (dogovor o izplačilu 1371), sestre Katarine (od 1374 vdove goriškega grofa Alberta III., 1377 poročene s švabskim stolnikom Johanom Waldburškim), sinove vdove Margarete Pfannberške (1373 razsodba vojvode Albrehta III. glede pfannberške dediščine) in žene Katarine Kotromanić (za preživnino je 1374 dobila Vipavo in Krško). Velik diplomatski uspeh, ki je še povečal ugled Celjskih, je bila ok. 1380 poroka nečaka Viljema z Ano, hčerjo poljskega kralja Kazimirja Velikega in sestrično ogrskega kralja Ludvika I. (ta ji je izplačal tudi 20.000 goldinarjev dote).

Herman je umrl 21. marca 1385. Z ženo Katarino (u. po 1401) sta bila velika podpornika cerkvenih ustanov, zlasti minoritskega samostana v Celju in kartuzije v Jurkloštru. Generalni predstojnik minoritov ju je za zasluge že 1370 kot laika sprejel v redovno bratovščino. V Jurkloštru, ki so mu bili Celjski posebej naklonjeni, sta v atriju velikega križnega hodnika ustanovila pokopališko kapelo, za kar sta si 1373 zagotovila dnevno mašo in večno luč. Najverjetneje je dal Herman I. gotsko obokati in zgraditi nov prezbiterij v župnijski cerkvi sv. Danijela v Celju. Cesar Karel IV. je Hermanu in Viljemu ter njunim potomcem 1372 potrdil dedno odvetništvo nad benediktinskim samostanom v Gornjem Gradu, kar je v istem letu potrdil papež in 1384 še oglejski patriarh Filip (ohranili so ga do izumrtja 1456). V zadnjih desetletjih 14. stoletja je bila izvedena še velikopotezna gradnja spodnjega gradu v Celju (Knežji dvor), elitne rezidence z dvema reprezentančnima viteškima dvoranama, ki je bila verjetno začeta pod Hermanom I. in zaključena pod sinom Hermanom II. Sovpada z oblikovanjem celjskega dvora po vzoru sočasnih knežjih dvorov, kar je vključevalo običajne dvorne službe: dvornega mojstra (prvič omenjen 1364), maršala (1384), komornika (1388), kletarja (1381), kuharskega mojstra (1388) in dvornega pisarja (1364).

Herman II. (r. ok. 1361; u. 13. 10. 1435) je bil dejanski tvorec veličine Celjskih. V pol stoletja je z dosledno in brezkompromisno politiko celjsko dinastijo iz srednjeevropske popeljal do zenita in v evropsko plemiško elito. Po materi je bil nečak ogrske kraljice Elizabete in bratranec hčera kralja Ludvika I. Anžujskega: poljske kraljice Jadvige (u. 1399) in ogrske kraljice Marije (u. 1395), prve žene Sigismunda Luksemburškega. Še ne tridesetleten je že kmalu po smrti očeta užival velik ugled – 1388 in 1389 je večkrat sodeloval pri razsojanju medplemiških sporov. Junija 1389 je bil celo član avstrijske komisije, ki je s predstavniki ogrskega kralja Sigismunda v Sopronu reševala obmejne spore. V prvih desetletjih na čelu družine je nadaljeval tradicionalno politiko zavezništva s Habsburžani in 1390–1401 opravljal funkcijo kranjskega deželnega glavarja. Še 1407 je bil izbran za razsodnika v sporu med Habsburžanoma Ernestom in Leopoldom IV.

Poročil se je 1377 z grofico Ano Schaunberško (u. ok. 1396), s katero sta imela šest otrok: Friderika II., Hermana III., Ludvika ter Ano, Elizabeto in Barbaro. Imel je še nezakonskega sina Hermana, ki je 1412 postal freisinški škof (študiral je v Bologni, u. 1421 v Celju zaradi posledic operacije kile). Za prvorojenca Friderika II. (r. ok. 1378/79) je že 1388 sklenil ženitno pogodbo s hrvaškimi grofi Krško-Modruškimi (kasnejšimi Frankopani), ki je napovedovala novo politično usmeritev Celjskih v ogrski in balkanski prostor. Friderik II. naj bi se poročil z Elizabeto, hčerjo grofa Štefana in Katarine Carrara (iz Padove); poroka je Celjskim omogočila prodor do Jadrana. Herman je bil v dobrih odnosih z rodbino Carrara; ko je Katarinin brat Franc 1388 po vzhodnoalpskih deželah iskal vojaško pomoč proti Benečanom, mu je bila obljubljena Hermanova podpora 1.000 konjenikov, kar dokazuje že v tistem času precejšnjo celjsko vojaško moč. Katarina (u. 1405, babica Ulrika II. Celjskega), od 1390 vdova, je bila močno povezana s slovenskim ozemljem. 1390 je od Hermana in Viljema prejela v zastavo gospostvo Planina (pri Sevnici), 1393 še Mehovo, Belo krajino z Metliko in Črnomljem, Žužemberk in pol Šumberka (s hčerjo Elizabeto sta občasno živeli v Metliki).

19. septembra 1392 je na pohodu kralja Sigismunda proti Turkom zbolel in na Dunaju umrl Viljem Celjski; s Hermanom sta do tedaj skupaj načelovala celjski hiši. Njegova vdova Ana, hči poljskega kralja Kazimirja Velikega, ki je živela v Celju, se je 1393 drugič poročila (z vojvodo Ulrikom von Teckom) in se preselila na Švabsko; njeno hčer Ano je skupaj s svojimi otroki v Celju vzgajal Herman II. Na prošnjo poljske delegacije kralja Vladislava II. Jagiela, ki je 1400 prišla v Celje, jo je naslednje leto poročil na poljski dvor, kar je bil velik celjski diplomatski uspeh.

Herman se je 1396 udeležil križarske vojne proti Turkom. V bitki pri Nikopolju je sodeloval pri rešitvi kralja Sigismunda Luksemburškega in ga spremljal ob povratku na Ogrsko; to je botrovalo tesni osebni vezi z vladarjem in pomenilo prelomnico v zgodovini Celjskih. Herman je 1397, 1399 in 1405 za zasluge in posojen denar od Sigismunda prejel obsežne posesti v Slavoniji (grofijo Zagorje, mesto Varaždin in Medžimurje s Čakovcem) ter se v kratkem povzpel v vrh ogrskih baronov; 1406–08 je prvič opravljal tudi funkcijo bana (kraljevega namestnika) Slavonije ter Hrvaške in Dalmacije. Povezavo z vladarjem je novembra 1405 kronala poroka mlajše hčere Barbare (r. ok. 1392; u. 11. 7. 1451) s Sigismundom. Barbara je postala ena najdejavnejših in najpremožnejših vladaric tedanjega časa (glej geslo Barbara Celjska), Herman kot kraljevi tast pa je na dvoru pridobil velik vpliv. V nadaljnjih dveh desetletjih je bil skupaj z zetom Nikolajem Garajem glavni Sigismundov diplomat (ta je 1410/11 postal še nemški in 1420 češki kralj ter 1433 cesar); med drugim je bil poslan na francoski in burgundski dvor (1404), imel pomembno diplomatsko vlogo na cerkvenem koncilu v Konstanci (1414–15), zastopal Sigismunda na nemškem državnem zboru v Nürnbergu (1422). Zlasti pomemben je bil v stikih s poljskim dvorom kralja Vladislava II. Jagiela, s katerim je bil v sorodu (obiski na Poljskem 1410, 1412, 1419; posredovanje pri sklenitvi ogrsko-poljskega miru v Lubovni 1412 in Kežmaroku 1423).

Povezava s kraljem Sigismundom je težišče celjske politike prenesla na Ogrsko in Hrvaško; dotedanja stoletje trajajoča navezava na Habsburžane je bila pri koncu. Kljub temu so Celjski do Hermanove smrti ostali v korektnem odnosu s Habsburžani kot deželnimi knezi in celjska ozemlja v okviru habsburških dežel (Štajerske, Kranjske, Koroške). Herman je med 1400 in 1405 poročil vse svoje otroke, razen Ludvika – tega je posinovil zadnji ortenburški grof Friderik III. in tako utrdil tradicionalno vez med rodbinama. Poroke otrok so odražale novo politično usmeritev in oblikovale mrežo zaveznikov tako v cesarstvu (grofje Goriški in Abensbeški, 1424 še bavarski vojvode Wittelsbachi) kot na Ogrskem in Hrvaškem (Frankopani, Garaji, kralj Sigismund). Herman je z dosledno politiko več desetletij gradil temelje za veliki cilj, povzdig Celjskih v državne kneze. Že 1415 je od Sigismunda dobil krvno (višje) sodstvo za grofijo Celje, 1418 (formalno 1420) grofijo Ortenburg-Sternberg in 1431 rudniški regal za vsa svoja ozemlja (pravico do kopanja in predelave rud). Zlasti pridobitev ortenburške dediščine 1418 (po dedni pogodbi iz 1377) je bistveno povečala celjsko ozemeljsko bazo ter prinesla štiriintrideset novih gospostev z gradovi, mesti in trgi na Koroškem in Kranjskem (Ortenburg, Spittal, Radovljico, Lož, Ribnico, Kočevje, Novo mesto, Kostanjevico idr.). Ozemeljsko-posestna moč Celjskih je bila v tistem trenutku na višku; posedovali so okrog 125 gradov ter štirideset mest in trgov, med drugim skoraj pol Kranjske. Vendar je Herman del moči žrtvoval za veliki cilj. Decembra 1423 se je v Radgoni pogodil z vojvodo Ernestom Habsburškim in mu v naslednjih letih vrnil štirinajst gospostev, ki jih je imel v zastavi (Kranj, Kamnik, Novo mesto, Kostanjevico, Višnjo Goro, Vipavo, Postojno, Landskron, Radgono, Wildon idr.); vojvoda pa se je odpovedal fevdni nadoblasti, kar je bilo pogoj za dvig Celjskih med kneze.

Hermanove dinastične načrte je skoraj porušila družinska tragedija. Sin Friderik je bil pred 1406 poročen z Elizabeto Krško-Modruško (Frankopansko). Herman mu je v uživanje prepustil del posesti s Krškim, Kostanjevico, Novim mestom in Kočevjem (tu je pred 1423 zgradil nov grad Fridrihštajn); z Elizabeto sta posedovala še Mehovo, Belo krajino z Metliko in Črnomljem ter obsežne posesti na Hrvaškem (del Krka, Bakar, Bribir, Trsat, Steničnjak, Samobor). Zakon ni bil srečen in okrog 1422 je Elizabeta v Krapini umrla; po poročilu Celjske kronike naj bi jo umoril sam Friderik. Kmalu za tem se je (brez očetovega soglasja) poročil z Veroniko Deseniško, ki je bila nižjega plemiškega porekla. Po novejših ugotovitvah je izvirala iz današnjega Dišnika pri Garešnici v Slavoniji (ne iz Desinića v Zagorju, kot je bilo starejše mnenje). Dejanje je naletelo na močno nasprotovanje tako Hermana kot kralja Sigismunda, Elizabetina smrt pa je povzročila tudi dolgotrajen antagonizem njenih sorodnikov Frankopanov. Friderik je 1425 zaradi tega prišel v očetovo ujetništvo in bil interniran na celjskem starem oz. zgornjem gradu. Herman je ujel tudi Veroniko, ki je bila po neuspeli obsodbi zaradi čarovništva – domnevno na grofov ukaz – umorjena (17. oktobra, najverjetneje 1425). Friderik je bil že spomladi 1426 na prostosti; verjetno je k temu prispevala smrt ostalih treh Hermanovih sinov (Ludvika 1417, nezakonskega Hermana 1421 in Hermana III. 30. julija 1426), vendar so dogodki močno porušili družinska razmerja. Grof je upe začel polagati v vnuka Ulrika II., ki se je 1425 v dedovi družbi prvič pojavil v javnosti. Friderikova nadaljnja vloga pa je bila močno v senci očeta in kasneje sina.

Herman je bil v odličnih odnosih s kraljem Sigismundom in se je kot njegov tast pogosto zadrževal na dvoru v Budimu (znotraj budimskega kastruma je že od 1397 posedoval svojo palačo). 1430–32 je bil s kraljico Barbaro za čas Sigismundove odsotnosti celo imenovan v svet, pooblaščen za upravljanje kraljestva. Od 1423 pa do smrti 1435 je ponovno opravljal funkcijo bana Slavonije, kjer je vsakoletno razsojal na banskem sodišču in predsedoval zasedanjem sabora. 1430 mu je Sigismund želel podeliti še čast bana Hrvaške in Dalmacije, kar pa ni uspelo zaradi nasprotovanja Frankopanov. Že 1427 je dosegel diplomatski uspeh, ki je še povečal celjski prestiž. Bosanski kralj Tvrtko II. Kotromanić je njega in njegove moške potomce določil za dediče bosanskega kraljestva, če bi umrl brez naslednikov (do realizacije ni prišlo, Tvrtka je po smrti 1443 nasledil drug član dinastije – Štefan Tomaš). Višek naklonjenosti kralja Sigismunda je bil povzdig Celjskih v državne kneze Svetega rimskega cesarstva. Poskus povzdiga 1430 iz neznanih razlogov ni bil uspešen, 1435, tik pred smrtjo, pa je Herman v Bratislavi prejel listino o povzdigu njega in dedičev v državne kneze ter prapor kot simbol knežjega fevda (27. septembra). Dva tedna kasneje, 13. oktobra 1435, je v Bratislavi umrl; pokopali so ga v kartuziji Pleterje pod Gorjanci, ki jo je sam ustanovil (ustanovna listina 1407).

Herman je bil nedvomno najvplivnejši in najpomembnejši član celjske dinastije do tedaj. Dvignil jo je med evropsko elito; kot vpliven tast trojnega kralja in cesarja je med knezi v cesarstvu veljal za popolnoma enakovrednega. Celjski dvor z rezidenco v Celju je pod njim deloval kot sočasen knežji dvor, z vsemi običajnimi uradi (dvornim mojstrom, maršalom idr.). Herman je bil dosleden in brezkompromisen v zasledovanju dinastičnih ciljev (ravnanje v aferi z Veroniko Deseniško, izgon Judov). Po drugi strani je bil velik dobrotnik cerkvenih ustanov. Poleg kartuzije Pleterje je ok. 1400 v hrvaškem Zagorju ustanovil pavlinski samostan Lepoglava in podpiral še vrsto drugih samostanov. Zlasti dobro je bil zapisan pri kartuzijanskem in minoritskem redu, ki sta mu podelila posebne duhovne privilegije. Neznani avtor, domnevno minorit v Celju ali pisar na celjskem dvoru, ki je grofa osebno poznal, je Hermanu posvetil Celjsko kroniko, edinstveno srednjeveško delo te vrste v slovenskem prostoru in glavni pripovedni vir za zgodovino dinastije (nastajala ok. 1435–60, zajema obdobje 1341–1460; ohranjenih je sedemnajst izvodov iz 16.–18. stoletja; eden starejših iz 16. stoletja se nahaja v Arhivu Republike Slovenije v Ljubljani). (Glej geslo Herman II. Celjski.)

Friderik II. (r. 1378 ali 1379; u. 9. 6. 1454) je do razdora 1425 sodeloval z očetom Hermanom pri vodenju družinske politike. Z njim je bil na koncilu v Konstanci, kjer je marca 1415 na turnirju premagal habsburškega vojvodo Friderika Tirolskega (upodobitev v ilustrirani kroniki Ulrika von Richentala). 1423–25 sta z očetom skupaj opravljala funkcijo bana Slavonije, po tragediji z Veroniko Deseniško pa je do Hermanove smrti živel v njegovi senci in umaknjeno od javnega življenja. Precej se je zadrževal v Radovljici (tudi Krapini) in 1431 na kranjsko-koroški meji pri Ratečah zgradil nov grad Bela Peč (Weißenfels), kar so mu Benečani z vojaškim posegom skušali – neuspešno – preprečiti. Veroniko, ki je bila prvotno pokopana v Braslovčah, je dal nekaj let kasneje prenesti v kartuzijo Jurklošter, kjer je bila najverjetneje pokopana v Marijini kapeli v atriju velikega križnega hodnika. V naslednjih letih je kartuzijo izdatno obdaroval in si tam že 1434 izbral mesto za svoj pokop. Ok. 1430 se je odpravil tudi na romanje v Rim (še enkrat 1447).

Po Hermanovi smrti 1435 se je spet začel javno udejstvovati; rodbinsko politiko sta do konca vodila skupno s sinom Ulrikom II., ki je medtem že naredil samostojno vojaško in politično kariero. V vseh pomembnejših dokumentih sta vedno nastopala skupaj, Friderik kot senior na prvem mestu. Sicer se je bolj posvetil upravljanju matičnih celjskih posesti, medtem ko je Ulrik posegal v visoko politiko Srednje Evrope (na Ogrskem, v Avstriji in na Češkem). Friderik je dal 1436 spisati celjsko fevdno knjigo, ki zajema obdobje 1436–46 in je prvovrsten dokument o obsegu celjskih posesti in vazalnem klientelnem plemstvu (po Friderikovi smrti je 1455–56 pod Ulrikom nastala še druga knjiga). Razvidno je, da je celjska plemiška skupnost tedaj zajemala okrog 500 posameznikov, ki so bili grofom dolžni zvestobo in po potrebi vojaško pomoč (37 % je bilo Kranjcev, 30 % Korošcev in 28 % Štajercev; kar 40 % kranjskega plemstva je sodilo med celjske vazale).

30. novembra 1436 je v Pragi ob Ulrikovi osebni prisotnosti ter vpričo cesarja Sigismunda in knezov prišlo do ponovnega, sedaj slovesnega javnega povzdiga Celjskih v državne kneze in do ustanovitve celjske kneževine. Grofiji Celje in Ortenburg-Sternberg sta postali državna fevda in sta skupaj z drugimi celjskimi gospostvi v cesarstvu tvorili lastno kneževino. Dobila je ograjno (plemiško) sodišče v Celju, grofom pa sta bila podeljena še rudniški regal in pravica do kovanja denarja (ohranjenih je nekaj primerkov celjskih novcev). Do pokneženja je prišlo brez soglasja pristojnega deželnega kneza – habsburškega vojvode Friderika (od 1440 kralja, od 1452 cesarja Friderika III.). Že naslednje leto je izbruhnila kruta vojna s Friderikom, ki je s prekinitvami trajala do 1443 in prinesla precejšnje opustošenje v Posavinju, Posotelju in na Kranjskem. Porušenih je bilo več deset gradov in stolpov, nekateri trajno – npr. Vojnik, Prežin, Anderburg, Helfenberg, Šoštanj, Kacenštajn, Šenek, Žaženberk, Erkenštajn, Kravjek, Turn pri Preddvoru – in opustošen ter požgan celjski trg Lož; na preizkušnji je bila lojalnost celjskega plemstva. Poleti 1442 je Ulrik II. celo zavzel Kranj ter neuspešno oblegal Ljubljano in Novo mesto. Kljub izredni sposobnosti celjskega vojskovodje, Čeha Jana Vitovca, vojna grofom ni prinesla uspeha. Avgusta 1443 je v Dunajskem Novem mestu prišlo do pogajanj in pomiritve s kraljem Friderikom, ki je pomenila kompromis. Celjskim je bil priznan knežji položaj osebno, odpovedati pa so se morali lastni kneževini; celjska ozemlja so ostala sestavni del habsburških dežel. Obenem je bila sklenjena medsebojna pogodba o dedovanju. V primeru izumrtja Habsburžanov bi Celjski dobili Pazinsko grofijo v Istri, Vipavo in Postojno, Grofijo v Marki in Metliki (z Mehovim in Belo krajino), Novo mesto, Kostanjevico, Laško, Vojnik in Žalec (del teh gospostev so že imeli v zastavi); Habsburžani pa bi ob izumrtju Celjskih dedovali vsa njihova ozemlja. Želja po samostojni celjski kneževini (deželi) se ni uresničila; kljub temu pa so Celjski 1443–56 dejansko vladali kot deželni knezi v habsburški Grofiji v Marki in Metliki (kar je bila koncesija kralja Friderika).

Vzporedno z vojno proti Frideriku Habsburškemu sta se Celjska kot vodilna ogrska barona 1440 zapletla še v državljansko vojno na Ogrskem glede novega kralja (po smrti Albrehta Habsburškega 1439). Večji del plemstva je podprl izvolitev poljskega kralja Vladislava III., grofa pa sta podprla Ladislava Postuma, posmrtno rojenega sina Albrehta Habsburškega in Elizabete, hčere kralja Sigismunda in Barbare Celjske (Ulrik II. je bil njegov mali stric). Celjsko-habsburška stranka ni bila uspešna; Vladislav III. je bil splošno priznan in poleti okronan, Ulrik pa je celo pristal v njegovem ujetništvu (od maja do novembra 1440). Z očetom pa sta uspela dobiti prevlado v Slavoniji; spomladi 1441 sta zavzela zagrebški Gradec (kraljevski del Zagreba, danes Gornji Grad), ki je ostal v njunih rokah do izumrtja rodbine. Po sklenitvi miru in priznanju kralja Vladislava 19. aprila 1441 sta se zavzemala za končanje državljanske vojne. Friderik se je osebno angažiral kot posrednik med kraljico Elizabeto in kraljem (mir 16. decembra 1442).

Friderik II. se je v zadnjem desetletju precej umaknil iz javnega življenja in visoko politiko popolnoma prepustil Ulriku. Zadrževal se je na svojih rezidencah na Žovneku, v Celju in Krapini. Celjsko posest je zaokrožil še z nakupom Hekenberka pri Vranskem (1442) ter osvojitvijo schaunberških gradov Ranšperk in Lemberg pri Dobrni (1452). Po ponovni pridobitvi časti bana Slavonije (1444) sta funkcijo izmenično opravljala z Ulrikom; Friderika kot bana vsakoletno zasledimo v Zagrebu in Križevcih 1445–47 in 1449–54. Ohranjal je tudi mednarodni ugled in občasno diplomatsko vlogo; junija 1447 je bil v Radgoni glavni posrednik pri sklenitvi premirja med kraljem Friderikom in ogrskimi baroni, jeseni 1451 pa se je v Lipnici pogajal s kraljem pred njegovim pohodom na cesarsko kronanje v Rim. Bil je v diplomatskih stikih z Benetkami. Marca 1451 je beneški dož Francesco Foscari iz »dobrovoljnosti in prijateljstva … našemu dragemu bratu« Frideriku izstavil spremno pismo o varnem prehodu s spremstvom do sto konjenikov po beneškem ozemlju; podobno zagotovilo sta z Ulrikom dobila tudi naslednje leto. Redne stike je imel tudi s papeškim dvorom; v Rimu je imel lastnega prokuratorja, ki je pri kuriji zastopal celjske interese. 1439–41 je to funkcijo opravljal klerik Johannes Kerschaw iz Vroclava v Šleziji, doktor kanonskega prava in Friderikov svétnik. Jeseni 1439 je grof z osebnim pismom izrazil podporo Celjskih papežu Evgenu IV., ki je bil v sporu z baselskim koncilom, in mu obljubil pokorščino z vsemi celjskimi teritoriji; od papeža je v odgovor dobil osebno zahvalo in naklonjenost (Evgen je kasneje dobil tudi podporo kralja Friderika in do 1447 priznanje po celotnem cesarstvu).

Friderik se je jeseni 1447 že drugič odpravil na romanje v Rim. Od novega papeža Nikolaja V. je dosegel legitimiranje svojega nezakonskega sina Janeza, ki bi v primeru Ulrikove smrti lahko podedoval celjske posesti, »da ne bi celjska hiša, ki je izvrstnega porekla in močna, zaradi izgube moških potomcev ugasnila in izginila v pozabo«. V nekrologu kartuzije Žiče je bil omenjen še sin Friderik, ki je umrl mlad in neporočen. Grof je imel več nezakonskih otrok s Siguno, hčerjo Hermana Ekenštajnskega; 1430 ji je podelil posesti pri Velenju, ki naj bi po njeni smrti pripadle njunim otrokom. Ali je bil kateri od omenjenih sinov iz zveze z Veroniko Deseniško, se ne da dokazati.

Friderik je bil velik podpornik samostanskih ustanov, zlasti kartuzij, kar je bila družinska tradicija (financiral je gradnjo novih meniških celic v Bistri, Žičah in Jurkloštru). Pred smrtjo je ustanovil še nov dominikanski samostan Novi Klošter (Neukloster) pri Polzeli v Savinjski dolini (začetek ok. 1449, ustanovna listina 17. januarja 1453). 1450 je začel graditi novo obzidje Celja (prej zavarovano le s palisadami in grabnom); 11. aprila 1451 je meščanom izstavil slavnostni privilegij, s katerim jim je podelil pravice preostalih štajerskih mest; med drugim jim je prepustil svojo hišo na trgu, namenjeno mestnemu svetu (zu einem Rathauss). Privilegij je oktobra 1455 potrdil še Ulrik II.

Friderik II. je umrl 9. junija 1454 na gradu Žovnek; pokopan je bil v družinski grobnici v minoritski cerkvi v Celju. Enej Silvij Piccolomini, politični nasprotnik Celjskih, zaslužen za njihovo izredno negativno zgodovinsko podobo, je Friderika očrnil najbolj od vseh članov družine. Predstavil ga je kot ciničnega, brezvestnega, pokvarjenega izprijenca in uživača, skoraj brezverca, kar je v nasprotju z viri. Podpiranje samostanov, romanja, številni papeški privilegiji (npr. glede prenosnega oltarja, svobodne izbire spovednika) ne upravičujejo tako negativnih ocen.

Ulrik II.(r. ok. 1406; u. 9. 11. 1456), zadnji celjski grof, je bil najpomembnejši predstavnik dinastije in ena najvplivnejših osebnosti Srednje Evrope sredi 15. stoletja. Njegov sloves je razviden iz besed kronista cesarskega mesta Speyer ob njegovi smrti 1456: »Grof Celjski je bil močan in velik grof; govori se, da je imel več dežel, mest in gradov, tudi več denarja kot nadškof Mainza ali (renski) palatinski grof.«

Ulrik se je štiriindvajsetleten 1430 odpravil na viteško potovanje po Evropi, ki je uveljavilo njegovo mednarodno prepoznavnost. V nadaljnjem desetletju je s podporo deda Hermana in cesarja Sigismunda Luksemburškega oblikoval samostojno politično in vojaško kariero; med drugim se je vojskoval v Furlaniji, na Bavarskem, Češkem in v Šleziji (v zaključnih letih husitskih vojn). Po Sigismundovi smrti 1437 se je povezal z njegovim naslednikom, češkim, ogrskim in nemškim kraljem Albrehtom II. Habsburškim (poročen je bil z Ulrikovo sestrično Elizabeto) in bil 1438–39 kraljevi namestnik na Češkem. 1434 se je poročil s Katarino, hčerjo srbskega despota Jurija Brankovića, kar je odraz usmeritve celjske politike v ogrsko-balkanski prostor. Katarina je ostala pravoslavne vere; njena sestra Mara je bila žena turškega sultana Murata II., kar je vplivalo na Ulrikove dobre odnose s turškim dvorom. S Katarino sta imela tri otroke, ki očeta niso preživeli: Hermana IV. (r. pred 1436; u. 1452), Elizabeto (r. 1441; u. 1455) in Jurija (umrl kmalu po rojstvu 1443).

V najbolj kritičnih letih v dotedanji celjski zgodovini (1437–43) je Ulrik nosil breme bojevanja na več frontah. Poleg vojne proti Frideriku Habsburškemu je imel vodilno vlogo v državljanski vojni na Ogrskem kot pristaš Ladislava Postuma. Po pomiritvi 1442 je njegov glavni cilj postala utrditev v Slavoniji. Že 1444 je postal ban Slavonije; z očetom sta funkcijo opravljala skupno do konca (1454 oz. 1456). Po smrti kralja Vladislava III. je 1445 osvojil gradove zagrebške škofije in dobil prevlado nad Slavonijo, ki jo je obdržal do smrti (zagrebški Gradec, metropola Slavonije, je bil celjski 1441–56; postal je ena od rezidenc Ulrikove žene Katarine). Neuspela uveljavitev nasledstva na bosanskem prestolu 1444, tudi zaradi nasprotovanja Ivana Hunyadija, in utrditev moči v Slavoniji sta sprožila antagonizem z ogrsko baronsko družino Hunyadi, ki je dajal pečat zadnjemu desetletju celjske rodbine. Ivan Hunyadi, ki je postal gubernator ogrskega kraljestva za čas mladoletnosti kralja Ladislava Postuma, je spomladi 1446 z ogrsko vojsko vdrl na celjske posesti in opustošil ozemlje skoraj do Celja. Položaj se je umiril do poletja 1448; Celjska sta s Hunyadijem sklenila sporazum o poroki Ulrikove hčere Elizabete z njegovim sinom Ladislavom, priznal jima je tudi banski položaj (v novem dogovoru 1451 je bil za ženina Elizabete določen Ivanov mlajši sin, kasnejši kralj Matija Korvin).

Po sklenitvi miru in pogodbe o dedovanju s kraljem Friderikom Habsburškim (avgusta 1443) je sledilo osem let sodelovanja z vladarjem. Ulrik je bil sprejet v kraljevi svet; precej se je zadrževal na Dunaju ter deloval kot Friderikov diplomat in vojskovodja (pogajanja z burgundskim dvorom 1447/48; vojna proti Pankracu iz Holiča 1450). Do poslabšanja odnosov s kraljem je prišlo jeseni 1450 zaradi podaljšanja skrbništva nad Ladislavom Postumom (že od 1440 je živel na kraljevem dvoru), kar je bilo v nasprotju z Ulrikovimi interesi. Grof se je začel povezovati z upornimi avstrijskimi stanovi (»mailberško zvezo«) in se v času Friderikovega pohoda na cesarsko kronanje v Rim odkrito vojaško povezal z njimi proti kralju (marca 1452 na Dunaju). Na čelu uporniške vojske je avgusta 1452 oblegal cesarja v Dunajskem Novem mestu in ga prisilil k predaji Ladislava, ki je bil na Dunaju razglašen za deželnega kneza in je samostojno zavladal Avstriji. Ulrik je postal njegov skrbnik z izjemnim vplivom ter neformalni vladar Dunaja in Avstrije. Po dobrem letu na vrhuncu moči pa ga je oktobra 1453 vodja avstrijskih stanov Ulrik Eizinger z zaroto uspel izgnati z dvora in z Dunaja.

Ulrik je 1454 vse sile usmeril na Hrvaško. Že 1435 je od Frankopanov dobil nazaj materino doto z oporišči v Kvarnerju (pol otoka Krka, pristanišče Bakar, gradova Trsat in Bribir). 1454 pa je v Dalmaciji prišlo do boja za dediščino umrlega bana Petra Talovca; celjska vojska pod Janom Vitovcem je bila poleti uspešna in Ulrik si je prisvojil še čast hrvaško-dalmatinskega bana ter si do 1456 podredil večji del Dalmacije s kraljevimi gradovi. To se je navezovalo na utrjevanje v zaledju severnega Jadrana v povezavi z grofi Goriškimi. Z njimi je imel že 1437 sklenjeno dedno pogodbo; po sporazumu 1443 je dobil še skrbništvo nad mladoletnimi grofovimi sinovi in močan vpliv v grofiji Goriški. Po pogodbi z Walseejci (1451) bi v primeru njihovega izumrtja brez potomcev pridobil še pristanišče Reko. S tem je bil vpliv cesarja Friderika III. uspešno izrinjen iz celotne regije.

Februarja 1455 je prišlo do sprave s kraljem Ladislavom Postumom; Ulrik se je zmagoslavno vrnil na Dunaj in si povrnil nekdanji vpliv na dvoru kot vladarjev mentor in zaupnik. V nadaljnjem letu in pol je bila v ospredju njegove politike Ogrska. Poskus uveljavljanja oblasti kralja Ladislava (in lastnega vpliva) je zaostroval Ulrikove odnose z gubernatorjem Ivanom Hunyadijem, ki je skušal ohraniti dotedanji položaj. Obdobje 1455–56 je bilo v znamenju priprav na križarsko vojno proti Turkom, ki so neposredno ogrožali Ogrsko; to je pripeljalo do začasne pomiritve (avgusta 1455) – Ulrikova hči Elizabeta je bila poročena z Matijo Hunyadijem, vendar je že novembra umrla. Od pomladi 1456 so potekale priprave na vojno s Turki; Ivan Hunyadi je prevzel obrambo južne meje, Ulrik z Ladislavom pa je poleti na Dunaju organiziral križarsko vojsko, ki je prihajala iz vse Evrope, in zbiral najemnike. Julija je sultan Mehmed II. začel z obleganjem Beograda, ki sta ga ubranila Ivan Hunyadi in frančiškan Janez Kapistran (Hunyadi je avgusta umrl). Ulrik s kraljem se je postavil na čelo križarske vojske ok. 40.000 mož, ki je konec avgusta z Dunaja krenila proti Beogradu. Konec oktobra je bil Ulrik na ogrskem državnem zboru v Futogu postavljen za kraljevega upravitelja (namestnika) na Ogrskem; bil je na višku moči in politične kariere. V Beogradu pa je Ladislav Hunyadi pripravil zaroto; 9. novembra v jutranjih urah je bil Ulrik v kalemegdanski trdnjavi v atentatu umorjen in obglavljen. Križarski pohod je bil ustavljen in vojska razpuščena.

Decembra 1456 je bil Ulrik v Celju ob veličastnih slovesnostih, primerljivih s pogrebi vladarjev, pokopan v celjskem minoritskem samostanu (podroben opis v Celjski kroniki). Bil je izredno vplivna osebnost srede 15. stoletja; deloval je pod petimi različnimi vladarji in bil redno v krogu vodilnih državnih knezov, s katerimi se je lahko enakovredno primerjal po vplivu, ugledu in bogastvu. Bil je v osebnem prijateljskem stiku tudi s kasnejšim svetnikom Janezom Kapistranom; 1454 sta skupaj ustanovila frančiškanski samostan Maria Enzersdorf pri Dunaju (četrta celjska samostanska ustanova). Podpiral je razvoj mest in trgov (številni privilegiji, npr. za Celje, Radovljico, Spittal, Zagreb, Varaždin, Samobor) ter razvoj rudarstva in fužinarstva (Jesenice, Bela Peč). (Glej geslo Ulrik II. Celjski.)

Za celjsko dediščino se je potegovalo kar triindvajset različnih kandidatov, ki so bili z njimi v sorodu ali povezani preko dednih pogodb. Februarja 1457 je sodni zbor v Gradcu celotno zapuščino prisodil cesarju Frideriku III., vendar je prišlo do vojne z grofi Goriškimi in Ulrikovo vdovo Katarino Branković (na njeni strani je bil Jan Vitovec). Do poravnave s Katarino je prišlo 1458; za izdatne letne dohodke se je odpovedala posestim v cesarstvu, gospostva v Slavoniji pa je maja 1461 prodala Janu Vitovcu in njegovima svakoma. Spopad z Goriškimi je bil zaključen z mirom v Požarnici (Pusarnitz) na Koroškem januarja 1460; doživeli so popoln poraz in morali cesarju prepustiti skoraj vse svoje koroške posesti. Friderik III. se je uveljavil kot univerzalni dedič Celjskih (na njegovem nagrobniku v stolnici sv. Štefana na Dunaju so upodobljeni tudi nekdanji grbi Celjskih: žovneški, celjski, ortenburški in sternberški).

Takoj po izumrtju Celjskih se je začela s strani njihovih političnih nasprotnikov skrajno negativna propaganda, ki je za stoletja zaznamovala podobo družine. Izvirala je zlasti s habsburškega dvora (Enej Silvij Piccolomini) in ogrskega dvora Matije Korvina (János Thuróczy, Antonio Bonfini). Negativno podobo je kasneje potenciralo tudi avstrijsko, madžarsko in hrvaško nacionalno zgodovinopisje, ki je v Celjskih videlo tuje tekmece domačih dinastij (Habsburžanov, Hunyadijev, Frankopanov, Talovcev). Znanstveno zgodovinopisje v Avstriji, na Hrvaškem in Madžarskem je Celjske rehabilitiralo šele v zadnjih desetletjih (Heinz Dopsch, Johannes Grabmayer, Christian Domenig, Nada Klaić, Robert Kurelić, Pál Engel, Tomás Pálosfalvi). Nasprotno so pri Slovencih že v času narodnega prebujenja v drugi polovici 19. stoletja dobili simboličen pomen prvih združevalcev naroda pod eno oblastjo (Janez Trdina). V začetku 20. stoletja se je izoblikoval celo mit o celjski ideji »jugoslovanske države«, motiv z njihovega grba (zlate zvezde na modri podlagi) pa je od 1921 predstavljal Slovence v grbu Kraljevine SHS. Po drugi svetovni vojni je bilo proučevanje Celjskih v slovenskem zgodovinopisju precej zapostavljeno, zlasti po 1991 pa je doživelo pravi razcvet (Ignacij Voje, Dušan Kos, Peter Štih, Igor Grdina, Janez Mlinar, Rolanda Fugger Germadnik, Miha Kosi, Mija Oter Gorenčič, bolj poljudno Vlado Habjan).

Dediščina Celjskih je ogromna in malo raziskana. Njihov arhiv, ki so ga podedovali Habsburžani, se je ohranil na Dunaju; po dogovoru (iz 1923) je bilo v osemdesetih letih 20. stoletja 737 originalnih pergamentnih listin izročenih tedanji Jugoslaviji in se nahajajo v Arhivu Republike Slovenije v Ljubljani (ortenburški del arhiva je ostal na Dunaju). V krogu celjskega dvora je nastala Celjska kronika, ki predstavlja edinstven srednjeveški spomenik te vrste v današnjem slovenskem prostoru. Kot politično in ekonomsko močna sila so Celjski na svojem dvoru v prvi polovici 15. stoletja ustvarili tudi žarišče kulturnih in umetnostnih tokov dobe (zametki humanizma in renesanse), ki je vplivalo na širši prostor (arhitektura, kiparstvo). Grofje so v zadnjega pol stoletja obstoja ustanovili štiri nove samostane, dva na ozemlju Slovenije (Pleterje, Novi Klošter), po enega na Hrvaškem (Lepoglava) in v Avstriji (Maria Enzersdorf). S privilegiji so podpirali razvoj številnih mest in trgov, tudi mestnih špitalov (npr. v Celju, Laškem, Krškem). Poleg nepreglednega števila gradov, kjer je pod njihovo oblastjo prišlo do novogradenj, modernizacij in širitev, je znanih na desetine samostanov, cerkva in kapel, kjer so sponzorirali prezidave in umetniška dela (opatijska cerkev sv. Danijela v Celju (gotsko obokanje, prezbiterij, Marijina kapela), minoritski samostan v Celju (kapela Vseh svetih), Ptujska Gora (celjski oltar), župnijska cerkev v Šentrupertu na Dolenjskem, kartuzije Jurklošter, Žiče in Bistra (nove samostanske celice), Gornji Grad (Marijina kapela), župnijska cerkev v Ribnici (nov oltar), župnijska cerkev v Spittalu na Koroškem (nov oltar), pavlinski samostan v Šenkovcu pri Čakovcu, grajska kapela v Krapini idr.); o tem pogosto pričajo njihovi ohranjeni grbi. Vprašanje njihove umetnostne delavnice sicer ostaja odprto. Likovnih upodobitev samih celjskih grofov je izredno malo. Na timpanonu zakristije celjske minoritske cerkve je relief s klečečima grofoma (ok. 1370–80), domnevno Hermanom I. in Ulrikom I. V cerkvi sv. Danijela v Celju je kamnita nagrobna plošča nezakonskega Hermana, freisinškega škofa. Konzolno poprsje iz samostana Pleterje (ok. 1403–07) zelo verjetno predstavlja ustanovitelja, Hermana II. Pod plaščem na reliefu Marije Zavetnice na Ptujski Gori pa so na figurah z zelo individualiziranimi potezami morda upodobljeni kralj Sigismund, Barbara Celjska in drugi člani družine, vendar je to nedokazljivo (Celjski so bili donatorji cerkve). V celjskem minoritskem samostanu se je ohranilo osemnajst lobanj celjskih grofov, od Friderika I. do Ulrika II.; z znanstveno analizo je bila ugotovljena njihova medsebojna sorodstvena povezanost (Zvonka Zupanič Slavec, 2002).

Celjski grofje ter zlasti tragedija Friderika in Veronike Deseniške so se ohranili v zgodovinskem spominu in pustili izjemen pečat v slovenski kulturi – literaturi, dramatiki, celo operi. Od druge polovice 19. stoletja so se z motivi iz celjske zgodovine med drugimi ukvarjali Josipina Turnograjska, Josip Jurčič, Fran Detela, Anton Aškerc, Oton Župančič, Anton Novačan, Bratko Kreft, Danilo Švara, Franček Rudolf in Matjaž Kmecl. Zgodovinski roman Ane Wambrechtsamer Danes grofje Celjski in nikdar več (izvorno v nemščini 1933, slovenski prevod 1940) je doživel že številne ponatise. Grofje so našli odmev tudi v literaturi pri Avstrijcih, Hrvatih, Madžarih, Čehih, Poljakih in Italijanih.

Celjski grofje so bili edina srednjeveška dinastija z izvorom na ozemlju današnje Slovenije, ki se je politično povzpela med evropsko elito. Vseskozi so ohranili svoje središče v Celju, od koder so širili vpliv v sosednje dežele (Hrvaško, Ogrsko, Avstrijo, Češko). Bili so tipični predstavniki poznosrednjeveškega visokega plemstva, ki je svoje politične ambicije udejanjalo ne oziraje se na etnične, deželne ali državne meje. Ne moremo jim pripisati »slovenskih« ali »(južno)slovanskih« nagibov, ki so nezdružljivi z duhom tedanjega časa. Vendar ostaja dejstvo, da so kot edina domača dinastija pod svojo oblastjo združili večji del današnjega slovenskega ozemlja, od Primorske (Vipava, Postojna) in Bele krajine do Dravograda, Slovenske Bistrice in Radgone na vzhodu. Po njihovem izumrtju so se politična središča, od koder so vladali temu ozemlju, prenesla izven slovenskega ozemlja. V slovenski zavesti, kulturi in dediščini so pustili neizbrisen pečat in pomenijo pomemben del naše zgodovine in identitete. V samostojni Sloveniji po 1991 to simbolično predstavljajo zlate zvezde na modri podlagi v državnem grbu. Po njih se v Celju imenuje osrednji Trg Celjskih knezov.